path: root/75797-0.txt

*** START OF THE PROJECT GUTENBERG EBOOK 75797 ***





                               Deseti brat.

                              Izvirni roman.

                                  Spisal
                                J. Jurčič.

                              [Illustration]

                               =V CELOVCU.=
            Na svitlo dalo vredništvo “slovenskega Glasnika.”
                                 =1866.=

                    Natisnil Jože Blaznik v Ljubljani.




Prvo poglavje.

    Mlad junak po polji
    S težkim srcem hodi.

              _S. Jenko._


Pripovedovavci imajo, kakor trdi že sloveči romanopisec Valter Scott,
staro pravico, da svojo povest začnó v krčmi, to je v tistem shodišču
vseh popotnih ljudí, kjer se raznovrstni značaji naravnost in odkrito
pokažejo drug drugemu poleg pregovora: v vinu je resnica. Da se torej
tudi mi te pravice poprimemo, izvira iz tega, ker menimo, da naše
slovenske krčme in naši krčmarji, čeravno imajo po deželi veliko
priprostejo podobo, niso nič menj originalni ko staro-angleški Scottovi.
To se vé samo ob sebi, da ga slovenska mati dozdaj še ni rodila, ki
bi z isto rezno natančnostjo obrisal naša narodna svojstva, kakor je
omenjeni nedosegljivi mojster značaje svojega ljudstva svetu predočil.
Zató ne bode pripovedovavec te vse skozi resnične pripovedi poskušal
veselega slovenskega vinotoka Peharčka naslikati in to iz treh razlogov
ne: prvič zató, ker ni mogoče misliti si Peharčka takošnega, kakor je v
resnici bil, drugič ker ima le-tá poznanja vredni mož le začasno, hitro
minljivo mesto samo v začetku naše povesti, in tretjič, ker imamo še
enega krčmarja, Peharčku po duhu sorodnega, pozneje v povest vplesti; to
pa menda ne gre, da bi se sem ter tje enake reči dvakrat pravile.

Pred štirdesetimi leti torej je Peharček koščenega obraza, raztrganega
slamnika, oguljenih, z zaplatami obloženih hlač, hodnične srajce in
križatih naramnic polič vina na vegasti mizi muham branil. Pri poliču
je pa slonel kosmat mož, suknjar, ter je krčmarju Peharčku to in to
nepotrebno reč pravil. “Prav gladka kaplja se bo učistila iz letošnjega
vinčeka” djal je suknjar in zavzdignil kupo proti malemu oknu, da bi
pijačo proti luči ogledal.

“Bogme, gladka!” pokima krčmar in jezno udari z lesenim muhalnikom po
mizi, kjer je tropa te sitne živali razlito vino srebala. “Tega mrčesa je
povsod polno!”

“Le stoj, Peharček, pa mene pomni: tako bo močno to vince, kedar se cvet
do dobrega vsede, da si bodo ljudjé, kedar se ga bodo prav po božji volji
navlekli, lase in ušesa pulili, ter rudeče nosove pa otekle vratove,
prazne mošnjice pa krvave butice nosili, kakor se v pesmi poje.”

“Bogme!” pravi Peharček; pa predno besedo končá, zasliši, da je voz pred
hišo priropotal in da nekdo zunaj kliče. Brž vrže muhalnik iz rok in letí
ven.

Peharčkova hiša je stala tik velike ceste. Za hišo pak je držala mala
cesta ali bolje kolovozna pot v stran.

Dva gospoda sta poskakala z majhnega vozička in starši je glasno klical
pijače. Krčmar je enega poznal, kajti pozdravil ga je, slamnik pod
pazduho stisnivši: “Bog daj dober dan, gospod Vencelj! Hitro ste prišli
iz Ljubljane, kedaj — v petek ste mimo šli. No zdaj vém, da ste zopet
žavb, rož, kugljic in vsega mrčesa nakupili, in boste zdravili ljudí da
bo strah.”

Govoré se je krčmar oziral na mlajšega gospoda in ugibal sam pri sebi,
kdo je pač to, ki se je z okrajnim zdravnikom gospodom Venceljem
pripeljal. Bil je mlad, jako lep gospodek, a Peharčku čisto neznan.

Gospod Vencelj ni pustil, da bi bil krčmar konja izpregel; pila sta na
voz naslonjena. “Peharček!” djal je zdravnik izprazniši do čista prvo
kupo, “naprezi, da boš tega gospoda peljal na Slemenice. Saj veš, da
moram jaz tukaj v stran.”

“Jaz bi to prav rad, zakaj ne, zaslužka se nisem še nikoli branil, — vrag
naj vzeme še kolesce — pa zdaj ne morem, jutri pač. Kolo se mi je strlo
od voziča in ravno otódi ga je nesel fant moj h kovaču. Jutri bi vas pa
peljal, naj si bo ta ali kteri če, jaz ali fant moj. Jaz menim, naj bi
mladi gospod pri meni čez noč ostali, saj je že štiri čez poldne. Moja
stara — zdaj v bobu korenje pleve — bode že vrgla zvečer kaj čez ponev,
da se bo dalo ugrizniti. Postelje res nimam take, da bi se človek v
blazino vdrl; pa bom že na otavi tako mehko postlal, če je božja volja,
da se bo ležalo za silo.”

“Jaz sem obljubil, da pridem danes” — odgovorí mladi tujec, “ali ne morem
nikjer drugej tu v obližji voznika dobiti?”

“Bogme, ne z lepo;” odgovori Peharček, “tod imajo ljudjé bolj vole, konja
imam samo jaz.”

Zdravnik gospod Vencelj je mislil in mislil, nasvetoval zdaj to zdaj to,
kako bi mladenča na pot spravil. “Bode že!” reče čez nekaj časa; “ali
jezdarite?”

“Še nikoli nisem bil na konju,” odgovorí potnik.

“No, na suhem se ni še nihče plavati naučil. Peharček! ali imaš konja
napasenega?”

“Bogme, konj je dober, sit ko stopa, ravno popred sem mu povesmo detelje
vrgel; vem, da je že vso potrl in pohrustal.”

“Že dobro. Jaz imam tu na vozu ravno prav kupljeno sedlo. Pa bova gospodu
vsak pol posodila, naj jezdi.”

Peharček se popraska za ušesi, ustnice pod nos zaviha in pravi: “Nikarte
mi ne zamerite; saj veste vi bolje ko jaz, kaj pregovor govorí, ki pravi,
da tri reči niso vsacemu človeku ali pa nikomur na pósodo dati: ne žena,
ne pipa, ne konj. Pa ker ima moj sirec že stara rebra in je že vsemu
vajen, ne rečem, da ga ne bi dal, ko bi — nikar ne zamerite — ko bi —
gospoda poznal.”

“O nič se ne boj za konja; jaz sem porok za to, da ga boš jutri nazaj
dobil” reče zdravnik.

Trenotek potem je stal Peharčkov sirec, ki je že malo preveč rebra na
očiten videz stavil in glavo bolj v tla ko na kviško molil, osedlan
in očejen na cesti. Peharček je z všečnim očesom gledal zdaj svitle
dvajsetice v roki, ktere mu je mladi gospod dal, zdaj usnjato sedlo, ki
tako lepo stojí na koščenem hrbtišču njegove kleke. Mladeneč se je malo
nerodno skobalil na svojega rosinanta; krčmar pa mu je veliko njegovo
usnjato torbo na konja dal in ga podučil, kako mora ravnati s pohlevnim
sircem, da bo rajši stopal.

“Torej srečno pot, gospod Kvas!” — djal je zdravnik, “pred mrakom boste
ravno v gradu. Sporočite moj pozdrav gospodu Benjaminu. Kmalo enkrat
pridem tje s svojo hčerjo, da mu srečo vošim, ker je dobil tako korenito
izobraženega in učenega mladega moža svojemu sinu za učenika, kakor ste
ví. Z Bogom! Prav vesel sem, da sva se seznanila; upam, da nisva bila na
prvo in na zadnje vkup. Zahvaljujem se vam za druščino.”

“Prosim, gospod zdravnik! na meni je zahvaljevati se vam za dobrotno
prijaznost!”

“No, no, kaj pak! Greh bi bilo, ko vas ne bi bil na voz vzel; žal mi je,
da ne utegnem z vam v stran do Slemenic. Srečno!”

Rekši udari Vencelj po konju in voz zdrdrá po stranskem poti. Gospod Kvas
— tako je zdravnik svojega dozdanjega tovarša klical — spodbudí tudi
svojega zaspanega šarca in odjezdi po veliki cesti, ko si je kolikor se
je dalo po nejasni Peharčkovi razlagi zapomnil, kje mora na stran zaviti,
da pride prav.

Dan je bil prijazen; solnce se je bilo že na zahod premeknilo; vendar se
je še z vso žarnostjo upiralo potniku v hrbet, kar mu je bilo toliko bolj
nepriležno, ker se je izpod kopit nemarno klavzajočega konja vedno oblak
cestnega prahú vzdigoval in polnil mladenču nos in ušesa. Zastonj so bile
vse poskušnje, da bi žival do hitreje stopinje pripravil in tako vsaj
nekaj prahú za seboj pustil. Peharčkov sirec je bil tepeža in suvanja
tako vajen ko trave; zato ga ni kar tako kdo v dir pripravil. In ker je
Kvas, kakor sedlu nevaden človek, nekaj boječe in nerodno sedel, zraven
pa še svojo sitno butaro, z obleko in knjigami natlačeno, moral držati
pred seboj, po tem se razume lehko, zakaj se je le počasi nadalje pomikal.

Lovre Kvas je bil dovršil vse učenje na ljubljanskem liceji. Rojen pod
prosto slamnato streho je bil v zibeli namenjen, da bode čez nekaj let
krave pasel, potem pri bogatejšem sosedu za hlapca služil in naposled
po očetovi smrti ubijal se z malim zemljiščem deset mernikov posevka,
kakor vsi Kvasovi, kar jih je oče Luka po starem pomnenji znal na prste
našteti. Ali rojenice, ktere imajo pri zibeli vsacega poštenega Slovenca
svojo odločno besedo, naklonile so bile našemu Lovretu kmalo po porodu
drugi lepši namen: da bo delal z glavo in rabil namesti ótike gosje pero.
Znano je življenje ubozega učenca; torej mi ni treba posebej opisovati
Kvasovih stisk in bojev z revščino in nadlogo. Posebno izvrstna glava za
učenje, ljubezen do dobrega reda in obnašanja in marsiktera druga lepa
lastnost je mladenču pridobila podpornikov in prijateljev in je delala
starima roditeljema veliko upanja, da se jima spolni poslednja največa
želja. Ali čuda! dokončavši ljubljanske šole tihi mladeneč ni “hotel
dobro storiti” po materni misli, in ne da bi bil postal mašnik, kazal je
vse bolj posvetne naklepe. Hotel je iti v daljna veča mesta v više šole.
S tem pa niso bili samo ubožni starši nezadovoljni, ampak zameril se je
tudi večini svojih podpornikov, tako da je bil skoro popolnoma zapuščen.
Vedel je pa, da Angleži še niso iznajdli tako blagotvornega stroja, da
bi se dalo po njem od zraka ali čiste vode živeti. Zató mu je bilo ravno
prav, da je po nekem priporočilu dobil začasno službo za učenika sinu
premožnega grajščaka Benjamina G* na gradu Slemenicah. Ker je bil tudi
precej slabotnega zdravja, hotel je po tem tacem okrepiti se na deželi in
še kaj zaslužiti za daljno učenje.

Tako ga najdemo ravno na poti. Voza iskaje je bil po sreči naletel na
zdravnika Vencelja, in to mu je naklonilo prvič prijetno druščino za
potovanje, drugič pa si je prihranil vožnino.

Kmetje ob cesti in drugi napotni ljudjé so, srečevaje Kvasa, zvedavo
ogledovali mladega jezdeca. Vzlasti mlade deklice so se rade ozirale za
njim, ker po svoji zvunanji postavi je bil Lovre kaj čeden mladeneč. Ne
veliko čez dvajset let star, oblednega okroglega obraza z visocim čelom
in živimi črnimi očmí, iz kterih je bil poprej otožen kakor vesel značaj
brati, bil je Kvas na prvi pogled vsacemu zanimiv človek. Obleka njegova
bi morda v vélicih mestnih sobah ne bila veljala za lepo, a za na kmetih
jej ni bilo kaj reči. Suknja je bila iz črnega suknja cela in še ne
oguljena, da-si ravno bi bil poznovavec po natančnem pogledu sodil, da je
temu že dobro dolgo, kar jo je krojač iz rok dal. Isto bi se moglo reči o
drugem opravku. Lišpa ali drugih nepotrebnosti ni imel nič na sebi, samo
veliko sreberno uro je nosil na pozlačeni verižici, ktero je naš mladi
prijatelj zdaj pa zdaj iz žepa potegnil pogledovaje, kako dolgo že hodi.

Vedno niže se je solnce pomikalo. Po vročem jesenskem dnevi je nastajal
prijeten večerni hlad. Zamišljen je sedel mladeneč na konji; niti zeleni
travniki in zapuščena rujava strnišča, niti otožno vednozeleno semrečje
okrog starih, domišljijo budečih razvalin na obcestnih hribih niso mogle
potnikovih oči na sé obrniti, kajti imel je veliko premišljevati. Skoro
najlepši del svojih let je imel za seboj; ali vsa ta leta so mu prinesla
malo malo vžitka. Veden trud, delo, nadloga in nektero britko uro je
prestal; in če je pogledal v najbližnjo prihodnjost, tudi tu ni imel
veselega upanja. “Zdaj pridem v tujo hišo, k tujim ljudém, Bog vé kako
bom tam zadovoljen. Morda dobim puste sitneže za svoje zapovedovavce,
ki mi bodo dali čutiti, da sem plačan človek, hlapec! Ah Bog moj, kako
malo tvojih nazemskih darov bi bilo meni potreba, da bi z lehko prišel do
samostojnega in srečnega življenja! Koliko je ljudí, ki v obilnosti živé
in ne poznajo in ne vedó, kako človeka teží čut, da je na druge navezan,
da se za tujo mizo vseda! Vi niste poskusili, kaj je siromaštvo, vi
domišljavi poetje, ki trobite in pojete svetu, da je več sreče v uboštvu
ko v premožnosti. Res je morda, da si vsak človek sam ustvari srečo, ali
prvi pogoj v tem je, da mu osoda pota ne zapira.”

Prišlo mu je tudi na mar, kako nevkretno se mu bode pač včasi v svojem
novem stanu zdelo. Vedel je, da je velika pokora podučevati trpoglavega
paglavca, vzlasti če so starši v svoji preveliki ljubezni prepričani,
da ima fant bister um in dobro glavo. Dalje ni bil Lovre Kvas veliko
vajen vesti se po navadni etiketi; prosti kmečki sin je bil bolj utrjen
v Horaciju in Homerju ko v abotnih poklonih in neslanih govoricah tako
imenovane omikane družbe. Vendar kar se poslednjega tiče, tolažil se je
s tem, kar mu je gospod Vencelj pravil o slemeniški družini; z druge
plati pa se zopet ni tako okornega čutil, da bi se mu bilo ravno bati, in
zaupal je na svoj naravni, vednostno dovolj izobraženi razum in čut.

V tej razmišljenosti je bil Lovre Kvas pozabil paziti, kje je stranska
cesta, ktera po Peharčkovem popisu drží do Slemenic. Še le ko je solnce
zašlo in ko so ga jeli ljudjé bolj pogostoma srečevati, domislil se je,
da je morda že zgrešil pravega pota.

“Ali je tod prav do grada Slemenic?” praša starega zgubanega moža, ki je
nesel butaro rogovilastih neobrezanih brezovih vej na hrbtu.

“Ka-áj?” zatuli dedec z visokim glasom, iz kterega se je dalo soditi, da
je gluh.

Kvas še enkrat praša.

“Metličja sem narezal, metličja” odgovorí mož.

“Vi me ne razumete, oče! jaz bi rad vedel, koliko je še do Slemenic in
kod moram iti do tje.”

Stari dedec ga s svojimi malimi očmí debelo pogleda pa pravi: “Nu, áha,
res!” in odide počasi svojo pot.

Če ni hotel Lovre s svojo kleko na sredi ceste ostati, moral je dalje
jezditi, da-si ravno se mu je skoro zdelo, da bi bilo bolje, ko bi se
vrnil; kajti po uri sodé je mislil, da bi moral po Peharčkovih besedah
biti že na Slemenicah, ko ne bi bil zgrešil stranskega pota. Pa kakor bi
mu sovražen duh kljuboval, ravno zdaj ni bilo nobenega človeka na cesti.
V vzhodu je mesec pokazal svoje polno lice.

Čez nekaj časa zagleda malega dečka s cajnico na rokah, ki mu je ravno
naproti tekel. Kraj je bil malo samoten in fantè je morda menil, da je
ta človek v suknji eden tistih hudih gospodov, ki pridejo očeta za davek
rubljevat, zató se je ognil s ceste na travnik.

“Hej fantič! stoj!” vpije jezdec “kod se hodi do Slemenic?” Ali bosonogi
deček stisne namesto odgovora svojo kapo pod pazduho in jo udere po
travniku, kakor bi mu bili vsi vragi za petami.

Nevoljen je začel Kvas rentačiti in jeziti se sam na-se in na starše, ki
otroke tako izrejajo. Zdajci zagleda tretjega človeka in misli: v tretje
gre rado; če še zdaj nič ne zvem, pa se vrnem in prenočim v prvi hiši.
Mlada deklica s košarnico na glavi ga sreča.

“Dober večer, Micika!” ogovorí jo Lovre ter jej zastavi že tolikokrat
ponovljeno prašanje.

“Oh moj Bog in mati božja!” — odgovorí deklica “saj ste že zašli za pol
drugo uro predaleč. Ali niste videli velike semreke na samem in s peskom
nasute male ceste? Tam bi bili morali v stran zaviti. Če boste počasi
jezdili, greva vkup, pa vam bom pokazala. Ravno prav bode; tako me vsaj
ne bo strah.”

Lovre obrne konja in počasi sta potovala s deklico nazaj. Marsikaj jo
je prašal in marsikaj mu je povedala medpotoma, česar pa ne bomo tu sem
postavljali, ker bi za kterega resnobnejega izmed prijaznih bralcev bilo
morda premalo važno. Ko sta prišla do imenovane semreke, razložila mu je,
kterih potov naj se ogiblje, da bo prav prišel.

“Oblačno je malo; da bi le Bog dal, da bi se mesec ne skril za oblake, pa
boste lehko našli.”

“Aha!” — zarohní tu tretji glas in Kvas zagleda čudovitega moža na cesti
— “aha, dekle, jaz bom že tvojemu povedal, da se ti z druzimi razgovarjaš
po noči pri mésečini; slabo te bom pohvalil, ha, ha, ha!”

“Kaj si ti Mrtinek?” djala je deklica. “Glej ta gospod gredó na
Slemenice. Ti greš ravno to pot, in lehko ž njimi hodiš.”

Lovretu pak je pošepnila na tihoma: “Nič se ga ne bojte; čeravno je
raztrgan in bos in grd in nima prave pameti, pa je pošten. On je _deseti
brat_, pot dobro vé. Lehko noč!”




Drugo poglavje.

    Povsod poznan, nikjer domá,
    Kjer vleže uro se poslednjo,
    Tam smrt mu domovanje dá.

                   _Fr. Levstik._


Kdor pozna življenje, djanje in nehanje, misli in prepričanja, kakoršna
so bila nekdaj po pripovedih naših starih slovenskih očakov, ki gluhi
in slepi za spačeni novi svet vedno le čase svojih in svojih prednikov
dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je bilo pred štirdeset in več leti
med našim narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti. “Kje se zdaj
še kaj čudovitega zgodí? Kdo dan danes še kaj vé? Le kakov sleparček še
pride, da človeka opehari.” Tako pravijo dedje. Koliko časa že ni bilo
slišati od desetega brata! V poprejšnjih časih se je pa še vendar včasi
naletel, ki je, rojen _deseti_ sin iz matere s čudovitimi lastnostimi in
zmožnostimi obdarovan, po božji namembi preganjan, od hiše do hiše po
širocem svetu hodil, za srečo povedoval, zaklade pokazoval, pesmi pel in
pravljice pravil, kakor nihče drugi. Ljudjé so ga častili, radi videli in
mu dali živeti in spati. Pač pride v kako hribsko dolino še zdaj sem ter
tje kak raztrgan in umazan peripatetikar, ki mu robato po domače pravimo
_berač_, ki se izdaja za desetega brata; toda svet je postal neveren,
menj gostoljuben ko nekdaj, in tudi današnji deseti bratje niso tisti ko
nekdaj, malo vedó, in kakor očetje trdijo — “niso druzega ko goljufje.”
Ta čudna prikazen, namreč pomanjkanje _pravih_ desetih bratov, dá se
menda samo tako razlagati, da slovenske žene niso več take, da bi za
vrstjó po letih deset sinov rodile.

A pustimo taka premišljevanja bolj izurjenim mislecem in vrnimo se rajši
k svojima popotnikoma.

Tiho je korakal človek, kterega je Lovretu deklica imenovala desetega
brata, konju pred gobcem, in mladeneč je imel časa dovolj v mesečini
opazovati to čudno podobo. Bil je človek kacih štirdesetih let star,
toda že mu je hrbet hotel lezti v dve gubi. Na sebi ni imel druzega ko
srajco iz najdebelejšega platna, kakor ga sprede slovenska mati, dolge
hlače iz iste tvarine nekdaj na črno pobarvane, zdaj že zarujavele in pod
koleni jako blatne in razcefrane, na glavi pak mu je čepel rujav klobuk
s širocimi krajevci in čez oglavje z belo nitjo prevezan. Da mu hlače
niso uhajale, branila je usnjata oprtavnica, na križ čez ramo razpeljana.
Večerni zrak je bil precej hladen, Lovretu se je celo mrzlo zdelo,
vendar je stopal deseti brat bosonog. Da bi pa kdo ne mislil, da črevljev
nima, nosil je je z bekovo trto prevezane čez ramo. Kaka dva pota se je
nazaj na Lovreta ozrl, ter ga ostro ogledoval. Pri tej priliki je Kvas
videl obleki popolnoma primeren obraz. Lice je kazalo kostí, ktere so
imele voljo in nagon vsemu obličju štirivoglato podobo ustvariti. Strani
ste bili upadeni in širok nos je ošabno nosnice v zrak molil. Vrh malih
sivih očí so se v sredi zraščene obrvi predrzno visoko vihale gori v
čelo, ktero se ni veliko videlo iz zmršenih lâs.

Da-si ravno ga je deklica bila potolažila, da se ni treba bati desetega
brata, vendar je Lovreta nekaj čudno spreletelo, ko je na širocem polji
po noči sam bil s tacim, ne malo neznanskim človekom. Ko je pa čez nekaj
časa v dalji zapazil luč, ohrabrilo ga je to nekoliko in mislil si je,
kaj mi more storiti, enega samega se ne bom bal. Da bi poprej čas minil,
začne pogovor ž njim.

“Koliko je še do grada?”

“Popred boš tam, kakor pojdejo spat,” odgovori deseti brat z glasom, ki
je bil vse drugo pred ko prijazen.

“Ali ste vi znani z gospodo?” praša dalje Lovre.

Njegov drug se grozovito zasmeje, potem pa reče: “Ti si šema! Zakaj me
pa vikaš? Jaz sem Mrtinek, spak! deseti brat, kakor vsi otroci vedó. Če
nočeš, da bi se ti kdo smejal, ki je bolj neumen ko ti, tako me pošteno
tikaj, pa utegneva še prijatelja biti v teh letih, kar boš šolmoštraril
na Slemenicah!”

“Kako pa véš, kdo sem?” praša Lovre čudé se.

“Saj si me prašal, če sem kaj znan na Slemenicah,” odgovorí Mrtinek in se
zopet smeje na vsa usta.

Čudni grajščaki morajo to biti, h kterim pridem, da vsako spremembo v
svojem družinskem in domačem življenji zaupajo tacim ljudém, mislil je
Kvas sam pri sebi.

“Ker je videti, da so ti povedali, da bo tak in tak človek prišel,” reče
Lovre, “moram misliti, da si star znanec v gradu. Zató mi lehko poveš,
kakova je gospodičina, gospa, gospod?”

“O prav lehko ti to povem,” odgovorí Mrtinek.

“Pa nočeš? Zakaj ne?”

“Ti nekaj rad poprašuješ,” odgovorí Spak. “Zató mi moraš dovoliti, da te
še jaz eno reč vprašam. Kako sem ti kaj jaz všeč?”

Rekši je čudoviti človek Kvasa tako ostro pogledal s svojimi malimi
svitlimi očmí, da je bilo mladenča skoro strah. Vendar na misel mu je
prišlo njegovo smešno prašanje, pobesil je očí in s posiljenim smehom je
odgovoril: “Prav dobro si mi všeč, prijatelj, zakaj pa ne?”

“No jaz ti bom povedal, da mi tudi _ti_ dopadeš. Mislil boš morda, da je
to pač vse eno, pa ni taka. Mrtinek Spak, deseti brat, in kakor bi se še
lehko imenoval, bode ti še prav prišel v sili, zató ga le dobro poznaj.
Zdaj ti bom pa povedal najprvo to, kar si prašal. Kakova je gospica? Da
mlad človek, sosebno če še ni grd, da bi ga pes oblajal, kakor pravijo,
da sem jaz, — rad pozvé za deklico pred ko za baburo, to je že stara reč.
Z grajsko Manico se midva prav dobro pomeniva. Morda si že v mestih lepšo
videl, ali pa ne. Gospod in gospa tudi nista napečna, pa to boš že še vse
videl in skusil.”

“Ali si že ti dolgo tu v okolici?” praša Kvas.

“Kar mi je mati umrla,” reče Spak nekako zamolkleje pri tem vprašanji.

“Kje si pa domá? Kako je to, da po svetu ne hodiš, ker praviš, da si
deseti brat?”

“Jaz sem doma, kjer so dobri ljudjé, kjer po mojem jeziku govoré. Nimam
svojega zapečka, pa se ne pritožim zató. Če ne verjameš, da sem deseti,
pa pusti. Misli, kolikor hočeš, pa malo govori, če nočeš, da se ti kaj ne
zgodí. Zdaj pa molči od tega in kaj veselega govori. Jaz imam poskočne in
vesele ljudi rad. Juheja, hopsasa!”

In kakor bi bil na enkrat ves drugi, poskoči od tal, zažene črevlje z
rame daleč od sebe preč in letí zopet po nje. Kvas ni mogel razumeti
vsega tega. “Človek mora biti malo prismojen,” mislil si je.

“Ali znaš peti, prijatelj škric!” praša ga Spak.

“Malo, pa zdaj ne pojem. Ti zapoj!”

Spak vzdigne glavo proti mesecu, odpre široka usta in hreščaje začne
robato pesem:

    “Stara baba Iskerca
    Jedla sok iz piskerca,
    Migala s suho bradó
    Hčer zmerjála je takó:
    Če boš v cerkvi ti na moško stran,
    Kjer Mrtin stoji mi razcapán,
    Tak obračala oči,
    Če bo hodil na naš prag
    Tebe gledat Mrtin Spak,

ha, ha! kaj ni lepa, pesem _od mene_, kaj?”

“To si sam zložil? No poj do konca! Tacih sem še malo slišal.”

“Le čakaj, prijatelj suknjač, to in nektero ti bom še zapel, če se bova
lepo gledala na Slemenicah. Še srečo ti bom povedal, če hočeš precej
nocoj. Samo to si izgovorim, da se mojih sovražnikov ogiblješ.”

“Kdo pa je tvoj sovražnik?”

“To boš izvedel, predno bo dva, tri dni. Na Slemenicah ga boš videl vsak
dan.”

Prideta na travnik. Pri poti je stalo na samem košato lipovo drevo, ki je
fantastično molilo svoje goste veje v tiho krasno mesečno noč. Na zapadu
se je videla s hribca prijazna lučica izmed sadnega drevja, grajske
strehe so se v mesečini svetile. Mladenča so zopet obšle prijetne in
otožne misli vred, ko je zagledal svoje novo stanovanje pri tujih ljudéh.

“Tu pod lipo grajska Manica sedéva; tu sem jej srečo povedal,” pravi
deseti brat.

“Saj nič ne veš,” odgovori mladeneč, “kako prihodnjost bom imel jaz?”

“Ti boš nekaj doživel tam gori, česar se ti še ni senjalo nikdar. Le
dobro ogledaj grad, mesec sveti lepo, pomnil ga boš do smrti, pomnil boš
tudi desetega brata, čeravno mu ne veruješ, do groba ga boš pomnil.”

Glas Spakov je bil pri teh besedah popolnoma različen od prejšnje
govorice, nekako temen in strašán, tako da je mladenča malo osupnil. In
ker se je ravno ta trenotek luna skrila začasno za oblak, prešinila ga
je tembolj neka čudna čut; rajši bi bil že v gradu ko tu s tem pol norim
človekom na samotnem polji. Da-si ravno kakor izobražen človek ni trohice
verjel na vraže, obšla ga je vendar misel, da Mrtin Spak res kaj več vé,
ko navadni ljudjé.

Lehko je misliti, da je kraj, kjer sedeva in sanjari lepa deklica, naj si
bode tudi nam neznana, mikaven za mladenča, čegar “srce je prazno,” in
samo hrepení po nečem, česar um ne vé vselej razložiti. Zatorej je Lovre,
ko se je luna medtem zopet izza oblaka prikazala, pazljivo ogledal mesto
okoli “grajske lipe.” Ozek pa dolg travnik se je raztezal po dolini.
Razun lipe je rastlo samo še gosto vrbovo grmičje ob malem šumečem
potoku, ki se je zvijal ravno mimo krasnega drevesa. Pod lipo, ktere
deblo bi bila komaj dva moška obsegla, bila je okoli in okoli napravljena
klopica in tla so bila razhojena, očiten dokaz, da je Spak resnico
govoril rekši, da hodijo dostikrat le-sem grajska gospoda, sosebno pa
Manica. Prijazna sprehajališča imam že, da bi le še vse drugo dobro bilo,
mislil si je Lovre.

“Sitno je po noči priti; ali ne bi mogel tod v kaki krčmi prenočiti?”
praša Lovre.

Ko odgovora ne dobi, obrne se nazaj in pogleda za Mrtinom. Nikjer ga
ni bilo. Lovre si ni mogel razložiti, ni kam, ni zakaj, ni kedaj mu je
izginil. Ostalo mu ni druzega na izbiranje, kakor po belo potresenem poti
v grad jezditi, kterega je imel pred očmí.

Na Slemenice ga je peljala pot proti zadnjemu majhno navkreber.
Grajsko poslopje je bilo precej prostorno, štirivoglato in v dva gorna
(stropja). Da-si ravno je bilo zidano, kakor se je iz stavbe dalo soditi
že v novejšem, to je ne v srednjem veku, poznalo se je vendar, da so
stavitelji malo v mislih imeli take čase, v kterih je dobro, če se dom
dá braniti. Zató je okrog in okrog spodnji del zida imel obliko male
trdnjave in majhna jako zamrežena okna. Gosto sadno drevje je rastlo
okrog in okrog gradú po hribcu; samo proti severju je bil svet nekaj bolj
kamenít in gol. Zato so tam stali hlevi in druga gospodarska poslopja.
Zadej se je svet naglo vzdigoval do strmega holma, na kterem je Kvas na
hiter pogled zapazil rogovilasto zidovje, razsip stanovanja nekdanjih
gospodov na Slemenicah.

Luč, ki je gorela v gradu od zdolej in v prvem nadstropji, prepričala je
Kvasa, da še družina in gospoda ne spé.




Tretje poglavje.

    Prišel je pobič lep in mlad;
    Pa kaj mi je prinesel,
    Prašala ga nisem, povedal mi ni.

                     _Narodna pesem._


V zgornji sobi slemeniškega grada je bila mala druščina okrog omizja
zbrana, ktero hočemo bralcu bolj na tanko predočiti, kar se tim laglje
zgodí, ker je ni bilo več ko pet glav: gospodar z ženo, hčerjo in malim
sinom, pa Marijan Piškáv, sin sosednjega lastnika na pristavi Polesku,
komaj četrt ure od Slemenic.

Benjamin G* je bil meščanske rodovine; ni mogel torej ošabno šteti
plemenitih prednikov, ki bi si bili v boji tako ali tako čast pridobili,
tudi niso bili njegovi prededje še tako dolgo naseljeni na Slemenicah, da
bi bil mogel gospod Benjamin svoj pridevek v starem kronistu Valvazorju
brati. Pa imel je devet oralov zemlje, lepe bukove gozde, precej velik
nograd, osem parov konj in celo čedo rogate živine — in to je bilo, s
čimur se je grajščak več ponašal, kakor bi se bil mogel sklicevati na
“šestnajst kolenov slovečih prededov” kakor plemenitniki znane severne
dežele. Ko se naša povest začenja, bil je Benjamin že čez petdeset let
star, kar so sem ter tje osiveli lasjé pričali; vendar čisti zrak,
v kterem je živel od svojega dvajsetega leta, kar je šole popustil,
ohranil mu je bil še neko mladenško krepost, vsled ktere je svojo
nenavadno visoko postavo še vedno po koncu nosil. Obraz njegov je bil
večidel vesel in to je veliko pripomoglo do tega, da lica in čela niso
razorale tiste črte, ktere nam človeka starejšega delajo, kakor je v
resnici. Nočemo segati v njegovo življenje nazaj, tu povemo le dve reči,
namreč da je bil precej po zgodnji smrti svojega očeta vzel svojo zdanjo
ženo, še bolj miroljubnega značaja ko on, dalje pa da je dolgove, ktere
mu je bil oče zapustil, s tem poravnal, da je staro opuščeno pristavo
Polesek z nekaj zemljiščem vred nekemu priseljencu, do tačas neznanemu
gospodu Piškávu prodal.

Roditeljema nasproti je sedela deklica, stara kacih tri in dvajset
let. Manica je bila prvorojenka in edina sestra mlajšega brata, komaj
devetletnega Balčka. Postave je bila bolj očetove, kajti prej bi jo bil
človek imel za veliko kakor majheno. Iz modrih očí je sijala neka mila
neskrbna in malomarna melanholija, ktera je bledo lice še veliko lepše
delala in skoro morala vsacega nekako čudno geniti. Njena rudeča usta so
se le malokedaj nasmehnila. Pa ne morda zavoljo tega, da bi bila kaka
skrivnost morila deklici mlado srce, to ne; sama ni vedela, zakaj se
jej včasi smejati ne ljubi, ko se drugi smejó; sama ni vedela, zakaj ni
vesela, da-si ravno si je morala izpovedati, da jej ne manjka ničesa.
Oče je mislil, da izvira ta lastnost od tod, ker preveč bere; pa ker
je ljubil svojo edino, izmed štirih rojenih pri življenji ostalo hčer
neizrečeno, zató jej ni hotel veselja kratiti s kako prepovedjo. Gosti
lasjé kostanjeve barve nad visokim čistim čelom, pravilno ustvarjen
obraz in cela zrast jej je dajala nežno, čeravno ne posebno lepoto. Bila
je nekaj časa v mestu, veči del svoje omikanosti in vednosti pak si je
pridobila z lastno pridnostjo.

Razun domačega, še nedoraslega sina je sedel na koncu mize kacih
devetnajst let star mladeneč, Marijan Piškáv. Imel je eno tistih obličij,
ki po eni strani lehko veljajo za lepa, po drugi pa se lehko o njih
reče, da jim še nekaj manjka, česar se ne moremo domisliti. Zdravega,
životnega mladenča je vsak na prvi pogled ugenil iz tega obraza; nasproti
pak bi bil moral tisti, ki trdi, da se človeku z obraza bere, kako živi
in misli, soditi, da je življenje in mišljenje Marijanovo kaj enolično.
In res bi se tu posebej ne bil zmotil. Kakor sosed je bil skoro veden in
večen gost na Slemenicah.

Sredi mize je gorela voščena sveča, in okrog svečnika so ležale
raztrošene kvarte.

“Ali jih ne vržemo še enkrat?” praša mladeneč in zbira posamne podobe.

“Jaz sem se že naigrala,” reče Manica in potegne knjigo bliže. Videlo se
je, da bi bila rajša brala.

“Kako moreš ven in ven v bukve gledati? Ves dan si v nje zamaknjena in še
na večer se jih ne naveličaš,” pravi Marijan. Ker je bil v prvi mladosti
njen tovarš v igri, torej star znanec in skoro bolj na Slemenicah domač
ko na domu svojega očeta, zato jo je tikal.

“Jaz sem že tudi djala, da bi bila Manica doktor postala, ko bi bila
Balček,” pravi mati na to.

“Ali jaz ne bom doktor postal, mama?” praša deček.

“Ti si premalo priden, vse drugo ti je bolj mar ko bukve,” pravi mati.
“Le počakaj, kedar učenik pride, ta te bo že nagnal, da se boš pridnejše
učil, ko si se do zdaj.”

“Učenik te bo ostro držal,” reče Marijan, da bi dečka podražil. Balček je
verjel, naslikal si je v domišljiji učenika starega, grdega, ki ga bode
uhljal in lasal, kakor je v vaški šoli videl, da šolmošter lasá kmečke
fantine, in na jok so se mu ustnice napravile.

“Nič ne verjemi, Baldvinče! Če boš priden, ne bo ti nič žalega storil
novi učenik. Midva se bova vkup učila,” pošepnila je sestra bratcu na uho
in mu z lepo ročico pogladila rumene kodraste lase z lica.

“Kedaj pa pride?” praša Marijan.

“Danes bi bil imel že tu biti, kakor mi je pisal moj prijatelj profesor v
Ljubljani, ki mi je to reč oskrbel. Bojé, da je izvrsten mladeneč in bil
eden najpridnejših učencev,” odgovorí gospodar.

“Dobro bo to!” pravi Marijan. “Da bi le kaka mevža ne bil, imel bom
potlej vsaj tovarša na lov. Lesic je letos dosti, v vasi doli je ena že
precej kur odnesla. Pred sinočnim sem je bil šel čakat, dve uri sem na
prelazu sedel, na zadnje pak mi je bilo dolgčas po noči samemu prežati,
zebsti me je začelo, obesil sem puško čez pleča in sem šel spat. Ko bi
bil še enega imel, pa bi bila lepega lesjaka dobila. Tudi zajcev je letos
dosti, Bog vé kako je to, da je letos tako srečno in rodovito za žival.”

“Lovec ste, morali bi vedeti, da zató, ker je bila lanska zima prav gorka
in je torej spomladi bilo veliko zaroda,” razlaga gospod Benjamin.

“Ali letos bode velik sneg.”

“Bog vé, morda pa ne,” odgovorí gospodar ter se nasloni na stol.

“Gotovo, jaz vem da bo,” trdi mladeneč, “gob je bilo letos vse polno,
lešaj po hrastji je dolg zrastel, dežja je bilo malo po leti, žerjavi so
že leteli — —”

“Bežite, iz tega vsega se ne dá nič posneti. Vi morate bolj pametno
misliti. Pustite vraže Mrtinu Spaku in kmetom doli v vasi.”

Manica ni poslušala tega pričkanja, odprla je bila knjigo in jela brati,
mati pak je imela z nekim šivanjem opravek.

“To niso vraže,” ugovarjal je Marijan in bil ravno namenjen svoje
prepričanje dalje razpeljevati, ko pogleda hišina, stara Urša, v sobo in
pri pol odprtih durih naznani, da je nek gospod prišel, ki bode najbrž
hotel čez noč ostati.

“Kdo bi pač po noči prišel?” djala je gospa, hitro svečo prižgavši.

“Nima biti kdo drugi, kakor učenik, saj ima danes priti, najbrž se je na
poti kako zamudil. Daj napraviti sobo, večerjo in kar je treba, grem jaz
doli.”

Rekši vzame gospod Benjamin luč svoji ženi iz roke in odide.

“Kakošen je ta gospod?” klical je strežajki Marijan.

“Ah gospod, mlad je in lep, prav lep,” djala je Urša in še enkrat
pomolila glavo v izbo. “Prijezdil je in deseti brat je ž njim prišel; to
pomeni, da je srečo v grad prinesel.”

“To ti je lepa druščina, kaj ne Manica, gospod učenik in capin deseti
brat!” In kakor bi se bil Bog vé kako bistroumno odrezal, smejal se je
mladi gospodič na vse grlo.

“Kaj ni Mrtinek takov človek kakor mi? Kaj si more, če ima malo menj
pameti včasi. Tudi reveža ne smemo zaničevati. Morda je on boljši vodnik
ko kdo drugi.”

Po stopnicah so se zdaj čuli koraki in Lovre Kvas je stopil s grajščakom
v sobo.

“Le otresnite se teh premislikov,” govoril je gospodar, “tukaj smo na
kmetih in sami domači. Ne gledamo vnanjosti in formalnosti, sploh boste
nas našli kmečko priproste in malo meščanske navade v hiši. To vsak vé,
da se človek po poti upraší in utrudi, vsedite se!”

Po tej prijazni domači sprejemi je bilo Lovretu nekako dobro pri srcu, in
ko se je hotel izgovarjati, da je tako pozno na večer prišel in morda
zarad tega neprijetnosti napravil, ni mu dal gospod Benjamin še besede
izgovoriti in ga je precej seznanil s pričujočimi in svojo ženo, ki je
preskrbevši potrebne reči zopet v sobo prišla. Malega Balčeka je naglo
minil strah, ko je videl, da učenik ni nikakor tak, kakor uni stari
doli pri fari. Ko ga je celó tako prijazno pogledal in mu obljubil, da
bosta gotovo prijatla, ker vé, da bode priden učenec, razbistrilo se je
popolnoma dečkovo obličje in ogledal je svojega prihodnjega učenika od
nog do glave.

“No gospod Kvas!” spregovorí grajščak, ko je prebral Lovrova spričevala
in priporočilno pismo od svojega nekdanjega prijatelja in Kvasovega
profesorja, “iz vsega vidim, da je resnično, kar sem že prej od vas
slišal, predno sem vas poznal. Preverjen sem, da če je komu mogoče našemu
Balčku glavico zdramiti, bodete jo vi. Gledite in prizadenite si, da vam
bode vsaj malo podoben nekdaj, in prepričali se boste, da bova s seboj
zadovoljna.”

“Glavo ima dobro,” pristavi mati in ljubeznjivo pogleda na svojega
ljubljenca, “lehko se bode učil, samo — —” hotela je reči: malo
razposajen je včasi; ali ko je videla, kako jo je sinček za obleko cukal
in proseče ozrl se va-njo, naj ga ne zatoži, nasmejala se je in ni
končala stavka.

“Jaz si bom gotovo prizadeval na vso moč, da storim svojo dolžnost, in
ker ima moj gojenec, kakor milostljiva gospa pravijo, dobro glavo in vem,
da bode priden, imam najboljše upanje, da bova v dveh letih precej daleč
prišla,” reče Kvas.

“Samo dve leti ste namenjeni pri nas ostati?” praša gospa.

“Da, dve leti, potem bi rad šel na više šole, kar bi bil že zdaj storil,
ko ne bi bil imel nekih ovir, ali da naravnost povem, materijalnega
pomanjkanja in malo slabotnega telesnega zdravja.”

“To je zató, ker ste bili vedno v ozidji in ste se morda preveč trudili
z ukom in podukom, kar se vé da ne tekne zmerom tako telesu kakor duhu,”
djal je gospodar. “Ali tu pri nas na deželi imamo ves drug zrak kakor v
mestu, zató boste pri nas zdravi ko riba in ker ste mladi, ne odide vam
univerza, tudi če se pogodimo s časom še za dalje.”

“Boste videli, gospod učenik!” spregovori Manica, “da pri nas ni
tako dolgočasno življenje, kakor si morda mislite in kakor se vam je
na prvi pogled zdelo. Sosebno ker ste po noči prišli, niste videli,
kako lepo okolico imamo. Tukaj pri nas se boste učili lehko naravo in
ljudi poznavati; zakaj po mojih mislih je malokje toliko originalnih
nevsakdanjih značajev ko v našem okrožji. Če Bog da, privadili se boste
tako našega življenja, da ostanete tudi več ko dve leti.”

“Beži no, Manica!” djal je Marijan, ki je bil med tem kakor doma veliko
pipo izvlekel in tobak napravil, neprašaje za nikako dovoljenje in vstal,
“misliš, da je gospod Kvas — tako se menda pišete če sem prav razumel —
ravno tak ko ti, da se mu bo ljubilo cele ure poslušati neumnega brnjavsa
desetega brata ali pa Kerjavlja tiste prazne kvasiti ali tiste nore pesmi
peti ali kamnoseka Matijca ogledovati, kako v leščevji sedi in nič ne
govorí, beži! Midva bova rajša hodila rakov lovit, zajcev gonit, lesjaka
čakat. Pa se bomo že še zmenili, deset je ura. Lehko noč!”

Rekši odide Marijan. Lovre je iz vsega predomačega obnašanja mladenčevega
sodil, da je najbrž Maničin ženin, da-si ravno se je čudil, kako
nasprotno mišljenje se vidi med njima. Ni si mogel reči, da bi mu bil
mladeneč po všeči, zato tudi precej za prvega ni imel pravega sočutja do
njega. Bil je malo v zadregi, ko ga je gospa prašala, kako mu kaj sosed
dopade.

Govorica se je pletla še nekaj časa o raznih rečéh. Po večerji pak,
ktero je bila nova njegova gospodinja hitro za-nj pripravila, razšla
se je družina spat in Lovre je dobil prijazno sobo z razgledom na vrt.
Svoje rečí je našel že tam. Da-si ravno truden, vendar ni šel popred
spat, predno je vredil in razložil knjige in obleko, kterega vsega blaga
žalibog ni imel veliko. Izbica in pohištvo je bilo priprosto, ali Lovre
še v svojem življenji ni imel tako prijaznega in prijetnega stanovanja.

Premišljevaje razne skušnje in dogodke današnjega dneva vleže se v
mehko posteljo s sladkim občutkom trudnega človeka, ki je dan preživil
popolnoma zadovoljen ž njegovim koncem. Komaj nekaj ur popred so ga še
obhajale bridke misli, tožil je nad svojo osodo, ki mu ni dala veliko več
ko revščino, ki ga je drvila že blizo od praga njegovih željá k tujim
ljudém, — in zdaj je bil srečen, kajti vedel je, da so ti tuji ljudjé
dobri. Že davno je bil odpravil svojo kratko večerno molitev, pa zaspati
ni mogel, težko ga je stalo misliti nocoj na milo svojo staro mamico in
na Boga, razne podobe, ktere je po dnevi imel pred očmi, vrstile so se mu
v spominu. Zdravnik Vencelj, posamezni udje grajske družine, miloglasne
besede Maničine, prelepa njena podoba — ah kako srečen mora biti ta
Marijan, ki je menda ženin njen — čudna prikazen deseti brat, njegove
proročne besede — vse se je mladenču čudno vrtelo po glavi in ko je
naposled zadremal, vezale so se te misli v čudne sladke sanje.

Ko se je Lovre drugo jutro zbudil, bil je velik dan. Solnce je prijazno
sijalo skoz njegovo okno. Čudil se je, kako da je tako trdno in dolgo
spal, kar ni bila sicer njegova navada. “Ljudjé si bodo mislili, da sem
Bog vé kak zaspanec in nemarnež,” djal je in naglo na noge skočil. Ura je
bila že osem. Obleko je našel očejeno in pripravljeno. Hitro se opravi in
odpre okno.

Zdaj še le je mogel natančneje ogledati kraj in lego gradú, svojega
novega stanovanja.

Slemenice so stale na nizki višini. Vrt z gostim sadjem preraščen,
kterega je sinoči le na pol videl, razprostiral se je po rebri posebno
lepo na južno stran. Precej za vrtom pa se je začel travnik ob obeh
platéh malega potoka, ki se je daleč po vedno oži dolini med vrbovimi
grmi vil in bleščal v jutranjem solncu. Tudi velika samotna lipa, ki je
ponosno na samem raztezala široko razraščene veje, dala se je s strani
zapaziti. Konci dolzega žleba se je potok nalival v širok ribnjak, ki
je bil malemu jezeru podoben. Na obe platí ribnjaka pa se je vzdigovala
strmina, na desni strani gosto preraščena, na levi pa gola, kamenita
tje do vasice, ki se je na vzvišenini stojé okolici kaj lepo podajala.
Med gradom in vasjó je bila majhna podružna cerkvica z ograjenim
pokopališčem, ktero so bili nekdanji slemeniški gospodje postavili. Proti
vzhodu čez vrt in čez travnik pak je Kvas videl posamno veče domovje;
vendar ker je stalo tik hoste in se ni veliko videlo iz drevja, zató ni
mogel razsoditi, ali je hiša premožnega kmečkega moža ali pa gradič.
Visoki mecesni in redno nasajene lipe so kazale na gradič. To je bil
Polesek. Ko je tako skozi okno gledal, zapazil je desetega brata, bosega
in opravljenega ko včeraj, ki je izza konjskih hlevov prignal konja,
kterega je on včeraj jezdil. Imel je veliko batino v roci in ker je konj
počasno stopal, vsipaval ga je neusmiljeno prek reber po dolgem. Prišedši
mimo okna je zagledal Kvasa, namežikal z očmí, na čuden smeh široka usta
raztegnil in zavpil: “Dali so mi gospod, da bom zver tiral Peharčku
nazaj, hi! Pa ta božja stvar tako hodi ko polž na vlaku. Kerjavlju jo
bom dal na popravo, tako-le!” Pri zadnji besedi zopet loputne z gerjačo
po konji. Kvas ni vedel, ali bi se smejal ali jezil nad neusmiljenim
človekom, kterega je še nekaj časa z očmí lovil.

Stara hišina je pokukala v izbico in vidé, da je vstal, poklicala ga k
zajutreku, ki ga mu je na mizo postavila. Ob enem mu je pravila, da so
drugi že zunaj, “gospod pri ljudéh, ki češplje tresejo na gornjem vrtu,
gospa na sušivni jami in gospica doli po vrtu hodijo.”

Četrt ure potem je bil tudi Kvas na vrtu. Naproti mu pride Manica. Danes
se mu je še veliko lepša zdela. Vošil jej je dobro jutro in ona ga je
prašala, kako mu kaj dopada na Slemenicah, kako je kaj spal in druge
čisto navadne reči, na ktere je Lovre rajši odgovarjal, ko dostikrat na
še tako važne. Precej pri tem razgovoru pak je čutil, da ima gospodičina
nekaj v sebi, kar jo veliko više postavlja, in ravno zató je bilo
vse njegovo obnašanje skoro nekako boječe. Gospodičina je to menda
sprevidela, kajti govorila je ž njim kakor s starim znancem prosto in
domače.

Ob to prijetno druščino pripravi Kvasa človek, ki mu je bil dozdaj še
neznan, ki je pa naravnost iz grada prišel in moral biti torej domač.

“Glejte, tu pride naš stric Dolef,” reče Manica in ko se je mož
približal, djala je, “stric! to so gospod Kvas, naš učenik.”

Novi prišlec je bil precej prileten in suh ko sama kost. Po vsem svojem
zunanjem opravku ni bil nikakor podoben, da bi bil ud grajske družine.
Po špičastem koščenem obradku so rastle zapuščene in zastarane ščetine,
ktere so zmršene in nerazčesane pričale, da je lastnik imel jih samo
zató, ker je bil prezanemaren, da bi je bil obril. Čelo vrhu globoko
ležečih mrečih očí bilo je visoko pa nagrbančeno, kolikor se je dalo
razvideti izpod nekdaj belega, zdaj pa orumenelega in raztlačenega
slamnika in ravno tako razkuštranih, sem ter tje že osivelih dolgih
las. Obleka ni določila, ali je gospod Dolef star krojač ali rokodelski
popotnik, kakoršnega na veliki cesti srečaš z uprašeno culo na plečih,
ali drugi deseti brat. Oguljena suknja, na komolcih že skorej votla,
zapeta do brade, segala je komaj do tistega ne imenljivega telesnega
dela, kteri pri sedežu in tepežu največ terpí. Hlače so bile dolge, ozke
in na drobnih koščenih nogah vendar še preohlapne, vzlasti od spodej,
kjer so se rujavih čevljev dotikale, blatne in s peto pohojene.

“Salve, prijatelj, ste prišli? No dobro, da ste prišli. Midva se bova še
le kaj zmenila, dva študioza, eden mlad eden star. Deklina le pojdi, ti
ne razumeš nič tega, kar se midva lehko meniva.”

Rekši izvleče iz žepa malo kmečko pipico in zamazan mehur tobaka in si jo
natlači. Manica odide po vrtu, popred pa nekako smejé se pogleda Lovreta,
ki je strmé gledal tega moža in ni vedel, kako bi odgovoril; ni vedel,
ali je prav razumel ali ne, ko je djala “tu pride naš stric.”

“No, vidim se vam kakor kak “vacuus viator” kakor Latinec pravi, ne vem
že kteri, ali Ovid ali Virgil ali Horaci. Pa to nič ne dé, če človek
dolgo živí, vse mu pride v koš. Včasi smo bili že drugi ljudjé, “fuimus
Troes,” veselo smo živeli, pili in peli, da nikdar tega in Adolf, svojega
očeta drugi sin, ki bi bil imel tolar vrh glave vrezan dobiti in črn
talar, ni bil zadnji. Pa zdaj so vse tiste urice k niču. Povejte mi, moj
tovarš, kaj bo iz vas, kam se boste obrnili, ko ste filozofijo in fiziko
dognali?”

“Ne vem še, nisem se še določil,” odgovorí Kvas.

“V seminar ne?” praša stric Dolef in tlečo gobo v tobak potakne.

“Najbrž da ne.”

“Pa zakaj ne? Glejte, ko bi se jaz ne bil premislil in bi bil to, kar
so moj ranjki oče menili, da bodem, bil bi zdaj ves drugačen trebušček
izredil, kakor je ta-le. Dekan bi bil in še kaj več. Pa to se vé, ko bi
pijače ne bilo na svetu, bilo bi marsikaj drugače. Ko bi se pes ne bil za
grmom zamudil, pa bi bil zajca vjel; tako bi bili moj oče bolj pametno
storili, ko bi bili še nekaj malega časa živeli. Ko so umrli in je ta moj
brat gospodarstvo prevzel, ta Benjamin, tačas je Dolef dobil po oporoki
nekaj petic več v roke in halo! Kakor bi vraga spustil, bilo je vse naše.
Štirje pravi tiči smo bili: jaz, neki Logar, Vesel, pa neki baron Fric
Frik, in mi štirje smo imeli groše in ves svet je bil naš pri poličku.
Jeminej, to so bile urice! Na starem trgu je bila lepa Nežika, tista nam
je točila do štirih čez polnoč. In pili smo ga dan na dan. Drugo jutro
sem vselej prišel ves zaspan v šolo. To je bilo zadnje leto, v prvi klopi
sem sedel, — imeli smo zgubanega profesorja, ki je vedno palico nosil
pod pazduho na ulicah po letu in po zimi, ta je imel latinsko. Jaz sem
bil popred zmerom priden in to mi je potlej, ko sem samo pil, tako prav
prišlo, da sem ravno tako shajal, ko drugi, ki so zvečer do desetih v
bukvah čepeli. “Quid tu censes?” je prišla vrsta ná-me in Dolef se je
vzdignil iz prve klopi, malo bled in krvavih očí pa vendar še čvrst, in
se je tako odrezal, da so vsi strmeli. In na večer smo spet in spet pili.
To so bile urice! Povejte mi, ali je današnji dan še kaj veselega sveta?”

“O, še se najdejo!” odgovorí Kvas — “toda jaz sem tacih veselic malo
skusil.”

“Verjamem, verjamem” pravi Dolef in hitro tripote na gosto dima potegne,
da bi spet pravil dalje o svojih uricah. “No ljudjé so se sprevrgli;
nemara, da že ni več pravih pivcev. Glejte, kako se svet spremeni,
tempora mutantur! Tisti moj tovarš Frik je bil svoje dni tak, da je
vinski kar denar trosil — trosil, zastópite; no, zdaj pa ljudjé povedó,
da je neki na Štajarskem sodnik in si je tako prelevil poprejšnjo kožo
in pamet, da ga ne pije kaplje več in da si je že veliko premoženja
naskoparil. Samo jaz sem še stari ostal in bom ostal najbrž do groba.
Včasi sem že rekel, da bom popustil pitje, ali ne gre in ne dá se. Kamor
se človek enkrat vpreže, tam mora voziti po suhi in blatni cesti. ‘Vino
pellite curas’ bere se v Horaciji, če se ne motim.”

“Dobro pamet imate, da niste še pozabili tacih izrekov. Ali ste še potlej
kaj pečali se s knjigami?” praša Lovre.

“O kaj še!” odgovorí Dolef. “Kar so ranjki oče umrli, pustil sem ves uk.
K vojakom sem jo bil pobrisal, pa je nisem mogel daleč prignati. Djali
so, da sem vedno pijan, pa pijan sem bil malokdaj. Res sem ga zvračal,
kakor tisti v pesmi:

    En starček je bil,
    Je vince rad pil,
    Je glažek izpraznil,
    Je druz’ga nalil,

ali znal sem ga tudi nositi. Kar so mi bili pa oče pustili dote, tisto je
šlo z vragom; pa naj gre v božjem imenu, saj mi mora brat Benjamin kot
dajati do smrti in pri tem se še vendar včasi kak božjak vloví, da je za
požirek brinjevca.”

“Ali če človek preveč pije, prikrajša si življenje in človek živí zato,
da sebe in druge srečne stori — —”

“Le tiho, le tiho, že vidim da majhno filozofa v vas tičí in da bi me
radi spreobrnili. Pa saj veste, kedaj se pijanec spreobrne: kedar se v
jamo zvrne. Zakaj tega ne skrivam, da sem pijanec; kakor sem vas videl,
precej sem vam povedal, da me boste poznali. Jaz tudi vem, da bi morda
bolje bilo zá-me, ko bi se ne bil te navade navzel. Ali kar je, to je in
mir besedí! Zató me ne bo nikoli nihče slišal, da bi mu rekel: pijančuj,
ampak pravim zmerom: varuj se vraga, delaj tako kakor me slišiš, ne tako
kakor me vidiš. Pa se bova že še kaj pomenila od moje šole in druge rečí.
Zdaj grem doli v vas, če imajo kaj za primáko za suho grlo. Če ste kaj
učenih bukev prinesli, bodeva jih enkrat skupaj pogledala in še enpot se
bom pomladil in se še marsičesa domislil.”

Lovre je še precej časa gledal za starim, kako je koračil čez vrt. Noge
so se mu že opletale, na gosto je že stopal, vse je opominjalo na to, da
ni daleč tisti čas, ki bode konec storil življenju tega moža, in vendar
mu je bila strast še tako živa! Pač čudna reč to, da more človek drugače
ravnati, kakor mu razum velí, razum — največa moč v njem!




Četrto poglavje.

    Pogovor vmes uname
    Od modrih se jim glav,
    Od sladkosti življenja
    In od njega težáv;
    In če se menim ž njimi,
    Nobenemu ni mar,
    Da nisem bil še v Rimi,
    Na vojski še nikdar.

              _Fr. Levstik._


Ako je kdo sodil iz tega, kar smo dozdaj pravili o Kvasu, da bodemo
Lovretu do konca te suhotne pravljice za petami, to je, da bomo
najmanjša djanja njegova načrtali s tisto jezičnostjo, ki jo včasi
občudujemo poslušaje naše stare majke, rojene v prejšnjem stoletji, ali
da bomo tako vestno svojega junaka stopinje sledili v temotni preteklosti
štirdesetih let, kakor sloveči angleški novelisti, ki vpeljevaje svojega
viteza v kako izbo, celó ne pozabijo povedati, da je kljuko pritisnil, —
kdor tako sodi, ta ni prave pogodil. Nikakor pa se s tem nočemo hvaliti,
ker vemo, da ni taka obširnost reč, ktero vsak pisač lehko posnema, ampak
da je tistemu, kdor jo hoče vpotrebljevati, posebnega božjega dara tako
potreba ko ribi vode, in ta dar je — živa domišljija. Ker se pa s tako
domišljijo pisavec te pravljice ne more ponašati in ker bi rad še nekaj
poštenih možakov čisto stare korenine bralcu pred oči postavil, zapustimo
za več časa svojega mladega prijatelja na Slemenicah, naj se seznanja in
udomačuje, kakor mu drago, ter poglédimo doli v _Obrhek_, kmečko vas,
ki dalje časa stojí, kakor bi kopa dedov, za vrstjo živečih, pomnila.
Pot do tjekaj ne bo dolga, kajti komaj četrt ure ti bo treba, če malo
urneje stopiš, in gospod stric Dolef so, kedar so se najbolj pijanosti
opotekali, prišli v pol uri.

Nekteri gospodje učenjaki trdijo, da je za deželno zgodovino zelo
imenitna etimologija lastnih imen starih krajev, mest, hribov, vasí. In
ker je tudi slavni Šafařik med temi, verjamem tudi jaz, da včasi v kacem
imenu kaj več čepí kakor samo ime. Zavoljo te vere sem že dostikrat,
kar sem povest o desetem bratu izvedel, premišljal in djal sam pri
sebi: Kaj vraga bi se dalo iz Obrhka po odmečku, pristavku, spremeni
in predevku posameznih črk, po iznajdbi korenike v sanskrtu in materi
staroslovenščini — izpeljati in skazati vsaj toliko, da bi Slovence
za trenotek osleparil in preveril, da znam več ko hruške peči. Ali
povedati moram danes, ko je čas, da bi svojo nevidezno učenost očitno
pokazal, da nisem s svojo preiskavo nič dalje prišel, kakor da imam
ponižno misel: Obrhek se pravi vasi samo zató, ker je stavljena _ob
vrhu_ na levici že imenovane doline, kjer je bil grajski ribnjak. Zraven
te misli imam pa še drugo menj razvito, namreč to, da je pri vsej moji
prizadetvi in preiskavi še zmerom mogoče, da je Obrhek ime dobil od
tega staroslovanskega malika ali od onega božanstva, samo da sem jaz
prekratkega pogleda in da imam premalo ali pa nič genijalnega duha naših
starinarjev. Morda mi bo kak dobrovoljen starinoslovec pri mogoči drugi
izdavi desetega brata tu iz zadrege pomagal ter mi pod črto tega lista
napravil majhen komentarček.

Obrhek, ves do kraja — s Kerjavljevo kočo vred, je imel dva in dvajset
številk nad hišnimi vrati. Da so bile hiše po večini lesene ali samo
ometane, da so bili posamni tramovi čeravno iz bukvine, vendar že
črvojedni in črno zakajeni, da so bile nektere strehe, kakor se je iz
zaréz na slémenu bralo, že petnajstkrat s slamo prekrite in je skoraj
sploh že v šestnajsto tu in tam kaka luknja krovca prosila: to nam
poterjuje že izrečeno verjetnost, da je bil Obrhek star. Obrščanje so
bili pa tudi najboljše duše, kar si jih misliti moreš. Da-si ravno
siromaški kmetavsi in revni ko jare miši, vsi do enega, kterega bomo
še omenili, ravnali so se vendar po božjih in cerkvenih zapovedih;
odrajtovali so fronke in desetino in biro, če je bilo le za žive in
mertve mogoče, ob pravem času. Da-si ravno so možakarji včasi malo
porentačili in pokleli, kedar so je ženice razjarile ali kedar je pri
pipi tobaka govorica tako nanesla, da se je bolj možato podalo, če so
vpletli hudiča ali vraga med poštene in mirne besede, da-si ravno so
obrški fantinje, da bi staro navado in svojo čast ohranili, sešli se na
večer sredi vasí, polegli so pod “velicim čampljevim drevesom” in kako
staro pesem zakrožili; čeravno so ženice imele tisto čudovito lastnost,
ktero je že pred več ko devetnajst sto leti pri Galijancih Julij Cezar
našel — zvedavost namreč: vendar pri vseh teh slabostih so bili Obrščanje
pobožneji ko vsi njih sosedje okrog in okrog. Vsak večer si slišal v
posameznih hišah petdesetkrat ponovljeno češčeno-marijo z roženkranskim
dostavkom; v sredi Obrhka pa je stalo leseno znamenje s kaj malo umetavno
izrezljano podobo Križanega, kteremu so vaške dekleta na vsako spomlad
glavo z venci in rožnimi kitami olepšale in pred kterim se je vsak vaščan
mimo gredoč spoštljivo odkrival, spomnivši se na smrt in na fajmoštrovo
besedo, tudi če je ravno šel od krčmarja Obrščaka ves vinski in težak.

Ta ravno imenovani mož je bil glava vse vasí in neovrgljivo zeló potreben
za okolico, če smemo tistim zaupati, ki terdé, da človek najbolje
stori, če nepotrebne, to je, ne živo živo potrebne denarje zapije, ali
da lepše povemo, tistemu dobrotniku spraviti dá, ki mu sladke kaplje
ponudi pokusiti. Že samo to, da je po njem imenovala se vsa vas, moralo
mu je nekaj veljave pridobiti, kajti pravil je on in njegovi očetje, da
je nekdaj na Obrhku samo njegova hiša stala in da so se drugi sosedje
okrog njega naselili, to se vé, menda kmalo potem, kar je nehal bob v
klasji rasti in se je v stročevje spremenil. Koliko imenitnejši mož je
moral torej Obrščak biti, ker so zraven imenovane zgodovinske in imenske
veljavnosti še druge reči pristopile, ktere so ga vzviševale nad vse
vaščane. Bil je namreč krčmar in župan in po tem tacem naravni brambovec
in zastopovavec vsega, kar je sosesko zadevalo. Njegova postava — bil je
velik, rudečega lica, nosil je toliko trebuha, da se je dalo spoznati,
da ne goni sam za brazdo voličev — ta je popolnoma pristovala k drugim
lastnostim, vnanjim in notranjim. Premožneji ko drugi sosedje je kakemu
revežu tudi včasih frakeljček na upanje natočil, in čeravno se taki
dolžniki niso nič posebno kaj podvizali, da bi svoje dolgove poravnali,
imel je vendar Obrščak vsaj toliko dobrega od njih, da so rekli: “nič
napečen mož ni to.” Kedar je bilo za sosesko kaj govoriti, vstopili so
se sosedje za Obrščaka in on je imel tačas samovoljo. Čeravno se ni bil
naučil ni brati ni pisati — zakaj pred štirdesetimi leti so se ljudjé
menj pečali za take rečí — izuril se je bil vendar toliko, da je po
lastni iznajdbi zapisoval, koliko poličev je imel pri tem ali tem sosedu
na dolgu. Obrščak je imel namreč v treh znamenjih vso matematiko in
vso abecedo. “Kljuka pet, križ deset, kol enó, pa je XVI krajcarjev za
en bokal.” To se vé, da je Obrščak te kole in križe tako napošev, zdaj
majhne zdaj velike, zdaj na to, zdaj na to stran viseče zastavljal, da je
ni živ krst več razumeti mogel, ko on sam. Ker pa je bilo tacih dolžnikov
obilo število, kteri so na upanje pili, in ker je bil krčmar prepošten
in prevesten, da bi bil s svojim pisanjem sebi in drugim zmešnjavo
napravljal in od tega tirjal, kar je uni izpil, zaznamoval je Obrščak
kovačevo vrsto na prazni strani stare pečati (druzega papirja ni poznal)
z rogovilastim zaznamkom, ki je imel klešče pomeniti, grajskemu Dolfu je
napravil v zapisnik nekaj črt, ki so hotele škrice pri suknji naslikati
itd. drugi je drugo znamenje imel.

Prebravši popis krčmarjeve osebe, vém, da častiti moj bralec pričakuje
zbrano družbo okoli tega poštenjaka, vzlasti če se še domišlja naše
posebne pravice, ktere sem od kraja prvega poglavja opomnil.

Popoldne je bilo okoli treh, ko so sedeli Dolef, deseti brat Mrtinek, dva
kmečka možaka pri enem, dva druga — eden mlad čeden fant okrog dvajsetih
imenovan Francelj Dražarjev, eden pa več ko še enkrat toliko star Miha
izpod Gaja — pri drugem vinu. Ker je krčmar videl, da imata poslednja
dva sama med seboj govoriti, mešal se je le bolj med prvo druščino.

“Jej, naj te vrag!” djal je eden kmečkih možakov Matevžek — “gospod
Dolef, kaj je zdaj v vašem gradu novega, kaj? Tako je vendar-le res, da
ste dobili novega šolmoštra, sami zá-se, posebej. Enega sinova ima gospod
slemeniški, ta vaš brat, pa učeniku daje jesti in piti in — kaj bom
drugače govoril: dobro vá-se in dobro ná-se mu preskrbí in še denarja mu
bo dal vem da, in kaj bo iz vsega tega? Nič!”

“Denar bo potekel,” pravi drugi.

“Vidva tega ne zapopadeta; molčita rajši!” djal je Dolef.

“Kaj bi vraga ne vedel?” huduje se Matevžek. — “Ali nisem svojega
paglovca celo zimo zaganjal k šolmoštru, da bi ga bil kaj izučil? Po
svetem Urbanu — to se vé sem moral pastirja imeti, potlej je s šolo preč.
Pa sem bil undan, ko sem prešiče v mestu prodal, kupil mu ene bukvice,
češ naj bo fant v cerkvi na branje molil, da ne bo stal kakor trot pred
Bogom. Ali kaj menite, da je znal brati! Hudirja je znal, namalanega!
Beri kaj iz bukvic, djal sem mu v nedeljo popoldne. Pa se je pripravljal
ko bolni iz postelje, tako zbiral besede in tolkel in jecljal, kakor
bi kislo repo jedel iz škrbaste sklede. In ko mi je undan berič pečat
prinesel, zakaj nisem peska na cesto napeljal, še razločiti ni mogel,
kdaj je dan postavljen, da se imam pri gosposki zglasiti. Šember te
vzemi, sem djal, po kaj sem te pošiljal vso ljubo zimo k šolmoštru, ko
se nisi naučil nič in si še veči telek, ko jaz sam. Mar bi bil jaz fanta
doma imel, da bi mi bil prejo vil v klobčiče! Zató jaz pravim, grajski
gospod mora imeti čudno pamet, da našemu farnemu šolmoštru biro daje, ko
mi vsi in še več, potlej si pa še sam enega vzame in ga sam plačuje.”

“Kaj ne veš, zakaj tako dela?” pravi krčmar.

“Zakaj?” pravi mož.

“Ko bi ti imel tako kopico denarja, pa bi ravno tako delal.”

“Ta je pa resnična” pristavi drugi izmed možakov. — “Ko bi jaz ali ti
hodil po ajdovi setvi od kozolca do kozolca s velicim poveznim vozom in z
žrdjó, in bi vsak deseti snop izpulil in tako nektero razstávko pšenice,
ki so jo drugi ljudjé pridelali, domu napeljal, i, menim da bi potlej
denar trosil in razmetal.”

“Le pijte, pa molčite!” reče Dolef, kteri ga je že v možganih imel, da so
mu oči vkup lezle, potem je z glavo pritrkovaje začel peti z onemoglim
glasom:

    En starček je bil,
    Je vince rad pil,
    Je glažek izpraznil,
    Je druz’ga nalil.

Ali modri možjé iz Obrhka se niso dali motiti z gospod Dolfovo pesmijo,
ktero so slišali že nektero in nekterokrat.

“Pritožili se ne bomo čez-enj” pravi krčmar, kteremu je na misel prišlo,
da bi utegnil gospod grajščak izvedeti, kako se je v njegovi hiši
zaničljivo o njem govorilo.

“Bog obvaruj!” djal je drugi izmed sosedov, ki je bil Obrščaku nekaj
grošev dolžen in se torej ni spodobilo, da bi bil na nasprotni strani
stal. — “Dober gospod je, on bi ne mogel uboščeka s palcem v oči
dregniti, kakor kdo drugi.”

“Kaj se vama meša? kaj sta šlevasta ali še le bosta? Kaj pa odgovarjata
na tisto, kar vaji nihče ne praša! Jaz nisem djal, da ni dober, pošten
mož, ali pameti nima prave, pameti!” trdi svojeglavo Matevžek. — “Jaz bi
mu tudi z oči v oči to povedal, kaj se bom torej bal, če me stric Dolef
sliši ali ne. Saj smo možjé, ne nosimo moderca, ampak kamižolo in vemo,
kedaj je čas molčati, kedaj govoriti in na uho pošte prenašati. Kaj ni
res, gospod Dolef?”

“Kaj pak da ga bomo še en bokal, še en bokal, še en bokal” blebetal je
Dolef in z glavo vedno bliže mize prihajal. “To pa to, dolžen sem že —
koliko sem že? Nikomur nisem nič zapil, otroke sem vse preskrbel, ki
nisem nobenega imel. — Še en bokal!”

“Saj še tega nismo izpili!” pravi krčmar.

“Še en bokal!” ponavljal je Dolef vedno.

“Vidite, tega je že verglo, za danes ga ima dovolj božjega darú,” — reče
Matevžek, ko je Dolef izza mize vstal in kolovratil se na klop k peči,
tam nekaj cunj si vkup zdrgnil za zglavje in se zleknil po klopi.

“Kaj mu pomaga, da je gosposke matere sin! Kaj mu pomaga, da vé več ko
vsa naša vas, da je ranjki gospod poprejšnji nekteri tolarček vrgel za-nj
iz mošnjička? Vse je bilo tako, kakor bi jaz pšenico vsega letošnjega
pridelka v gnoj zakopal. Saj je tak človek, da-si ravno dosti vé in zna
in ima ime, in suknjo nosi na sebi, — še zmerom menj vreden, ko jaz ali
pa ti Obrščak, kaj ni res! Za koliko je bolji ko moje babnice petelin.
Petelin moje babnice — že dostikrat sem djal, da ga bom s krepelcem pobil
ali pa Kerjavlja najel, da ga mi bo ustrelil — petelin druzega ne dela,
ko škodo na božjem svetu in to je: na dvoru mi vse razbrska in razkoplje,
med seno mi tistega perja nanese, da po zimi junci kašelj dobodo, in
ječmen mi pozoblje. Za drugo ni na svetu. Tako tudi ta gospod Dolef za
druzega ne tava pod solncem, kakor da nič ne dela, da travo tlači in da
vino, dar božji,” končuje.

“Glej vraga, kako jo je dobro razpeljal, kakor bi pravljico pravil. Vém,
da še Mrtin ne bi bil bolje povedal.”

Čudno se je zdelo možém, da deseti brat ni govoril danes nič in se je
vedno obračal na drugi konec mize, kjer sta ona dva sedela in se menila.

“To sem vam jaz samo zato postavil, da boste videli, da je res neumno
otroke učiti branja, pisanja, in vrag vé kakove copernije se še učé. Ta
človek je modre učene glave, pa je bolj neumen ko-ti Kerjavelj! ki ne
veš nič, nà pojdi pit!” Ta poslednji ogovor in konec moževe modrije je
veljal starcu, čisto samo svoje nenavadne postave in podobe, ki je bil v
hišo stopil in se mizi približal.

Ali predno je Kerjavelj prijel kupo, da bi radodarnemu sosedu odpil,
prigodí se nekaj, kar je storilo, da je moral oči drugam obrniti, da-si
je bil že suhoten po grlu skozi in skozi doli. Kakor je torej bil kaplje
želján, moral je pogledati desetega brata, svojega prijatelja, ki je
ravno v tem trenutku spel se izza mize, za pedenj više vzrastel kakor je
bil sicer velik, strahovito očí okrog sebe metal in naposled zarohnil nad
starejim izmed spodnjih dveh pivcev:

“Ti Miha izpod Gaja! nisi vreden, da za mizo sediš. Ti si oderuh, tebe
bomo dali h konjederki v službo; vrgli te bomo na smetí, če se brž brž ne
pobereš ven! Ven!”

Tisti, kteremu je to veljalo in njegov sosed, sta vzdignila glave po
koncu. Priletnemu Mihatu so se grbe na licu pomnožile in barva se je v
zeleno spremenila, ko je videl, da ga podí Mrtinek ven. Obledel je iz
jeze in sramote, da ga tak človek hoče iztirati iz družbe in ni ga bilo
volja iti; nasproti pa je bil toliko babjeveren, da se je bal z desetim
bratom prepira, kteri bi mu lehko napravil, da mu bodo krave krvavo mleko
imele in druzih urokov veliko. Tudi morda ga je vest toliko pekla, da ni
niti šel niti ne prec odgovoril, zakaj ne gre.

“Ali si me slišal? kaj sem djal?” vpije Mrtinek.

“Pa zakaj?” vpraša Miha s svojim zopernim glasom.

“Zató, ker smo tukaj sami pošteni ljudjé, tí pa si mrcina pasja, oderuh!
Ti pojdi h konjedrcem in rabeljnom za hlapca, ne pa med poštene može za
mizo. Poglejte možjé — obrne se deseti brat do druzih — tukaj sem dolgo
poslušal, kaj imata ta dva in Bog oče me udari, če sem še kaj tacega
slišal. Za štiri tedne odloga prosi ta vaš sosed Francelj. Vsi veste, da
temu hudirju denarja ni treba. Pa zakaj ga tako tirja, da se še z jokom
ne da preprositi? — zakaj Francelj je res jokal pod pestmi, le pod očí ga
pogledite. Zató ker mu méni domačijo prodati, ker vé da ga bodo potlej
v vojake vzeli in da bo potlej lehko za njegovo deklico hodil v svojem
šestdesetem letu, palica ga potiplji! Kaj počnemo ž njim? Ali ni prav,
da se naprvo izkida izpred nas?” — “Aha, dobro govoriš Mrtin!” oglasí se
Kerjavelj in izpije glaž. Drugi možjé pak so molčali na Spakovo vprašanje
in sicer iz raznih razlogov. Krčmar Obrščak se ni hotel Mihatu zameriti,
še manj pa desetemu bratu, ker je dobro vedel, da če z enim potegne,
druzega ne bo več blizo. Izmed pivcev pak je bil eden Mihatu v rodu po
krvi, drugi pa po mošnji; torej sta oba namuzovala se tako, da se ni
vedelo, ali odkimavata ali pritrjujeta.

“Ven bom šel, ali _berači_ me ne bodo podili!” pravi Miha.

Deseti brat pak je stopil izza klopi in z močjó, kakoršne v njegovih
koščenih udih ne bi bil nihče pričakoval, ubere Mihata za vrat in ga z
lehko zvleče izza mize do vrat, ter ga sune venkaj.

Krčmar, ki se pri vsem tem ni genil, djal je zdaj: “Prav, saj ta skopuh
ne da tako dosti več skupiti ko nič.”

Kakor bi se ne bilo nič zgodilo, tako se vsede Mrtinek zopet za mizo.

“Nič se ne boj, France, pa vesel bodi, plačala bova tvoj dolg, hiša ti ne
bo prodana in ljubico boš imel. Jaz vem za _zaklad_; drevi ob poldesetih
v Leznecu bodi; na križišču posedi, da jaz pridem —” pošepta Mrtinek
mladenču na uho, vdari potem ob mizo in ves spremenjen zavpije: “No, kaj
ste umolknili? Poprej ste godli in klopotali, da so me po eni plati ušesa
bolela. Zdaj naj kdo kako obaltno zarobi, da se nam kri razgreje. Le
pijte, danes je moj dan, jaz dam za-nj kolikor more kdo piti.”

“Mrtinek, jaz bi rad nekaj prašal,” pravi Matevžek.

“Le migaj z jezikom, pa se ti bo govorilo. Vse se sme prašati, samo to je
druga reč, ali se če odgovarjati ali se neče,” odgovorí deseti brat.

“Glej ljudjé pravijo, da ti hudir sam — Bog nas varuj in sveti božji križ
— denar donaša, zató se ti ga nikoli ne zmanjka,” pravi Matevžek.

“V kakošni postavi pa dohaja k meni, ali v mačji koži, ali s kozlovo
brado, ali z oslovsko peto? Kaj pravijo?” pravi deseti brat in se tako
zasmeje, da je bila Matevžka res misel, za resnico verjeti, kar je prašal
v šali.

“Polsedmo brazdo pod zemljo ga ima vrag zakopanega — tako so včasi
pravili — in ti ga menda najdeš, zató ker si deseti brat.”

“Tako pravijo? Ali ti verjameš ali ne verjameš?” praša Mrtin s smehom.

“Ravno to sem te hotel prašati, ali smem verjeti ali ne. Djal sem,
če boš ti potrdil, i nu potlej bi utegnil drugače misliti. Na tiste
coperne babe, rojenice, strahove in mrliče, ki nazaj zahajajo — jaz ne
verujem, ker jih sam še nisem videl. Hudič mora pa vendar biti, saj je
v štirdesetdanskem postu Boga skušal; v tej skušnjavi se pa tudi vidi,
da ima denar pod oblastjo, ker obetal je tačas bogatije in lepotije
vesoljnega sveta. Zató sva se že z babo unidan menila — — pa Mrtinek če
ne boš zameril, da ti naravnost povem?”

“O nič se me ne boj! Tebe ne ugriznem, ko bi že tudi koga.”

“Nu! — z babo sva se menila od tebe in sva ugibala, kje toliko denarja
doboš, da tako rad za vino daš, beračem pomagaš in da se čudno vidi...”

“Kako je to, da sem sam razcapan in ongáv, jeli?”

“I nu res, da si še čevljev ne privoščiš, čeravno bi lehko take nosil, ki
bi bili gori do pregiba.”

“Mar do pod pazduhe,” zasmeje se Mrtin, “ali čakaj bom še jaz tebe eno
prašal: ali véš, kaj je deseti brat?”

“To je res, da vem,” odgovorí Matevžek, “ali ti Mrtine nisi tak, ko
drugi deseti bratje, od kterih pripovedujejo stari ljudjé. Ko so se moja
ranjca mati možili, bil je tudi en tak na svatovščino prišel kakor ti,
ves neumen pa vsegavedež. Pa nihče ni vedel, kdaj je stopil v hišo; na
enkrat je stal tam pri godčevski mizi. Tačas je moji materi prorokoval,
koliko in kakove otroke bodo dobili, in vse se je zgodilo, kar pové, da
je bil res deseti brat. Pa ko se je klobas in plečeta najedel in nekaj
v mavho nabral, ni ga bilo več videti v tem kraji. In kdor še o kacem
desetem bratu vé povedati, vsaki pravi: prišel je in šel ...”

“Kaj sem pa jaz?”

“Je! tega ne pravim, da nisi deseti brat; jaz menim le, da si drugačen ko
so drugi taki zato, ker imaš denar, ki ti ga sam vrag bruha iz sebe ali
vedigabog kje ga dobivaš.”

“Nič naj te to ne skrbí,” odgovorí Mrtinek nekaj resnobneje. “Če misliš,
da sem koga okradel, skaži mi; če sem koga oplahtal, naj me toži; če je
pa pošten denar, pa tiho bodi. Glej cesarska podoba je gori vrezana na
tej petici ko na tvoji; zato pij, hudirja! Ko bi tudi za vragov denar
pil, kaj zató; vino je božji dar iz Obrščakovega soda.”

Toda Matevžkovega soseda, kteremu je pijača napita stala, stresnilo je
nekaj čudno po vseh udih, ko je nesel kupo na usta, kajti verjel je
na žive in mertve, da je to vino res s podzemskim škratovim denarjem
plačano. Ker je mislil, da bi utegnilo v želodcu ostati ali kake gliste
v njem zaroditi, zlil je po obradku in naprsniku pol kupe in le drugo
četrt je izpil. Matevžek pa ga je bil že nekaj v glavo dobil; zató se
ni samo čisto nobene vinske vraževine bal, temuč je celó hotel pogovor
z desetim bratom dognati, kajti dolgo si je že obetal, da mora neke
čudnosti in nenavadnosti iz samih Mrtinkovih ust razjasnjene slišati.

“Ti Mrtinek! ker vidim, da sva danes pri poliču in da nič ne zameriš,
prašal te bom še eno. Ali sta res vidva z gospodom na Polesku, tistim
tihim, zaprtim človekom prijatelja? Pravijo, da je on tudi vragu zapisan
— —”

Matevžek ni mogel dalje govoriti, ker ga je stari dedček Kerjavelj vedno
pod mizo z nogo becal in silno z očmí migal, da naj molčí o tej reči. In
res se je Mrtinkovo lice čisto spremenilo, ko je slišal gospoda s Poleska
omenjati. Položil je dve petici na mizo, vteknil pipo v usta, vrgel
prevezane čevlje čez ramo in počasi šel ven.

“Ali niste mogli molčati!” jezi se Kerjavelj. “Kaj je bilo treba
blebevsati od Piškáva, morski strah te postrašil? Kdo bo za vino dal?
Nalašč sem prišel les-kaj, da bi ga enkrat pil čez dolgo, ko večni kraj;
pa mi ga odženete. Bog se vas usmili! Že toliko dni je med nami, pa ne
veste, da se ne sme ž njim govoriti, kar človeku v glavo pade.”




Peto poglavje.

    Tak dedje nam bili
    Pred stotino let.

           _Jak. Zupan._

    Prišel bo en možiček!

            _Stara pesem._


Kerjavelj, mož, ki je poslednje besede govoril, zdi se nam tako imeniten,
da ga natančneje narisamo in zató ž njim celo nov odstavek začnemo. Zakaj
današnji Obrščanje, ki so bili tačas otroci, ko se je naša povest godila,
trdijo, da niso razun desetega brata Mrtina Spaka nikogar za veče čudo
imeli ko Kerjavlja.

Bil je ta mož že čez šestdeset let star, srednje velikosti, pa precej
životen. Lica je bil zabuhlega, čela nazaj visečega in nekaj čudnega, pol
škiljavega pogleda. Oblečen je bil po zimi v suknjo, ki je bila Bog vé
kedaj vojaška in iz plavega sukna, kteri se pa zdaj iz množine poméčkov,
zaplat in lukenj, z vlaknom in nitmi zapletenih, že ni poznalo, ktera
barva in zaplata je prvotna in ktera je še le potlej pridjana. Hlače
prtnenice so segale samo do kolena, kjer je Kerjavelj za malo péd bose
kože kazal, ker so bile golenice njegovih čevljev že tolikrat udelane,
da niso več segle do kolena in do stremen. Na glavi je imel klobuk s
širocimi kraji, kakor ga sem ter tje današnji čas samo še v časi v
starini ali na glavi čestljivega slovenskega deda vidimo, ki se ne da
zapeljati neumnim nošam mlajšega sveta. Pa da bi Kerjavelj pokazal, da je
svoje dni cesarja služil, torej kaj svetá skusil, imel je krajevec nad
levim ušesom gori zavihan in na oglavje pripet, kakor nekdanji brambovci
v francoski vojski.

Pravijo, da je lepše, če se človek nevednega kaže, kakor če laže. Zató
bom tudi jaz naravnost povedal, da ima pričujoča povest med druzimi
slabostimi ravno na tem mestu znamenito prazno lino, ktere nikakor ni
bilo močí zadelati in zamašiti. Ni namreč znano, kje se je naš dedek
Kerjavelj — rodil, ni znano kje in kako je pastirčeval in fantoval,
kje in kaj so bili njegovi roditelji. Vém sicer, da bi bil mogel, ko
bi bil bolj prepričan svetosti pisateljevega poklica, v krstne farne
bukve iti gledat in to prazno mesto napolniti, tembolj ker je v istini
rojstvo prvi pogoj, tedaj največi faktor vsacega velikoumnega djanja v
človeškem življenji. Ali fajmošter obrške fare je čmerikav star gospod,
s kljukastim nosom in srebernimi naóčniki, ta je, ne vém zakaj, najhujši
sovražnik vseh novelistov, romanopiscev, dramatikov in druzih ljudí te
ropotije; lehko si potlej misliš, da sem se bal moža spraševati za letne
številke in osebne zadeve druzih ljudi, češ, ko bi pa dedec slutil, kaj
bi jaz rad, gotovo bi me po hlapcu in kuharici vrgel plano.

Toda naj bo že Kerjavljeva mladost taka ali taka, to moremo za trdno
povedati, da je bil pred desetimi leti smreko posekal, ktera je bila za
prvi tram v hiši, ki si jo je Kerjavelj na pusti Obrščakovi njivi tik
hoste postavil z lastno roko, in ktera še današnji dan stojí, da-si ravno
namesto Kerjavlja samo miši in podgane v nji gospodarijo. Kerjavelj je
smolo bral po hosti, ter jo prekuhaval in prodajal kmetom, da so si kola
mazali. Zraven tega pa je imel še več lastnosti, ktere so ga daleč okrog
seznanile. Skupek vseh teh lastnosti ga je pa po vsem ločil od desetega
brata, kteri se je veliko ž njim pečal. Ljudjé namreč, ki so videli in
vedeli, kako Mrtinek vse prevdari in vsako reč izvé in so ravno zato radi
verjeli, da zna več ko drugi, — ravno tisti ljudjé so govorili, da ima
blaženo lastnost, ki marsikoga stori srečnega v nesreči, — djali so, da
je Kerjavelj dobra duša, samo malo neumen.

In vendar Kerjavelj ni nič posebnega počenjal. Smolo bral, kislega mleka
gospodinj v vas prosit hodil, smolno olje prodajal po dva krajcarja
funt, vranam in vrabcem nastavljal, veverice streljal in pekel in jedel,
crknjene prešiče po okrožji pobiral in doma za predpustno slanino in
slaščico sušil, zvečer k sosedovim za peč hodil sest, pravil tam vselej
in vsak večer, kako je morski strah, hudirja na barki, videl ko je
bil vojak, kako je kozo ozdravil, da ni več v pšenico hodila, kako je
“štatljivemu” konju navado odpravil itd. — nič druzega ni revež počel.
To pa gotovo ni bogvedi kaj. In vendar so ga neusmiljeni jeziki raznesli
za neumnega ali vsaj malo prismojenega. Ker so vedeli, da je Kerjavelj
dobra duša in rad ustreže, imeli so ga za Jurčka in nalašč govorico
napeljali na hudirja, na kozo in na take rečí, da je le mož pozabljivši,
kako je to stokrat že v raznih spremembah pravil, še enkrat isto reč
ponovil. In če je ubošček malo drugače zategnil, če je danes djal, da ga
je bilo strah, ko je hudiča na kose sekal, jutri je pa rekel, da ga ni
bilo nič strah, brž so ga djali na osla in ga na laž stavili. Da, nekaj
jih je bilo, ki celó niso verovali, da je bil Kerjavelj kedaj morski
vojak, ampak so hoteli vedeti, da ni v svoji vojaščini dalje prišel, ko
gori do sorškega polja nad Ljubljano in da jo je tam kakor bojazljivec
skrivaj pobrisal. Pa to so bili menda le hudobneži, ki nikomur nič
ne verujejo; zató menim, da bode bolje, če midva z bralcem vzameva
Kerjavljevo za resnično.

“Takó ti praviš, Kerjavelj, da se temu Mrtinku ne sme od karsibodi
govoriti?” pravi kmet Matevžek.

“Kaj še! Ne sme se ne!” vpije Kerjavelj, ki je imel zraven naštetih še to
dobro lastnost, da je glasno govoril in besede vlekel.

“K tebi rad zahaja, pravijo,” dostavi Matevžkov sosed, “ti že veš, kaj mu
je nevšečno. Kaj praviš, zakaj noče o tem gospodu s Poleska nič slišati,
pa vendar eni vedó, da sta znana? Kaj ti kaj pové?”

“Nič ne pové!” odgovorí Kerjavelj.

“Če je hudiču zapisan, kar jaz mislim, ker ima zmerom denar, da-si ravno
živí kakor čuri-muri božji volek v travi, brez dela, — vém, da se kaj
pomenita od vraga,” pravi Matevžek in čez ramo pogleda soseda, krčmarja
in mladega Franca, ki se je bil tudi bliže pomeknil.

“Saj ga ni hudiča, kdo ga je pa videl?” pravi krčmar in namežika drugim
gostom, kakor bi hotel reči: zdaj ga imamo, poslušajte.

In res je bil Kerjavelj na enkrat ves živ.

“O to pa to! Hudir je pa hudir.” Rekši se stegne po mizi, pomakne klobuk
nazaj in z glavo pritrkovaje pravi: “saj sem ga jaz presekal, o polnoči
sem ga presekal, na dva kosa.”

“Povedi nam, kako je to bilo.”

“Takole: jaz stojim ob enajstih na barki za stražo pa — —”

“Pred si pa rekel, da o polnoči,” seže mu France v besedo.

Kerjavelj se ni dal ni temu ugovoru, ni smehu motiti, ampak je svojo
terdil in djal: “O enajstih je bilo, to še dobro vém. Sam sem stal, megla
je bila in tema, kakor v rogu. Zeblo me je, pa sabljo sem imel. Dremoten
sem prihajal; zató sem začel tjekaj po morji gledati.”

“Kako si po morji gledal, ko je bilo tema?”

“Naj bo tema, saj sem imel kresilo in gobo in drva, pa sem zakuril. — Kar
gori v jamborji nekaj pravi: vrr, vrr, vrr! Jaz gledam, gledam, — — ni
bilo nič! Spet dremoten začnem prihajati. Le počenem tje na tla. Kar se
barka tri pota zaguglje sem ter tje. Jaz gledam, gledam, poslušam, — ni
bilo nič! Kar nekaj sem po morji pride po vodi in z nogami pravi: comp!
comp! comp! Jaz gledam, gledam — kar vidim, da hudič gre!...”

“Kako si pa vedel, da je hudič?” praša eden nevernih poslušavcev.

“Kaj ne bi vedel! Ali ni imel rudečih hlač, zelene kapice, kosmatih tačic
in take nohte na prstih, ko uni-le kavlji pri vagi?”

“Ali te je bilo kaj strah?” praša krčmar.

“Kako me bo strah, ko sem britko sabljo v rokah držal? — No, potlej je
tista pošast ali tisti peklenski škrat plezal gori ob barki prav na glas:
škreb! škreb! škreb! Kakor je na vrh prišel, pa se ti je z oči v oči meni
nasproti postavil. Sveta mamka božja sedem križev in težav — sem jaz djal
— pa sem zavzdignil britko sabljo, pa sem zamahnil, pa sem čez glavo
ubral in loputnil: lop! — pa sem ga presekal, samega hudiča sem presekal,
na dva kosa!”

“Kako pa véš, da si ga presekal?” praša Francelj.

“Kaj ne bi vedel, saj je dvakrat padlo v morje; prvič je reklo: štrbunk!
v drugič pa se je slišalo: štr—bunk! Pa reci potlej, da ga nisem presekal,
da ga nisem _na dva kosa_ presekal.”

“To je res, da si ga! Ná pij, ki si tako dobro delo storil,” pravi
Matevžek. “Ali ti še koza kaj na Obrščakovo njivo uhaja.”

“O nič več ne, zdaj sem jo že _ozdravil_, kozo, že dobro dolgo let je
tega,” pravi Kerjavelj in prazno kupo na mizo postavi.

“Kako si jo ozdravil?”

“I kako! kri sem jej spustil, pa se je popravila. Jaz sem imel s kuho
opraviti, moral sem paziti, da se mi smola v loncu ne vžge; zato nisem
mogel zmerom v kozi očesa imeti. Ti Obrščak si mi vedno žugal, da mi jo
boš vzel, če bo v škodo hodila. Kaj je bilo početi? Zaprte nisem mogel
imeti, varovati in vračati zmerom in zmerom nisem utegnil. Čakaj me vrag
čak! ti bom že eno naredil, kozača, da ne boš ven in ven gobca v ograjo
tiščala! Pa sem vzel véliki nož ter sem ga nabrusil na ós in sem se
vlegel na trebuh prav tiho za mejo tam pri vrzeli, kjer je žival noter
hodila. Kaj ti pride! En gobec trave namuli pa odtrga: hrst! Zopet namuli
— tačas se pa jaz stegnem in: šop! porinem nož kozi v bedro. Kri je
tekla, kakor v turški vojski, in vpila je uboga Dimka, kakor bi jo na meh
drl; jaz sem pa djal: čaki! zdaj te ne bo več v škodo.”

“Ali ti je crknila potlej?”

“Kaj še! Kakor jej je tista pregrešna kri odtekla, ki jo je zapeljevala,
potlej je ni bilo več videti v škodi in zdaj vém, da nima nihče bolj
pohlevnega živinčeta.”

“Kaj meniš, da je hudobija v krvi?”

“To je da!” vpije Kerjavelj. “Slaba kri sama stori pri živali in pri
človeku, da se greh dela. To sem jaz od učenega Hrvata zvedel v vojacih,
na barkah sva bila vkup. Tam na morji imajo take igle, da puščajo
vsacemu, kdor je uporen, razposajen, hudoben, poreden in pregrešen. Zato
sem pa še jaz kozi puščal.”

“Kolikrat so tebi puščali?” vpraša Francelj.

“I te zgaga prekanjenska! kedaj sem se pa jaz kaj pregrešil? Nikoli!”
odgovorí Kerjavelj malo hud. “Klin se s klinom zbija, vino z vinom, glavo
za glavo, tako pa tudi hudobnost s hudobnostjo. Ali sem vam že pravil,
kako sem Bučarjevemu konju poštatljivost odpravil?”

“Nikoli nisi še pravil!” odgovoré sosedje, čeravno je vsak izmed njih to
pravljico že Bog ve kolikrat slišal.

“No s pomladi unega leta, ko je bil lan pozebel, sejal je Bučar oves po
lanišči. Ker je bil hlapec — tisti Urh je tačas služil Bučarja — nekaj
obolel in je v stanici ležal, ni mogel za brazdo hoditi. Bučar pride
pó-me in pravi: pojdi, Kerjavelj, pojdi boš namesto Urha ene tri kraje
povlekel. Jaz grem precej. Bučar mi vpreže tistega sirastega konja, ki
ga je prédlansko spomlad konjederec vzel, pred brano in jaz poženem:
ti hóte! Dvakrat sva šla po razboru gori in doli. V tretje pa poženem:
bistahor po sredi! Pa ni tel iti po sredi, le v rázbor je silil, mrha.
Cukam za vajeti, cukam, vpijem, pa na zadnje se mi pošast še vstavi in se
ne gane. Ko bi bil imel nož, prec bi ga bil popravil, kakor sem kozo, kar
porinil bi ga bil tje v tisto suhoréber. Čaki me čak! pravim in odpnem
vago, pomerim in mu z viškoma eno tako po rebrih prisolim, da se tri
rebresa zlomijo.”

“Kaj te ni Bučar nič oštel, ko si konja končal?”

“Kaj še, saj sem mu rebra spet zravnal.”

“Kako?”

“Kar še enkrat sem loputnil, pa so kosti zopet nazaj stopile.”

Vem, da bi bil Kerjavelj tisto popoldne še nekter izmislek svoje modre
in misleče glave sosedom povedal, ne samo kako se žival po novem zdravi,
ampak še druge izkušnje, postavim, kako je svojo mačko voziti učil, kako
je ponočne tatove, ki so okrog njegove koče lazili, za vselej odgnal, ko
ne bi bil krčmar v tistem hipu zagledal, da dva mlada gospodiča s puškami
čez pleča gresta mimo hiše in sicer Marijan s Poleska in novi grajski
učenik. Vedečni možjé so pa vendar hoteli videti, kakov je poslednji in
so se skozi okno stegnili. Kerjavlju ni bilo mar gospode; ali kakor so
ljudjé trdili, da je neumen, domislil se je zdajci prav po pameti, da
bode treba kmalo plačevati, denarja pa ni imel, ker je bil ravno za sol
in za tobak dal polšest krajcarjev. Zagodrnjal je nekaj, da ima doma
“molzovo kozo,” da mora torej iti molst ter se je tiho izmuzal iz izbe,
da ni nihče prav vedel kedaj.




Šesto poglavje.

    Na srcu, se mi zdi,
    En kamen mu leží.

        _Narodna pesem._


Zapustivši Obrhek, krenil jo je Mrtinek čez polje naravnost proti gradu
Polesku. V tem hipu pa ni imel tistega veselega norčevavnega obraza, ki
ga je ljudém prikupoval. Sicer navšvic zavihane obrvi so mu bile zdaj
vpadle; strnile so se nad nosom v gubanice, in odvzele navadno pečat
neumnosti in priprostote, ktera se je drugokrat brala ž njegovega lica.
Usta so izgubila polovico svoje širokosti, ob kratkem, to ni bil več
deseti brat, ki je v vasovanjih deklicam čudne reči pravil in prerokoval,
ki je včasi med radovernimi možaki sedel, ko so kako modro ukrepali in
razdirali. Večkrat je ozrl se okoli in okoli in vidé, da je sam daleč
okrog, zatrepetale so mu ustnice in mislil je z glasno besedo.

Vsede se na kamen tik pota, izvleče izpod srajce debel podolgast šop v
zamazano ruto ovit. Razvije iz nje več listov in je skrbno pregleduje.
In polahko se Mrtinkove oči razmočijo in po rujavem licu prileze debela
solza in kane v velo travo na tla. “Ljubezen vas je pisala, vé črke,
roka, ki me je edino božala nekdaj; ljubezen vas je sestavila in vendar
imate v sebi smrt, kazen hudobiji. Odpusti mi, draga mati! če nisem tvoje
zapuščine rabil tako, kakor je bila tvoja volja, samo za svoj dobiček;
odpusti, če sem dolgo misel imel, da moram ž njimi njega upropastiti,
ki je tebe v nesrečo pripravil, ki ti je vzel mir, mir in še več. Umrle
boste z menoj, ali poprej morate še vsaj drugim ljudém kaj dobrega
storiti, poprej morate njemu spanec preganjati z oči, buditi mu vest — —
—”

O daleč tam je zdajci zapazil Mrtinek moža, ki se je z motiko na rami
bližal ravno po tisti stezi, ki je mimo njega držala. Naglo odbere iz
svojih pisem eno, druge zopet zavije, skrije v nedrije pod srajco, vstane
in s hitro stopinjo korači proti gradu Polesku.

Če pravimo proti _gradu_, ne mislimo s to besedo znamovati selišča, ki
bi to imenovanje zaslužilo; kajti povedali smo že, da je bil Polesek
nekdaj samo drugo bivališče gospodov slemeniških, pristava; govorimo le
z ljudsko besedo, ki razločuje kmečka in gosposka poslopja in z neko
spoštljivostjo meni, da se poslednjim, če tudi niso posebno odlična,
vendar ne sme z navadno besedo _hiša_ imenovati. Ne samo, da so že
nekdanji stavitelji grada Poleska bolj potrebnosti in življenje pred
očmi imeli, ko lepoto, — tudi zdanje posebno zanemarjeno stanje je imelo
videz, da bi bil marsikdo to domovje z večo pravico imenoval _puščo_.

Na sprednji, to je zapadni strani, moral je človek skozi stara vrtna
vrata ali bolje vrzel, ker lesa se je bila že davno polomila in je samo
še na spodnjem vretenu visela. Plot okoli vrtne ograje je bil tu in tam
raztrgan, segnite plotnice so mirno ležale križem preraščene v koprivah
in hobatu. Ozka steza je peljala do vežnih vrat, znad kterih se je bil
velik kamen, grb bogvedi ktere prejšnje rodovine, iz zida izluščil in
padel na tla. Krivec, oskrbnik ali pristavnik v Polesku, kakor so mu
ljudjé djali, odvalil je bil ta kamen samo toliko spred vežnega praga, da
se ni kdo ob njem spodteknil. Zidanje ni bilo visoko. Grad je imel samo
eno nadstropje; na širjavo pa ga je bilo precej, tako da je bilo veliko
izb in shramb praznih. Zid je bil zunaj osivel, tako da je bilo videti,
kakor da bi vse plesnovalo. Grad je bil krit s šibrami; tu in tam pa,
kjer je bil sneg ali kjer je burja kako luknjo naredila, zadelana je bila
streha z deskami. Hlevi in drugi podstreški pa so bili kriti s slamo, na
kteri je rastel mah in staroletni tresek. Če ne štejemo nekaj kuretine,
pisane mačke in lovskega psa, ni bilo v vsem Polesku več živali, ko dva
repa, ena krava in mlad lep konj v hlevu.

Na male kosce razdeljene in z raznimi semeni obsejane njive okrog
Poleska, kakor tudi raznovrstna gospodarska orodja in vozovi, ki so bili
zarujaveli in razvrti nakopičeni pod lopo, vse to je pričalo, da se
gospodar ne peča sam s kmetijo, ampak da je zemlja v najemu.

Po vsem tem bi človek sklepal, da mora gospod s Poleska kaj ubožen biti.
Ali vsi ljudjé v okrožji so vedeli, da to ni res, da gospod Piškáv in
njegov sin imata tako življenje, kakoršnega si le želita; nekteri so
celo terdili, da ima stari Poleskar toliko denarja, da ga v dveh dneh
ne sešteje. To se vé, da so si veliko glave belili, kako je to, da mu je
doma tako malo mar.

Pa saj so imeli še veliko druzega ugibati, česar niso mogli razumeti.
Zakaj ta stari gospod, ki je bil v te kraje prišel s svojim še čisto
mladim sinom, bil je kaj čuden mož. Za ves svet se ni zmenil. Da-si je
bil že lep čas v tem kraji, ni imel nobenega znanja, nobenega prijatelja.
Vsak dan, po letu in po zimi, hodil je dve uri po stezi ob svojem gozdu,
ki se je čez velik klanec na vzhodnji strani raztezal. Če je kdo na teh
sprehodih srečal in pozdravil starega in zamišljenega moža suhega obraza,
majhne postave, črnikastega lica, v dolgi že oguljeni rujavi suknji, snel
je dolgo svojo pipo, iz ktere je ven in ven kadil, iz ust ter je malo
nakimal, govoril pa nikdar nič. Ko so ga enkrat kmetje poznali, jeli so
se ga zató nekako bati, ter so se mu radi že od daleč ognili.

S komur je imel kaj opraviti, s tistim je besedoval samo toliko, kar je
bilo potrebno. Za prvega je njegov sosed Slemeničan včasi prišel k njemu;
ali tudi temu je gospod Piškáv kmalo videti dal, da mu ni nič dolžen
in da ga ne vidi rad pri sebi. Zató se ga je tudi le-ta ogibal. Tolika
je bila gospodova odurnost, da je nekdaj, ko je videl, da ga gospod
fajmošter, častitljiv starček, gre obiskat, zapovedal Krivčevi ženi, naj
reče duhovnemu gospodu, da ga ni doma. To se vé, da je Krivčevka sklenila
roke, klicala Boga in vse svetnike na pomaganje, ker ni mogla razumeti,
kako ne bi bil človek tacega posvečenega gosta vesel. Bala se je legati
in je fajmoštru po pravici povedala, da je gospod domá in kaj da je
rekel. Lehko se pa vé, da je Piškáv imel tudi od fajmoštrove strani potem
za vselej mir.

Od kod je Piškáv prišel, tega ljudjé niso vedeli. Da je deželán, to se je
dalo iz tega sklepati, ker je po božje govoril kakor drugi ljudjé, kedar
se je menil s Krivcem ali kmeti, ki so mu najemnino plačat prinesli.

O poletenskih nedeljah je včasi jezdil v cerkev, pa le včasi. Tam je imel
spredej klopico za-se plačano in je ves čas iz nekih črnih bukvic bral,
ne ozerl se ni na levo ne na desno. Nekdaj je bil pozabljivši to knjigo v
cerkvi pustil in kruljevi Mihelj, ki se je bil svoje dni pri kanonirjih
v nemškem Gradcu brati izučil in je te bukve pobral in gospodu nazaj
nesel, raztrosil je bil med ljudi, da niso pisane ni po nemško ni tako
kakor kakošne navadne poštene molitevske. Iz tega so povzeli umni možjé v
Obrščakovi krčmi, da je knjiga najbrž “koloman” ali tisto pisanje, ki se
uči, kako se hudič — Bog ga nas varuj! — kliče v ris.

O eni lastnosti se pa niso mogli možakarji zediniti. Eni so namreč djali,
da je za druge ljudi skop, drugi pa da ni. In res je včasi ostro tirjal
od kmetov, kar mu je bil kteri na najemščini dolžen; včasi je pa zopet
pravil kakov berač, ki se je bil po nevedoma v Polesek zaletel, da je
pri gospodu le-tam dobil tak dar vbogaime, kakoršnega še živ dan ne.

Star pregovor hoče vedeti, da se otroci radi po starih zvržejo. Ali pri
Piškávovem sinu to ni veljalo. Marijan je bil ves drugačen ko njegov oče.
Kakor je oče večno doma tičal in sam v sé zamišljen preživel pri tobaku,
vinu in starih knjigah zimo in leto, tako je človek Marijana dobil, kjer
je hotel, samo doma malokdaj. Ako ni s puško in psom taval po gozdu za
zajcem in lesico, bil je v gradu na Slemenicah ali v vasi v tovaršiji,
ki mu nikakor ni bila enaka. Pa ker je hotel veselo družbo, ni imel kje
izbirati. Zató pa so mladenča kmetje veliko v čislih imeli in stari so
z mlajšimi vred povdarjali: to je pravi gospod. Nobeden vaških fantinov
ni znal boljše spevati navadnih, dostikrat ohlapnih in obaltnih popevk
in zdravic, ko grajski Marijan. Da-si tudi si še sam ni bil prav za prav
v svesti, kaj ga veže na Slemenice, pogodile so bile vendar stare žene
— in malo je bolj modrih na svetu kakor so bile obrške babnice —, da bo
grajsko Manico vzel.

Ker sta bila po tem takem oče in sin malo vkup, misli se lehko da zveza
med njima ni bila najoža. In zares je bilo čudno videti, kako malo se
je stari gospod pečal za djanje in nehanje svojega sina. Če je cele dni
preživel zunaj doma, ni ga zvečer še prašal ne, kje je bil. Isto tako,
kakor z druzimi je tudi s sinom — le redkokdaj kaj več govoril. Le do
petnajstega leta je moral Marijan vsak dan ob gotovi uri doma biti;
tačas ga je oče učil brati in pisati in početke najimenitnejih znanosti,
tako da je bil Marijan po vrhu izobražen. Ali po petnajstem letu je
oče pustil učenje in sinu je bilo to popolnoma po všeči; kajti ker ni
imel do uka nikakoršnega veselja, zdele so se mu tiste ure, ko je moral
očetu nasproti sedeti in v dolgočasne knjige zreti, najpusteje v svojem
življenji. Govoril ni stari ž njim nikdar drugače, ko nemško. Kaznoval
ga ni še v otročjih letih nikdar drugače, kakor z osorno ostro besedo.
Vendar se je Marijan tudi te same besede tako bal, da si ni nikoli upal
niti ugovarjati mu.

Da-si je bil vzrastel mladeneč tako popolnoma opuščen, brez ljubeče
matere in po očetovi neskrbnosti živel čisto po svoji glavi in volji
skoro v vsi svobodi, ne bi bil tudi njegov sovražnik reči mogel, da
nima dobrega sercá. Zakaj če tudi ni od očeta nikdar očitnega znamenja
ljubečega sercá in ljubeznjive besede prejel, ljubil je vendar pri vsem
tem starega kakor sin, in ko je bil stari Piškáv preteklo zimo nevarno
zbolel, postal je mladeneč celi čas njegove bolezni ves drugačen človek
in res po sinovsko skerbel za-nj. Bil je že od otročjih let vajen videti
očeta pod to osornejo skorjo in ker ni nikdar veliko premišljeval, zato
mu še na misel ni prišlo, da bi mogel njegov oče drugačen biti kakor je
bil.

Razun gospodarja in sina je bilo na Polesku še troje glav prebivavstva.
Ko se je bil namreč gospod Piškáv naselil na Polesek, poprašal je
po kacem človeku, ki bi mu bil za postrežbo in oskerbovanje tacih
vsakdanjih reči, za ktere se sam ni hotel pečati. Čevljar Andrejček,
po svojem orodji Krivec imenovan, ki je s svojo ženo poprej v vasi
osebenkoval, bil je tako srečen, da je v Polesku dobil dve izbi in velik
kos njive zato, da je njegova žena in pozneje njegova hči Franca gospodu
postregla, on pa včasi okrog hiše pogledal, zvečer vrata zapehnil, očedil
in otrebil kar je posebno vpilo iz nesnage in nereda. Iz vsega, kar je
bralec okrog Poleska videl, pa se da posnemati, da se je oče Krivec bolj
brigal za svoja kopita in šila, kakor za snažnost in red grada Poleska.
Zato je bila res za-nj in za njegovo pristavnikovanje velika sreča, da se
stari in mladi gospod za drugo nista dosti zmenila, če je le Krivčevka
vsak teden dvakrat mesa in tobaka prinesla iz bližnjega trga in če je
konja očedil in psa napasel.

Stari gospod Piškáv se je bil tega popoldne ravno s svojega sprehoda
vrnil in je v svoji zgornji sobi sedé mirno vlekel iz svoje dolge
pipe. Na mizi je stala steklenica vina in prazna kupica zraven kopíce
razmetanih bukev. Soba ni imela nobene lepote in ko bi ne bilo velikanske
z bukvami založene omare, na kteri so vse križem stale male in velike
posode iz stekla in druzega blaga, prazne in “z belimi, rdečimi in črnimi
vodami napolnjene” kakor je pravila Krivčevka, bila bi skoro prazna.
Stene so bile gole, samo tam omari nasproti je visela podoba, na platno
naslikana mlada ženska. Krivčevka je menila, da je to mati božja in to
jej je še nekaj tolažilo srd, da gospod nima ni moleka za roženkranec,
niti “britke martre” v svoji izbi.

V tej sobi je torej sedel gospod s Poleska, ko je nekdo nerodno na vrata
potrkal. Nevoljno se je staremu premračilo čelo, kajti ravno zdaj mu
je bilo posebno neljubo, da bi ga kdo motil. Ali predno se je oglasil,
odprla so se vrata počasno in v sobo stopi — sključena postava, Mrtinek
Spak. Bil je Mrtinek v tem trenotji svojega imena popolnoma vreden,
kajti res je bilo na njegovem obrazu nekaj spačjega, vražjega brati.
Stopil je pred starega sicer čudno v dve gube zvit, ali nikakor ne z
isto spoštljivostjo in boječo pohlevnostjo, s ktero se niži človek bliža
višemu; temveč v svitlem njegovem očesu je sijala neka divja iskra in
okrog ust se je videl zaničevaven smehljej.

“Kaj hočeš zopet?” praša stari in vstane s stola.

“Jaz sem pač vedel, da ne pridem prav, kedar že pridem. Ali tako vprašati
sina uboge Majdalene, to ne gre,” odgovorí deseti brat in še bolj ustne
raztegne. — “Svoje rojstvo zastavim — in sam Bog vé, kako grozno bi neki
gospod rad, da bi to stavo izgubil, ko bi bilo mogoče he! he! kaj ne? —
svoje rojstvo zastavim, da pred toliko leti, kolikor jih jaz štejem v
življenji, kar ga je poštenega mestnega in potepinskega, — ne bi bila
uboga Majdalena Strugova verjela, da bo doktor Peter Kaves nekoga, ki ga
tačas še ni bilo na pozemskem svetu, tako malo prijazno sprejel.”

“Ne vém, kaj čvekaš, tu vzemi pa pojdi!” pravi gospod Poleščan in mu
porine nekaj tolarjev.

“Ne veste? I, kaj kratke pameti bi bili! Saj je že dolgo tega, kar sem
vam vse to skazal in, če hočete, bodem vam danes še enkrat. Ali danes
nisem prišel brnjat, ampak kupčevat. Kar ste ondukaj na mizo vrgli, to ni
zadosti. Človek ima tudi svoje veče potrebščine, če prav hodi okoli kakor
_potepin_, česar mu ne bi bilo treba, ko bi nekteri ljudjé bili ljudjé.”

Stari je bil obledel. Vsedel se je na stol in glavo podprl. Precej pak
se je zopet po koncu sklonil in djal nekaj prijazneje: “Zakaj mi ne daš
mirú? Pojdi, da te videl ne bom, in dobil boš, da boš pošteno živel.
Povedi, koliko hočeš; vse boš imel, samo pojdi iz tega kraja; daj mi
pisma, z zlatom je plačam. Saj veš, da se te lahko iznebim, sodniji te
bom prepustil — — —”

“O kaj še!” — zakrohoče Mrtinek — “papir je v mojih rokah, ta bo varoval
mene, vas ne. Zdaj ponujate denarja, ali moja mati je v nadlogi umirala,
kje je bil tačas ta vaš denar? Ne boste se me iznebili ne; vém, da imate
ondi-le nekaj, ki bi me spravilo tjekaj, kjer je ona, ali tudi jaz imam
tacega mačka (pokaže samokres izpod srajce), tako za samo brambo ga
nosim, ker vém, da se včasi čudeži lehko godé. Živeti pa jaz ne morem
niti nočem drugače, kakor sem se privadil. Ko bi vas bil popred našel,
morda bi se bilo naredilo, zdaj je preč. Pa vendar, da ne boste rekli,
da sem prišel samo nagajat in neljubih spominov budit, zató vam prodam
to-le popisano plat. Glejte, tu se govorí o nečem, kar bi vašemu Marijanu
v eni noči sive lase napravilo, ko bi izvedel, da mu je grdi capin,
kterega samo po strani pogleduje in zasmehuje, celó po krvi bliži, kakor
kdo misli razun vas in mene. Koliko mi daste za-nj?”

Gospod Piškáv se stegne in pogleda. Moral je pisanje spoznati, kajti
segel je hitro po njem. Ali Mrtinek ga ravno tako naglo odtegne in pravi:
“O, ne tako! Vidite, da nisem tako hudoben, če sem ravno znorele matere
sin. Dve sto križatih in nič več vam ne bo preglavice delalo, da ste
kedaj poznali Majdaleno Strugovo! Ali drugače ne, ko iz rok v roke.”

Molčé gre stari do omare, izvleče vrečico in jo dene na mizo, potem pa
hlastno pograbi listino.

“Zdaj se boste oddehnili! Morda vam bo še mogoče utajiti, ko bi se kedaj
prigodilo, da bi jaz hotel kaj trditi, kar bi vašemu Marijanu malo časti
delalo, _morda_, ha! ha!”

Rekši spravi vrečico pod srajco.

Staremu se je moral nek spomin zbuditi, ki ga je vsega prevzel; zakaj
zginila je topa merklost ž njegovega obličja, tresel se je na vsem životu
in glas je bil mehek, proseč, ko je djal: “Sin! —”

Deseti brat se pretrese pri tem ogovoru.

“Sin! pusti me, naj umerjem vsaj v tem miru, umrl bom kmalo. Ne onečasti
mene in Marijana in — sebe! Daj še drugo iz rok, kar imaš v rokah, da ne
bo pričalo o nekdanjosti — —”

“Priče so zmerom dobre, nekaj moram imeti od matere za spomin, od
nesrečne matere,” ugovorí zamolklo Mrtinek.

“Pusti to življenje,” pravi dalje stari, “pojdi v druge kraje, jaz te bom
preskrbel, samo da sin ne izvé, da — —”

Dalje ni mogel govoriti. S tresočo roko nalije kupo in jo desetemu bratu
porine.

Že je Mrtinek z eno roko segel po pijači, z drugo pod srajco, kamor je
bil prej skril zavita pisma.

“Zarotim te za ljubezen tvoje matere — —”

“Ljubezen!” — krikne Spak in zopet se mu oko divje zabliska — “ljubezen,
ne, ne, ljubezni vi niste imeli, ne iskre ne! Obnorela je! Ne dam, ne
pijem iz te kupe, morda je _kaj tacega_ v nji, kar je njen stric _pil_,
kar mu je doktor Kaves piti dal!”

Rekši se obrne in izleti iz sobe ko burja.

Na smrt bled in zelen strmí stari gospod za njim in ustnice trepečejo:
“Tudi to vé!”

Oskrbnik Krivec je med tem v spodnji izbi na nizkem stolu sedel, pred
seboj je imel razloženo svoje čevljarsko orodje ter je žvižgaje tolkel
podplate. Sivi dolgi lasjé so mu nagajivo padali po grbavem licu, na
kterem je bila vtisnjena vedno vesela in neskrbna natora. Ko si z žuljavo
smolnato roko obriše sitno lasnato zbrav s čela, zagleda na pragu
desetega brata.

“Ohej! le noter, le bliže deseti materin sin! Kako ti je kaj? Kaj mi
novega poveš?” zavpije in vzame pol dodelan čevelj med koleni.

“Tebi ne morem nič novega povedati, ti si že star, vse ti je že v koš
prišlo, samo grob ti bo še nov,” odgovorí deseti brat in vrže svoje
čevlje na klop. “Volk te podiši!” pravi zopet čevljar “čemu pa brusiš
golo peto po pesku in po strnišču? Tako mi ne boš nikoli nič zaslužka
naklonil, zakaj po tem tacem, bo samo Bog tvoj čevljar, ki ti bo vselej
druge žive podplate pripel, kedar boš te shodil in skvedral.”

“No, jaz menim, da imam zadosti dobrega čevljarja, če sva z Bogom
pobogala se za podplate.”

“To je res, železna opetica se zvrne in raztepe; živa božja koža pa ne
z lepo. — Ali kaj mi boš novega povedal? Ljudjé govoré, da včasi komu
za srečo poveš, kakor ciganka; meni pa nočeš in ne privoščiš nikdar kaj
tacega. Daj, daj, zini!” priganja Krivec in žebelj, ki se mu je bil zvrl,
iz čevlja puli.

“Ti si star, moli in pokoro delaj, če hočeš. Sreča se samo mlajšim
pripoveduje.”

“Vidiš, kako te prav uči,” dostavi Krivčeva žena v izbo stopivši.

“Ti grdún ti, če ne boš druzega povedal, ko od groba in smrti in starosti
in molitve in pokore, nesnažna žvirca, zahvalil se ti bom s kopitom čez
glavo,” huduje se čevljar.

“Le molči, smolè stari! ali mi pa še rajši povedi, kdaj boš hčer možil,
saj jo bo ongav Francelj doli iz vasi vzel, ne?”

Krivcu se na enkrat vedro lice zresnobi.

“Od Franceljna se jaz nimam kaj meniti; in če nečeš, da bi se mi zameril,
še ti ne govori o njem. — Kam jo bo pa vraga djal? Ko bi bil jaz vedel,
da ima na svoji hiši toliko dolga, zares ne bi bil pustil svoji deklini
ne ene besede govoriti s fantom. Saj si že slišal, da mu bo Miha hišo in
zemljišče prodal.”

“Ne bo mu je — ne,” odgovorí Mrtinek.

“Sam je tukaj-le pravil,” potrdi čevljar. “Jaz sem nekaj vinarjev na
stran položil, zató pa nočem, da bi šla deklina brž po poroki z mavho po
svetu. Zato tudi tebi svetujem, nikar jej ne nosi nobenih pošt od njega.”

“Kaj pa, ko bi Francelj denar dobil? Ko bi skopuha plačal?” praša Mrtinek
in oprtí čevlje, da bi odšel.

“Kje ga bo dobil? Na posodo, to ni nič. Drugače ko bi mu ti povedal, kje
so na sveti večer tolarji cvetli, ha, ha!”

“Kdo vé!” pravi deseti brat.

“Stoj no, kam pa kolovratiš?” vpil je čevljar, ali Mrtinek je bil že duri
za seboj zaloputnil in videl ga je, kako je široke stopinje delal čez
dvorišče.

“Glej-ga, stari!” šepetala je Krivčevka svojemu preljubeznjivemu, “to je
vendar pol čudesa! Nikoli nihče si ne upa k našemu gospodu, ta Mrtinek
je bil pa otodi dober čas gori. Kaj praviš, kaj je to?” In to čudo,
kakor tudi Mrtinkove besede o možitvi njune hčere sta mož in žena v
dolgem zaupljivem pogovoru obravnovala, kterega pa ne ponavljamo bralcu
zavoljo njegove dolgosti in navadnosti.

Mrtinek je gredé skozi vrt, kjer je Krivčeva Franca v gredi nekaj
okopovala, postopil k njej ter rudečeličnemu dekletu nekaj tiho povedal,
kar jej je še bolj razvnelo obraz.

“Kaj ti veš!” djala je.

“Bodeš že videla! Predno bo pust —” Mrtinek ni skončal. Zagledal je
nedaleč Marijana, ki je prihajal po stezi. Na očesu se je desetemu bratu
videlo, da bi se mu bil rad s pota ognil, pa bilo je že prepozno. Zató je
oči v tla pobesil in hitro stopal po potu Marijanu ravno naproti.

Ko sta se srečala, stopil je deseti brat z eno nogo v stran in ni
pogledal niti ogovoril Marijana ter hotel dalje.

“Kaj si pa zopet iskal tod okoli?” praša ga Marijan. Deseti brat mu je
bil edini človek, ki ga ni mogel videti, da-si sam ni vedel prav za prav
zakaj.

“Tebe že ne, za druge ti pa nič mar!” odgovorí Mrtinek.

“Bodem videl, če mi nič mar, berač potepivni!”

Mrtinek ga hudo pogleda, kakor bi ga hotel z očesom prebosti. “Berač! —
Kedaj sem tebe kaj prosil? Bogá moli, da ne boš kedaj še veči berač ko
jaz. Bog vé, kdo med nama ima zdaj-le več v rokah ti ali jaz.”

“Še enkrat naj te vidim, da boš tod lazil, pa ti bom puško stolkel na
buči,” pravi mladeneč in zavihtí kovano kopito svoje risanice.

“Poskusi! Pri Bogu je milost potlej,” odgovorí deseti brat s pomenljivim
smehom ter sam med seboj godrnjaje koracá dalje čez polje.

Bodi-si da je Marijan Piškáv, površno izobražen, z drugimi ljudmi vred
veroval, da ima ta Mrtinek Spak res nekaj čudesnega in vražjega na sebi,
ali pa da se je v tem hipu vkljub svoji srčnosti in nevstrašljivosti res
bal tega človeka, ki je bil vsaj njemu nasproti že odvselej potuhnjen in
nekako prezirljiv; nekaj ga je pretreslo, kesal se je, da ga ni na miru
pustil in šel svojo pot.

Potok, ki teče čez slemeniške travnike in potem dalje mimo Obrhka, izvira
v severji komaj dobre pol ure od velike lipe v odstranskem zatišji izpod
hriba, preraščenega z brezjem in jelševjem. Ravno mimo skal, z robidovjem
prepletenih, izpod kterih se tiho kaplja za kapljo pririne in potem v
ozki stružici z lahnim šumom eno drugo dalje in dalje podí: tam mimo
skal drží malo uhojena pot, kravji stezi podobna, čez hribe. Hodijo tod
Obrščanje in drugi iz obližja malokdaj. Le kedar se kak gospodar napoti
peš v daljni semenj po voli in hoče najbližo pot čez hribe ubrati, krene
jo tod-tje. Skoro nikoli pa nobenemu na misel ne pride, da bi po noči
sam šel mimo samotnega znamenja, vegastega križa in “grmade,” ki že od
nekdaj tu stojí in je vsled pravljice in raznih ostrašljivih rečí, ktere
je ta in oni tu videti hotel, med narodom na slabem glasu. Bil je namreč
na tem mestu pred več in več leti nek kramar ubit. Ker je pa nesrečni mož
moral imeti kakove male grehe nad seboj in neznan tolovaj ni za maše dal,
strašil je ubiti kramar nektero mesečno in temno noč po brezji in celo
doli na travniku je včasi kdo mislil videti dolgo črno podobo s krošnjo
in podkovano grjačo stati med vrbovimi grmi.

V tem glasovitem kotu tedaj bi bil tistega večera človek videl desetega
brata, kako je pod robidovim grmom čepé s klinom jamo v zemljo kopal.
Mesec se je bil ravno prikazal izza vzhodnjih hribov in obseval samotnega
človeka pri njegovem neznanskem delu tik lesenega križa.

Bilo je mrzlo. Mrtinku so se tresla kolena in večkrat je prenehal,
odložil svojo nespretno leseno kopačo in si mel roke, da bi prste ugrel.

“Vrag! dve pedi globoko, zadosti je, kaj bi zmrzoval!” zagodrnjá kopač,
izvleče iz nedrija vrečico, odvozlá motvoz, vzame nekaj denarja ven,
drugo pa vrže v izkopano kotanjo.

“To bo zaklad!” pravi in se zasmeje tako na glas, da se lastnega jeka
ustraši. Vstane in gleda okoli. Le vodica je lehko šumela pod njim in
razun njega in drevja na pol podrte podobe križanega Zveličarja ni bilo
čuti in videti ni živega ni mrtvega. Kotanja je bila kmalo zasuta. Vrh
prstí položi Mrtinek travnato ježo in potem zagrne mesto z odrastleki
robidovega grma.

“Ná, leži do jutra večer, da te s Kerjavljem in Franceljnom za doto
vzdignemo in, če ima škrat toliko močí, da bo cvenk in žvenk v žeblje ali
oglje spremenil, naj bo, to veselje mu že privoščim.”

Potem nasadi svoj veliki klobuk na glavo in obuje čevlje. Ko gre mimo
križa, vstavi se in reče: “O moj Bog ne bodi mi hud, kedar bom na sodnji
dan stal pred teboj; ne bodi mi tačas tako malo milostljiv, da bi me na
levo posadil zavoljo tega, da sem norije uganjal po tvoji zemlji! Saj si
mi dal s pametjo tudi neumnost, saj si vedel, kakov bom in kako se mi bo
godilo, predno si me ustvaril.

“To se vé, morda mi boš enkrat djal: če si hotel dobro storiti, zakaj
si pri tem ljudi zapeljeval, da so na vraže verovali. Jaz vém, da je
ta bosa, ali ravnam se kolikor toliko po tvoji besedi, ki si djal: kar
desnica dobrega stori, naj levica ne zná. Ljudje ne smejo vedeti, da
bi jaz lahko kaj imel; v grob bom seboj nesel, kar vem in imam. To pa
drugače ni mogoče. — Morda ni prav, da ga imam v strahu, ki bi mu imel
vsaj zato zahvaliti se, da sem na svetu. Tudi morda ni tebi po volji,
da tako živim, da ti kazen iz rok jemljem, pa — jaz ne vem, če morem
drugače. Daj mi še nekaj časa tavati po zemlji in s tvojo pomočjo še
pokoro storiti, da me vzameš v nebesa k materi. In morda bo še on, ki ga
večkrat spominjam, kaj ima na vesti, napravil toliko kesanja in pokore,
da mu bo tvoj sv. vratar odslonil vhodišče v raj in se tam sprijazniva.”

Po tej izvirni molitvici se Mrtinek počasi pomika ob potoku proti vasi.
Ob dolenjem potoku so neki vaški tihotapci rake lovili. Ko je Mrtinek
zagleda, mahne jo proti njim in se že od daleč oglasí s svojim hreščečim
glasom pevaje znano pesem:

    Na mrzlem studenčku
    Je deklica prala,
    Je prala je prala
    Je tiho jokala,
    Jokala jokala,
    Je reva grenko!




Sedmo poglavje.

    Srce je prazno, srečno ni.

                     _Prešern._


Kvasovo pismo prijatelju Ferdinandu Bojanu.

Če ti še le zdaj, še le po več mesecih obljubo spolnujem, vém, da si
prepričan, da je bilo kaj posebnega, ki me je oviralo, da ti nisem bil
mož beseda. Večkrat sem že imel pero v roci, večkrat sem bil že napisal
nekaj vrst tebi namenjenih; ali vselej sem vrgel pero in pisanje od
sebe, ko sem videl sestavek pred seboj brez nog in glave. Zakaj ko sva
se ločila, tí tjekaj kamor te spremiti nisem mogel, in jaz kakor prognan
Dioniz iz Sirakuz v Korint tlako delat s topoglavimi otroki, tačas sem
bil tak, da sam sebe nisem poznal. Tožilo se mi je po tebi, prav zelo se
mi je tožilo. Kamor sem šel in koder sem hodil, nikjer mi ni bilo prav.
In če sem se vprašal, kaj je prav za prav, česa mi manjka, nisem si mogel
odgovoriti. Čutil sem se tako osamljenega tako nepotrebnega na svetu, da
bi se bil res lehko sprijaznil s pregrešno mislijo: ko bi mi Bog smrt
poslal, bilo bi morda še najbolje. Čemu sem pa tukaj, kaj je moja naloga?
In v tacih trenutkih bi bil že skoro rad, da bi bil mogel misliti, kakor
splošina tega sveta misli: tudi jaz sem eden, da jih je več, eden izmed
tistih: fruges consumere nati.

In še zdaj nisem popolnoma na dobrih nogah, da-si se reč precej na bolje
obrača. Ti se boš smejal. Vendar tebe in tvoje srce poznam. Tebi lehko
povem, česar ne bi pravil nikomur. Ali vsega ti povedati ne morem, besede
mi manjka. Čutim, čutim, ali kedar bi imel govoriti, tačas sem okoren in
neroden. Upam, da boš ti izmed vrst bral, česar povedanega ne najdeš,
kar bi ti pa jaz rad povedal. Nekaj je v meni, kakor hrepenenje po nečem
neznanem, ki se mi pa vendar zdi, da že na pol imam.

Pa ti si pravi Kvas, rekel mi boš, kvasiš, da sam ne veš kaj. Prav
govoriš, Nande moj, če tako praviš, jaz res še sam sebe ne razumem.

Spominjam se, da sem tudi tačas tako bledel, ko sva v samotni izbici
odložila knjige in sva se pomenkovala o marsičem, česar ne bom nikdar
pozabil. Spominjam se, da si me ti kakor stareji in modreji vedno
zavračal in mi odgovarjal na moje večne tožbe: človek mora imeti toliko
filozofije, da si dušo prosto ohrani vnanjih in notranjih stisk in težav.
To sofistiko, ki si jo bil iz najinega prijatelja Horacija na posodbo
vzel, končaval si vselej z mentorskim obrazom rekši: upanje, Lovre,
upanje živí človeka, če ga že vse drugo zapusti.

Pa legal si — ne stoj! tako robato ti ne smem govoriti, ti se ne moreš
legati — tisti modri poetje in blebetavci lažejo. Saj že upam in upam,
kar sem se zavedel, da živim. In kaj mi je prineslo to upanje? Nič;
konec vsega tega večnega upanja je ta, da hlapčujem, da sem priupal
učeništvo na starem gradu. Ali bi ne bil tega lehko opravljal precej, ko
sem se brati in pisati izučil? Čemu sem se tolikanj ubijal? Čemu sem si
prizadeval slepca Homerja razumeti in druge prismojene in pametne besede
nekdanjih razmotati si, čemu sem postopača Sokrata občudoval?

Že vem, kaj boš odgovoril, kako me boš oštel in me nehvaležneža pital. In
da ne boš menil, da sem čisto izgubljen, moram ti povedati, da so vse to
le besede, pol resne pol ne. Nekaj upanja mi je še vendar ostalo, čeravno
moja vera na-nj ni tako neomahljiva, da bi s teboj mislil, da človeka
živi. Zakaj ko bi bilo to res, bil bi zdaj pri tebi, bil bi srečen
pri tebi. Tudi ne smeš misliti, da jih več ne spoštujem, teh starih
modrijanov. Če včasi sanjarim, sanjarim zató, ker me nekako veselí, menda
ker bi s tem rad praznoto napolnil, praznoto v svojem srcu. Dokler sem
še pri tebi bil, imel sem vsaj enega človeka, ki me je ljubil in razumel,
kteremu sem lehko vse zaupal, vse povedal. Še te imam v srcu, tvoje
prijateljstvo je menda edina reč, kar me more navdušiti, kar me more
tolažiti. Ali ravno to je tudi, ki me nekako tare; kajti prav zelo te
pogrešam; jaz bi rad imel vsaj enega pri sebi, ki bi čutil z menoj in se
ž njim še o čem drugem pomenil, kakor o dolgočasnih vsakdanjih rečéh. Ne
more mi iz glave, kedar se tebe domislim, kitica priproste pesmi, ki mi
jo je unidan pel eden mojih tukajšnjih čudovitih prijateljev, mavhar prav
po božji volji, ki se desetega brata imenuje (če veš, kaj to pomeni); pel
je:

    Po hribcih je ivje,
    Po dolih je mraz,
    Al kje je preljubi,
    Al kje sem pa jaz!

Pa to me domisli, da ti moram kaj povedati o svojem življenji in svojih
novih gospodarjih in prijateljih — ali da tega imena ne skrunim —
znancih. Iz tega, kar sem ti ravno kar pravil in tožil, bodeš morda
posnel, da sem nezadovoljen s svojim okrožjem. Toda pohvaliti se moram,
da kar se vnanjega življenja tiče, nisem do zdaj še boljšega imel in da
so mi celó ljudjé večidel po godu. Menim, da že nekaj več sveta poznam,
kar sem tukaj.

Moj gospodar, tako menda ti moram imenovati očeta svojega gojenca, moj
gospodar je pol izobražen meščan, pol kmetovavec. Kakor prvega ga človek
mora rad imeti. Tako prijazen in priljuden je z menoj, da si res v
srečo štejem, da sem jaz, ki sem se težko in nerad pripravil in udal
v to osodo, vsaj k tacemu možu prišel. Kakor kmetovavec je pa ves tak
rusticus, kakor Horac svojega v lepem verzu slika: Immoritur studiis et
amore senescit habendi. Zares jaz tacega človeka ne zapopadem, ki ima
dovolj in več ko dovolj in vendar še vedno v tem tičí, kako bi pridobil
še več. Moj gospodar je omikan mož, vé ti o vsem govoriti; kakor se kaže
je tudi marsikaj bral, lepo knjižnico ima, marsiktero pametno besedo
izgovori, ki bi bila vredna, da bi si jo dobro zapisal in ravnal se po
njej. Ali najljubše mu je vendar govoriti od žetve in setve, žrebet in
telet, kónj in volov in druzih enacih rečí. Pri najmanjšem delu misli,
da mora zraven biti, vse ogleda in vse dela. Večkrat sem si mislil, ko
sem ga zvečer videl vsega utrujenega, kaj ti je treba vse obleteti,
tolikanj ubijati se, tolikanj trpeti in skrbeti! Jaz za-se menim, ko bi
enkrat toliko imel, da bi pošteno utešil potrebščine tistega dela svoje
osebnosti, ki ga telo imenujem, jaz bi nikdar ne mogel še dalje in dalje
riti in pridobivati, ampak hotel bi živeti srečen in zadovoljen. Da
feaškega življenja tu ne mislim, to že vém, da ti v glavo ne pride.

“Kako je to, da se hoče nekaj šopiriti s temi sploh znanimi izreki,
morda bi me rad svoje učenosti prepričal,” bodeš rekel videvši, da sem
te že dvakrat v teh vrstah razveselil, omenjevaje starega klasika. Ali
tudi to sem še tukaj pridobil. Imam namreč starega študenta, čudovitega
človeka, brata svojega gospodarja, za učenika in učenca. Ah, ko bi ga
ti videl, tega postarnega, sesušenega, raztrganega in zamazanega moža,
ko bi ga slišal, kako govorí vedno o pijači, ne nedolžni vodi, temveč
o sladkem vincu in žganji, kako včasi celo mene pridobiva, da bi šel ž
njim, kako pri tem vé navajati primerne in neprimerne latinske izreke iz
raznih knjig — ti bi mislil, da imaš starega slovečega capeta Diogena
pred seboj, ki mu druzega ne manjka ko poveznjene kadí, da bi va-njo
zlezel in pa malo več ciniške filozofije. Zakaj, ko bi k temu kak Véliki
Aleksander prišel in mu na izbíranje dal, kaj bi rad imel, izprosil bi si
moj stari učenec rajši en frakeljc žganja, kakor pa da mu ne bi solnca
zaslanjal. Učenca pa imenujem starega Dolfa (kako čudno naše ljudstvo
imena za svoj jezik prekrščuje) zató, ker včasi zjutraj, ko na vrtu berem
svojega in tvojega ljubljenca, pride k meni ter mi knjigo iz rok vzame in
jame prestavljati, da se mu ne morem prečuditi. Koliko talentov je Bog
ljudém razdelil, ljudém, ki te darove zakopljejo sebi in človeštvu na
škodo. Nektero leto je že preteklo, kar ni imel knjige v rokah, veliko je
med tem časom tacega doživel, ki ni v nikakoršni zvezi z izobraževanjem
boljšega dela našega bitja, celó veliko je počel, kar bi bilo prelehko
utopilo poslednje duhovne moči v njem, in vendar včasih, kedar mi bukve
iz rok vzame, tako dobro zamotane reči v Horaciju pretolmači, da ne vem
kaj bi mislil, ali imam genijalnega človeka pred seboj, ki je tudi njemu
namenjene darove zakopal, ali pa so nekdanji učeniki vse drugače znali
učencem znanosti prilastovati ko današnji pedantje in suhoparniki. Pa
naj bo dovolj o tem, drugopot ti povém, če boš hotel, vso zgodovino tega
čudnega “bisera v blatu.”

Ker sem ti začel obrisovati svojo okolščino, moram ti še druge spomina
vredne osebnosti, s kterimi se tu pečam pred oči postaviti, da si boš
potem moje življenje in vsakdanje početje posnel. Ker sem ravno z moškimi
začel, ostanem dosleden in ti najprvo te v rudimentu naobrazim, da-si s
tem še ne rečem kakor da bi imeli ti kako prednost ali bi mi bili bolj
po volji od žensk. V obližji, komaj nekaj streljajev od mojega zdanjega
stanovanja, stojí stara pol razpadena luknja, ki se gradič imenuje in je
lastnija enega najnenavadniših ljudí, nekega starega bogatega hipohondra,
ki ne terpí žive duše blizo sebe. Njegov sin Marijan je vsakdanji gost
pri nas, po tem tacem tudi eden mojih novih znancev. Človek je iste
starosti ko jaz, kaže se mi bolj prijaznega ko mi je ljubo, veliko mi ima
pripovedovati, zdaj me zvabi in spravi tje zdaj sem, ali pri vsem tem ga
nisem nič kaj vesel. Včasi grem ž njim na lov, ne tolikanj iz veselja
kakor zavoljo tega, ker se ne morem odpovedati. Ti veš, da me včasi
tista neslanost popade, da se zamislim v kaj in molčim. Te slabosti se
še dozdaj nisem odvadil, kakor si iz tega razvidel, kar sem ti od kraja
pravil. Moji tukajšnji ljudjé pa to mojo razvado razlagajo, da menijo:
dolgčas mu je. Zató in ker so zares dobri ljudjé in bi mi radi ustregli,
silijo me naj to in to z Marijanom vred počenjam. Tako se primerja, da
sem večkrat kakor mi je ljubo s puško v hosti ali s trnekom na ribnjaku
ali zdaj kar je sneg zapadel, nad tiči. V teh priložnostih pa moram
spoznati si, da nisem za tacega prijatla ustvarjen, kakor ga mi je osoda
tu pripravila. Dobra duša je, prijazen, veliko si prizadene, da bi me
razveselil in jaz sam si dostikrat očitam, kako mu morem tako nehvaležen
biti, ali kar je to je, pravega sočutja do njega mi popolnoma manjka. Saj
veš, da sem včasi več ur lehko blebetal; s tem pajdašem pa mi dostikrat
pogovor obtiči, besede zmanjka, nimam se česa meniti ž njim. Govorí
veliko; ali vse njegovo mišljenje se plete o tem, kar mu je najbliže, in
to mene ne more vezati. Ima še nekoliko izobraženja, čeravno veliko ne.
Ta človek, kakor se mi po vsem vidi, je namenjen ženin najlepše deklice,
kar sem jih jaz v življenji videl, hčere mojega gospodarja, _Manice_.

Nočem poskušati, kako bi ti na papir narisal njeno podobo, zakaj beseda
je okorna, pero bi jo bolj kazilo kakor slavilo. Celó ko bi bil slikar,
ne mogel bi temu obrazu vdihniti tiste blagosti in tiste srčne dobrote,
ktero človek spozna, ako je bil nekaj časa ž njo vkup. Zares menim, da
omenjenemu srečnemu mladenču zavidam ta biser, kterega morda ne bo tako
vreden, kakor zasluži in zató morda ne vé in ne bo vedel, kaj bo dobil na
svetu. Tu vzor lepše polovine človeštva, in tam suh navaden človek, ki
morda še ne čuti globlje kakor vidi, ki ima morda ozke in oméjene misli
o pozemski sreči — ali ni to nasprotje? Nasprotja pa se po naravnih in
logičnih postavah ne strinjajo ne vežejo. In vendar mi povedó ljudjé, da
se mislijo tu vezati, da meni gospod slemeniški dati svojo hčer Marijanu.

Ko sem sam te razmere opazoval, prepričal sem se zdaj, da je resnica;
zdaj pa se mi je zopet zdelo, da ta reč še ni tako gotova. Marijana nisem
mogel nikdar nič prašati o tem, še govoriti ne morem ž njim o tacih
rečéh, sam ne vem zakaj. Vidim, da sta si kakor dva stara znanca, da se
tikata kakor brat in sestra; ali nobenkrat ju nisem še dobil v kakem bolj
skrivnostnem in živem pogovoru, vzlasti pri njej nisem videl nikacega
znamenja gorečega čuta do njega. Mislil sem, da deklica razumno misli, da
se njeni zdravi pameti nepotrebna in neumna zdi vsakošna sentimentalnost
in vnanje skazovanje, da je torej v tem podobna priprosti slovenski
materi, ki goreče ljubi svojega odraslega otroka, pa ga ne poljubuje, ne
objemlje, ampak rajša pod tršo skorjo zakrije blažno ljubezen. Drugekrati
pa, ko sem s svetom in sam se seboj nezadovoljen kje v kraji sedel in me
je zalotila in sva kak pogovor pričela, sprevidel sem, da sem tu napečno
obsodil; sprevidel sem, da ima deklica zraven svoje vse razumnosti celo
nekaj romantičnega mišljenja. Lehko povzameš, kake sklepe sem iz tega
delal gledé omenjene reči. Napeljal sem včasi govorico na-nj, omenil
sem njenega častivca; pa nikdar se noče z menoj o tej razmerici meniti;
vselej se mi utegne s tem, da resnobna postane in začne o druzih rečéh
govoriti, ali pa se nekako čudno in ljubo nasmehljá, da ne vem ali hoče
reči: kaj ti mar moja zadeva, ali pa misli naznačiti, da ljudjé brez nje
številijo.

Po vsej pravici boš djal, kako je zopet to, da se po starobabje védečen
vtikam v rečí, ki bi me imele toliko brigati, ko prédlanski sneg. Jaz
moram reči: mea culpa, res sem nespameten. Človek nima včasi kaj delati,
pa si take uganjke zastavlja. Tako menda tudi jaz ugibljem, ker imam
preveč časa. Moj učenec je ljub, priden fantič, bojí se me in rad me ima,
tako da se prav dobro razumiva. Ker mi vse o pravem času stori, kar mu
naložim, prekladati ga pa nočem, ostaja mi precej praznega dneva. Če teh
ur ne presanjarim v svoji izbici, grem na vrt, kedar ni premrzlo in tam
v kolibici včasi najdem gospodičino pri — bukvah. Ko ne bi že druzega
imela na sebi, že to, da posebno rada bere, móralo bi me, da bi jo
častil. Zakaj jaz mislim, da je že to znamenje dobrega srca, če kdo ljubi
poezijo ali lepoznansko berilo. Le pomisli, kako sva med seboj včasi prav
sodila tiste izmed svojih vrstnikov, kterim ni bilo mar za drugo, kakor
da so ustrezali raznim telesnim potrebam, kterim je vsako branje mrzelo,
izvzemši morda kake posebno domišljijo budeče spise, ki so jim le zato
dopadali, ker so jim bili po mesenosti v rodu.

Mati njena, že precej priletna ženica, je gospodinja skozi in skozi.
Vse hrame in predale v pohištvu mi je že razkazala in razložila, tako
da sem se že včasi dolgočasil, ker ne morem trditi, da bi me malenkosti
zanimale: kako roža iz tega in tega semena zraste, kako se to in ono
orodje rabi, kako se korenje za seme prav sadi in enake reči. Pa majka je
dobra, skrbljiva za-me, kakor bi bil njen sin in varovati se mi je, da
je ne žalim s tem, ko bi pokazal se nepazljivega ali malomarnega v tacih
imenitnih in potrebnih pogovorih.

Veš, da imam jaz tudi kmeta rad, ker sem sam iz prvote bil kmet, ker
sem sam kakor deček že za brazdo plužne držal. Med prostimi kmečkimi
možaki čuješ včasi izvirno in tako modro misel, da se je ne bi smel
noben modrijan sramovati, čuješ primere in govorne podobe, ktere reč
tako do dna in tako živo pred oči postavljajo, kakor malokteri poet zna
izraziti izlege svoje domišljije in glave. Kmet je po tej moji misli
tudi šola mislečemu človeku. In zavoljo tega svojega načela rad zahajam
med ljudstvo. Imam tudi že lepo krdelo znanih originalnih mož, ktere
opazujem in včasi od njih kako poberem. Rad bi ti popisal na kratko tudi
le-te, ali ti si ne mara premalo demokrat, meščanska kri ti vre po žilah,
meščanstvo pa je prelaz na boljarstvo. Utegnil bi se malo nasmehniti moji
priprostosti, kakor bi to ti imenoval.

Razvidno ti je iz vsega tega, da bi bil na mojem mestu vsak pošten in
zmeren človek srečen in tako zadovoljen ko mačka na peči, če dovoliš da
ti robato povem. Jaz si tudi včasi trudim preveriti samega sebe, da mi
je dobro, ali vselej ne gre. Kakor sem ti od kraja pisma povedal, manjka
mi tebe, Nande! manjka mi svesti, da sem sam svoj gospodar, na pravem
mestu in pravem potu do namena, ki bi mi bil po volji. Zakaj mi je Bog
naklonil, da moram v najlepši dobi svojega življenja za tujo mizo sedati,
to mi ne gre v glavo. In vendar moram koj pri tej priči izpovedati se,
da ne bi rad tega mesta popustil, ko bi mi prilika ponujala se, celó ne
tako brž, ko bi mi kdo odprl pot na univerzo, ktere sem še pred malim
časom tolikanj želel. Kaj ne, da se me je poprijel deseti naglavni greh
“confusio,” ter se me drží kakor laščec. Odpiši mi kmalo. Željen sem
videti, kako me boš obral in oštel. Za zdaj te Bog poživi, podajam ti
roko čez hribe in doline.

                                                               Tvoj Lovre.

_Pripis_: Ravno sem zgibal to kroniko mojih sreč in težav, ko mi pride
stara naša hišina povedat, da je gospod Vencelj (okrajni zdravnik,
poštena duša, eden izmed prvih mojih znancev v tem času babilonske
sužnosti — Bog me ne kaznuj, da tako neumno govorim) s svojo hčerjo
prišel v grad in da po meni praša. Predno torej te vrste, ki bodo _tebe_
videle, zapečatim, menim da ti moram še to imenitno novost povedati.
Omenjeni otec gospod Vencelj kaj radi govoré o svoji hčerici, večkrat so
mi jo obljubili pripeljati. Radoveden sem kaka je, zato grem precej doli.
Ko bi bila taka, kakor — — pa zdrav!




Osmo poglavje.

    Skupaj midva sva sedela,
    Nama lep večer je bil.

                  _S. Jenko._


Drugo Kvasovo pismo.

Oho! za enkrat si se še zmotil, predragi moj! Sicer skazujem vso čast
tvoji modrosti in razumnosti, ali tako ti jaz vendar nisem rekel med
vrstami brati, kakor vidim iz tvojega odgovora, da si presodil mene in
moje “pomanjkanje.” Da sem jaz zaljubljen! Da samo zavoljo tega tako
enostransko opisujem svojega tovarša Marijana, ker vidim, da mi je na
poti! Moj Bog! ne vem, če se norca delaš iz mene in iz mojih okolščin,
ali pa se je tebi samemu kaj tacega pripetilo, česar v svoji porednosti
mene obdolžuješ.

Po vseh besedah je videti, da tako od nje govoriš, kakor cigan od
žametovih hlač, to je zmerom in najraji. To so tvoje besede in na dalje
imaš skozi in skozi neko veselje nagajati mi in mi reči podtikati, ktere
mi še na misel niso prišle, dokler nisem imel tvojega pisma v roci. Kar
se omenjenega pregovora tiče, moram te opomniti, da nikakor ni na pravem
mestu, čeravno je naroden. Kako se ti, hudoba, predrzneš mene ciganu
primerjati in celo lepo deklico tisti reči, ki se v pošteni družbi celó
ne imenuje. In ti, ki si meščan, ki bi moral vedeti, kaj je prav, kaj ne!
Ko bi bil že jaz to izrekel, meni bi ne bilo tolikanj zameriti.

Premislil sem tvoje besede. Popolnoma se zlagam s teboj, da se mi zbuja
čut, ali bolj prav potreba v srcu, ktere poprej nisem imel. Ali s tem,
da trdiš, kakor bi bil tvoj prijatelj drugi del svojega srca tebi vzel
in deklici oddal, pokažeš samo, da me premalo poznaš, da mojemu razumu
in značaju premalo zaupaš. Toliko bi me pa vendar moj prijatelj imel
poznati, da bi vedel, da ne bo Lovre Kvas nikdar ravnal samo tako, kakor
mu bode srcé velelo, ampak da bode poslednje vedno podlagal oblasti
zdravega uma in premisleka. Nikakor ne morem tajiti, da me srce ne vleče
do hčere mojega gospodarja, — da, to moram izpovedati se tebi, predragi
moj, — če je eno bitje na božjem daljnem svetu, za ktero bi se jaz z
vsim mladostnim ognjem vnel, za ktero bi norel in gorel, kakor je kdaj
kak človek mogel, — bila bi to enaka deklica, kakor je ta, ktere sem ti
v zadnjem pismu omenil. Jaz sem si v nekdanjih in zdanjih sanjarijah
svoj ideal precej visoko zastavil, čeravno nisem preziral pri tem, da se
od človeka kaj božjega ne sme tirjati. Reči moram, da v vsem času, kar
sem tukaj, nisem na njej ni najmanjšega madeža zapazil, vedno je tista
krotka dobra duša, vesela in resna, domišljava in razumna.

Ali da bi si upal misliti z vso resnobo drugače na njo, kakor s
spoštovanjem, tega ne smem, kajti razum mi velí, kaj je ona, kaj si ti?

Svet sodi človeka po tem, kar ima, kar je in kakoršen je. Svet je pa že
star; torej tudi ta navada v starosti utrjena; kdor bi jo hotel ovreči,
ta bi sam stal, kdor bi jej hotel ravnati nasproti, moral bi skalo v strm
klanec valiti.

Ona je edina hči premožnega, lehko rečem bogatega grajščaka, imela bo
lepo doto in da-si oče njen ni plemenitnik, ima vendar češčeno poznano
ime.

In jaz! — nimam nič, ne veljam nič, nisem nič! Žalibog!

Ali bi ne bilo po tem tacem več ko nespametno, ko bi se jaz srcu in
njegovim nagonom udal? Ali bi ne bilo naravno, da bi padel, ako bi tako
visoko letal?

Vidiš, kako si ti te reči vse premalo premislil, predno si svojo trditev
zapisal, da sem “zaljubljen.”

Velikokrat sem že premišljal, velikokrat sem na tihem tožil nad svojo
osodo, ki me je tako nizko postavila. Ne da bi bil s tem nezadovoljen,
kar mi je Bog dal, ne da bi se bil hudoval nad svojim rojstvom v malem
bornem podstrešji, nikakor ne da bi me bilo sram, da sem iz najnižega
ljudstva; le zavoljo _nje_, da mi je nemogoče na njo misliti, to mi
je bilo bridko. Nočem ti prikrivati, da sem imel dostikrat hude boje,
da sem potlačil take misli, in da me skrbi, bom-li imel moči dovolj
zatirati čut, ki bi mene in njo nesrečna storila, ako prodere. Celó vraža
me malo straši. Tukaj je namreč, kakor sem ti menda že omenil, čuden
človek, prorokovavec deseti brat. S tem sem se bil sešel na prvem potu
v grad in djal mi je z nekako vzvišenim glasom, da bom svoje stanovanje
in življenje na tem kraji pomnil vse življenje. Čeravno ne dam nobenega
groša na take besede, vendar so mi že dostikrat na misel prišle in menim,
da je izrekovavec morda res videl mojo prihodnjo nesrečo.

Vsak si sam kuje svojo srečo; zato upam, da se bodo vse skušnjave ubile
nad mojim značajem, kterega hočem in moram ukrepiti in utrditi. Ob pravem
času čem paziti, da ne bo imel moj gospodar vzroka, spominjati se me kot
nehvaležneža.

Pamet je boljša ko žamet, da kakor Sanho Pansa v pregovorih govorim, in
pamet mi Bog ohrani, pamet in prevdarek, pa bo dobro!

Pa naj bo dovolj tega modrovanja; sicer boš porednež še iz tega svoje
sklepe delal in me boš morda v prihodnjem pismu domislil na volka, ki se
je ravno s tem izdal, da je tele snedel, ker se je preveč branil. Nič ti
ne zaupam, sama nagajivost te živí.

Ker po psihologičnih postavah vsak od tega najrajši govorí, s čimur se
pečá, ne smem se tudi jaz zvreči, ampak moram ti kaj iz svojega učeništva
povedati. Moj učenec je kaj bistre glave in to me veselí tolikanj bolj,
ker nisem tacega pričakoval. Spomladi bom že po malem z latinščino
lehko začel, ker fantič je bil že precej pridobil od sestre, ki ga ima
neznansko rada, predno sem jaz prišel. Če bodem kaj dalje časa tu ostal,
upam si pravega mladenča napraviti iž njega. Za prvega me je bilo volje
ostati le k večemu dve leti, ali zdaj se pomišljam in pravim, da če bo
tako ko zdaj, ostanem tri leta. Ta čas bom prislužil lep kupec in potem
se vidiva ti v zadnjem, jaz v prvem letu. Stareji moj učenec, stric
prvega, pak je postal moj učitelj. Pred včeranjim me je bil zvabil, da
sem šel ž njim v krčmo, kjer so mi kmetje veliko ponujali piti, samo na
zadnje sem moral več praznih bokalov plačati. Ti na mojem mestu bi bil
rekel: rad imam kmeta, dokler ga ne vidim; ali meni ni nič žal ni za
denar ni za čas, ker sem se veliko naučil pri možakarjih.

       *       *       *       *       *

Prijatelj, prijatelj, kaj bo iz mene! Včeraj, ko sem ti do tukaj pisal,
govoril sem takó, precej potem sem se svojim mislim skoro bi rekel
izneveril in danes, ko zopet pero v roko vzamem, moram govoriti drugače.
Res je, predragi moj Nande, kar si trdil; res je, česar sam ne morem ali
nisem mogel ni sebi ni tebi povedati: vsadila se mi je v srce čut, ki je
več ko spoštovanje in prijateljstvo.

In kje je moj razum? kaj mi velí? Pravi mi, da ne ravnam prav, da sebi in
njej nesrečo na glavo nakopavam, da svojemu prijatelju Marijanu krivico
delam. Pripoveduje mi um, da je vsaka misel na njo nespametna, da njen
oče ne bo nikdar dovolil, da bode nevoljen in jezen iztiral človeka iz
svojega domovja, ki ni nič seboj prinesel, razun deset prstov na rokah
in staro suknjo na sebi, ki je kakor služeč v njegovi hiši, — in si upa
vendar oči povzdigniti do nje, do njegove hčere.

Kje je tista moja glava, tista moja trdna volja, ktero sem mislil da
imam? Nikjer je ni, nikdar je nisem imel.

In jaz sem eden tistih ljudí, ki so ga navduševale besede starega
pesnika, ki poje: če se svet pogrezne, v razvalinah ostanem mož
nevstrašljiv, dosleden svojim prvim namenom in načelom! Ne, samo slaba
trstika, tenka šibica sem, ki raste v hitrem potoku. Vsak valček, dve
združeni mali kapljici jo zazibljete, vsaka lehka sapica jo zamaje in
pošibi. Nestalnost, neznačajnost, to je podedval vsak Evin sin od svoje
matere in jaz tudi nisem brez te podedíne ostal.

Pa stoj! ni res, kar sem tu izgovoril.

Ni me majhen valček genil, ni me sapica premeknila! Rajši bom burne
tirjatve človeškega srca primerjal goratim morskim valovom in hrupnemu
viharju. Rajši se ti bom opravičeval, kakor obtoževal. Nisem še omamljen,
ali otrpnjena je moč tolikanj, da kljuboval ne bom več dolgo, to vém.

Udati se moram, srce tako hoče, da, udal sem se že!

In kako bi se človek mogel ustavljati čuti, ki mu je mila, za ktero mu
je sam stvarnik odločil velik del srca, ki je najblaža, najlepša izmed
vseh potreb njegovega notranjega višega dela!

Pa zakaj ti pripovedujem vse te reči? Naj ti s hladno mirno kervjó povem
najin včerajšnji pogovor in potem boš sodil, zakaj je drugi del tega
mojega pisma različen od prvega. Reci na to, kar hočeš, jaz pravim samo
to, na mojem mestu bi ti ravno tako ravnal. To se vé, marsikdo drugi bi
se mi posmehoval, zató pa jaz te reči razkladam le tebi, ker ti poznaš
mene in jaz tebe.

Včeraj popoldne sem se bil naveličal pisati. Mislil sem, pismo do Nandeta
lehko jutri ali drevi skončam, zdaj pa naj se malo na prostem sprehodim.
Ravno solnce je prav gorko sijalo, sneg se je po strehah topil; slišal
sem v svojo izbico, kako se je drevje po vrtu veselo otresovalo zimskih
bremen, ob enem: bil je najlepši zimski dan, kakor si ga le na deželi
misliti moreš. Vzamem neko knjigo, bil je menda Katul in grem ven.

Konci vrta stoji ulnjak. Da-si bučele zdaj po zimi mirno v svojih
panjevih spé, zahajam vendar skoro vsak dan tjekaj na klopico sest.
Ne bom djal, da me mika na to mesto le solnce, ki ravno tú-sem vsako
popoldne posebno toplo sije, ne, mar ti resnico povem, tudi zató hodim
rad tjekaj brat, ker dostikrat nahajam tam _Manico_, s ktero se kaj
pomeniva. Pa da si ne boš mislil, Bog vedi kaki so ti pomenki, moram ti
povedati, da se nisva še nikdar druzega razgovarjala ko najpametneje
reči, nikdar do — včerajšnjega dne.

Vselej sva imela pogovore, iz kterih sem jaz veliko koristnega pridobil.
Ne vem, če sem ti že povedal, ali ne, da je ta deklica izobražena in
razumna bolj kakor vsaka ženska, kar jih jaz poznam. Dostikrat sem se
jej čudil, ko je govorila o Šekspiru, o italijanskih in nemških klasikih
bolje, kakor bi bil ti govoril. Posebno rada ima Valvazorja, pozna
iž njega našo domačo zgodovino skoro do pike in ker me je dostikrat
osramotila s tem, da sem bil v tem gotovo potrebnem znanji tako neveden,
poprijel sem se bil še jeseni našega zgodopisca in sem ga do dna
pregledal samo njej za ljubo, da sem mogel o tem govoriti. Pesmi našega
menišiča Vodnika zna iz glave in kedar začne kako deklamovati, zdi se mi
za trikrat lepša, kakor če jo berem.

Vsedel sem se bil na klop pred ulnjak. Bil sem nekaj nemiren, sam ne vem
prav zakaj; morda so me ravno besede pekle, ki sem je bil ravno za tebe
napisal. Nisem imel nič veselja do branja; vendar da bi se razmislil,
odprem knjigo. Naletel sem nesrečno mesto v svojem Katulu, zakaj kar mi
je prvo v oči prišlo, so bile besede:

    Odi et amo. Quare id faciam fortase requiris.
    Nescio sed fieri sentio et excrutior.

Precej teh besedí sem imel zadosti. Zdelo se mi je, da so zá-me in ná-me
narejene. Zaprem knjigo in začnem — vest izpraševati. Kolikor bolj sem
premišljal tisto tvojo opombo v poslednjem pismu, toliko bolj sem se
preveroval, da si me prav spoznal, da je res, česar si sam nisem bil
v svesti. Ali sklenil sem še enkrat tam pred ulnjakom, da se hočem
premagovati, da še tebi ne povem, kaj je prav za prav v meni, ker zdelo
se mi je, da bom laglje zatrl vsako ljubezen, ki ni na pravem mestu, ako
se nikomur ne odkrijem, ako še sam sebi tajim resnico, ktere hladna pamet
ne odobrava.

Dolgo sem menda tako sedel; solnce se je bilo že bliže na zahod
pomeknilo, hladneje je bilo postalo na mojem sedežu.

Mil in prijeten glas me iz te sanjarije prebudí in ko kviško pogledam,
vidim njo pred seboj.

Vem, da sem bil rudeč ko rak. Na pozdrav nisem mogel besede odgovoriti.
Stala je pred menoj, lepša se mi ni še nikdar zdela.

“Zdaj sem vas pa motila v kakih sladkih mislih. Tako ste bili vtopljeni,
da mi je bilo na mar, tiho odtegniti se. Samo ženska zvedavost, kaj ima
pač tak mlad gospod, ki se mu veselo širni svet odpira, da glavo podpira
in resno tu sedí, kakor bi bili vsi dobri ljudjé pomrli,” djala je ona in
se vsedla ne daleč od mene na klopico.

Jaz se posiljeno nasmehnem, odgovoriti nisem vedel kaj.

“O, na vse zadnje vam še rudečica v lice udarja. Že vidim, da sem vas še
zalotila, ko ste kake svoje prijetne skrivnosti premišljali. Ali se dadó
ugeniti.”

Njena veselost je bila nalezljiva. Hitro me je minila otožnost, udal sem
se v ta pogovor in sem jej rekel: “Pač težko, da bi ugenili, kaj mi je
ravno po glavi rojilo, in ne bom tajil, da ima tudi nekaj skrivnostnega v
sebi.”

“No čedalje bolj sem védečna. Vidite, kako hitro uganem, kaj vam je!
Kar z lica sem vam brala. Morda bi se še dalje prišlo od splošnega do
posebnega. Kolikrat se sme ugibati? Postava je trikrat.”

“Če tudi večkrat rečete, ne boste do pravega prišli...”

“Le stojte! najprvo mi povejte, ali so bili vaši spomini ali vaša
premišljevanja, kakor rajši hočete, vesele ali žalostne vrste?”

“Kakor se pogledujejo,” odgovorim jaz — “saj veste, da imajo vse reči dve
strani — eno svitlo in eno temno, ali...”

“Nič, nič! že se mi odtegujete, pa mi ne uidete z lepo. Pa nič ne dé,
če tudi hočete naravnost odgovarjati, vse eno vam pridem do konca, le
čakajte. — Trikrat je dovoljeno! — Potem pa morate biti tolikanj možat,
da se boste udali, kedar resnico zadenem.”

“To vam prav lehko obljubim,” djal sem v svesti, da sama na sebe ne bo
prišla. Čisto nič mi pa ni bilo dobro pri srcu, čeravno sem se drugekrati
enaki nagajivosti lehko smejal.

“Začela bom od zgorej. Prijateljstvo je vam po vaših lastnih besedah,
če se prav spominjam, ena najviših in najblažih idej. In ker ste tako
srečni, kakor ste že pravili, da imate pravega dobrega prijatelja, moram
najprej misliti, da ste se njega spominjali. Mar ni tako?”

“Samo en del ste ugenili. Pač mi je bil tudi prijatelj v mislih, ali
poglavitna oseba on ni bil,” rečem jaz.

“Že dobro, kaj pa hočete še več. Precej v prvič en del, v tretje pride
morda vse. Zares ne mara, da se bom tako prevzela, da bom sama preverjena
svojega bistroumja in se bom sama hvalila. Le tiho! Vi, gospod učenik!
ste prav slabo odgovorili, ker ste se na dveh krajih odkrili, prvič da
sem _en del_ ugenila in drugič ste rekli, da prijatelj ni glavna _oseba_.
Iz tega poslednjega posnemljem, da ste na _osebe_ mislili in tako imam
zdaj dva držala, kterih se lehko poprijemljem.”

“Ne, dovolite gospodičina!” djal sem jaz, “prvo ni bilo nič napečno. Da
ste en del ugenili, to sem bil primoran povedati, ker ste me ravno pred
na možato besedo priverili, da se moram udati, kedar resnico zadenete.
Drugo je bilo pa že menj premišljeno.”

“To je veliko, če človek tudi svoje slabote spozna. Ponižnost je lepa
čednost. Drugekrati bi vam take nepremišljenosti ne odpustila; ali zdaj
imam toliko samopridnosti, da vas prav rada odvežem zato, ker je meni na
korist,” reče ona.

Ne vem, če sem jo popred še kedaj videl tako veselo, kakor v tem
razgovoru.

“Kdo bi si bil mislil, da znate iz vsake besede sklepe delati,” pravim
jaz.

“O to je spet slab poklon in znamenje, da vi mojemu umu malo zaupate.
Le tiho, ne dam vam popraviti te pregrehe. — Zdaj veljá v drugič. Kakor
dober vojvoda grem precej v središče sovražnikovo. Morda ste mislili
na kako podobo, ki vam je še ljubeznivejša ko prijatelj, o kteri mi pa
dozdaj še niste ničesa pravili.”

Nande moj! kje so besede, da bi ti povedal, kako mi je srce bilo, ko
je ravno _ona_ to izgovorila! Kako mi je kri šla v glavo, kako se mi
zagrnilo pred očmi, kako mi je splaval vsak pomislek tistega razuma,
vsled kterega do tedaj sam sebe nisem poznal!

Da-si mi je zastavila ono prašanje, kakor v šali in s svojim ljubeznjivim
smehljanjem, zazdelo se mi je, da se jej je glasek malo tresel, da se
jej je lice malo oživilo, oko hotelo pobesiti se — in prijatelj, to mi
je bilo dovolj, kakor blisk me je prešinila misel, da bi mi ona lehko
vračala tisto čut, ki sem jo jaz čutil pa zatiral.

Nisem v tem hipu mislil, kaj sem, kaj imam, nisem mislil na njenega očeta
niti na svet, ena misel je prodrla in zatrla vse druge, in to je bila
_ona_.

Ne morem povedati, kaj sem govoril, kako sem se obnašal, ali nerodno ali
vdvorno; le to vem, da me je bila glava popustila, da je srce govorilo
namesto nje, da sem jo za roko prijel, da mi jo je pustila, da sem jej
povedal več, kakor sem sam vedel do tedaj.

Pa morda si še preveč upanja delam. Odgovorila mi ni namreč še nič. Ni
imela časa.

Kakor osoda človeku od rojstva do groba nagaja, ni tudi meni prizanesla,
ni mi pustila, da bi bil slišal brž včeraj tisto besedo, za ktero dam kri
in življenje. Prišel je bil tretji človek, ki je vsemu konec storil.

Ne smeš si pa misliti, da je bil ta nepotrebni tretji človek kak razjaren
oče ali srdit tekmec, bil je hvala Bogu bolj neškodljiv dobrohoten
človek, priprost berač ali moj “deseti brat,” ki ni druzega hudega
napravil, kakor da mi je ona roko iz roke izpulila in za uljnakom
izginila. Vselej sem tega človeka rad videl, ali včeraj bi ga bil, kakor
neljubo pričo, najrajši vrgel čez deveto goro.

Bojim se sicer ne, da bi me izdali, ali vendar me je nekako pretresnilo,
ko me je ta čudni mož domislil tiste noči, ko sva bila v prvič vkup, in
ko mi je prorokoval, da bom grad in grajske ljudi pomnil vse življenje.
In kako bi mogel tega večera pozabiti, ko bi tudi že druzega nič ne
doživel več! Razloži mi, kako je ta človek vedel, kaj me čaka? Od kraja
sem mislil da je nor, večkrat sem pa že imel priliko prepričati se, da je
popolnoma pri umu. Zdelo se mi je, da ga to nekaj posebno veseli, česar
je en del videl, da-si ravno si ne morem misliti, kaj bi tega mavharja
vodilo, da se tolikanj za-me peča. Zakaj že večkrat sem ga zagledal na
raznih krajih naenkrat za seboj ali pred seboj.

Govoriti nisem potlej mogel več ž njo na samem.

Davi pri zajutreku se jej skoraj nisem upal v obraz pogledati, pa kmalo
sem se prepričal, da se zna vse drugače zakrivati ko jaz. Kakor je ona
govor poprijela, ne bi bil živ človek na to misel prišel, da je bilo med
nama v poslednjem času kaj posebnega. Kmalo smo govorili, kakor vselej.

Prašal boš morda, kaj zdaj mislim.

Naprej! Storil sem veliko stopinjo, nazaj mi pač ni več mogoče. Skušal
bom sebe, svoje oči in srce toliko čuvati, da bode ostala skrivnost samo
moja in njena. Ali učiti se hočem iz vseh močí. Morda mi boste _glava_
in pridnost, ki ste me že do te stopinje spravile, pomagale, da bom čez
nekaj let mogel stopiti pred njenega očeta.

Ali Bog vé, če mi ni še poprej kaj druzega namenjenega. Saj se osoda
človeku naglo premeni. Še tako dolgo človek tistih misli ne ostane, kar
bi eno pismo spisal, kakor imaš živo pričo na meni in pričujočem listu.
Na enkrat, v enem skoku sem se predrugačil.

Zdrav, prijatelj! Kakor hitro se mi bode kaj imenitnega pripetilo, zvedel
boš po drugem pismu. Čeravno boš iz vsega tega presodil, da je za enkrat
sangvinizem mojega temperamenta prevladal, vendar vem, da me ne boš
grajal, zlasti ker bi nič ne pomagalo, kakor lehko previdiš.




Deveto poglavje.

    Biló ni godú, svatovšnje, semnjà,
    Da tje ne bili bi vabili ga.

                            _Prešern._


Marsikak ženin, ki je bil predpust zamudil, klel je in glavo podpiral
na srédpostno sredo, da štirdesetdanski post dolgo trpí; marsikak mlad
junak, ki je težko čakal tistega dne, ki mu bode izvoljeno nevesto na
samošni dom pripeljal, želel si je v pregrešnem srcu, da bi sveta mati
katoliška cerkev ne bila postavila prepovedi: ne obhajaj ženitovanja ob
prepovedanem času.

Tako je tudi naš Obrščan Francelj Dražarjev vse postne dni težko čakal
tistega pražnjega delavnika, vélicega ponedeljka, ki mu bo dovoljenje
prinesel, da bi storil, kar je Mrtinek Spak rad pel:

    En krajcar imam,
    Ga fajmoštru dam,
    Oznanim mu sam,
    Da ljubco imam,
    Poročil me bo,
    Zvezal me ž njo.

Ali ravno ta Mrtinek, ki je te vsakdanje vrste popeval, izgovoril je bojé
nekdaj modro besedo: potrpljenje je bolje ko medna hruška, bolje ko vsa
mazila in zdravila, kar jih konjederka in zdravnik Vencelj premoreta.
Da jo pa ta beseda desetega brata res vredna, da jo modro imenujemo,
dokaže menda gotova resnica, da je Franceljnovo potrpljenje končalo se
z ženitovanjem. In povedi nam kdo bolj vesel konec dolzih pričakovanj,
bojaznosti in nepriležnosti.

Komaj so bili v cerkvi v spomin, da je odrešenik iz groba vstal, aleluja
odpeli, pelo se je v Obrhku drugo aleluja v znamenje, da se mladi Dražar
ženi in svatovščino obhaja.

Dražarjeva hiša, ki je to veselje doživela, res ni bila vredna enake
časti kakor je svatovanje, zakaj po vsej pravici jo je deseti brat
primerjal stari suhi in grbovi babi, ki se samo še ob drenovi palici
po koncu drži in vendar noče umreti, ampak zavidljivo gleda na mlajše
svojega spola, ki imajo glajše lice in še vse zobe v čeljustih. Ta
primera — ki se bode, kakor le v gredoč omenimo, komu naših bralcev
vegasta in robata zdela, ktero pa mi že iz ljubezni do svojega rokavnjača
morda enostransko sodimo in jej višo ceno dajemo, kakor bi jo dajal kak
mirneji mislec — ta primera se je nanašala na leseno ostenje, črvivo
brunovje in opuščeno streho lesene Dražarjeve hiše. Vešči ljudjé so si
pravili v Obrhku, da bi bila Franceljnova mati, stara tegotna Dražarka,
ki je med lanskimi pasjimi dnevi popustila Obrhek in šla Boga gledat od
obličja do obličja, kaj lehko popravila svojo domačijo, vzlasti ker so
bile dražarske njive najbolje v obrškem polji, ko ne bi bila imela ženica
priskutne navade vsak krajcar za žganje in bel kruhek potrositi. Znano
jim je bilo, da se je bila ranjca te _malo_ ženske navade navzela od
svojega umrlega moža, ki se je bil v mladih letih pri brambovskih vojskah
ob francoskem času s to božjo pijačo seznanil. Obrške sosede, ki so bile
tako ljubeznjive, da so jo včasi obirale in čez zobe vlekle, bile bi
jej še odvezo dale za to slabost, ali to, da dolgove dela in ne misli,
kaj bo sinu Franceljnu pustila, to je bilo v njih očéh huje ko tisti
mutasti grehi, ki se še ne vé, kaki so. Nobena izmed njih ni hotela očesa
zasolziti, ko so lani sosedo pokopovali. Brž potlej se je slišalo, da bo
Miha izpod Gaja, poglavitni dolžnik, prodal Dražarijo, ker mu Francelj,
novi gospodar, ni mogel plačati, kar je imel Miha tirjati. In zdaj se je
djalo, da je dolg plačan, pismo je bilo narejeno, Francelj s Krivčevo
hčerjo oklican in zdaj je bilo pirovanje! Napravljeno smo imeli celo
rešto kvant, kako so Obrščanke ugibale, kje je mladi sosed denar dobil;
ali ker so menj imenitne, nočemo ž njimi častitih bralcev dolgočasiti.
Pogledimo rajši v hišo, da-si je razkopana lesena in stara, tako dolgo ne
bo na kup padla, da mi ven pridemo.

Zbrana je bila v hiši lepa druščina ljudi! Če rečem, da so jim godci
godli, razume se že samo po sebi, da so bili vsi vesele in židane volje;
zakaj godci in mala nebesa — to ste pravemu Slovencu dve misli ali dva
razumka, ki ju ne more vselej naravnost ločiti.

Ženin in nevesta, vsa v veselji, sta sedela za mizo, upehana od plesa.
Krivec in Krivčevka sta bila tako dobre volje, da že od svoje svatovščine
semkaj ne tako. Vzlasti je bila poslednja, da-si ravno sicer skopa, na
današnji dan vse predrugačena. Dostikrat je vstala izza omizja, jemala
razne potvice in mesene jedi iz skled in je nosila tjekaj k peči,
kjer je na ostanke prežala vsa nada prihodnjega Obrhka, otroci obojega
spola ubožnih in premožnih Obrščanov. Med to krdeljo je sedel tudi naš
prijatelj Kerjavelj in se je mestil s kostmí, ki so mu od vseh straní na
obiranje letele od mize.

Cvet vsega društva pa so bili poglavni naši znanci, Kvas, deseti brat in
Dolef, da-si so se razno obnašali. Kvas je tiho sedel na oglu in opazoval
ljudí in navade. Kmetje, sosebno starešina Matevžek, ki je v kotu sedel
in nektero neumno in smešno razdrl, imeli in šteli so si za veliko
čast, da je svatovščina imela gosposkega gosta. Zató so pa pokladali
najtolsteje in najlepše prigrizljeje pred-enj.

Deseti brat ni hotel med gosti sedeti. V svoji navadni obleki je stal
sredi hiše, zdaj pa zdaj se glasno zakrohotal, in kedar so godci kako
novo ubrali, vzdigoval je nerodno bose noge, metal je visoko od sebe in s
peto bil ob tla, kakor bi hotel plesati.

O Dolfu je malo druzega povedati, kakor da je imel kupico vedno med prsti.

“Naj Kerjavelj pije! povedal nam bode, ali je res hudič na svetu,” pravi
starešina Matevžek.

“O res, to pa to, saj sem ga jaz presekal, na dva kosa sem ga presekal!”
zavpije Kerjavelj vesel, slastno povžije dar iz kozarca in brž je bil
pripraven svojo povest praviti.

“Od svoje žene naj pové, zdaj smo na ženitovanji!” — zavpije deseti brat.

“Kaj je bil kdaj oženjen Kerjavelj?” praša Krivec.

“O bil bil!” odgovori Kerjavelj, “sveti Kozmes mi jo je bil dal, Bog mu
daj dobro, vsi sveti so mi jo pa vzeli, mojo Urško, Bog jim te grehe
odpusti, jaz jim jih ne bom nikoli pozabil, kaj menite!”

In nakremži se Kerjavelj in se namrda, nabere lice v čudovite gubance,
razvleče usta na široko, stisne oči in si jih začne brisati s pestjo ter
zatuli čudovit jok, da so se nekteri smejali, nekterim pa se je začel
smiliti.

“Nič ne jokaj, brate!” tolaži ga deseti brat, “tvoja Urška ni bila
latvice kislega mleka vredna. Zakaj bi tulil in solze pocejal za-njó.”

“Kaj lažeš!” srdi se Kerjavelj.

“Povéj rajši, kako sta se seznanila, koliko časa sta bila vkup,” pravi
Krivec.

“Kako se bova seznanila!” odgovorí Kerjavelj, “jaz sem djal tí, ona je
djala tí, pa je bilo vse. Jaz sem za pečjó ležal, pri Bučarji je bilo, pa
trebuh me je bolel.”

“Zakaj ga nisi ozdravil tako, kakor kozo?” vpraša deseti brat.

“Zato ker se nisem domislil. — Trebuh me je bolel; kar pride Bučar in mi
pové, da je Hrvatom, ki so prešiče čez hosto gnali, ena tacih žival v
travo polegla.”

“Crknila!”

“Kaj lažeš, ni bila crknila, samo hoditi ni mogla več. Jaz nisem imel kaj
jesti, pozabim trebuh in grem živinčeta iskat. Tam pri cesti je bilo
stegnjeno. Jaz poprimem za prednje noge, — takole, — potegnem vso žival
čez hrbet, eno nogo čez eno, drugo čez drugo ramo, zadnje so mi pa doli
pod hrbtiščem po mojih nogah opletale in rivec je čez mojo glavo naprej
molil, takole! Težko sem nosil, grozno so me slabosti obhajale, pa mrak
se je delal in trebuh me je bolel. Tačas sem Boga klical na pomaganje,
ali nič ni izdalo. Kar mi je na um prišlo: ti Kerjavelj, danes je svet
Kozmek in svet Domen, to sta bila dva konjederkina brata, sta ljudi
zdravila in dobra dela doprinašala; prosi ju, onadva ti bosta pomagala,
da boš imel menj težave s prešičem. In ko sem roke povzdignil, spustil
sem po nevedoma obe gnjati, prase mi je zmuznilo po hrbtu na tla, rivec
mi je še klobuk posnel. In potlej sem prosil svetega Kozmeka, naj mi
pride na ramo pomagat ali naj pa vsaj eno živo dušo pošlje, ker sam nisem
mogel praseta zopet na ramo spraviti, kakor je pred bil.”

“Ali te je zaslišal sveti Kozmek?” prašajo eni.

“Kaj pak, da me je,” odgovorí Kerjavelj. “Komaj sem jezik za zobe djal od
molitve, že sem zagledal eno žensko, ki je mimo prišla.”

“Stara beračica je bila!” reče Mrtinek.

“Kdo pravi! Kako bo stara, saj še šestdeset let ni živela do tačas!
Kako bo beračica, kaj me je vbogajme prosila kaj-li? — Jaz pravim: ti,
ženska, Bog te je ustvaril, Bog te je dal, pomagaj mi na ramo! In brž je
poprijela prešiča za eno bedresce in mi je pomagala vleči na ramo. Jaz
pa sem brž djal: to je dobra ženska, to bi ti vzel. To sem jej naravnost
povedal, z oči v oči. Ona pa ni djala nobene slabe besedice, samo z brado
je pokimala in do dobrega sva se zmenila, da je njej Urška ime, da se
meni Kerjavelj pravi, da ona ni nikjer doma, da imam jaz hišo, in vse je
bilo pri kraji. Za doto je nisem vprašal; pa sem vendar videl, da ima eno
vrečo in nekaj v nji, Bog vé kaj je bilo.”

“Oves!” pravi Mrtinek.

“I, kaj še! Jaz trdim in mislim, da je bilo kaj boljšega tam notri. Pa
naj bo že kar hoče, jaz bi jo bil rad imel, kakor še nihče ni človeka
rad imel, ko bi gosposka, duhovska in deželska, ne bila samo zato na
svetu, da ljudém nagaja in sitnosti dela. “Urška! kar z menoj pojdi, mrak
je že,” tako sem jej djal in šla je z menoj v mojo hišo. Postlal sem
posteljo v hiši za-njo, sam sem pa v vežéh ležal. Šest tednov je bila
pri meni, to je od svetega Kozmeka do vseh svetih. Dvakrat sem bil pri
fajmoštru in sem lepo prosil, obete in obljube delal, ali vse zastonj; ne
smeš se ženiti, so mi djali in vse so čvekali, da sem nor, da nimam nič
in Bog znaj kaj še. Kar so ta gospod govorili, djal je tudi uni gori na
Slemenicah. Molil sem na vseh svétih zjutraj pri prvi maši tri očenaše in
dve veri na čast vsem svetnikom in svetnicam, prosil sem vse verne duše v
vicah, da bi omečile fajmoštru srce in gospodu malo premisleka vdihnile,
da bi mi dovolil, česar ga bom šel še v tretje prosit. Res, po maši
pravim: svet križ božji, da bi vse dobro izteklo! Ko sem se vstopil tje
pred moža, začel sem moledkovati in prositi, kakor ne bom sv. Petra na
poslednji dan nebes prosil.”

“Ali te niso uslišali?” vpraša Krivec.

“O pač!” pravi Kerjavelj. “Naveličal se me je sveti mož poslušati in mi
je nazadnje rekel, če ti gospod v gradu in soseska dovoli in če imaš ženo
s čim preživiti, naredi kar hočeš, pa kesal se boš. — In jaz sem vesel
šel domú. Domá pa je bilo zaprto. Urške ni bilo nikjer. Reva je bila
pobegnila, nikoli več je nisem videl.”

“Ali se ti kaj toži za-njó?”

Kerjavelj se v jok spustí in pripoveduje: “O pač se mi je tožilo. Že
leto in zopet leto je minilo, Urška je bila že najbrž umrla in jaz sem
še včasi mislil, kako lepo bi bilo, ko bi mi je ne bili vsi sveti vzeli.
Tisto jesen sem bil dosti pridelal, lahko bi se bil ženil. Krompirja sem
imel poldevet naramnih koš, korenje mi je bilo dobro obrodilo, vsaka
luknja ga je bila polna. Kaj menite, kedar so vrata zaškripala, vselej
sem mislil: zdaj-le pa moja rajnca Urška gre.”

Komaj je Kerjavelj izgovoril in debelo solzo otrnil, ko res vrata
zaškripljejo, ali namesto ranjce Urške je prišel v hišo le Marijan.
Vsi so veseli pozdravili gosta, samo desetemu bratu je lice zatemnelo;
vsedel se je tje k godcem, vgozdil koščeno brado med palec in prste ter
tako naslonjen tiho sam za-se ždel, na nobeno prašanje nič odgovoril in
nikamor pogledal.

Tudi Lovreta je malo rudečica oblila, ko je Marijan, potem ko je skoro
vsacega svata posebej ogovoril in vsacemu napil, prisedel se zraven njega
in djal: “Kaj ste tudi vi prišli?”

“Ravno skozi vas sem šel in zvabili so me v hišo,” odgovori Kvas. “Dobro
je, če je človek včasi med dobrimi ljudmí vesel in si malo priproste
stare navade ogleda.”

“To ste prav govorili; posebno za vas je dobro, da ste včasi veseli, saj
tako vedno doma čepite, nikjer vas ni videti! Nikar mi ne zamerite, tako
se mi zdi, kakor bi se me hoteli malo ogibati. Popred v prvih časih, ko
ste na Slemenice prišli, prišli ste včasih k meni, šla sva na lov ali
kam drugam, da je čas minil. Jaz sem vas bil prav vesel, ker sem vsaj
imel enega pajdaša. Ali zdaj že dober čas se mi pozdeva, da ste se jako
spremenili, kar ogibljete se me.”

“Nikar me napačno ne sodite, prijatelj!” pravi Lovre in malo barvo
spremeni, ker je bil primoran ugovarjati temu, kar je vedel, da je
resnica. “Saj veste, da nimam nikacega razloga, da bi se vam odtezal. Jaz
sem čuden človek, nisem za družbo, vem da sem vas že dostikrat dolgočasil
s svojo tovaršijo. Morate mi tedaj odpustiti, če nisem tak, kakoršen bi
moral biti in kakoršni so drugi ljudjé. Vsak človek, pravijo, ima svoje
slabosti in jaz jih imam največ. Sam čutim, da bi se moral dostikrat
drugače obnašati in drugače ravnati, pa — ne morem.”

“Bežite! to so neumnosti. Bodite kakor je drugi svet. In če vas nisem
kedaj razžalil ali če vam nisem kaj storil, nikar se mi ne skrivajte,
kedar pridem na Slemenice. Zares se mi včasi tako zdí, kakor da bi vas ne
bilo v soseščini. Če pridem k vam, vas ni, če Manico vprašam kje ste, ne
vé mi povedati ali mi pa noče povedati, kakor bi jej bili prepovedali.
Dostikrat sem se že namenil, da vas bom zató izpovedal in ravno prav je,
da sem vas dobil.”

“Prav storite, da me oštejete!”

“To zopet ni nič! Vi mi morate obljubiti, da se boste poboljšali in da
boste prišli precej jutri zjutraj k meni in potlej jo bova udarila kam v
hosto ali pa kam drugam, kjer bova vesela.”

“Prišel bom, ali povedati vam moram, da to pri meni ni tako lehko mogoče,
kakor pri vas. Jaz imam svoje dolžnosti, vi ste sam svoj gospodar. Jaz
moram sam sebe in druge učiti, če hočem kaj veljati kedaj na svetu in če
hočem to zaslužiti, kar sem zdaj.”

“Kdo bo zmerom v tistih bukvah ril in dolg čas prodajal. To je le za
včasi, če že mora biti. Kar se pa fanta tiče, ki ga morate podučevati,
vem, da vam ne bo gospod Benjamin nič rekel, če ga včasi pustite in
greste pol dne ali pa cel dan z menoj z doma. Bom že jaz govoril ž njim.”

“To se ne bi spodobilo.”

“Spodobilo! Saj vas vendar nima nihče navezanega! Ljudjé tudi niso tako
spotikljivi na Slemenicah, da bi se človek brž zaletel, če ga ni ene pol
urice domá. Zató pridite jutri k meni, precej zjutraj ali bom pa jaz vas
prišel iskat. Samo da se mi ne skrijete, sicer bom res verjel, da sem vam
nekaj naredil, ali da me ne morete videti, kar bi mi pa prav žal bilo. —
Čakajte, bova se že še zmenila, jaz grem enkrat z nevesto plesat.”

Ravno so bili godci eno ubrali in Marijan je popustil svojega soseda, da
bi se vvrstil med kmečke stare in mlade plesavce.

Kvasa je ta pogovor z neskrbnim mladenčem čudno genil. Ni mogel dalje tu
ostati, vleklo ga je ven na samoto, imel je veliko premišljati, česar
tukaj med veselimi ljudmí ni mogel.

Vstal je izza ogla in razmišljen šel proti vratom, pozabljivši celó
zahvaliti se priljudnim ljudém za pogostovanje. Med vrati ga je zagledal
Marijan, hitro popustil svojo plesavko in čudé se prašal: “Kaj že greste?
Zakaj ne počakate, da bi šla vkup?”

“Imam še delo danes popoldne,” odgovorí Kvas brez premisleka, da ravno
laž izgovarja. “Saj vas jutri zjutraj obiščem.”

“Le gotovo!” kliče Marijan za njim.

Da-si ravno je človeška natora taka, da se težko ločimo od kraja, kjer
veselje prebiva, primorani smo vendar dostikrat v življenji drugače
ravnati, kakor nam velevajo željé. Tako popustimo tudi mi, če tudi
neradi Dražarjevo hišo in spremimo svojega Lovreta; popred pa moramo
še to opomniti, da ako bi se kteri izmed bralcev našel, da bi bil rad
še Kerjavljeve neumne spomine poslušal, kar pa ni verjetno, da tedaj
Kerjavelj ves tisti božji dan ni nič novega povedal razun stare pravljice
od hudiča na novo preoblečene.

Počasno je koračil Lovre od vasi po obrobji proti Slemenicam.

Veliko je iz zadnjega pogovora z Marijanom pozvedel, kar ga je v srce
zabolelo. Sprevidel je, da ima ta mladeneč blažo dušo, nego jo je kedaj
pričakoval, pri tako vsakdanjem človeku, kakor se mu je Marijan iz prva
videl. Res je bilo, da se ga je on sam ogibal, ker mu vest ni dala po
prijateljsko in kakor si je on mislil — po hinavsko bratiti se s tistim,
kteremu je najlepšo reč vzel, — ljubezen.

Da je Marijan Manico ljubil, to je bil iz vsega za gotovo izvedel. Da-si
ravno namreč ni deklici Marijan sami nikdar nič o tem govoril, obnašal se
je vendar proti njej tako, kakor bi se vse samo ob sebi razumelo, česar
ni izgovoril. Ker je vedno samó med prostim ljudstvom živel, navzel se
je bil menda tiste natore, ktero med našimi ljudmi vidimo, da se vsako
razkazovanje in očitovanje kacega notranjega globljega čuta zatira. Da
se je zastran svoje prihodnje namišljene neveste rajši zmenil z njenim
očetom kakor ž njo samo, pripomoglo je veliko tudi to, ker je čutil, da
ga deklica, kar se tiče duha in dušnih zmožnosti, daleč presega.

Da pa jo je ljubil bolj goreče, kakor bi bil človek sodil iz vnanjosti
njegove in iz obnašanja proti njej, razvidelo se je iz tega, da skoro ni
dan minil, da ga ne bi bilo na Slemenicah.

Manica je Lovretu sicer naravnost povedala, da jej ne bi bilo nikoli
mogoče Marijanu zaročiti se, tudi ko ne bi bila njega nikdar poznala,
vendar se Lovre ni mogel nikoli popolnoma utolažiti. Vselej kedar je
prišel mladeneč v grad, umeknil se mu je s poti, nekaj zavoljo tega, da
ga ne bi videl, nekaj da se ne bi izdal.

Da mu je poslednje dobro šlo izpod rok, sprevidel je danes. Neskrben je
Marijan povsod drugod iskal vzrokov, zakaj se mu novi prijatelj odteza;
le prava reč mu ni na misel prišla. Smilil se mu je ta prijatelj, očital
si je veliko, ali pomagati si ni mogel.

Po vsem soditi, bilo je očitno, da Maničin oče dobro vé za Marijanovo
nagnjenje do svoje hčere in da ga je volja dovoliti kdaj zakonsko zvezo
z dedičem premožnega soseda, morda tolikanj rajši, ker si je mož želel,
da pride lepa lastnija Polesek, nekdaj s Slemenicami zedinjena, zopet
v prvo rodovino nazaj, čeravno samo po ženskem rodu. Še več; Manica je
skoro za gotovo vedela, da sta oče njen in mladi Poleščan že govorila
o tej reči. Ali nikdar jej ni bila prilika dana, da bi odkrito svojo
misel povedala. Oče jej ni o tem govoril, bodi-si ker je mislil, da še
ni čas zato, ali pa ker je menil, da se vse to vsled znanja med mladima
človekoma od otročjih let že samo po sebi ume. Marijan pak se je obnašal
proti namišljeni svoji nevesti bolj kakor star prijatelj ali skrbljiv
brat, kakor pa kot ljubeč ženin. Nikdar ni bilo to, kar se je v njegovih
govorih nanašalo na take razmere, toliko jasno, da bi bilo deklici po
spodobnosti mogoče naravnost odgovoriti, kar bi bila sosebno po zadnjem
seznanstvu z Lovretom gotovo storila.

Lovre je Manico in njen značaj predobro poznal, da bi se bil za-njo bal;
ali vendar je imel nektero uro, v kteri so ga otožne misli obhajale,
misli, ki so kakor nezgodne oblačice zdaj pa zdaj zaslanjale jasno lepo
solnce njegove sreče. Saj ni imel ničesa druzega za-sé kakor ljubezen;
vse drugo je bilo njemu nasproti. Kolikokrat bode še solnce vzhajalo in
zahajalo, predno mu bode samo mogoče odkrito povedati to, kar bi se zdaj
ne samo predrzno, temveč marsikomu še smešno zdelo, da je oči obrnil
previsoko, da je sam sebe pozabil.

Marijan je bil, kakor je sprevidel, pri vseh svojih slabostih, vendar
dobra duša. Poprijel se je bil Lovreta precej od kraja, in vse
skozi kazal gorkeje prijateljstvo do njega, kakor ga je mogel Lovre
povračevati. Da je torej tega človeka spodrinil, da je on kriv vseh
bolečin in nesreče, ktero bode ubogi mladeneč občutil, kedar izvé, da se
njegovo tiho upanje ne bo spolnilo, ker je drugi na njegovo mesto stopil;
vse to se je Lovretu zdelo kakor greh.

Sicer je v tacem prevdarjenji veliko razlogov in veliko reči našel, s
kterimi se je sam pred svojo vestjo zagovarjal; ali popolnoma srečen in
miren ni mogel biti. Menil je, da Marijanu vendar le veliko krivico dela
in to je bil tudi eden poglavnih vzrokov, zakaj se ga je ogibal.




Deseto poglavje.

    Bodo te ljudjé srečevali,
    Pa te bodo popraševali:
    Kod si hodil, kje si bil?
    Kje si čevljičke rosil?

              _Narodna pesem._


Med tacim premišljevanjem je prišel Lovre blizo grada. Namesto naravnost
domú, ubere stransko pot navkreber čez senožet proti zaraščenemu hribu,
na kterem so stali škrbasti ostanki stare razvaline. Vedel je tam za
klopico pod starim orehom sred brinja, od kterega je imel človek lep
razgled daleč po vzhodnoseverni strani čez polja in loge tjekaj do
daljnega porobja sneženih gorá. Tam pod orehom je bil njegov najljubši
sedež, tam se je v lepih pomladanskih dnevih učil, tam je dostikrat ž njo
v pogovoru sedeval, tam je nektero uro — mislil, veliko mislil.

Po senožeti je že jela trava odganjati in zeleneti; trobentice in
zvončki, v obleki nedolžnosti, so tu in tam pripičeli iz mehkih tal; tam
v zabrežji, v osoji[1], ležal je še zadnji sneg pol komolca na debelo.
“Vé lepe prilike upapolne, vesele in neskrbno srečne mladosti! — mislil
je Kvas, — v vsi stvarnikovi krasoti ste razcvele, in slana ene noči vas
lehko oveneli, vam lepoto in življenje ob enem pogoltne. Tako je tudi z
menoj!”

[1] Osoja je kraj, kamor solnce ne posije.

Ko pride vrh hriba in se zavije okoli prvega grmičja, zagleda svoj oreh
in svojo klopico in na klopici — noga mu nehoté zastane, prijetna čut mu
vse ude spreletí, oko se zbistri in lice zarudi od veselja — na klopici
vidi Manico sedeti s knjižico v rokah.

Tiho po prstih se jej od zadej približa in na lehko položi roko na njeno
ramo. Deklica se zgane, obrne in ljubo okó se sreča z očesom.

“Ti porednež, ali ne moreš drugače priti? Ali me moraš tako ustrašiti?”
kregala ga je deklica, pa mehki ljubeznjivi glas in smehljej je pričal,
da so te besede vse pred kakor nevolja.

“Samo zató sem te ustrašil, da bi bila malo huda, ker vem, da ti to prav
dobro pristova,” odgovorí Lovre, vsede se zraven nje in jo prime za roko.

“Čudna navada je to, svojo ljubezen skazovati! — Zdaj mi pa najprvo
povedi, kje si bil, potlej te bom še le dalje karala. — Stoj, popred še
poglej, kje je Balček, z menoj je gori prišel in doli po rebri leta.”

Lovre pogleda za dečkom in vidi, da daleč doli v dolini sedí in nekaj
veže. Vsede se zopet k njej in pravi: “V vasi sem bil na ženitovanji.
Zdaj pa povedi, kar ti je na sercu; oštevaj me, kolikor hočeš, zakaj če
me kregaš, imam te najrajši, menda zató, ker vidim, da me ne znaš in ne
moreš.”

“Če je pa tako, naj ti prizanesem, da-si ravno nisem bila nič kaj vesela,
ker te nisem dobila tukaj, kjer si sicer vedno, kedar te doma ni.
Prizanašam ti to malomarnost tolikanj —”

“Nikar me ne žali Manica —” prosi Lovre.

“Daj mi besedo izgovoriti! Pravim tolikanj rajši, ker vem, da si bil ta
čas med srečnimi ljudmí — srečen in vesel.”

“Ne, nisem bil, in zató sem šel sem. Tukaj sem še le srečen, da tebe
vidim.”

“To tako na ušesa bije kakor kak poklon.”

“Pusti šalo z nimar, pomeniva se kaj resnobnega. — Z Marijanom sem
govoril. Prašal me je, zakaj se ga tako ogibljem in —”

“To te tudi jaz prašam, da-si ravno vem, kaj mi boš odgovoril. Sicer pa
sva se že o tej reči, menim, zadosti zmenila, zató nikar ne govoriva o
njem. Imam te za prepametnega, da bi si zavoljo njega glavo belil. Kar
sem ti že dostikrat pravila, to ti poterjujem še zdaj, naj ti bo dovolj.
Mislim, da si me dovolj spoznal, ali vsaj želim, da bi me bil, da mi
priznavaš toliko trdne volje, kolikor mi je bo v najinih okolnostih
potreba.”

“Da, predraga Manica! spoznal sem te, vem, da tvojega srca jaz še vreden
nisem,” — reče Lovre in živeje stisne njeno roko.

“V svoji lastni pravdi človek ni pravičen sodnik. Zató le meni prepusti
razsojo, ali si vreden ali nisi. Kaj meniš, da jaz sebe in svoje serce
tako malo čislam in cenim, da bi ga bila dala človeku, ki ga ne bi bil
vreden? Tebi sem ga dala. Želela bi ti boljše deklice kakor sem jaz,
ravno ker vem, da je zaslužiš.”

“Druge bi mi želela? Za tako željo se ti ne bom nič dobro zahvalil. Če
je še kje blaže bitje od tebe, bilo bi za-me preblago, ne mogel bi ga
razumeti in ravno zató ne ljubiti. Če mi hočeš dobro, želi mi samo sebe,
druge ne maram, tudi ne ko bi mi jo ti izbrala in zatrdila, da je boljša
ko ti.”

“Ne, tako do idealne ljubezni se ne morem povzdigniti,” reče smehljaje se
Manica. “Ne vem, ali si me napek razumel, ali sem jaz napačno govorila,
hotela sem samo reči, da si želim boljših lastnosti, da bi te bila še
bolj vredna.”

“Ali kaj, če te ravno jaz nesrečno storim, če —”

“Tega ne smeš!” seže mu smejaje se Manica v besedo. — “Kaj ti na misel
pride! In še ne bojiš se kaj enacega naravnost z oči v oči povedati! Še
dve taki, pa bi se bilo bati, da vere na-te ne izgubim.”

“Nikar me ne razumej ravno na robe, ali mi vsaj prizanašaj s svojo
nagajivostjo tako dolgo, da izgovorim. Jaz sem djal: kako se me boš
potlej spominjala, kedar boš videla, da sem jaz kriv, da si morda
nesrečna, kedar ti morda jaz ne bom mogel pomagati in sama ne, kedar ti
bodo starši očitali, da si se tako spozabila in si govorila s človekom,
ki —”

“Naj bo dovolj tega tvojega črnogledega naštevanja. Odgovorim ti le to,
da jaz ne bom nikdar nesrečna. Tudi ko bi se res zgodilo, da bi oče ne
dovolili, tudi če tebe ne bom imela, ne bom nesrečna — razumej me prav —
zakaj spomin na tebe mi bo potem tako drag, kakor si mi ti zdaj. Starši
moji mi res lehko kaj dovolijo ali ne dovolijo, siliti me pa ne morejo v
nobeno reč in me ne bodo. Sicer pa ti mojega očeta še malo poznaš, če si
vedno najhuje reči o njem domišljaš. Jaz mislim, da bi boljega očeta ne
mogla imeti. Gotovo ne želí on meni in tebi druzega ko srečo in zato se
kdaj ne bo tako ustavljal mojim prošnjam. To se vé, da zdaj mora najino
znanje ostati skrivnost, oče in mati bi me ne sodili prav, ker mene in
tebe premalo poznajo. Pa kedar čez majhno let prideš zopet na Slemenice
in te bomo že za dr. Kvasa klicali, potlej smeš brez skrbi pred svet
stopiti, najprej pa pred mojega očeta, ki so premoder mož, da bi človeka
sodili le po premoženji in ne po poštenji in notranji pravi ceni.”

“Jaz bi te v zvezde vkoval in poslušal do zadnjega dne. Tako me utolaži
tvoja beseda, da se bom res za vselej skesal in te nikdar za zamero
prosil, da sem ti svoje srce razodel. Govori mi še dalje, jaz bi te
najrajši poslušal.”

“Le čakaj, saj nisem še pri kraji. Če me res tako rad poslušaš, preljubi
moj Lovre, naj se te pa tudi moja beseda toliko prime, da se boš ravnal
po njej. Že večkrat sem te opominjala očitno in skrivaj, da ne bodi tako
otožen.”

“To je v moji natori.”

“Že dobro. Jaz sem tudi take natore. Ali tebe sem svarila le, da ne
imej vedno tacih otožnih, kakor sem popred rekla, črnogledih domišljij
o najini prihodnosti. Čemú to? Samo zadovoljnost človeku kalépomagajo
mu nič. Da se nisi poboljšal, priča to, da si otodi spet o tem govoriti
začel. Glej danes je vesel dan, vse je vedro in svitlo, razvedri se še
ti. Za jutri in za pozneje bo že Bog skrbel. Jaz va-nj zaupam in ti moraš
tudi. Ljudjé so samo po podobi božji ustvarjeni in vendar so nekteri
dobrega serca, koliko dober mora še le Bog biti! Torej dobrih ljudí ne bo
zapustil. Jaz molim vsak dan za tvojo srečo in nikdar me ne obhajajo take
misli, kakor tebe terpinčijo ven in ven.”

“Moraš mi oprostiti, kar se poboljšati ne dá.”

“To bi jaz hotela prašati, če se res ne dá. Shakespeare sicer nekje
pravi, da ste zaljubljenost in modrost dve sestri, ki se zlasti pri
moških nikdar ne vjemate, temuč ste v vednem razprtji, kjer je ena, druge
ni. Ali čeravno jaz tudi spoznam, da je ta mož svet in človeka poznal,
vendar nimam take vere na-nj, da bi menila: vse, kar je on djal, je brez
izjemkov gola resnica. Človek ima srce, ima pa tudi um.”

“Ko bi bila ti na mojem mestu, ljuba moja, trdila bi, da je mož resnico
govoril skozi in skozi. Spoznala bi, da se mora um le predostikrat udati
srcu, da človek takih reči želí, ktere mu um postavlja pred oči, kakor
nemogoče.”

“Kakor ti govoriš, nisi vreden druzega, kakor da bi te malo ozmerjala.
Jaz pa pravim, da _blago_ srcé v svojih željah manjkrat zaide, kakor
oster razum. To tudi menda ni posebno pridno, če človek vedno misli in
misli. Razum, če predaleč zaide in napačne pote najde, pripravi človeka
ob vsako vero. Ne veruje na Boga, ne sam na sebe, niti da so še dobri
ljudjé na svetu. In da ti naravnost povem, za tebe sem se tudi bala, da
ne bi tako zašel.”

“Prav vesel sem, da praviš: sem se bala, zakaj to dokazuje, da se zdaj
več ne bojiš. Pa tudi prav govoriš. Ti si moj angelj váruh. Kedar jaz ne
bom molil, boš ti za-me in ko bi že vsemu svetu ne zaupal, ko bi mislil,
da so sami goljufi, tatovi, lažnjivci, da drug druzega pehari, kar je
ljudi na svetu: na te bom imel zmerom vero.”

“Premalo mi obljubiš. Pa ne govoriva več o tem. Nekaj druzega bi ti rada
povedala. Ali je bil doli v vasi Mrtinek, deseti brat?”

“To se vé, da je bil! zakaj pa to prašaš?”

“Jaz sama ne vem. Nekaj čuden se mi ta človek zdí, in jaz menim, da ni
to, kar se na oči vidi. Jaz sem ga že videla, ko je bral, vem, da razume
tudi nemški jezik, vem da hodi v Polesek in da se nekaj skrivnostno
obnaša, kedar meni, da ga nihče ne vidi. Vse to pa on tají. Videla sem
že, da se veliko pečá za té. To mi pa, da ti po pravici povem, ni nič po
volji, da-si ga imam sama rada, kedar pride v grad. Povem ti tedaj, da se
ga ogiblji.”

“Lastnim svojim načelom nisi zvesta. Veliš mi tu nekaj, ki ni vredno,
da bi človek v misel vzel. Mari mi je berač! On je edini, ki ve, kar bi
midva sama imela vedeti, najino ljubezen, predraga moja! Ne smem se mu
tedaj zameriti, če nočem, da bi me izdal in bi te po tem morda nikdar ne
imel prilike, tako gledati in poslušati ko zdaj. Samo enega človeka se mi
je bati, in ta je _Marijan_!”

“Pozabil si že, kaj sva popred govorila!”

Zdajci prileti glasno klicaje prek rebri Balček. Lovretov učenec
prestriže ljubimcema pogovor. Z eno roko se obesi za komolec svojega
učitelja, z drugo se prime sestre in vsi trije gredó s hribca doli proti
domú.

Komaj odidejo izza grmovja, stopi Marijan na plano in se vsede tjekaj na
klop. Bil je žalosten, kakor se mu je bralo na licu. Sibovec, ki ga je
bil menda kje v meji za kratek čas odrezal, pade mu z rok, glavo z dlanjo
podpre na kolena, in zjoka se na glas. Ko bi ga Lovre tu videl, tako
sedečega, kako je solza za solzo kapala z mladega, sicer zmerom veselega
in jasnega lica, spoznal bi bil mladenča še od druge strani.

“Njega tedaj ljubi, ne mene!” tako je vzdihnil in še bolj so ga solze
zalile.

“Zdaj še le sem uganil zastavico! Kje sem imel oči! Ali ne bi bil tega
lehko videl že, kar je ta pritepenec tukaj? Stoj! še ni izgubljeno. Jaz
mu bom povedal, kaj in kdo je in mu pot pokazal. O, Manica! ko bi ti
vedela!”

Nekaj zašumí, Marijan se ozre, deseti brat stojí za njim z nekim porednim
smehom.

“Kaj gledaš nazaj s solznimi očmi, starega lesjaka sin, kakor svetega
Roka pesek?” zavpije Mrtinek.

“Spravi se! ali ti bom posvetil!”

“O kaj še! Sam pojdem od tukaj! Bojim se te pa ne, še tisto uro se te
ne bom bal, ko mi bo duhoven smrtno popotnico prinesel. Poskusi se me
s tistim šibovcem zdaj-le samo dotakniti, in tako gotovo, kakor te ne
bom nikdar na posodbo prosil, dobiš pri tej priči pol grunta pod ježo
namesto tvojega zdanjega bogastva. — Pa kaj se to menim! Le povedati sem
hotel, kako tacemu močnemu mlademu možu slabo pristova, če se po babje
in otročje joka zató, če se mu babnica skuja. Ne boš je imel te Manice,
jokaj ali ne jokaj. Tvoja ne bode, ko bi bil tako bogat, da bi kupil
nebeško kraljestvo, tako lep ko breskov cvet in tako prebrisan, da bi
vedel, koliko je vernih duš v vicah, vseh tistih, kar jih na pratiki gole
glave naprej tišči. He, he, he!”

“Povedal sem ti že, da te težko vidim in da mi je najljubše, če se
pobereš od mene. Klical te nisem!”

“No, no, to je že drugo govorjenje. Vidiš, vidiš, ti očetov sin! če
človek po svetu hodi in nas pametne ljudi posluša, nauči se počasi
govoriti in še marsikako drobnjav. Vso svojo jezico boš skril, kakor gad
noge skriva in tají. Tvojo ljubico bo drugi dobil, ti se boš ustil in boš
sam ostal doma, ko berač na žegnanji. Ali vse te bo minilo, ko starega
konja dirjanje.”

Marijan vstane in odhaja. Deseti brat se zakrohotá in stopa nekaj stopinj
za njim.

“Hoj, kam?” vpije za njim. “Deseti brat kako modro zine in resnično.
On ti bo pravil lepe in prave, ti pa nastavljaj in pobiraj. Ribničan
je za pečjó sedel in je poželjivo na mizo v skledo gledal. Majhno je
manjkalo, kar mi niso jest rekli, djal je in je bil vendar lačen. Majhno
je manjkalo, da te ni marala, pa je vendar ne boš imel; vse je manjkalo!
Vidiš, kaj deseti brat zná, ki te ima tako rad ko trn v peti!”

Marijan je bil že daleč v dolini. Lehko bi bil še slišal veselo smejanje
Mrtinkovo, ko ne bi bil imel druzih misli. Deseti brat je dolgo stal
gori na robu hribca. Ko se pa stori mrak, popravi svoje prevezane čevlje
na ramo in gre na levo stran, izgubí se v grmovji in neko robato pesem
zapoje, da se daleč po dolini razlega.




Enajsto poglavje.

    Jaz mislil sem, da nam bo zet
    Naš sosed, ki je lep in vrl.

                     _M. Valjavec._


Na Slemenicah je nekaj dni potem že precej pozno zvečer pospalo staro in
mlado, razun gospodarja in njegove žene, ki sta v spavnici pri užgani
sveči še pomenkovala se o raznih rečéh, ki zadevajo gospodarstvo in
družino. Tikoma njune spavnice je spala Manica. Zunaj je bila pomladanska
noč precej mrzla.

“Ne vem, kaj je, da Marijana ni več blizo,” pravi gospodar Benjamin.

“Meni se to tudi čudno zdi. Morda smo se mu kaj zamerili. Manica je tako
čudna proti njemu, da je ne morem razumeti,” odgovori žena.

“Prašal ga bom enkrat, kaj je, da več ne pride. Meni to ni nič všeč. Za
Manico bi jaz ne vedel kje boljega ženina zbrati, kakor je on. Čeravno bi
si ga jaz za nektere reči drugačnega želel, vendar mi je še najbolj po
volji. Menim, da bi se naredil, kedar mu leta pridejo. Tacemu je ne smemo
dati, ki nima nič. Zato sem bil óndan prav vesel, ko me je prašal, ali bi
mu jo dal kedaj ali ne.”

“Silila je pa vendar ne bova, saj je sama pametna. Jaz tega že ne pustim,
da bi jej kedaj rekel: moraš ga vzeti. Saj veš, da zet v glavi in v sercu
prinese največo in najlepšo doto. Jaz tudi nisem prinesla kdo ve kaj k
tvoji hiši, pa nisi zdaj nič slabejši, kakor bi bil drugače.”

“Jaz se bojim, da boš še priliko imela zares storiti, kar zdaj samo
govoriš. Ali to ti povem, da jaz ne bom nikdar dovolil v kak tak zakon.”

“Zakaj se bojiš?”

“Mislil sem že vse te dni, zakaj se Marijan nas ogiblje, in na mari mi
je prišlo, da bi kaj sumil na našega učenika Kvasa. Opazoval sem potlej
njega in Manico. Nisem ničesa mogel videti, da bi mi bilo čisto potrdilo
to misel, vendar se mi malo nevarno zdi za-njo. Videti je, da prav rada
govori ž njim. Fant je sicer res pameten, ali mlad je in to je dovolj.”

“E, beži! to že ni nič!”

“Tudi jaz želim, da ne bi bilo, ali z nimar ne smeš pustiti vsega. Mene
večidel ni domá. Ti moraš gledati, da ne prideta na samem vkup in da
nimata prilike govoriti. Daj jej vedno kaj posla.”

“Naša Manica zopet ni tako neumna! Kar prvemu se ne bo na vrat obesila.
Saj vé, kdo je ona in kaj je naš učenik.”

“Saj veš, kaj je mladost. Ko si bila ti mlada, tudi vem, da nisi imela
bog ve kaj modrosti.”

Žena se zasmeje in odgovorí: “No, posebnih neumnosti in norosti mi menda
ne moreš očitati iz mojih prejšnjih let. Premalo premisliš, kaj izrečeš.”

“Živa si bila ko večina žensk.”

“Pa bi bil iz manjšine eno mrtvo izbral. Jaz te nisem snubila, saj si ti
mene,” reče ženica smejé se.

“Nič se ne huduj, žal mi ni bilo nikdar, da sem te snubil. Na Manico pa
moraš paziti, da bo tudi ona lehko enkrat enako rekla.”

“Ko si si že enkrat v glavo vzel, kar upam, da ni nič, bodem gledala in
kmalo boš izvedel, da ni nič.”

“Pa dekletu ni treba ničesa praviti. Ako bi bilo kaj res, odpravil ga bom
z lepo in tiho od hiše, dasi ga imam prav rad. Fanta prav dobro učí, in
uboga ga skoro bolj ko mene. Zato prav želim, da bi bil mladeneč pameten.”

Rekši pogasí gospodar luč in se spravi spat. Dolgo pa sta še oče in mati
ugibala o otrocih, o družini in druge enake reči, predno sta zaspala in
so nju popustile vsakotere skrbí.

Tam v drugi sobici pa je čulo mlado uho vsako besedico. Deklica, o
kteri sta se skrbljiva roditelja pogovarjala, ni spala. Ko sta stara dva
utihnila, pritekla jej je iz lepega očesa grenkobna solza ter kanila
na belo rjuho, solza, ki jo je rodila in ožela ljubezen, vir sladkega
veselja in britke bolečine. Misli so se jej podile po vroči glavici in
skrb je s tesnim preveslom objemala boječe srce. Malo pred dnem še le
so se stisnile trudne oči, in v sanjah so se čudovito razpletale reči,
kterih je bila glava polna.

Drugo jutro je bil lep solnčni dan. Drevje po vrtu je bilo v belem
cvetji, bučelice so šumele po njem. Lehka sapa je gibala in osipala tam
pa tam z vej bela cvetna peresca.

Lovre Kvas se je šetal po ozeleneli travi prek vrta. Zagleda Manico daleč
pri ulnjaku, kjer je ravno prej bral. Bil je tam samoten kraj, za njega
tolikanj imenitneji, ker so se prijetni spomini prvega spoznanja na-nj
vezali. S precej hitrimi koraki jo krene Lovre tjekaj misleč, da bode
zopet imel priliko, vsaj tri besedice pregovoriti ž njo. Prišedši do tje
deklice ne najde. Ob drugi strani je bila odšla v grad. Njegove bukve, ki
je je bil prej tam popustil, ležale so še na klopici na solncu. Zazdelo
se je Lovretu, da so premaknjene in vedoč, da je je ona v rokah imela,
poprime je Lovre z nekim prijetnim čutom.

Ko knjigo odpira, pade majhen listek papirja iz nje. Naglo ga pobere in
razvije. Bila je njena pisava, v hitrici s svinčnikom začrtane besede:
“Preljubi! varuj se. Oče in mati nekaj sumijo. Pazijo na té in na mé. Ne
išči me in ne govori z menoj veliko. Vsako svoje obnašanje premisli prej.
Ne skrbi pa nič, vse se bo s časom dobro izteklo. Še malo let!”

Roké so se mladenču tresle, ko je to malo pismice bral in zopet bral.
Česar se je dolgo bal, bilo je tukaj. Že je videl svojo besago navezano,
že je menil slišati resnobno besedo gospodarjevo, ki mu pot kaže od svoje
hiše, od njegove ljube v daljni svet. Ne vedóč kam, obrne se proti vzhodu
čez vrt in travnik proti potoku. Misli so se križale po možganih, a druga
je drugo pobijala, sam ni vedel za nobeno, ni mislil nič.

Prišel je doli do potoka in tam taval po stezici ob vodi.

Vsede se tam na travo in zre v šumečo vodico. Počasi se umiri.
Zamaknjenemu v sé in svojo bližnjo okolico, bilo mu je pri srcu kakor
pesniku, ki je pel:

    Sem v mislih sédel pri potoku,
    Igranje gledal sem vodé,
    Kak valčeki v veselem skoku
    Dirjáje se naprej drvé.
    Sem šepetanje čul, šuménje,
    _Ljubezni_ sladko govorico:
    Al meni tako govorjenje,
    Le meni kráte to pravico
    Ljudjé krivični, svet nemil.

    Sem videl lahno pripogniti
    Cvetico v znožji se do tal,
    Vodico videl poljubiti,
    Poljub jej val nazáj je dal:
    Le za-me, za-me ni poljuba,
    Skrivaj dobiti ga ne vem,
    Očito vzeti ga ne smem.

    In vrbo gledal sem pijano
    Od rádosti, voden’ga hlada,
    In v srcu bilo mi je znano:
    Življenja veseli se mlada.
    A meni žálost se rodila,
    Osoda kriva namenila
    Mladosti cvetje neveselo.

Pismice, ki ga je v rokah imel, padlo mu je bilo na tla. Ni čul človeka,
ki je prišel tiho po stezi ob potoku, postal za njegovim hrbtom in vidé,
da ga ne vidi, sklonil se po strani in tiho pobral papirček.

“Lep dan je danes, prijatelj!”

Po tem ogovoru se Lovre ozre in vidi Mrtinka za seboj.

“Kaj tako žalosten ždiš, kakor bi te zima in mrzlica tresla. Solnce sije
in še božji volek je vesel, ki nima več uma in pameti od Boga, kakor da
na prag svoje luknjice izleze, kedar je solnčni dan. Ti si pa učen in
uma imaš ko devet druzih in te ni sram tu sedeti, kakor da bi bil lačen
in žejen. Hej! poskočen bodi in vesel! Tisto pismice, ki ondukaj na tleh
leži, ki ti ga je tvoja ljubica pisala, poberi in shrani! Že veš, kam
se devajo take reči, ki od nje zahajajo. V zglavje, da se človeku kaj
pridnega in prijetnega senjá!”

“Kako veš, od kod imam to pismo?” praša čudé se Lovre.

“Oj, ti ljuba učenost in dobrota ti!” odgovorí Mrtinek. “Kaj ne veš in še
zdaj ne veruješ, da sem jaz pravi deseti brat. Desetim bratom pak je Bog
toliko več vídnosti in védnosti dal, kar se enkrat v mavho dene.”

“No, če kaj veš, povedi, kaj je tu v pismu?” praša Lovre.

“Mrtinek Spak, deseti brat, vé nektero, ki je ti, moja učenost in
dobrota, ne veš. V pisanji se bere takó, da za-te ni nič dobra na
Slemenicah, da ne smeš Bog ve kaj za _svojo_ hoditi. Jaz pa tako rečem in
pravim, če boš ti pameten, nikdar je ne bo imel Marijan, vrag ga jemlji!
Pamet imej in še nekaj časa tod okoli bodi, pa boš videl in slišal take
reči, kakoršnih še bral nisi, nikar že doživel. Videl boš, kaj se pravi
“deseti brat”. Le meni zaupaj, pa brez skrbi bodi.”

Lovre se zasmeje.

“Ti! varuj se, da se mi ne zameriš. Jaz sem že nekaj skusil. Ti si pa še
mlad prevrát, vse bi rad naglo storil, kakor lačen pes, ki ga hišna mati
v golido k pomijam spusti!”

“Povej mi po pravici, Martine, kaj si prav za prav in kaj si bil. Deseti
brat nisi, tega ne verjamem. Vidim pa, da si poseben človek,” pravi Lovre.

“Ne verjameš, da sem deseti brat? Kakor hočeš! Vera je taka zver, da je
še modri Bog ne more nikomur v rejo dati, ampak vsak jo ima, če rad hoče.”

“Vidiš, to si tudi tako povedal, da moram verovati, da si se nekdaj
učil,” pravi Lovre.

“Kaj sem se učil in še marsikaj, tebi nič mari. Zató me ne skušaj, ni ne
izprašuj! Če boš živel in če mene kakov pust ne brcne, bodeš še veliko
zvedel. Da boš troho več vere imel, povedal ti bom še eno. Ti, namreč ne
ravnáš po zapovedih, ki so ti dáne, in modro ravnaš.”

“Zakaj praviš to?”

“_Tvoja_ ti je odsvetovala, da se nikar ne pečaj veliko z menoj.”

“Kako to veš?” praša Lovre in se še bolj čudi.

“Jaz sem deseti brat, hudir! Trdoglav si! Pa v svetem pismu se tako
bere, da babnice niso za gospodarstvo. Poslušaj jo babo tačas, kedar ti
prav veli, sicer pa ne sezuj hlač, da bi je ona nosila. Zamerim jej nič,
saj ne vé, kaj beseduje, kedar o desetem bratu govori. Ali tebi bom pa
zameril, če se me boš ogibal, in proč bo s tvojo srečo. Ti si se mi bil
prav prikupil, zató sem se pa zagovoril, da me moraš pomniti.”

Rekši se Mrtinek obrne, in kakor bi ga kdo podil, hitro koraka po stezi
naprej.

“Počakaj malo, greva vkup!” kliče Lovre za njim.

“Le sam hodi, sam, vesel bodi, muhe zapódi, pa zapój, — vpije deseti brat
nazaj, — če druge pesmi ne znaš, pa kakovo dolgočasno zatrobi, kakor je
ta-le:

    Ustanite dekleta!
    Ura je deveta,
    Ubogajte očeta,
    Zapovedi so pa tud le-té:
    Ubogajte še matere.

Le to zapoj, grdo na debelo zahrešči in če imaš gino ali ktero drugo
bolezen v grlu, vse to bo minilo.”

Lovre se napotí domú. Med potoma sreča strica Dolfa, ki je bil namenjen
v vas k Obrščaku na glažek brinovca. Moral ga je precej dolgo poslušati,
ker pravil mu je na novo, kako je nekdaj, ko je bil še v latinskih
šolah, prepijal in bil vesel s svojimi pajdaši in vinskimi brati.




Dvanajsto poglavje.

    Saj polje več cvetic rodí,
    Devic dežela več gojí.

                 _Fr. Levstik._


Gospodar na gradu slemeniškem je imel navado, svoj rojstni dan z večo
pojedino obhajati, na ktero je povabil vse svoje prijatelje in znance iz
obližja. Če pa pravimo _vse_, ne sme se misliti veliko krdelo družin z
materami in hčerami, starimi in mladimi sinovi, zakaj Bog je posadil ta
grad tako na samijo, da je gospod Benjamin vse svoje izobražene in pol
izobražene povabljence, celo prifarnega dolgopetega šolmaštra vštevši,
lehko na prstih obéh rok zračunil, kedar se je reč najbolje obnesla.

Tega leta pa je nesreča hotela, da mož še tega malega števila ni mogel
popolnoma zbrati na praznovanje svojega godú. Eden sosednjih grajščakov
je bil zadnji božič preselil se tjekaj, kjer vedno godove obhajajo;
njegova vdova in njeni hčeri, o kterih so jeziki hteli vedeti, da niso
lepé, nosile so črno obleko in zdelo se jim je nespodobno ta znamenja
neveselega srca razkazovati po veselicah. Družina bližnjega gospoda
sodnika se je bila nekam v mesto na svatovščino starega strica po druzem
kolenu, ki so ga muhe v tretje v zakon gnala. Tako so se možu gostje
odpovedali, kakor tistemu bogatemu revežu v svetem evangelji. Gospod
Vencelj s svojo hčerjo, fajmošter, star oficir v penziji in šolmašter, ti
so obljubili. Marijana in njegovega očeta so sicer tudi vabili, a ni se
vedelo, ali prideta ali ne, ker sina že dalje časa ni bilo blizo, stari
pa je imel svoje odurne navade.

Sosebno stari hišini Urši je bilo tolikanj čez glavo, da letos najboljih
gostov ne bode. Dva večera jej je ta huda preglavica spanec jemala.
Seštela je namreč umna žena, da jej to nič menj škode ne prizadene, ko
cele tri šmarne petice. Vse božje leto se je veselila na gospodov god,
da jej bo ta ali ta kaj okroglega v pest stisnil, za kar ne bo druzega
treba delati, ko malo postreči. Samo to je še varčno ženico tolažilo, da
iz njene škode izhaja gospe korist. Koliko se bo namreč prihranilo mesa,
zabele, vina in druge take ropotije.

Lepo jasno jutro je bilo na Benjaminovega godú dan.

Marijan je bil zgodaj vstal, poklical psa s seboj in šel čez travnik.
Zapalil si je bil pipo tobaka in je ravno prevdarjal, ali bi šel na
Slemenice ali ne. Veliko vzrokov je menda govorilo za pojdi, še več menda
pa za vrni se, kajti večkrat je postal, pogled v tla obrnil, debelo dima
potegnil in zopet nekaj počasnih stopinj storil. Na zadnje pa ni bilo
dvomiti, kako se je odločil, kajti pot, ki ga je ubral, držal je proti
hosti, tedaj je Slemenice imel za hrbtom.

Tam na robu gozda se vleže znak v senco, natlači v drugo tabaka, in kdor
bi ga bil videl tako brez vsega opravka na tak lep dan in še dopoldanšnjo
uro zreti samo za sivimi oblački, ktere je malomarno iz ust izpuščal,
djal bi bil: to je živo pisana podoba tacih ljudi, ki ne delajo nič, ne
mislijo nič.

Ne moremo terditi, da bi naš gospodič ne bil zares nič mislil. Nasproti
se pa tudi današnji dan ne da več dognati, kaj bi mu bilo po glavi
rojilo, ali je morda prevdarjal, kako bi se kadilo, ko bi pipi dal novo
sreberno okovanje napraviti, ali je pa premišljal, kar poje narodna pesem:

    Sinoči je pa slan’ca padla
    Po zelenem travniku;
    Je vse cvetje pomorila
    In vse mlade rožice;

    Meni pa nič ni za rož’ce.
    Če je slan’ca pomori.
    Meni je za dekle moje,
    Če me ona zapusti.

Naj bo že tako ali tako; upam, da ne bomo sami ene misli ostali, če
rečemo, da je vrlo malo romantičnega pri mladenču, in da ga vsaj malo po
slabeji strani obseva ta resnica, da je konci negotove meditacije — trdo
_zaspal_, tako da mu je njegova najzvesteja ljubica, pipa, iz ust padla.

Zbudí se še le, ko ga nekdo s palico podreza. Odpre očí in vidi svojega
očeta pred seboj.

“Ali se nisi po noči naspal?” praša ga stari malo osorno.

Sin vstane, pobere pipo in klobuk, pa ne odgovorí nič. Oče se obrne proč
in hoče zopet svojo pot iti, ker veliko še s sinom navadno ni govoril.
Pa kakor bi se nekaj domislil, vrne se, nekako ostro pogleda sina in
vpraša: “Kaj, da ne greš danes med ljudi? Ali te niso vabili?”

“Ne grem!”

Stari malo molčé postoji, potem pa pravi: “Sin! vidim nekaj dni sem, da
si več doma, ko si imel navado biti. Vem tudi, da se ti je nekaj zgodilo,
naj bo že kar hoče, da si se tako spremenil. Povedi mi, kaj ti je?”

Marijan tacega vprašanja od svojega vedno tihega očeta ni pričakoval.
Da-si je bil tudi glas nekako nenavadno mehek in očetovski, mladeneč ni
bil vajen razkrivati srca očetu, ki se vsaj na videz ni pečal za njegovo
djanje in nehanje, zató je tudi zdaj odgovoril: “Nič mi ni, motite se,
če menite, da sem se spremenil. Na Slemenice zdaj ene dni nisem šel, ker
se mi ravno ne ljubi. Danes pa bode tako dovolj ljudí gori, mene lehko
pogrešajo.”

“Od kedaj te lehko pogrešajo?”

“Jaz le tako mislim, da grem lehko drugo pot gori, ne ravno danes.”

“Fant! ti nisi odkritosrčen! Praviš, da ti ni nič. To lehko rečeš kmetu,
ki zna pet šteti in ne dosti več. Tvoj oče pa je videl svet in pozná
človeka, kakor ne želí tebi, da bi ga poznal. Mene ne boš preslepil z
besedo; ne motim se tako brž, kakor meniš. Ker ti meni nečeš povedati,
povedal bom jaz tebi, kaj ti je. Vsa ta otožnost izvira iz tega, ker ti
ena ženska — imena nečem imenovati — ni po volji. Ali ni res?”

Marijan je očeta debelo gledal. V tem trenutku bi bil skoro sam sin
verjel, kar so ljudjé ugibali, da v starem čmerikavcu tičí nekaj
vražjega, kajti živi duši ni sam ničesa o tej reči govoril. Kako je oče
zvedel?

“Odgovori, če te prašam!” pravi stari, in nevoljen nabere čelo.

“Res je res,” pravi Marijan pol tiho. “Manico sem ljubil, pa zdi se mi —”

“Že vem, kaj se ti zdi; pa pameten bodi. Kedar boš starši, hvalo mi boš
vedel, da sem te prav učil. Če te ženska neče, pusti jo, še bolj je prav.
Tako ne boš imel prilike pustiti je sam. Svet je velik, na ta kôt pa nisi
navezan. — Zdaj pa pojdi v grad med ljudi!”

“Danes ne grem rad.”

“Jaz pravim: pojdi! Dokler si mlad, bodi vesel in vživaj! Kedar boš star,
tedaj se boš plazil okrog.”

Marijan se tacemu povelju ni mogel ustavljati. Komaj pak je dvakrat
prestopil, pokliče ga oče nazaj in pravi: “Ker že ravno govoriva, naj
ti še to povem. Če imaš kaj hvaležnosti v sebi, šel boš po moji smrti
od tod. Šel boš kam, kjer tvojega očeta niso poznali. Zató se ne zmeni
veliko, naj te imajo ženske tu rade ali ne. Zdaj pa le pojdi!”

Kakor da bi bil več izgovoril, kot je mislil, korači starec naglo ob robu
hoste proti domu, Marijan pa prek polja proti Slemenicam. Kaj bi bil
mladeneč dal, ko bi bil mogel v tem hipu razjasniti si očetove besede!
Bil je ta razgovor z očetom najdalji; nikdar mu ni več povedal. Zakaj
ne bi tukaj smel ostati? Nehoté mu je prišla misel, da morda oče ni
popolnoma zdrave pameti; ali greh se mu je zdelo kaj tacega misliti,
in našel je več reči, ki so mu naravnost kazale, da so vse besede
očetove premišljene. Da si je stari nekako prizadeval ostro govoriti,
bilo je vendar zlasti v poslednjih besedah nekaj serčnega, prosečega in
očetovskega, in ravno zato, ker sin tega ni bil vajen videti pri očetu,
ganilo ga je tolikanj bolj. Čeravno ni mogel razumeti razlogov, zakaj
mu oče velí, malo meniti se za ljubezen tukajšnjih ljudí, namenil si je
vendar že iz hvaležnosti ravnati se po njegovem svetu in celó — ta namen
je bil malo težek — Manico pozabiti.

Ko pride na kolovozno pot, ki drží do Slemenic, zasliši voz za seboj.

“Počasi, počasi, prijatelj! Saj vas komaj s konjičem dohajam po tem
kamnitem potu. Boste se malo obesili in pogovorila se bova kaj!” Tako je
klical zdravnik Vencelj, ki se je peljal na svojem malem vozičku in zdaj
pa zdaj zarentačil, da Slemeničan ne da pota popraviti. Marijan se vsede
tik njega.

“Kam ste pa Maričko deli, da je ni z vami, gospod Vencelj?” vpraša
Marijan.

“Saj je že dva dni tu gori pri Manici! In vi ne veste tega? Včasi so mi
ljudje pravili, da ste vedno pri sosedovih — več ko domá,” pravi zdravnik.

“Zdaj že več dni nisem bil in tudi danes nisem bil namenjen tje.”

“Ne? Tako je ta reč! A že vidim, že vidim, kje je rana. Malo ste se z
Manico — svojo nevesto, le dovolite, da tako rečem, — razprli in to vam
je nekaj muh v glavo dalo. Pa to nič ne dene, malo prepira med dvema,
ki se ne vidita težko, to je ravno tako, kakor kakova majhna bolezen.
Človek ne vé, kaj je zdravje, dokler ni bolán. Solnce zvečer zato zaide,
da se ga človek ne naveliča: vsako jutro se mu še lepše zdi. Tako je tudi
prepir v ljubezni, ha, ha! jaz vem, sam sem bil ravno tak v svojih lepših
letih. Kaj ne, da sem uganil?”

“Ne, razprtja ni bilo nobenega,” odgovorí Marijan.

“Tedaj vas pa že ne presodim, zakaj bi bili tako samotarski postali.
Dvomim, da bi vam bilo doma tako kratek čas. Pa le majhno počakajte, ko
prideva v Slemenice, potlej sva že vkup, precej bom vedel, ali sem prav
mislil ali ne. Kaj pa, kaj počne gospod Kvas?”

Pri tem imenu je Marijan zarudel. Zdravnik je to opazil.

“Ne vem nič,” pravi mladenič.

“Zdaj vas imam še le, prijatelj!” smeje se Vencelj. “Takó, s Kvasom sta
si navskriž! Le tiho, le tiho! To pa že ni prav. S poštenim prijateljem
pa ne sme prepira biti. Le čakajte, jaz bom vaju spravil, če le zlomek
ni. Dolgo me že ni bilo tukaj gori. Glejte no, da se še taka mirna duša,
kakor je ta Kvas, more skregati s kom, ki je zopet tako neškodljiv ko vi,
tega bi ne bil verjel.”

Marijan je sprevidel, da bi ga gospod zdravnik v gradu lehko v zadrego
pripravil, ko bi govorico napeljal na reč, o kteri še mislil ni rad,
nikar da bi moral še govoriti. Zato je menil, da je najbolje, če mu vse
pové.

Gospod Vencelj je čudé se poslušal Marijanovo pripovedovanje.

“Ali pa dobro veste, da je to vse res? Ali se niste motili?” praša
mladenča.

“Slišal sem nekaj besedi v njunem pogovoru, pač težko bi bilo, da bi se
motil,” odgovori Marijan.

“Verjetno je verjetno! Mladost je mladost, ne premisli, je-li mogoče to
ali to, ali se da izpeljati ali ne. Sicer je prav pameten mlad mož, jaz
sem ga precej rad imel, ko sem ga spoznal; ali če je taka, zdi se tudi
meni, da je previsoko pogledal. Svet je že tak. Človek v vaših letih
meni, da se od ljubezni živi, da za življenje ni druzega treba ko malo
srca! Pa tiho zdaj, tukaj sva, naproti nama gre celo krdelo; le pamet, le
veseli bodite, vse se bo dobro napravilo.”

Ko se je vozič ustavil pred veliko grajsko lopo, bližali so se z vrta
sem gospodar Benjamin s fajmoštrom, Manica s starim dosluženim vojakom
gospodom Grašičem in Lovre z zdravnikovo hčerjo. Za vso družbo pak je
repil dolgi učitelj Zmuznè, kteri je sam sebi tovarševal, ker je iz
žalostne skušnje vedel, da se ne more nikjer v pogovor mešati.

Po navadnih pozdravilih prime gospodar svojega prijatelja zdravnika za
pod pazduho in ga pelje proti hiši.

Marijan si je sicer prej za terdno namenil, da se bode Manice in Kvasa
kolikor moči ogibal in z druzimi govoril. Ali ko jo videl deklico pred
seboj, s ktero je prve mladostne igre igral, pri kteri kakor deček
sedeval neskrben in vesel, za ktero se je nevedé kedaj kakor mladenič
vnel in srečen bil v tihi ljubezni, ki si je še skoro sam v svesti ni
bil: ko jo je videl pred seboj, pozabil je očetove besede, in nekako milo
se mu je storilo. Zdaj še le je videl, da je Manica lepa, da on lepše ne
najde.

Lovreta tedaj še pogledal ni, ko ga je pozdravil.

“No, Marijan, kaj pa je tebi,” ogovori ga domača hči, “ali smo se ti kaj
zamerili, da te ni več videti? Bala sem se celó, da nas še danes ne boš
razveselil, vendar smo tako srečni, da te še enkrat vidimo. Mislili smo,
da si zbolel, pa ljudjé so te povsodi videli, samo na Slemenicah ne.”

“Tudi na Slemenicah bi me bili videli, ko bi bil vedel, da ni _nikomur_
neprijetno, če pridem, da najdem...”

“Veš, da si _veliko_ izgovoril,” pravi Manica resnobno. “Mene sicer ne
moreš tako naglo razžaliti, vendar opomniti moram na tvoje besede, da
si bil v naši hiši zmerom dobro sprejet. Zatorej ne razumem, zakaj tako
govoriš.”

“Nič bolj vesel bi ne mogel biti, kakor ko bi vedel, da me _res_ ne
razumeš. Pa ti bom že še izpovedal se naravnost, tako da se ne boš mogla
izgovarjati z nevednostjo. Lej! ta v ... je nama že za petami, rad bi
poslušal menda. Tega imam jaz v želodcu. Pa se bova že zmenila, jaz ti
bom govoril naravnost in menim, da bom tudi od tebe resnico zvedel.”

Predzadnje besede so zadevale Kvasa, ki je, kakor se je videlo, bil v
živem razgovoru z Maričko.

Zdaj še le je Manica sprevidela, da je tudi Marijanu znano, kar bi bila
rada vsaj nekaj časa še prikrivala pred svetom. Pomislila je, da bi se
prav lehko zgodilo, da bi Marijan ali očetu reč razkril ali pa z Lovretom
kaj opraviti imel, in barva po lepem licu se jej spremení in oči pobesi v
tla. Sklene pri prvi priliki z Marijanom govoriti.

Prav sreča je bila, da je bil ravno stotnik Grašič k Marijanu pristopil
in ga s celo vrsto prašanj zamotil, da ni zapazil spremembe na dekličinem
obrazu. Rad ali nerad zapleten je bil Marijan kmalo v pogovor od zajcev
in lesjakov in celo šolmošter Zmuznè je ktero vmes zinil, dopovedovaje
gospodu stotniku, ki je marsikaj po svetu skusil, da boljega lovca ga ni,
kakor je Marijan. In kakor je bil ta naš mladi znanec vajen resnobneje
reči hitro obdelati, bil je tudi zdaj kmalo ves v govoru, pozabljivši
“deklice nezveste” in tekmeca in vseh očetov na svetu, razen starih
zajcev, o kterih je veliko pravil, kako mu jo je tukaj pa tukaj kteri
upeljal kožo in življenje.




Trinajsto poglavje.

    Kaj mu je danes sreče tat?
    Zamoril radost kakšen strup?
    Al’ ga prevaril je kak up?

                   _M. Valjavec._


Pripovedovavec veče povesti bi se dal primerjati amerikanskemu volovskemu
vozniku, ki ima več voz zapreženih. Če poganja živino v pervem vozu,
zastaja mu ona v zadnjem in če se povrne k poslednjemu, zaide spredaj
rogata neubogljivost iz tira, tako da se revež sem ter tje tekaje ves
upeha in mu še ne gre vse po volji. Tako tudi pripovedovavcu zastane
marsikak prizor, ki bi utegnil vsaj za tistega zanimiv biti, ki se je po
izreji ali po lastnih načelih navzel lepe čednosti, ki jej v navadnem
življenji pravijo _natančnost_. Vemo sicer, da se s to krepostjo posebno
baha mogočen sosed nas Slovencev, terdé, da je nektere rečí še le on
do tal pregledal, do dna premislil. Mi Slovenci pa smo zopet pohlevni
možički, ko bi Pavliha še enkrat na svet prišel, djal bi morda še več;
zato se ne predrznemo svojemu sosedu te samoslave ometati, naj si je
včasi že tudi neljubeznjiv proti nam. Znano je, da so slabe, grešne
lastnosti nalezljive. Nasproti pa tudi ni niti Platon ni sveti cerkveni
očak Avguštin dokazal — vsaj kolikor je nam znano — da ne bi tudi
dobre lastnosti, tedaj čednosti in kreposti take navade imele, da bi
prehajale od enega na druzega človeka; temuč človek ima celo tako malo
originalnega na sebi, da vse svoje djanje in nehanje tako obrača kakor
druge vidi. Po tem bi mi sklepali — ne bomo se pa rotili, da je ta naša
logika prava, da je že tudi med Slovenci kaj tacih natančnežev.

Ti pošteni ljudjé bi nas utegnili tedaj pocukati in reči: “Ti, izobražen
gospodar mora po stari dobri navadi seznaniti tujca z novimi gosti, ki
je vpelje v svojo hišo. Kako je tedaj to, da se nahajajo v tvoji povesti
ljudje in še celo mlada deklica, hči tistega zdravnika, o kteri ne vemo
še več, kakor da je na svetu.”

Ko bi se kaj tacega primerilo, in sosebno od mlajših bralcov se bojimo
enakega ometa, ne vemo druzega boljega izgovora, kakor da rečemo: pisavec
ni od Boga tiste potrebne lastnosti prejel, da bi bil ob enem istem
času na vseh krajih. Ako to osebo spremlja, mora ono z nimar spustiti;
poseganje _nazaj_ pa je morda temu ali onemu prijatelju rednega in
pravilnega napredovanja nevšečno. Upati je pa morda oproščenja, če tu
popravimo zamudo, kakor se ravno da, namreč da predočimo čestitemu bralcu
nove goste po njihovi podobi in po značaji.

Vencljeva hči, ki je sedela pri obedu zraven Kvasa in starega gospoda
Grašiča, bila je deklica kacih devetnajst let. Bila je v primeri z Manico
majhne postave, vendar kar se zrasti tiče, ne bi jej bil tudi zaviden
sodnik mogel nobene nepravilnosti očitati. Malo drobni okrogli obraz
z živim očesom je bil zrcalo vedno veselega srca, kakor je tudi neka
gibčnost in lehkota v vsem njenem obnašanji oznanjala veselo mlado kri,
ki svet in ljudí sodi in pozna le od medene plati. Njen oče, gospod
Vencelj, kakor v svojem poklicu tako v vseh rečéh praktičen mož, izredil
jo je bil po napačnem načelu, da ženska ne sme več vedeti, nego kolikor
ravno potrebuje kot dobra gospodinja in da zna v omikani družbi vsaj
tako govoriti, da se jej ne more ničesa očitati. Sicer pa je skrbel za
njo, kakor za svoje oko in nekteri pravijo, da mož ni bil nikdar bolj
pri dobri volji, kakor tačas, kedar je kdo njegovo ljubljenko pošteno
pohvalil. Ob taki priliki mu je včasi — sosebno če je kaj pil popred —
beseda ušla, da bo srečen, kdor jo bo imel, da je pa tudi ne bo vsak, ne
ta ne oni, v zakon dobil.

Gospod Grašič je nekdaj cesarja služil in je bil tako srečen, da je do
stotnika prišel. V sloveči bitvi pri Lipsiji mu je bil palec na levi roci
odstreljen. Tedaj je imel gospod stotnik tudi veliko srečo, da je svojega
glavarja Koloreda, generala kranjskega polka Reus-Plauen francoske sablje
ubranil, in ta sam po sebi prav majhen prigodek si je mož v toliko čast
štel, da so njegovi znanci morali poslušati nekterokrat to staro novico,
ponovljeno od prve do zadnje pike. Po obrazu soditi stotnik ne bi bil
imel veliko čez petdeset let; ali sam je trdil, da mu jih ne manjka
veliko do sedemdeset in gotovo je sam najbolje vedel. Samo to, da je še
vedno z mladimi deklicami najrajši govoril, vrivalo je nekterim vero, da
se staršega dela kakor je res. Hvale bi bila taka laž morda zato vredna,
ker je nimajo vsi ljudjé, zlasti ker se, kakor hudobni ljudjé pravijo,
ženske rade ravno narobe lažejo.

O šolmoštru Zmuznetu, ki je na zadnjem koncu mize zraven domačega sina
sedel, ne vemo druzega povedati, kakor da je bil dolg koščen mož in
mu ni bilo veliko mari za razgovor, temuč bil je ves živ in mrtev na
slastne jedi in dobro vino, ktere je goltil, kakor bi nazadnje v svojem
življenje jedel. Tega mu pa ne zamerimo, saj je mož dobro vedel in dobro
znal, da je grajščakov rojstni god samo enkrat v letu in da mu njegova
preljubeznjiva doma druzega ne privošči leto in dan ko slabo zabeljene
močnike režene moke. Da pa ni nič govoril, zató je imel tudi veljavne
vzroke. Videl je namreč onega malo rejenega moža z naočniki na nosu,
sivimi lasmi in dolgo rujavo suknjo, ki se mu po domače fajmošter pravi
in ki sedi tik gospodarja na druzem koncu. Pri neki enaki priložnosti je
namreč Zmuznè, misleč da se bo s tem gospodinji prikupil in ga bo kaj
večkrat povabilo na tolsto obed doletelo, vedno in vedno jedi hvalil,
ki so na mizo romale. Ali fajmošter so tako siten in hudomušen gospod,
da so potem Zmuznetu medpotoma domú očitali, da je nespodobno jedila
hvaliti, če nas nihče ne vpraša. Zato se je bil že tačas zagovoril, da
bo vprihodnjič molčal in te obljube se je danes tembolj držal, ker si je
mislil: “ni dobro za človeka, če se fajmoštrom zameri, zakaj njim so
velike oblasti dane za ta in oni svet.”

Ker družba ni bila velika, bil je razgovor večidel splošen, sosed ni
mogel s sosedom posebne govorice imeti, da ga ne bi bili vsi slišali.
Tudi se je reč naglo zmenjevala; zdaj so se besede pletle o gospodarstvu
in letošnjem pridelanji, zdaj o vsakdanjih prigodkih v okrožji. Stotnik
je včasi vjel — čeravno ni imel kake šegave za svojo lepo sosedo na
jeziku, — ktero besedo, na ktero bi se dal ta ali oni zanimljiv spomin iz
vojaškega življenja navezati in razširiti v daljšo povestico. Zdravnik
pa mu je včasi nasprotoval, zastavljaje mu mala vprašanja, ktera je
sicer vojak vselej razložil, pa so ga vendar bolj ali menj motile v
pripovedovanji.

Mi bi te pogovore razsnovali bolj na drobno, ali ker so bili taki,
kakoršni se v življenji povsod slišijo, opustimo je rajši, ker ne vemo
ali bi ustregli vsim bralcem ali ne, sosebno ker so se jih mlaji ljudje
te poštene druščine malo vdeleževali, ktere imamo povsod najbolj pred
očmi in je tudi bralcem priporočamo.

Proti dvem popoldne, “ko so bile gostem želje po jedi in pijači
ukrotene,” da po Homerjevo govorimo, vstali so izza mize razen
gospodarja, fajmoštra, in šolmoštra, ki je vedno kupico v roci vrtel.
Gospodinja je peljala starega stotnika, kteri bi si bil ne mara drugo
druščino rad zbral, na vrt pokazat mu novo zasajeno nemško zelje in
rožmarin, ki raste že deseto leto. Marijan in Manica, ter Lovre z
Maričko, kteri je bila Kvasova družba nekaj posebno po godi, napotili so
se za gradom navkreber proti razvalini.

Videti je bilo, da je Marijan nalašč tako oprezoval, da sta šla Lovre in
njegova tovaršica precej naprej. To je menda Lovre tudi opazil, zakaj
postal je na enkrat nekako tih in ni odgovoril na prašanje, ki mu ga
je Marička ravno zastavila. Ne more se naravnost reči, da bi bil ravno
ljubosumen, kajti poznal je Manico in jej zaupal, ali obšla ga je vendar
neka čudna čut.

“Kaj ste tako naglo obmolknili, gospod Kvas?” praša ga Marička.

“Saj veste, da se človek včasi kaj spomni in se tako nehoté zamisli.
Upam, da mi boste to razmišljenost oprostili, da-si ravno vem, da ni
lepo, če se v vaši druščini kaj tacega primeri. Kaj ste me že prašali?”

“Sama sem že pozabila. Pa menda vam vendar niso moje prejšnje besede ta
spomin — ki mora kaj posebnega biti — zbudile? Ali se ne sme vedeti, česa
ste se ravno domislili?”

Kvas je bil zopet malo v zadregi. Hotel se je že nekaj malega zlegati.
Deklica, ki je va-nj uprla svoje bistro oko, opazila je menda to in naglo
djala: “O že vidim, da je kaj tacega, česar ne poveste prav radi. Nečem
vas nadlegovati. Zvedela bom pa že še, da le enkrat vas in vaše dvomljive
okoliščine tanje spoznam. Čakite, koj potem ko pridemo doli v grad,
prijela bom Manico; ona ima oster pogled, gotovo vas je že spregledala in
vem, da sve toliko prijateljici, da vas bo izdala.”

“Takó vi vérujete, da imam jaz kake _dvomljive_ razmere.”

“Verujem ravno še ne, ali zdi se mi. Pa vse pride na beli dan, kar se
zgodi. Če pa pravim _dvomljive_, ne smete te besede v slabem pomenu
misliti. Jaz nisem tako učena ko vi, ne znam besedí premišljati, ampak
govorim, kakor mi na jezik pride.”

Zdaj sta se bila že za grmovjem v ovinku skrila. Marijan in Manica sta
bila toliko zad ostala, da se nista več videla.

“Kje sta pač ónadva ostala?” govorí vesela deklica dalje. — “A naj bosta,
kjer hočeta, menda imata pomenke, kterih midva ne smeva slišati. Zato ju
nečeva motiti. — Zdaj sva na vrhu. Glejte kako lepo se vidi po deželi.
Vidite tam le-ono belo cerkvico na hribu? Tukaj čez Polesek?”

“Vidim.”

“In potem majhno na levo pogledite.”

“Tam ste vi doma, gospodičina, ne?”

“Domá pač, ali rojena sem v mestu, tedaj sem meščanka, če je ravno malo
mestnega na meni. Oh tam pri oni cerkvici so tudi moja mati pokopani.
Kaj bi dala, ko bi bili zdaj tukaj-le med nama ljuba mamica! Kedar k nam
pridete, pokazala vam bom grob.”

“Ali je že dolgo tega, kar vas je ta britka izguba zadela?”

“O komaj osem let sem bila stara. Pa, gospod Kvas, nič veliko me ne smete
izpraševati o tej reči, sicer bi vam tako zabavo naredila, da bi se
začela jokati.”

In res se deklici prikaže pol solzice pod bistrim očescem.

“Prav trd človek bi moral biti, ki bi vam kaj tacega zameril, kar blago
srce kaže. V tej reči se solz ne smemo sramovati. Kedaj pa vas smem
obiskati?”

“Veselilo bo očeta in mene, kedar pridete. Jaz sem vedno domá in oče tudi
malokdaj kam gredó, sosebno zdaj po leti, ko so ljudjé zdravi. Le kmalu
enkrat pridite. Vsaj danes teden, če vam prej ni ljubó.”

“Porabil bom to vaše prijazno povabilo, to se vé, ako vašega gospoda
očeta ne nadlegujem.”

“Lepo vas prosim! Če menite, da na mojo besedo še ne morete k nam, bodo
vas še oče povabili. Samo potlej pa morate ostati mož beseda. Pozabiti ne
smete; moški radi pozabijo svoje obljube.”

“Tega pa še vendar iz skušnje ne veste?”

“Če ravno ne,” odgovorí deklica malo zarudela, “pa se vendar sliši in
bere. Vi morate dokazati, da ste v tem bolji ko drugi. In kedar pridete,
razkazala vam bom svoj vrt in rože in svoji dve ovčici, moje največe
veselje.”

“Ali bom dobil kaj iz vašega vrta?”

“No, to se samo ob sebi razume, da doboste najlepšo rožo za spomin, če
jo boste hoteli vzeti. In tukaj vam brž aro dam.”

Rekši utrga divjo rožo z grma in mu jo da. Lovre bi bil lehko opazil,
da se nežna ročica za malo spoznanje trese, ko ne bi bile njegove misli
drugje.

Prišla sta bila zdaj na majhno porobje, tako da sta lehko ves hribec
razgledala. Precej daleč zdolej sta na potu stala Marijan in Manica. Kvas
je videl iz Maničinega obnašanja, da Marijana nekaj prosi, česar mladeneč
neče obljubiti. Da-si je Lovre slišal le nektere besede Marijanovega
govora, razvidel je naglo, kaj govorita in obraz se mu je nekako čudno
spremenil. Strmel je tjekaj doli in vidé, da je Marijan hitro obrnil se
od Manice in sam koračil proti gradu, pozabil je, da ni sam in djal je
pol na glas: “O nespamet! povedala mu je. Vse je izgubljeno.”

Marička, ki je nekoliko poznala razmere med Marijanom in svojo
prijateljico, razvidela je zdaj s tisto žensko ostroumnostjo, ktera je
celó mladim, tudi malo izkušenim deklicam v enacih rečéh lastna, kaj
pomenja Kvasov malo preglasen izrek. Tih vzdihljej se jej ukrade globoko
od srca. Precej pa se umiri in reče: “Gospod Kvas, ali ne greva zopet
nazaj?”

Glas tega vprašanja pak je bil ves drugačen, kakor v njeni prejšnji
govorici. Lovre je molčé koračil tik nje po poti navzdol. Tudi njej se ni
ljubilo nove govorice začeti. Morala je precej hitro stopati, da ga je
dohajala. Kaka dva pota ga je opomnila, da prehitro stopa.

Kmalu sta bila zopet pri gradu, skoro ob istem času ko Manica, ki je bila
veliko pred njima. Marijan je hotel iti proti domu, a zdravnik Vencelj ga
je zagledal in vlekel po sili nazaj gori v sobo, kjer se je zopet zbrala
vsa družba.

Toda mlajši ljudjé so bili vsi nenavadno tihi. Marijan je slonel na
stolu in zdaj pa zdaj jezno pogledal Kvasa. Gospod Vencelj, ki je morda
nekoliko slutil, kaj je tej spremembi vzrok, pomagal si je zdaj tako zdaj
drugače, da bi se zopet jeziki malo otajali. Ali kmalu je videl, da mu to
tako malo izpod rok gre, da je celó gospodar opazovaje pogledoval zdaj
svojo hčer, zdaj Marijana.

Ne vemo, kaj bi bilo konec te situacije, ko ne bi bila hišina Urša
naznanila, da je Kerjavelj odzdolaj in da hoče po vsi sili z gospodi
govoriti.

“Aha, to je tisti pomorski vojak, ki pripoveduje da je hudiča presekal?”
vpraša gospod Grašič.

“Tisti, tisti! Le brž naj gori pride; jaz tega neumneža prav rad slišim,”
pravi Vencelj.

Ko je tudi gospodar potrdil, kar je djal zdravnik, šla je ženica ven in
kmalu potem se vrata počasno in polagoma odpró in naš smolar se zmuza v
sobo. Kakor ni nič potrkal, tako tudi širocega klobuka ni snel z glave,
ampak debelo je gledal zdaj enega zdaj druzega in ne vedé, koga bi
ogovoril, vedno še vrata pritiskal, da-si ravno so bila že zaprta.

“No Kerjavelj, kaj bi pa ti rad?” vpraša ga gospod Benjamin.

“Bog daj, da bi vam dobro teknilo, če ste jedli, — vsem!” pravi Kerjavelj.

“Je že dobro! Le povedi, kaj si prišel!”

“Pa odkrij se; kedar prideš med gospodo, ne smeš imeti klobuka na glavi,”
pravi fajmošter.

Kerjavelj se odkrije in pravi: “Saj res, odkriti sem se bil pozabil. —
Prišel sem povedat, da sem v hosti videl dve čudni živali. Dopoldne sem
smolo bral po smrečji. Še košek sem bil doma pustil, prav pozabljivši sem
ga bil pustil, in moral sem si narediti kozico iz brezovega lubja. Komaj
pol sem je bil nadrgnil tam pri tisti debeli smreki v Kavki, kjer imajo
vrane vsako pomlad mlade. In kaj sem zagledal? Dve zveri ste obirali
gabrovo zelenje komaj tako daleč, kakor tista moja puška streli, ki sem
jo ono leto, ko je bila tista suša, od ciganov kupil. — Pa veste kaj,
ljudje božji, ne morem lehko praviti, ker odavi si nisem nič skuhal. Tako
mi je nekaj grčavo po grlu, — ko bi mi hoteli pol glažka tacega vina
privoščiti, kakor ga imate ondukaj, da bi ga popil. Bodem pa molil za-nj.”

Ko so se stari in mladi na to prošnjo, ki se po Kerjavljevi misli že sama
ob sebi lehko razume, — glasno zasmejali, postane malo srdit in za dlako
je manjkalo, da ni debelo po tleh pljunil in obrnil se. Ali ta srditost
ga naglo neha, ko vidi, da je grajski gospod vzel prazno kupo in jo do
vrha natočil.

Poželjivo zvrne pijačo v sé do zadnje kaplje, odpre potem usta in z
nekim nepopisljivim glasom na znanje da, kako slasten požirek je bil to.

“Bog vam daj zdravje, da bi še le čez dolgo časa pomrli. Dobro je bilo,
tri ure pred smrtjo bi tako pil.”

“No, zdaj pa povedi na dalje, kakošne živali si videl?” vpraša Vencelj.

“Kdo je djal, da so živali? Zveri so, zveri pravim! Ne vem če so sloni
ali so levi ali kakova druga divja teleta. To pa vem, da medvedje niso,
ni volcjé ne, še lesice ne!” odgovorí Kerjavelj.

“Naj bodo pa zveri, samo povedi, kakošne so.”

“I kakošne! štirinogate, rogate, kosmate, tolike kakor kozé, pa vendar
niso koze. Repa nimajo, pa vendar ne vem; zdí se mi, da repa nisem videl.
Divji ste pa, saj ste tako dirjali čez goščo, ko svetega Elija voz po
oblacih, ko sem malo zateptal nad njima. Pa ste vendar tudi malo krotki,
zakaj precej potlej sem ju videl vrh hriba. Zató bi jaz djal, da puške
vzamete, pa vstrelite kleka divjega. Ko bi mesa ne hteli jesti, i nu, jaz
bi ga prav rad vzel in za zimo posušil.”

“Ali je pa tudi res, kar praviš. Ali niso bile kake domače koze?” vpraša
gospodar.

“Ne, kozi pa že niste bili. Saj ju je tudi Obrščak videl, kako ste šli
mimo njegovega kozolca davi ob petih, potlej Matevžek ju je pod Obrhkom
srečal in deseti brat ju je tudi ogledoval. Mrtinek je trdil, da ste
divji kozi, ki iz hribov pridete. Jaz pa pravim, da ni res, zakaj o
divjih kozah nisem slišal nikjer, še tačas ne, ko sem bil pomorski
vojak. Druga zver je to.”

Stotnik in zdravnik sta djala, da naj bi se šlo malo pogledat.

“Divje koze pridejo večkrat s pomladi ali jeseni. Pred dvema leti sem
eno jaz sam ubil. Ni jih težko zalezti, ker so večidel mladiči, ki se v
dolino upajo,” rekel je gospodar.

“Haló! le po orodje. Saj imamo dva mlada junaka, ki imata urne roke in
dobre oči. Sosebno vi Marijan, poznate vse kote po hosti. Vi nas boste
razstavili.”

“Danes se mi nič kaj ne ljubi,” odgovorí Marijan.

“Ohe! Ali vas ni sram take besede!” vpije stotnik. “Ko sem bil jaz v
vaših letih, ljubilo se mi je vse. Nobena noč ni bila tako temna, in
nobena deklica taka, da jej ne bi bil kadet Grašič znan — gospodičini tu
mi bodo že dovolile, da se malo pohvalim.”

“Če gredó vsi drugi,” djal je Marijan ter nekako s strani pogledal
Lovreta, “grem tudi jaz.”

“Saj bodo še gospod fajmošter šli z nami,” pravi gospod Vencelj.

“Meni se ne spodobi morilnega orodja nositi okrog,” odgovori stari mož.

“Bog je živali zato vstvaril, da so človeku na korist. Zato je vsak
sme za potrebo pobijati. Ko bi jaz bolj sveto pismo iz glave znal in
življenje svetnikov, dokazal bi vam, gospod fajmošter, da so dostikrat
sveti možje morilno orožje nosili. Sveti Hubert, svet Florijan, svet
Juri in vedigabog kako se jim še pravi,” reče stotnik.

“Oni so imeli drugi poklic in jaz imam druzega,” odgovori fajmošter ter
vstane.

Gospodar je bil med tem več pušek prinesel in, ko si je vsak eno izbral,
vzel je po ponudbi še Zmuznè eno dolgocevko, da-si ravno se je videlo
že na tem, kako jo je prijel, da ni še nikdar kaj enacega v roci imel.
Fajmošter se poslovi.

Zdaj Kerjavelj za korak naprej stopi in pravi: “Gospod grajski! ko bi kaj
smolnjaka za kolo potrebovali, zdaj imam prav dobrega. Tak je ko olje,
kakor laneno olje; ni zgoščen niti ne vodén. In vam ga dam prav po ceni,
zato ko ste vi, krajcar bom odmeknil pri dveh funtih.”

“Le k hlapcu pojdi za take reči. — Tukaj imaš za pot.”

In petica zgine v Kerjavljevem žepu.

“Gospod grajski! ko bi jaz smel ono posekano javorjevo hlod, ki v Kavki
leži, domu vzeti? Vidite, žlica se mi je strla, nimam s čim jesti, rad bi
si drugo zdolbel.”

“Žlice ne boš iz cele golí delal! Le pojdi doli k Urši, pa naj ti da eno
žlico.”

“Bog vam daj zdravje! Pa gospod grajski, ko bi smel jaz svojo molzaro
kozo po vaši senožeti ob gozdeku včasi malo popasti; zdaj mi še latovice
mleka ne da, ki nima dobre poklaje.”

“Po senožeti bomo kosili. Pasel boš jeseni! Le pojdi, zdaj si že opravil.”

“Gospod grajski, ko bi” — —

“Le pojdi, le pojdi! Zdaj ne utegnemo.”

S tem mu je gospodar prestrigel celo réd prošinj, ki se je je bil
Kerjavelj namislil govoriti. Zató je po stopnicah gredé godrnjal nad
vražjo gospodo, ki je tako skoporita, da še ene koze ne pusti napasti in
ne dá ene javorjeve golí, ktera bi se _dobro_ prodala, in še celo človeku
ne privošči, da bi vse izgovoril. In ko je medpotoma to premišljal,
vskliknil je: “O Kerjavljc! o ti sami zlodej ti, o ti živi nepridiprav
ti! Zakaj si govoril o javorjevi hlodi? Ko bi bil jezik za zobmi držal,
kaj bi je ne bil lehko skrivaj pofulil in unesel in ukradel? Kaj bi bil
kdo vedel ka-li? Nihče bi ne bil vedel, da si jo ti! Še deseti brat ne bi
bil vedel! Saj pravim, moja pamet je taka, ko moje koze rep. Zmerom je
zadej, če se prav koza trikrat obrne. Ti nepridiprav ti!”

Pobitega srca je bil Kerjavelj zarad javorjeve golí tako dolgo, dokler ni
petico zapil pri Obrščaku, kjer je našel tudi strica Dolfa, kteri se je s
svojim bratom Benjaminom tako malo razumel, da je na njegovega godú dan
rajši v krčmi kakor doma vezoval se.




Štirnajsto poglavje.

    Me vpraša, — — —
    Zakaj več za-nj ne maram,
    Zakaj več on ni moj?

                  _M. Vilhar._


O ti veliki Šekspir, mož modrosti in spoznanja, kterega pritlikavci
dolžé, da je božjo vrednost na človeku preveč v ničevo deval, kako modro
besedo si ti zinil, ko si djal, da je tista uboga stvar, ki po dveh
nogah hodi in se človek imenuje, včasi najneumniša na tej božji zemlji.
Kaj ne da nisi ni v spanji mislil, da bode čez tristo let priplazil se
k tvoji velikosti eden iz dežele Ilirije, ki je bila tebi tako mitično
daleč, kakor priprostemu slovenskemu dedu neznana srečna _Olentova_
dežél, prašaje te: “Kaj ne, ko si ono besedo izrekel, bili so ti posebno
zaljubljeni ljudjé na mislih.”

Ali! gotovo si imel te vrste ljudi pred očmi. Zakaj, ali niso ravno
reveži ti najbolj vrtoglavi? Ali ne sanjarijo, da zdaj nebesa zdaj pekel
v srcu nosijo? Ali ne trdijo, da se jim je v srcu vnel in razpalil tak
požar,

    Da ne mogó vgasíti
    Potoci vse ga zemlje,
    Deževje vsega neba
    In vse široko morje.

Ali si ne domišljajo, da imajo “kragulja” v sebi, da imajo globoke “srčne
rane,” ktere ne ozdravi sam Eskulap, ali da po krščansko govorim, kterim
ne vesta zdravil še sveti Kozma in Damijan ne? Gotovo si te ljudi mislil,
ljubi moj “velikan učenosti,” saj ti je bilo gotovo znano, da si taki
ubožčeki želé včasi najabotneje reči, postavim perotníce in krila, da bi
kakor Dedal leteli po zraku do druzega svojega srcá; da si voščijo zdaj
večnosti, zdaj kolnejo in roté se nad počasnim tirom tiste nevidljive
abstraktnosti, ki jej pravijo _čas_; da priletni razumni možaki po
otročje šepetajo in besedujejo in se prav po golobje obnašajo.

Lehko si tedaj misliš, ti velikan, kako srečni smo mi Slovenci, da imamo
med malim številom svojih filozofov take mislece, ki nam z jasno in učeno
modrostjo dokazujejo, kako norostno, neslovensko, da celó kužljivo je
tako djanje in nehanje. Ne vem sicer, kaj bi ti rekel, ko bi bil slišal
poštenega možá, ki mi je misel izgovoril, da se mu tovorni osel, ki s
svojo težko krošnjo potrpljivo kobacá čez brv in se za težko palico,
ktera mu udriha krotovice na pošev po životu, samo toliko zmeni, da malo
zamiga z dolzimi ušesi. Zanimljivo bi pa morda bilo za-te in za-me, ko
bi ta štirinogati mož, — če je res tak modroslovec in ne neumen, kakor
hudobni svet hoče vedeti, — ko bi ta mož ljudém spregovoril in bi jim
naravnost svoje misli o zaljubljencih povedal. Mogoče je, da bi potlej
vseh nevernih Tomažev pri nas Slovencih in pri druzih rodovih popolnoma
zmanjkalo, da bi svet vse “neslano objemčkanje in popevčkanje” popustil
in da bi pesniki po nasvetu slavnega moža samo zdrave in jedernate pesmi
peli, postavim: “kak prideluje se krompir najbolji.”

Pa stoj, pero moje! Kam si zabredlo! Ni dobro biti tako odkritega srcá.
Izprašuj vest in spoznalo bodeš, da se ti je bati zamere pri mladih
lepoticah, pesnikih in še pri druzih možéh, kteri bodo hudo čez te šli
in te zabavljivo, hudobno in celo umazano dete po lehkovernem svetu
razvpili. Tega se pa varuj, zakaj iz skušnje veš, kako neradi nekteri
odpusté, če se jim malo po robu staviš. Oporekovati lastno besedo ni
moško. Edini pot, po kterem se še pošteno izkoplješ iz te zadrege, morda
je ta, da naravnost poveš, da ti še “na kraj pameti” ni bilo, koga
razžaliti, temuč da si čenčalo le zato, ker ti je v tem poglavji nekaj
glav zaznamovane zaljubljene vrste narisati, kaj so pametnega in — naj ti
bo še enkrat dovoljeno pregrešno ziniti — nespametnega govorili in počeli.

Lovci — s kterimi je po dolgi prošnji smel tudi Lovretov učenec Balček
iti — skrili so se bili že med grmovjem nad Poleskom, ko ste Manica in
Vencljeva hči šetali se po potu od Slemenic proti travniku. Obema ni bil
jeziček nič posebno uren, kajti razgovor je večkrat obvisel. Obe ste
menda imeli veliko premišljati. Videlo se je, kakor da bi vsaka izmed nju
rada zaupala prijateljici kaj jej je na srcu, pa bilo je obéh sram začeti.

Saj ste si imeli obe veliko povedati. Danes se je prigodilo marsikaj, kar
je obema misli nekaj zasuknilo. Marička je danes sprevidela — zakaj ne
bi naravnost povedali — da jej je bilo začelo nekaj prav skrivaj globoko
doli v mladem srčicu tleti, česar gotovo ona prva ne bi bila živi duši
razkrila. Ob pravem času pak jo je ozdravilo spoznanje, da je zaželena
reč za-njo nedosegljiva, ker se ne bliža njej ampak prijateljici. Hotelo
se je sicer v mladi, _človeški_ krvi deklici nekaj tacega kakor zavist
vzdigovati, toda bila je preblazega srcá, zmagala je boljša stran in
privoščila je namišljeno srečo prijateljici prav srčno.

Manica pa je sreče v tem hipu prav malo čutila. Danes je govorila z
Marijanom. Kako neprijazno jej je mladenič, kteremu ni nikdar ljubezni
obetala, očital nezvestobo! In kako sirovo se je rotil nad Lovretom proti
njej; kake priimke je dajal _njemu_, ki je bil po Maničinem prepričanji
kot človek toliko bolji, toliko viši od njega. In vse to ga je morala
poslušati samo zato, ker je — Bog vedi kako — vedel skrivnost, ktero bi
bila rada še nekaj časa skrivala. Prosila ga je za Boga, naj vsaj molči,
naj bode toliko blagodušen, in naj ne vnesreči nje in Lovreta. Pač je
Marijanu prišla solza v oko, ali ta solza je bila bolj znamenje jeze in
žalosti, da ga ljubljena deklica ne mara, da njega zaničuje in ljubi
človeka, ki jej celó lastnega domovja ne more ponuditi. Rotil se je, da
ga iz hiše spravi in — sama ni vedela kaj še! Bala se je zdaj, da bode
že danes očetu vse razodel in kdo se bode po tem tacem čudil, da je
govorica med deklicama vedno zastajala.

Prišli ste bili do lipe na travniku in se vsedli na klop.

“Manica,” — djala je zdravnikova hči — “jaz te imam malo okregati. Ti
me nimaš čisto nič rada. Glej tako si žalostna, da se mi smiliš, če te
pogledam, in še ne poveš mi, kaj ti je. Dolgo sem čakala, zdaj pa ko
vidim, da nečeš sama povedati, moram jaz začeti. Naravnost ti povem, meni
ni nobene sile, ali ko bi bila na tvojem mestu, zdi se mi, da bi bila
popolnoma srečna.”

“Ali se res tako malo znam premagovati, da že vsak vidi in vé!” djala je
Manica.

“Ti! To bi me pa vendar lehko razžalilo in tako bi ti zamerila, da me ne
bi nikdar več bilo k vam, ko bi le mogla. Kaj vsak vé, če jaz vem? Povej
mi naravnost, kaj ne, da imaš rada gospoda učenika in ne Marijana, kakor
ljudjé pravijo?”

Za odgovor se Manica nasloni prijateljici na ramo in šepeče: “Marička, če
že veš, prosim te, nikar ne pravi nikomur, tudi svojemu očetu ne. Jaz bi
bila povedala tebi, ko bi bila le komu. Mislila sem, da vem jaz sama in
on. Pa vse se je menda proti meni zagovorilo. Da bi le sama _ti_ vedela
in nihče drugi, kako vesela bi bila, ko bi imela razun njega še enega
človeka moje enakosti, postavim tebe, ljuba moja, da bi govorili o moji
sreči. Ali zdaj vé že nekdo, ki bi eden najzadnjih imel vedeti.”

Marički je bilo to vse še nekako novo. Zarudela je v lice in se veselo
nasmehnila. “Ti, Manica,” — pravi — “ali se mora o tacih rečéh tako
_žalostno_ govoriti. Jaz bi pa plesala in vesela bila na tvojem mestu.
Naj počnó drugi, kar hočejo, naj vedó, kar hočejo! Če te kdo praša, saj
ni da bi mu morala povedati, poženi ga in reci, kaj ti mar. Kako me more
kdo siliti, da bi povedala, kaj mi je v srcu, če nečem.”

“Ti ne veš — —”

“Nič, nič! Že vem, če hočeš, molčala bom tako ko ta kamen, še sama si
ne bom upala vedeti. Da bi očetu to pravila, to še mogoče ni, in komu
druzemu ne bi mogla kaj tacega govoriti. Skoro sem tako neumna, da bi me
bilo sram, in ko bi morala, res ne vém, kako bi govorila. Samo tebi bi
lehko povedala, da, tebi pa naši gospodinji Lizi. — Kaj meniš, kako sem
jaz zvedela?”

“Ali ti je Lovre sam povedal?”

“O ne, on ne pové nič. Sosebno danes je bil tako molčeč, da se mi je
včasi čudno zdelo. Glej, zakaj mi nisi popred povedala, da bi mu ne bila
toliko prizadela, ko bi bila vedela, da mu le ti po glavi greš. Pa vendar
sem ga pripela tako, da mi je moral obljubiti, da pride ón teden enkrat
k nam. Tačas mu bom pa malo ponagajala s teboj, če smem. On mi ni nič
povedal, ali prav na zadnje sem ga sama spregledala, kaj je prav za prav.
— Pa popred si rekla, da o tem nekdo vé, ki bi ne imel vedeti. Kdo je
to?”

“Marijan!” pravi Manica.

“No, prava reč! To ni vse nič. Jaz ne vem, zakaj bi se zató žalostila. Če
ga ne maraš, pa ga ne maraš, kaj ti more?”

“Veliko žalosti mi lehko stori. On je prav svoj človek, včasi se pokaže,
kakor bi imel nekaj dobrega srca in zató sem ga jaz rada imela, da-si
bi ga ljubiti nikdar ne bila mogla; včasi je pa zopet trmast in ves
predrugačen. Danes je nalašč prilike iskal, da sva govorila. Morala sem
čudna očitanja slišati od njega, ki mu nisem nikdar nič obetala. Bil
je ves divji in rotil se je, da hoče Lovreta spraviti iz naše hiše,
predno bo en teden, rekši da bo očetu povedal vse. Jaz sem mu naravnost
povedala, da ga zdaj res ne ljubim, pa vsaj spoštujem, če pa to stori,
bodem ga zaničevala. Da, na zadnje sem ga za Boga prosila, naj bo tiho,
pa obljubiti mi ni hotel in sama si videla lehko, da me je pustil samo in
je šel. Kakošna imena je Lovretu dajal, tega ti ne morem praviti, vsaka
beseda pa me je globoko in ostro zbodla.”

“Kaj pa je, če očetu pové, saj mu ne bodo verjeli, prej da tebe prašajo.
Ti pa lehko rečeš, da ni nič, saj taka majhna laž — —”

“To ni tako, ljuba moja! Slišala sem ondan pogovor med materjo in očetom
in vem, da že sami malo slutijo. Bog vé, kako so na to misel prišli.
Prav lehko bodo verjeli, sosebno če jim Marijan pové. On je nekdaj
razgovor med nama slišal, za gotovo vé in jaz mu tudi nisem mogla tajiti.
— Sicer bi pa tudi ne mogla legati, zlasti svojim staršem ne.”

“E saj ne bo povedal. Jaz ga nikdar več ne pogledam, če to stori.”

“Menila sem včasi, da moj oče drugače mislijo o tacih rečéh. Zdaj pa
vem, da bo moral, če zvedó, Lovre našo hišo zapustiti. Jaz bi ga pa ne
mogla pozabiti in nesrečna bi bila, prav nesrečna. Včasi sem si več moči
zaupala, zdaj pa, ko mi nekaj pravi, da — —” Manica ni mogla izgovoriti.
Solze so jej prišle v oči, objela je prijateljico in tiho jokala.

Znano je, da so ženske mehkejega čuta, in da ni posebno težko pripraviti
je do grenke kapljice, ki, znamenje veselja ali še raje — žalosti, izvira
iz zrcala človeškega srca, iz očesa. Zató tudi Marička, vidé prijateljico
jokati, ni mogla dolgo zadrževati solzice na trepalnici.

Obé deklici ste sedeli potem precej časa tiho, le zdaj pa zdaj je Marička
kaj prašala, da bi govorico na druge reči napeljala, toda tudi njej se je
videlo, da besedí zmanjkuje.

Manica je v misli zadolbena zrla proti oblakom, ki so se trgali in vlekli
proti gozdu. Visoko gori nad deklicama je nesel kragulj pišče, v vasi
uplenjeno, svojim mladičem.

“Ali vidiš kragulja?” vpraša Manica.

“In pišče! Uboga živalca, kako vpije, ko bo moralo umreti,” odgovorí
prijateljica.

“Če žival kaj misli, gotovo se temu piščetu zdaj zdi, kakor da bi ž njim
vred bilo vsega sveta konec.”

“Kako ti taka čudna misel v glavo pride?”

“Res je morda čudna, pa ravno ta me je potolažila nekako v tem hipu.
Mislim si, če mora že ta živalca tako gorjé dočakati, kakor je smrt v
mladosti, zakaj bi potem druga božja stvar ne nosila svojega bremena. Bog
je pravičen, razdelil je gorjé med vse svoje stvarjenje. Zató se tudi jaz
ne smem braniti, če mi pride kaj, česar bi se rada ognila.”

“Lepo te prosim, ne govori tako čudno! Kako te more tolažiti, če vidiš še
drugej gorje, kakor ti praviš. Meni se pa živalca prav smili. Na zadnje
bi bila ti vesela, ko bi še jaz imela nesrečo.”

“Vesela ne, ali ravno ker te rada imam, pozabila bi sebe — —”

“Beži, beži, kaj bove o tacih rečéh govorili, saj hvala Bogu do zdaj ni
niti tebi niti meni sile nobene. Le iz glave si izbij take reči. Jaz
pravim, da bo Marijan vendar toliko moški, da ne bo ničesa govoril in
drugo se bo počasi vse na dobro obrnilo. Če ga imaš rada, gospoda Kvasa,
moraš misliti, da si srečna. Vredna si ti njega in on tebe.”

Med tem je bil kragulj s svojim plenom, ki je bil deklicama nove snovi za
kratek razgovor dal, preplul poljano in se vsedel sredi gozda na visoko
smreko.

Pol streljaja daleč je stal Lovre na stališču, ktero so mu bili lovci
odločili. Puško je nerodno in malomarno imel ob sebi naslonjeno in ne da
bi bil pazil po gošči in potih, kod pride zverjad, zrl je v tla. Tovarši
njegovi so se bili razkropili daleč okrog, bil je sam. Da mu je bilo za
lov vsega sveta danes malo mar, razume se lehko, kajti ravno prej mu je
na strani Marijan nekako jezen rekel, naj ga drevi vrh Skal na koncu
gozda počaka. Kaj mu je imel povedati, to mu ni bilo čisto neznano. Rad
bi bil nekaj dal, da mu ne bi bilo treba sniti se ž njim; na drugi strani
pak si je zopet mislil, da nikakor ne bi bilo moško, ko ne bi besede
dopolnil, da mu je skoro dolžen nekega odgovora, opravičenja.

Zdelo se mu je, da že predolgo tukaj stoji — zastonj in po nepotrebnem.
Rad bi bil popred še z Manico govoril, predno z Marijanom, zato ga je
vleklo, da bi bil svoje mesto popustil in domú šel. Ali zopet ni vedel,
kako bi se izgovoril potem, če ga vprašajo, zakaj ni druzih počakal. Ni
bilo torej druzega kakor ostati na odločenem stališču.

Frfetanje kraguljevo v njegovem obližji ga je predramilo. Nehoté je
vzdignil puško in strelil. Kragulj je sfrfolel po vejah na tla.

Drugi lovci so čuli strel in kmalo je slišal Lovre od več strani klicaje,
ki so se mu bližali.

“Ali je morto!” vpil je gospod stotnik, ki je prvi pripehal iz gošče. Z
druge strani so prilomastili gospod Benjamin, Vencelj in Marijan.

“Samo kragulja sem ubil,” odgovorí Lovre, ki je zdaj še le sprevidel,
da ni prav storil, ker je lovce premotil, da so menili, da je divjo kozo
streljal.

“Zakaj niste pustili vraga pri miru?” pravi gospodar. — “Psi bi bili vsak
čas na pravi sled prišli in imeli bi bili morda kaj več domú nesti, kakor
tega tiča.”

“Nič ne dé” — odgovorí zdravnik Vencelj, ki se je bil menda že tudi
naveličal zastonj stati. — “Tvoji psi niso vredni, da jim jesti daješ.
Zmerom so okoli človeka, samo na sledu ne.”

“Ali nas je pa oni človek osleparil?” pravi stotnik.

“Preneumen je zato!” reče Vencelj.

“Saj so nekteri tudi za lov preneumni, bolj ko za druge reči,” pravi
Marijan in po strani nekako zaničljivo pogleda Lovreta.

Poslednjega je kri zalila, hotel je tudi pikro odgovoriti, pa v tem hipu
je počila puška precej visoko vrh hriba.

“To je Zmuznè!” reče Vencelj.

“Slepa kura najprva zrno vjame,” pristavi stotnik.

Ne dolgo potem prisopiha Zmuznè preplašen in krvavega lica puško za seboj
vlekoč.

“Tukaj náte vraga namalanega — nikdar nisem streljal, nikdar ne bom,”
pravi šolmošter jezen ter vrže puško ob tla.

“Kaj vam je, da ste krvavi po licu?” vpraša ga Benjamin.

“Divja koza ga je brcnila,” pravi Marijan, smejé se.

“Da bi bila tebe in tvoj jezik!” — odgovorí šolmošter in hoče oditi.

“Počakajte no, nate, pa se obrišite in povejte, kaj in kako ste
streljali.”

“Kakor sem druge videl, kar živim! Ali udarila me je puška s kopitom, da
me bolj bolí kakor zver, če sem jo ravno v bedra zadel.”

“Kaj ste kozo videli?”

“To je da, če sem jo streljal, prav od blizo. Dve ste bili, eno sem tako,
da ne pojde deset stopinj z mesta. Ko bi me le tako ne bolelo!”

“Morda sem vam dal tako puško, da je bila že nabita in je strel v cevi
zarujavel, vi ste pa še v drugič natlačili. Sicer moje puške ne udarjajo.
Pa se vam bo že zacelilo, zmijete se pa bo dobro, zdaj pojmo gledat. Če
je žival obstreljena, psom pokažemo sled in pred večerom bomo obé imeli.
Ali veste, da ste dve?”

“Dobro sem ju videl, kakor vas zdaj-le vidim, gospod grajščak,” djal je
šolmošter Zmuznè in si lice brisal.

Našli so res krvave slede in nekaj odstreljene dlake. Koj potem so
izvohali psi v gošči onemoglo zver. Bil je mladič. Sklepali so možjé, da
bi se lehko tudi še druga dobila. Toda psi so bili danes tako leni, da so
vedno sled izgubljali. Tedaj se cela tovaršija z enim plenom napoti domú,
ker se je že večer bližal.

Marijan ni hotel iti na Slemenice nazaj. Djal je, da hoče še po hosti
pregledati. Predno pa je družbo popustil, ozrl se je proti Lovretu in mu
djal tiho: “Drevi, ko solnce zajde, pridi vrh Skal.”

Lovre pomigne. Vsi odidejo. Solnce je bilo že precej nizko. Lovre je
tedaj začel misliti medpotoma, da pač ni vredno hoditi domú in kmalo
zopet isto pot nazaj.

“Gospodje, jaz bi skoro tudi še veselje imel v hosti ostati. Morda ravno
mene sreča čaka” djal je.

“Kakor vam je ljubo” — odgovori gospodar — “če ostanete bosta z Marijanom
vsaj dva, vama bode krajši čas. Drevi pa se podvizajte o pravem času domú
in še Marijana pripeljite.”

“Pa varujte se prepirov!” zašepta Vencelj in zamežika.

Lovre ga debelo pogleda. Ali kaj vé ali sluti? Ni mogoče, to je menda
govoril brez misli.

Krene jo berž, ko pride lovcem izpred oči proti Skalam. Tu je bilo
veliko porobje med vasjó in hosto. Proti zahodu je viselo strmo pečevje,
preraseno z leščevjem in trnjem, proti vzhodu pak je bila tjekaj do
meje peščena zemlja, po kteri je redko med brinjem in kotanjami rasla
starikova resa.

Tik roba se vleže Lovre na tla, prislonivši svojo nenabito puško ob
kamen. Ravno se je mesec, velik in bled, vzdigaval v vzhodu. Bolj
sentimentalen zaljubljenec, kakor je bil Lovre Kvas, bil bi gotovo glasen
monolog na-nj govoril in ubogi svetilnici na nebu dajal oči, sluh in
pamet, pozabivši, da luno pač malo skrbi za nas črve, ki lazimo po tej
zemlji in menimo da presegamo vesoljnost! Kvasu pa je bila luna zdaj malo
mar. Imel je druge reči v glavi.

Da-si je skoro želel, da Marijana ne bi bilo lesem, vendar ga je težko
čakal, ker si ni mogel misliti, kako se bosta pogovorila, sosebno na
tako samotnem kraji. Enkrat mu je misel prišla, da bi se morda hotel
bíti ž njim. Ali ta misel se mu je zdela preneumna. Moral bi biti ta
Marijan bolj romantičnega duha, da bi mu kaj enacega na um prišlo. Ko bi
bil vedel, da je mladenič veliko tistih romanov bral, ktere Cervantes
v Don Kišotu šiba, zdelo bi se mu bilo še mogoče, a tako mu še zaupal
ni, da bi vedel, kaj je tista nespametna sodba, ki jej svet _dvoboj_
pravi. Zastavil si je tudi prašanje, kako bi ravnal, ko bi se mu res kaj
tacega pripetilo. Čutil je, da bi bil hudoben duh v njem skoro pripraven.
Ali pamet, sodnica za dilemo _da_ ali _ne_, razločila je naravnost za
poslednje. Naj bi tako ali tako reč iztekla, _ona_ in svet bi bila za-nj
izgubljena. In vendar je njo še le spoznal, svet se mu je še le odpiral,
kako bi ga mogel izgubiti z lehko prej, predno je izpraznil namenjeno mu
kupo — bodi-si sladkega veselja ali bridke toge. — Ko se je tacih misli
zavedel, moral se je glasno zasmejati. Ob enem pak je čutil, da se ga
je nekdo s palico njegove noge doteknil. Bil je deseti brat. “No, no!
Pečena mačka! Tako vesel? Pa tukaj? kaj si znašel morda, da so gori v
le-tej réti (kaže na luno) tudi neumni zaljubljenci in to te je tako
razveselilo, da se ti je pečica potresla?”

“Nič tacega nisem znašel, Mrtin! Kje si pa bil? kako da tod domú hodiš?”

“Ti prijatelj, vprašal bi te jaz lehko, kje je moj dom? Poprašal bi te
tudi lehko, kaj tukaj delaš. Ali vsega tega nočem, ker sem vesel, da sem
te enkrat slišal, kako se smeješ. Prav je tako, vesel mora človek biti
in poskočen. Zató te rajši vidim, da si enkrat vesel, kakor da bi tri
zime snega ne bilo in čevljev ne treba. Sicer imaš vedno navado, da delaš
obraz na kislo, kakor tisti ubožni oče, ki zadnjo plesnjevo skorjo med
svoje tri paglavce razdeli, sam pa luknjo tobaka pokadí, da si kruleči
želodec utolaži. Pa to ni prav; človek naj se včasi kislo drži, kakor
za praznik, postavim, kedar nima kaj bolj poštenega delati, ko ta svet
premišljati in njegove madeže.”

Nastajala je tema. Vsakčas je moral Marijan priti. Zató je Lovre mislil,
kako bi Mrtina z lepo odpravil.

“Lehko noč, Mrtinek, če greš spat. Jutri kaj pridi,” pravi.

“Je! kure in otroci se zdaj že zarijó, pošten človek pa ne mara za dve
tri ure, če se pri dobrem možu pomudi. Kaj ne moreva tu kakove razdreti,
ki se bo nama modra zdela. Zakaj če se midva hočeva z oči v oči malo
pohvaliti, lehko rečeva, da sva dva moža, kakoršnih matere ne pobirajo za
plotovi, in vodé tacih ne prinesó, ampak pravi materi ste naji rodili.
Še bo šel včasi dež, predno se bosta dva enaka zlegla in zvalila na dan.
Ni vsaka ženica otovrej.”

“Pojdi tedaj v grad, če ne greš še spat. Tam je lepa druščina, doboš
lehko pijače!”

Mrtinek se čudno nasmehne. Spoznal je bil, da bi ga prijatelj Kvas rad
odpravil. Videlo se je, da je hotel nekaj prašati pa spremislil se je,
in rekel samo: “Pijače bo deseti brat med gospodo dobil? Da, ko bi bil
kdo drugi, dobil bi je. Ali zdaj mu najrajši dadé, — kakor ribniškim
povabljencem, ko se je Urh Prekánjeni z Marjéto Režájlo ženil, — tepkovca
in pisker lesnikovca. Drugod pa še zavdávice za-nj nimajo. Bog te obvaruj
in naj se ti o sami ljubici sanja.”

Rekši odide, komaj pa se toliko za grmovje zavije, da ga ni mogel Kvas
več videti, postoji in čaka.




Petnajsto poglavje.

    Zrela hruška sama pade.

         _Národni pregovor._


Mrtinek ni dolgo stal na svoji preži, ko je zagledal, da nekdo dohaja.
Kdor ne bi bil imel tako ostrih in dobrih očí, kakor on, ne bi bil
spoznal Marijana, kajti bilo je precej mračno in vedno ga je zakrivalo
grmičje.

“Kaj imata pač ta dva tukaj opraviti” godrnja deseti brat ter se naglo
zavije navzdol in potem počez. Pripognjen in tiho prileze prek kamenja
blizo do mesta, kjer sta bila mladenča. Kvas je bil vstal in stal
Marijanu nasproti.

“Jaz bi samo enega človeka na svetu vedel, kteremu bi zdaj precej
odgovoril na tako vprašanje” slišal je Mrtinek Kvasa govoriti.

“No, bom pa še jaz ob kratkem govoril” — pravi Marijan. — “Če se v
štirnajstih dneh, ne, v enem tednu ne odpraviš z lepo od tod za vselej,
povedal bom to ljudém, ki jim je mar, da se Manica ne obesi na berača, ki
je vzeti ne more. In če to nič ne pomaga, doboš od mene kroglo v glavo,
in ko bi ne vem kaj bilo.”

Da-si je imel Lovre na take besede vzroka dovolj, bet s cepom odbijati,
premagoval se je in djal mirno: “Marijan! jaz vam naravnost povem, da sem
vas imel bolj za blazega moža. Da mi nekove namene podtikate, kakor bi
jaz deklico samo začasno goljufal, ne morem vam zameriti. Želim, da bi me
bolj poznali, sicer — —”

“Sicer je vse hinavščina, prazne besede, kterim se je tudi ona dala
preslepiti. Povedal sem ti že, kar sem mislil. Jaz bi ti že drugače
pokazal, ko ne bi bilo zavoljo nje. V enem tednu.”

“Prosim vas, dajte mi besedo izgovoriti! — Žal mi je, da sem nedolžen
vzrok vaši nesreči, ali preverjen sem, da vi ne bi bili nič na boljem
ko bi mene ne bilo nikdar v ta kraj. Ko bi bil vedel, da ona vas ljubi,
veselil bi se bil z vami kakor prijatelj s prijateljem, in nikdar ne bi
bil poskušal ničesa zá-se in nikdar bi se ne bil tako spozabil, da bi
vam bil po namenjenem lastnem prizadevanji njeno ljubezen odtegnil ali
ukradel, kakor mi očitate.”

“Kaj je nisi, lažnjivec!”

“Menim, da mi morete malo laži skazati. — Verjemite mi ali ne verjemite,
od kraja, ko sem mislil, da je Manica vam namenjena in da tudi sama misli
na vas, zatiral sem vsako čut ljubezni. Zdaj pa, ko od nje same vem, da
vam ni nikoli ničesa obetala, imam tudi precej lehko vest.”

“Pa boš kmalo še lažo imel, ko boš culo navezal, in pobral se po svetu,
od koder te je vrag prinesel.”

“Gotovo laže kakor vi, Marijan, zakaj kar mi že tudi storite, druzega ne
boste na dobičku, kakor da si boste lehko očitali, da ste veliko pomogli,
v prezgodnjo nesrečo pripraviti človeka, ki vam ni druzega žalega storil,
kakor da vas je nekaj časa poznal. Lehko noč! Premislite to, kar sem vam
rekel, pa storite, kar hočete.”

“Prav je, da greš, ravno bi me skoro volja bila, zalučiti te čez kamenje,
da bi se nikdar ne pobral.”

“Pretepavat se nisem prišel,” pravi Lovre — “pa mislim tudi, da bi se
vam ne dal vsak kar tako za nič lučati po kamenji. Če hočete kaj tacega
skušati, treba vam bo koga druzega najeti, ne mene.” Rekši Lovre odide.

Svojo puško je bil na mestu ob kamen naslonjeno pozabil.

Marijan je še obsedel. Kvasova mirna beseda in to, da mu ni mogel na
marsikaj ničesa odgovoriti, razkačilo ga je še bolj.

“Ko bi je jaz nikoli ne imel, in ne iskal po očetovi želji, ta pritepeni
bukvar je tudi ne bo! Ko bi ga zlodej zdaj-le nazaj prinesel, da bi ga
malo potresel!”

In da bi svojo jezico, ktere zdaj nad Kvasom ni mogel ohladiti, poskusil
nad njegovo tu ostalo puško, prijel jo je srdito ter jo pet sežnjev daleč
po grmovji zagnal.

To delo so dopolnovale tri krepke in robate kletve. Tik pred seboj je
zdajci zaslišal preglasen poreden smeh desetega brata.

“Ti grešnik, grešnikov sin! kaj kolneš Boga in hudirja! Ali ne veš, da
preklinjavci ne bodo gledali nebeškega kraljestva?”

Po teh besedah se začne Mrtinek zopet krohotati. Ko bi bil ne vem kdo
Marijanovih prijateljev v tem trenutku k njemu prišel, bil bi ga z jezo
odgnal. Lehko se tedaj umé, kako je zavrelo v njem, ko je ravno ta človek
stopil predenj in še s tem zaničevalnim smehom. Bilo je že zdaj v drugoč,
da mu je v enacem trenotku pred oči prišel ta mož, kakor hudoben, nagajiv
duh.

“Ti pes! —” vpil je Marijan in zavzdignil kopito svoje puške.

“Nič pes, ne dlake ne od psa ne najdeš na moji kože, samo malo uboge
človeške kosti, ustvarjene iz tacega očeta, pa iz bolje matere kakor
ti. Bog, ti meni greh odpusti, da te imam tako rad, da ti ne morem
oglja zbirati na tvoji čepinji, kakor Salomon ali neki drugi modrijarh
pravi v svetem pismu. Nu, nu, le pusti tisto palico kovano le, že vidim
da je puška! Kaj praviš, prijatelj Narobe, mož Hudojezec, ali bo vzel
bognasvaruj tega Kvasa v pekel, ali ga bo peljal v zakonska nebesa z
grajščakovo hčerjo? Povedi, kaj meniš? Jaz pravim, da bo tako, kakor sem
na zadnje djal; tebi bo pa kaj odmečka vrgel. Ali bi ne bilo tako prav?
kaj?”

Za odgovor na neprilično šalo je dobil Mrtinek s puškinim kopitom po
kolenih, da je omahnil.

Ravno zdaj se je luna izza sivega oblaka pokazala in obsevala desetega
brata, ki je prav polagoma odkladal kamižolo, čevlje z rame, palico in
kučmo. “Fante! udari še enkrat, da bom vedel, da se nisi bil spozabil, ko
si me mahnil. Udari, če hočeš desetega brata poznati!”

“Ná hudič!” Rekši mahne Marijan srdito v drugoč.

Mrtinek uskoči novemu udarcu, pa v tem hipu drži Marijana z eno roko za
puško z eno za vrat. Mladeneč se je zvijal, da bi se oprostil berača,
pa zastonj, videl je, da ima Mrtin več moči, kakor bi je bil kdo v teh
koščenih presušenih udih pričakoval. Zdaj pa zdaj je Mrtinek svojega
nasprotnika vrlo pomekastil in smejaje se vedno govoril: “Vidiš, vidiš,
žaba! Tako se norosti iz neumnih, prevzetnih buč iztresajo. Ni pridno, če
človek meni, da vse ustrahuje.”

In ko je Marijan zopet jel srdito otepavati z rokami in nogami, zavihtil
ga je Mrtinek okrog sebe, zopet malo pomekastil in djal: “He, konjiček,
pohleven bodi in ponižen! Glej kako bi te lehko nek mož čez pečevje v
dolino zalučil, kakor si ti ravno prej nekomu obetal, ti zgaga ti! In
zalučil bi te kakor leščevo batino, da ne bi nobena tvojih koščic cela
ostala, ko ne bi bil po nesreči nekoga sin, kteri bi, to se ve, meni
najraje v testamentu bolezen za dedino zapisal. — Le počasi, kedar se mi
bo zdelo, pa te bom pustil. Ali se boš poboljšal? Bojim se, da si podoben
tistemu psu, ki je s svojim gospodarjem v cerkev romal, tam fajmoštrovo
pridigo poslušal, da je greh krasti, pa je iz cerkve šel naravnost krast.
Bomo videli.” Rekši ga pahne od sebe.

Srdit popade Marijan puško s tal in mahne s cevjó po Mrtinku, ki se pa z
isto urnostjo, ko pred, umakne.

“Tako! Čaki, podlasica nezbóljšljiva, jaz ti bom še druge muhe iz glavice
iztresel.”

Pa predno je utegnil deseti brat Marijana drugoč v svoje klešče dobiti,
odskočil je ta za tri korake in napel petelina pri puški.

“Eno stopinjo stóri proti meni, pa bom sprožil!” vpije srdit Marijan.

Mrtinek se zasmeje in v enem skoku je bil pri njem. Ali nerodno je puško
prijel, kajti v tem hipu se je sprožila. Mrtinek je imel kroglo v sebi;
vendar je bil še toliko v moči, da je svojemu nasprotniku iztrgal orožje
iz rok in ves divji loputnil ga s težkim kovanim kopitom po glavi tako,
da se je zvrnil z ubito čepinjo. Potem se tudi on ni mogel držati več po
konci, zgrudil se je na tla. Kri mu je tekla s curkom iz globoke rane pod
prsi. Z umazano ruto, ktero je iz nedrija izvlekel, zatlačil si jo je
toliko, da si je kri nekoliko ustavil, poprijel palico, čevlje, kamižolo
in kučmo ter se vzdignil. Počasi se je vlekel po stezi naprej.

Mesec je lepo svetil na nebu in obseval mladenča, ki je ležal na tleh
kakor mrtev. Tiho je bilo precej časa daleč okrog, le murni in drugi
mrčesi, ki so za grmovjem po toplem dnevi prišli na večerni hlad, žvrleli
so svojo enomerno nočno pesem in tam doli iz vasi se je slišalo lajanje
dveh psov, ki sta drug druzemu odgovarjala.

Čez kake dve uri je bilo slišati ohripelo petje posamnega glasa, ki je
počasi, pa vedno bliže prihajalo. Bil je to stric Dolef, ki je šel iz
krčme Obrščakove precej vinski domu po svoji navadi.

Bil je že komaj streljaj daleč na samotni stezi, ki je držala prek Skal.
Ali kakor se je videlo, ni se možu posebno mudilo domu, ker na svojem
poti je večkrat zašepétal malo v stran, zdaj pa zdaj na jarek padel in
se na prvo na vse štiri potem na dve zopet po konci skobácal in vedno
govoril. Naposled se je vstopil na grič in začel v dolino peti:

    “Je huda zver, ko sam hudír
    Ta žena moja, stara para,
    Ne dá pezdir mirú nikír,
    Me vara ven in ven in kara.

Rodovine sem dobre, poštenega očeta” — govoril je stric Dolef sam med
seboj na dalje. — “Pa tudi nisem bil nikoli tako neumen, ko drugi ljudjé
ter nisem vtikal vratú babjemu vragu — —”

Rekši se ob ježo spotakne in pade. Ker je svet na onem mestu skoraj
še bolj visel, ko kje drugej, bilo je nevarno za strica, da se ne bi
strkljali v dolino. Ali Dolef je bil mož, ki je znal vince piti in
nositi, tudi če ga je bilo nekaj odveč po stari hvalni navadi. Kakor je
tedaj mož, plemenitega očeta sin, zapazil, da je v tej postelji glava
veliko bliže osredku matere zemlje nego nogé, poprijel se je vrlo za
brinjev grmiček in po nekterih težavah se je tako zasukal okoli brina,
da po natornih postavah ni več kri v glavo silila in da je brez vse
skrbi lehko položil jo na krtino. Objemši še z drugo roko brin pel je s
slabotnim glasom:

    “Bo prišla grenka smrt,
    Hramček bo zaprt,
    Glažek dján na stran,
    Jaz bom pa zakopán.
    Dira la la la lóm.”

Potem se čez nekaj časa zopet na vse štiri postavi in ko stezo dotiplje,
opomore si, večkrat zastonj poskušaje, na noge. “Bodemo zlezli domú. Pa
še jutri. Dva bokala sem dolžan. — Nič nisem dolžan, Obrščak po pravici
delaj, ne pripisuj, saj smo kristijanje; midva oba! Petra si ven vrgel,
in si ga! kaj ti je tel? — Le prepira ne, tepeža ne! Potrpimo; vino je
Bog dal, mi smo pa otroci njegovi, žganje smo pa sami napravili, če mi ne
pa drugi; — saj

    Vinska trta
    Nima grla
    Da bi sama
    Vince žrla.

kaj boste vi? pijte pa molčite. Ne veste druzega, kakor kar druzim ljudem
iz ust pričakate. Jaz pa sem že drugačne pivce poznal. I ko bi tebe
vragúlja prinesla, ti moj prijatelj Fric! Prec ga imava kupo in popela bi
tisto, kako se že poje, čakaj:

    Gaudeamus igitur
    Juvenes dum sumus...

Ne znam. —”

Med tem samogovorom je bil Dolef prišel do tjekaj, ker je Marijan ležal.

“Aha, tu je tudi eden, ki ne sme vina videti. Revež, jaz sem se tudi
včasi tako nalezel, da nisem imel stopinje, zdaj pa —” Dolef se spotakne
in pade tikoma k ležečemu. “Hoj hoj! brate moj, vstaniva!”

Zdajci zapazi, da je namišljeni pijanec — Marijan ter da je krvav po
glavi. Znano je, da kaj čisto naglega in nenavadnega človeka strézova iz
najhuje pijanosti, kakor postavim strah. Dolfa pa, sicer miroljubnega
in dobrotnega moža, ni nobena reč utegnila bolj prestrašiti kakor kri in
smrt.

“Kaj še! Marijan ubit! Kdo je to storil za križanega boga!”

Pretipavši ga bolj na tanko, zapazil je stari stric, da mladenču še žila
bije, da pa ima glavo prebito. Klical ga je, cukal in z rosó močil po
čelu, pa ni se ganil.

Zarija se je v vzhodu jela žariti, ko si je Dolef jenjal prizadevati in
začel premišljati, kam bi šel po ljudi. Odločil se je naposled na Polesek
in dirjal je, kar so ga mogle noge nositi.

Težko je stari Dolef sklical Krivca in Krivčevko iz postelje, da jima je
mogel povedati, kaj se je zgodilo, kaj je videl. Kakor je pa oskrbnikova
ženica slišala strašno poročilo, da mladi gospod pol mrtev v rebri leži,
bilo je toliko vpitja po gradiču Polesku, da se moral tudi stari gospod
zbuditi.

“Kaj bo, kaj bo! O sveta Barbara, pomagalka na poslednjo uro, mati božja,
pribežališče grešnikov, kaj bo!” vpila je majka Krivčevka in roke lomila.

“Nikar ne kriči ko beraške klešče, grča babja! kaj bi tantigoval, ko ne
pomaga nič, povedi, kaj je početi,” pravi njen mož, ki je nekaj časa
kakor panj stal.

“Ti grdoba grda!” — zmerjala je baba in debele solze brisala. — “Saj
pravim, ti nimaš nič srca; trd kamen imaš v prsih; ko bi kaj srca imel,
jokal bi se, če samo mene vidiš jokati, nikar pak, ko je naš lepi,
mladi, dobri gospodič ubit. Oh rane krvave! kaj bo za našo službo, če je
mrtev ali če še le bo!”

“Baba, tebe je Bog oče vstvaril, ko je ravno pri slabi volji bil ali pa
že truden; če te sam bognasvaruj ni napravil.”

“Drugokrat se prepirajta, zdaj gospoda pokličita vsaj, da bomo šli
pogledat in da ga domu prinesemo,” pravi Dolef.

V tem hipu se vrata odpró in gospod Piškáv stopi z nabranim čelom, svečo
v roci, razoglav in v dolgi hali iz tancega črnega platna. Ostro pogleda
zbrano trojico ter pravi osorno: “Kaj to pomeni! Oba bom segnal iz hiše.
Jaz nočem nikacega krika.”

Po teh besedah se obrne na vratih in hoče oditi.

“O milostljivi gospod, ko bi vedeli, kaj — —” začela je Krivčevka, pa
stari jej jezno besedo prestriže: “Nič nočem vedeti, molči!”

Zdajci popade Krivčevko sveta jezica, razkačena postopi za njim in prime
za vrata.

“Črna živina ste vi in moj mož. Kaj ste vi oče, ko vaš sin umira zunaj na
polji, vi pa pravite, da moram molčati, da vam še povedati ne smem.”

Samo dve besedi je stari slišal: sin umira — in bilo je dovolj. Barvo je
sprevrgel, obledel ko zid, sveča mu je padla iz rok.

“Kaj praviš? Sin moj! Kje je Marijan!”

Na to hlastno prašanje pa Krivčevka ni bila pri volji brž odgovoriti,
kakor je gospod v svojem smrtnem strahu hotel, ampak mislila mu je še to
in ono očitati, ker menila je, zdaj-le je urica. Pa stric Dolef jej je
skazo storil in v treh besedah vse povedal.

Tacega ni še nikdar nihče starega gospoda na Polesku videl, kakoršen je
bil v tem hipu. Nekaj časa je stal ko okamnel, in srpó gledal zdaj tega
zdaj tega. Pa koj je z roko sive lase s čela posnel in kakor ne bi mogel
več po svoji navadi človeštva in človeškega čuta zatajevati, postal je
naenkrat ves beséden, hitro in z neko skrbljivostjo zapovedal, kaj naj
se zgodi in vsled tega so kmalu potem koračili vsi trije gospod Piškáv,
Dolef in Krivec prek polja.

Botra Krivčevka pak je jokala in tulila okoli Poleska, da je bilo strah.
Popolnoma z uma bi se bila pa rada dela, ko so proti dnevu prinesli
Marijana v ruho zavitega in popolnoma v nezavesti.

Lehko si je misliti, da je botra Krivčevka kakor poštena katoličanka
najprvo gospodu nasvetovala, naj pošlje po duhovnega gospoda, da pride
s sv. poslednjim oljem in obhajilom. A stari gospod jej je tako z ostro
besedo prepovedal živega človeka v hišo klicati, da si ni upala nobene
več ziniti. Tudi o zdravniku ni hotel ničesa slišati, temuč spiral je
rano sam, in sam obvezoval sinovo glavo, in sicer se je pri tej reči
tako izvedeno obnašal, da je Krivčevka možu pozneje dopovedovala, trije
gospodje Venclji ga ne bi bili tako obvezali. In ko je videla, da se ni
skoro nič odmeknil od sinove postelje ampak vedno pazil na vsak dihljej,
tipal kako žila bije, in koliko ima glava vročine, pritegnila je sama
sebi, da ima vendar še nekaj očetovskega srca, dá, več srca kot njen
mož, ki se še jokati noče, kedar ona veka. Ko bi le še enmajhno za
njegovo dušico skrbel in ga dal previditi, pa bi človek tel kakov očenaš
moliti za-nj, mislila je. Večkrat jo je skušnjava obhajala, da bi kar
sama in natihoma šla po fajmoštra, da bi ranjenca vsaj izpovedal ali bala
se je, da bi po svoji nepokorščini službe ne izgubila, zató je jokaje se
obljubo naredila, da bode opuščenje svoje svete dolžnosti kakor glavni
greh pri prvi spovedi povedala.




Šestnajsto poglavje.

    Bolan leži, milo ječi.

           _Narodna pesem._


Stric Dolef je koj potem, ko je Polesek zapustil, začutil vsakdanjo
potrebo, namreč da ne bi bilo napačno, malo zaspati. In ker mož ni bil
vajen odrekati svojemu telesu, česar mu je lehko privoščil, vlegel se je
doma pred lopo na voz in je spal vse jutro do trdega dne. Tako ni utegnil
Slemeničanom zgodaj praviti, kaj je danes to noč skusil in videl.

Lovre je bil zarana vstal in je po svoji navadi sedel na klopi pod
grajskim orehom. Včerajšnje skrbi so mu bile nekaj z nemar prešle, tako
da se je prav z veseljem in pridom pečal s svojo knjigo.

Zdajci je zaslišal krevsanje nerodne stopinje po peščenem potu proti
gradu in obrnivši se, videl je znano podobo Kerjavljevo, ki je naravnost
proti njemu sopihal.

“Ali ste vi tisti, ki zna gosposke otroke učiti, in ki ga za Kvasa
kregajo?” vpraša Kerjavelj vstopivši se predenj.

“Jaz sem tisti, ki ga v mislih imate,” odgovori Lovre in se zasmeje. To
pak Kerjavlju ni bilo po godi in djal je:

“Slišite me vi, zakaj se mi rigate in smejete. Jaz sem bil na vojski, na
morski vojski, pa se mi niso smijali, to vam povem. In pri fajmoštru sem
bil, pa se mi niso smijali, glejte! samo enkrat so se mi smijali, pa so
bili še tačas bolj neumen mož, ko jaz, če ravno znajo točo ustaviti. To
je bilo tačas — da boste tudi vi to reč vedeli in se je naučili — tačas
ko smo za velikonočno spoved hodili na izpraševanje iz nauka krščanskega.
Pa so mislili gospod, da me bodo prav vjeli in me vprašajo: Kerjavelj,
pravijo, koliko je bogov? — Nič več ko eden, pravim jaz. Kaj nisem dobro
povedal?”

“Prav dobro.”

“Nu” — pripoveduje Kerjavelj dalje — “potlej malo tobaka v nos natlačijo
in se s tisto majolkasto ruto obrišejo in me še vprašajo: Kerjavelj,
pravijo, kje pa je Bog? — Jaz pravim: Povsod. Oni me sprašajo: Tedaj,
pravijo, če je povsod, ali je tudi v tvoji hiši. — Tudi, pravim. — Ali je
v tvojem hlevu. — Tudi. — Ali je v tvoji kleti, vprašajo; jaz pa pravim:
gospod, ne bodite hudi nad-me, v moji kleti ni Boga; nobenega Boga ne
najdete v moji kleti, če ga tudi z užgano trsko iščete; in hudiča ne
najdete v njej, če prav mrtvaške bukve v roko primete. Tako sem jim bil
povedal in malo so šobo napeli in djali: Kerjavelj, pravijo, Kerjavelj,
zakaj ni Boga v tvoji kleti, poprej si prav povedal, da je povsod, zakaj
bi ga v tvoji kleti ne bilo. Jaz pravim: Zato ni Boga v moji kleti, ker
nobene nimam. Tačas so se mi smijali.”

“Zato ker si jim dobro povedal.”

“Kaj ne da! Pa skorej bi bil pozabil, da me je deseti brat Mrtinek po vas
poslal,” pravi Kerjavelj.

“Kaj bi mi pa rad?” vpraša Lovre.

“Veste kaj bo najbrž? Mrtinek je zbolel, leži, pri kraji je ko buča v
zelniku, peté bo stegnil. Testament mu boste zapisali, jaz menim!”

Ker je Kerjavelj to čudno novico tako malomarno pravil, kakor bi bila
vsako uro slišati, ni mu Kvas za prvega verjel. Ali Kerjavlja je to zopet
vjezilo in rotil se je na svojo mater in svojo morsko vojaščino, da
resnico govori. Tudi je bilo vse Kvasovo odpovedavanje, da ne more in ne
utegne od doma, da naj koga druzega poišče, zastonj, kajti Kerjavelj je
djal, da ne sme o Mrtinkovi bolezni živi duši nič povedati, razen njemu.

Do ure, ob kteri se je slemeniška družina k zajutrku spravljala, bilo je
še precej časa in pot do Kerjavljeve koče ne ravno dolga. Zato se je
Kvas naposled napotil s svojim tovaršem proti Obrhku.

“Veste kaj vam pravim” — djal je medpotoma Kerjavelj — “jaz sem mož; to
so tudi po svetu vedeli in vedó. Zakaj sem bil pa pomorski vojščak? To
vas vprašam. Stara ciganka, Bog jej daj špeha in masla, bila je pri meni
že pred dolgo leti in povedala mi je za tako srečo, da bom, predno sveti
božič pride v deželo, nekaj podedoval. Morda je letošnji božič v mislih
imela. Kaj menite vi, ki ste učen fant, kakor so se pri Obrščaku o vas
menili, ali bi se ne dalo tako narediti, da bi jaz za desetim bratom
kako stvarco dobil. On ima nekaj srebernih kebrov, vi boste pa testament
pisali, če jaz prav mislim. Postavite v pisanje take besede in pokrižajte
je, da bom jaz tudi kaj dobil. Sosebno tiste črevlje bi rad, ki je ima;
saj vidite, da bom na zimo bos. In Obrščaku sem trinajst krajcarjev
dolga naredil, te bi rad plačal, zakaj če dolg na oni svet nesem, ko bi
se primerilo, da bi umrl, ne bom večnega zveličanja dosegel. Pa še eno
kozo bi si tudi rad kupil, ko bi denar imel. In kamižolo imam raztrgano,
glejte komolec mi jo je preril; Brzetov Tonek pak ima eno na prodaj.
Kaj ko bi se kaj denarja dobilo? Naredite vi otovrej testament, saj ne
maram ravno zastonj, ene krajcarje vam bi htel vreči za molk in poštenje.
Nekaj bo vem da Mrtinek sam rekel vpisati, če ga opomnite, nekaj pa sami
priznamovajte.”

“Kaj meniš, da bi bilo to prav, ko bi se tako naredilo?”

“Oj kako ste neumni! tako govorite, da ni ne za na ramo ne za na voz,
prav tako mislite in govorite, kakor bi po temi hodil in sence iskal! Le
poslušajte me: jaz imam dve kozi, eno mlado, eno staro — Dimko in Marogo.
Če Marogi pokladam, dam jej mrve in slame, kaj ne? Nu, če ona zbolí in
umrje, — sveti Luka volovske podobe je varuj! — kaj bo v jaslih pustila
in komu? Senó bo pustila in slamo, kaj ne? Pa komu? Meni ne, ki sem jej
ga dal in ki sem gospodar njen, zakaj jaz tega ne jem; ampak Dimki bo
pustila, ki ž njo pri enih klinih privezana stoji. Ali ne bo tako, ka-li?
Kaj pravite?”

“To bo morda vse tako, Kerjavelj! Ti že umeš, kakove so kozje postave,
jaz ne. Ali povedi mi najprvo to, kaj je desetemu bratu, kakovo bolezen
ima?” pravi Lovre.

“Nič, zdaj je to govoriti, koliko mi boste v Mrtinkov testament
zaznamovali. Saj vem da znate, če le hočete; zakaj ljudjé govoré takisto,
da ste črno šolo študirali in še hudobo znate zagovarjati. Zastonj ne bo,
če mi dobro storite. Ali bom enkrat za žganje dal, da ga bova pila, ali
vam bom kake tri tolste polhe prinesel za večerjo — še ne veste kako so
dobri in vžitni v krompirji kuhani —, ali bom pa en poln svinjski pisker
smolnjaka za kola mazati prinesel v grad, dobrega oljnatega, da se bo
vlekel od kuhavnice ko dežni curek.”

“Le tiho bodi, Kerjavelj, vsega tega ne boš nosil.”

“Kaj!” — zadere se možanec — “kaj misli kdo, da ne morem ali da lažem.
Vse, kar jaz rečem, je tako res, kakor bi pribil in privezal s klinom in
s trto. Le stojte, da vam povem eno, potlej boste spoznali, če sem jaz
resničen mož ali je kdo drugi.”

“Že vem, da si pravi mož, le povedi, kar sem te vprašal, kako bolezen ima
Mrtinek,” pravi Lovre.

“Čákite no, saj ne gorí voda in obesil se ni nihče, to moram razpovedati,
kar sem začel. Jaz sem resničen mož. Na svete Lucije dan so Hrvatje
prešičev gnali — ono leto je bilo, ko se je Izvirnikova črešnja podrla,
votla je bila in suha in stara kakor naša vas. Pa so je gnali po poti
in tepli po ščetinah in en grd kosorep črn pes jim je poganjal. Tisti
kosorepi pes poganja, laja in leta okoli takistih prešičev kakor sama
božjast. Jaz pa gledam in ogledujem tisto živo žival. Kar ti jo en prešič
od krdela ubere čez njive in dirjiha gori za mojo hišo in proti hosti.
Jaz ves vesel mislim, Bog ti daj zdravje prasè, ti boš v hosto ubežalo,
Hrvatje bogme te bodo pustili in jaz te bom našel in jedel. Ali tisti
pes kosorepec letí za prešičem in ga grozno grize in ustavlja. Bil je že
klek, kmalu ga prižene nazaj pa bil je ves krvav in raztrgan od pesjih
zob. Komaj je hodil. Jaz postopim in pravim Hrvatom: Možjé! pravim,
vi svinjski prekupci, pravim, ta žival bo crknila, predno na semenj
pridete, in bo! Dajte jo meni za dar božji. Srečo boste imeli, pravim,
kamor boste prišli. Pa mi ga niso hoteli dati. Kar me jeza popade in
pravim jim: Šleve hrvaške, skoporitci, šemeži, svinje ženete gori, svinje
boste gnali doli, prodali ne boste nič, zato ker ste nevoščljivi. In kaj
se je zgodilo? Jaz sem tisti večer molil na čast sv. Lucije in ona je
Hrvatom tako naredila, da sem jaz resnico govoril. Prekupci niso skoro
nič prodali na semnji. Drugi dan sem videl, da so več gnali nazaj ko _tri
polovice_ tistih prešičev.”

“Ali bi tudi zdaj sv. Lucijo prosil, da bi meni škodo naredila?”

“Ne mara da bi jo hotel poprositi. Ona me ima rada, to sem že tačas pri
tistih prešičih videl.”

“Te molitve te bom odrešil, zakaj nobenega testamenta ne bom delal, če je
prav Mrtinek res bolan kakor praviš,” pravi Lovre.

To je Kerjavlju upanje malo potrlo. Prizadeval si je po svoji najbolji
moči Kvasa prepričati, da ni na to ni na óno stran ne bi bilo napačno, ko
bi se kaj tacega napravilo, kar je on želel. Ko je pa videl, da mu noče
ničesa obljubiti, obmolknil je in se jezno držal.

Tako sta prišla do Kerjavljeve hiše, ktero hočemo bralcu natančneje
pred oči postaviti, nekaj zarad tega, ker je enacih človeških stanovanj
že poredkoma najti po Slovenskem, nekaj pa, ker smo te vere, da se je
naš Kerjavelj, vsem njegovim slabostim in pomanjkljivostim vprek, vsaj
kteremu izmed bralcev toliko prikupil, da bo potrpljivo bral, kje in v
kakovem je stanoval. Kerjavljeva hiša je njegovega lastnega dela, tedaj
jej ne moremo zameriti, če ni po nobenem pravilu stavljena. Ko se je bil
ta mož za trdno namenil stanovanje za-se napraviti, ni se najprvo vsedel
in mislil, kak črtež bi si naredil, po kterem bi potlej skladal, temuč
vgozdil je v zemljo štiri stebre pokončnike, prevezal te s vprečnjaki, na
vsacem koncu brano vtvoril in vrh vsega sleme obesil; vse to je delal,
ne da bi bil vedel, kaj bo iz tega postalo ali hlev ali hiša ali oboje.
Kakor vsak, ki dom dela, želel je Kerjavelj, da bi hitro izdelal, pa
hotel je tudi, da bi bilo dobro. Za lepoto mu že ni bilo toliko, več za
gorkoto. Začel je med tramovi pokončnjaki zidati ali bolj prav prostor
zadelavati. Pa da-si se je ilovnati zid precej hitro vzdigoval od tal,
zdelo se mu je vendar vse to dolgočasno, zató je naložil v zid panjev,
golí, okornih skal in vsega. Zató še zdaj, ko Kerjavlja več ni, niso
stene gladke. Streha je bila sicer le ena pa mnogovrstna, kajti Kerjavelj
je pokril nekoliko s slamo, nekoliko z mahom, nekoliko z deskami ali
z pezdirjem, po vrhu pak je imel naloženo kamenje in stara kolesna
platišča, da mu ne bi sapa strehe trgala. Ker Kerjavelj ni bil nobene
kamenite vloge v zemljo postavil, poobesila se je bila njegova hiša tako
na zapadno stran svetá, da je Lovre stopivši skozi duri malo mislil, ali
si je človek tu življenja v svesti ali ne.

Še bolj čudno je bilo to stanovanje od znotraj, kajti bilo je tukaj vse
v enem, hlev, izba, kuhinjska shramba in klet. V enem kotu ste bili
privezani dve kozi, v drugem je bilo natovorjeno dokaj črnih piskrov
krompirja, koškov za smolo in druge ropotije. Tam v poslednjem kotu pak
je na slami ležal Mrtinek Spak.




Sedemnajsto poglavje.

    Tje v kamro, tje v kamro
    Že sije prebeli dan,
    Pomenek, pogovor
    Še ni dokončan.

              _Narodna pesem._


Ko je deseti brat začutil, da je Kerjavelj s Kvasom v hišo stopil, obrnil
se je od stene. Videlo se je, da mu vsako gibanje veliko težave in
bolečine dela. Lovre je obstrmel, ko je videl, kako zeló se je Mrtinek
od sinoči spremenil. Z rujavega lica je bila kri zginila in vseh tistih
značajnih prog ni bilo po obrazu.

“Ali ste prišli? Prav je, da ste prišli. Kerjavelj! primekni gospodu
tisti panj, naj se vsede,” pravi deseti brat.

Lovre je zapazil, da se Mrtinku ni samo način govorjenja sploh (poprej ga
je, kakor skora vse ljudi, tikal) temuč tudi glas spremenil.

“Kerjavelj! idi ven, midva imava svoje pomenke,” pravi Mrtin na dalje.

Da-si ne posebno rad, pobral se je hišni gospodar Kerjavelj vendar iz
hiše, poprej pak je pol skrivaj namežikal Kvasu in djal: “Kaj sem pravil,
da bo testament!”

“Mrtin,” reče Lovre, “jaz vidim, da si zeló bolán; pošlji po zdravnika.
Če ti kaj manjka, nič ne skrbi, bode se že dobilo. Zdravje je draga reč,
pa nikdar predraga.”

“Za take ljudí ko ste vi, za-me ne! Meni noben zdravnik ne pomaga. Moje
ure so se stekle.”

“Te misli ne smeš imeti. Ti si nisi dal sam življenja, tedaj nisi
gospodar svoj in ne veš, doklej imaš živeti. Kaj ne da privoliš, da
pošljem po Venclja. Na Slemenicah je zdaj, koj bo tukaj,” pravi Lovre.

“Če povem, da imam svinec v sebi, mislim da boš tiho — prosim ne zameri,
da te tičem in govorim kakor v dnevih svoje neumnosti. Jaz že vem, zakaj
te tičem.”

“Svinec?” vprašal je Lovre.

“Cel strel! pa ne vprašaj dalje, odgovora ne boš dobil. Kar sem steknil,
to je zasluženo. Rad grem gori k svoji materi. Upam, da mi bo Bog
milostljiv,” pravi Mrtinek.

“Ali bi ti ne bilo veliko tolažbe, ko bi po duhovnika poslal?”

“To bom že oskrbel,” pravi Mrtinek. — “Tebe bom pa nekaj druzega prosil.
Veliko ljudi je, ki so me radi videli in marsikoga sem tudi jaz rad imel,
zaupal pa nisem nikomur. Tebe bi bil lehko sovražil zavoljo tvojega
imena in rodú, ki me na nekoga domišlja. Toda ko sem te vprvič videl,
spoznal sem te, da nisi še drugemu svetu podoben, vzlasti pa enemu
človeku ne, ki ti je v rodu, kterega sem pa jaz sovražil žive dni, Bog mi
odpusti ta greh! Zató sem te rad imel in zató sem te prosil, da si prišel
zdaj k meni, ko mi je treba človeka, kteremu moram nekaj zaupati. Ali
smem tebi?”

“Če ti jaz morem kaj storiti, storim ti z veseljem. Vendar če imaš kaj
posebnega povedati, premisli, komu poveš. Jaz sem ti še skoro na pol
tujec.”

“To ni res! Ti si med dvema eden, ki ni verjel, da sem jaz to, kar sem
bil na videz. Eden je vedel, ti si pa mislil. Rad bi šel s svetá, da bi
to med vama ostalo. — Posezi tù v zglavje!”

Lovre poseže v zglavje in dobí nekaj v ruto zavitih, listin. Mrtinek se
stegne in je vzame v roke, nekoliko razvije, oko se mu zasveti in poljubi
je: “Prijatelj! samo ena duša je bila na širocem svetu, ki je mene
ljubila, kakor bolj ne more, in to je bila — moja mati. Ona je te črke
pisala. Smrt imajo v sebi, zakaj enega človeka lehko pogubé. In vendar je
je pisala ljubezen, ljubezen do sina!”

Pri teh besedah desetega brata je Lovre videl, da se mu je solza utrnila
z očesa.

“Ali tvoja mati še živi?” vpraša Mrtinek.

“Še,” odgovori Lovre.

“Kaj pa oče?”

“Tudi oče še živé.”

“Ali pa ti ljubiš tudi svojega očeta?” pravi deseti brat. — “Da gotovo
ga ljubiš. Srečen človek si, zakaj nobena reč ne žge in ne peče bolj
človeka, kakor če ima očeta in ga mora sovražiti.”

“Mrtin! ti si zelo bolan, nikar svojega zdravja še bolj ne kvari s tem,
da si enake reči domišljaš,” djal je Lovre.

“Domišljaš? Vprašam te, prijatelj, ali si je treba _domišljati_, če je
človek vse življenje take misli in skušnje imel. Ti boš djal, da tacega
ni, pa pogledi ga, ki pred teboj leži in videl boš tacega človeka. — Zdi
se mi, da sem ti več povedal, kakor sem bil namenjen. Tukaj vzemi to
pisanje in nesi ga na Polesek. Tam poišči starega gospodarja in daj mu
vse to. Reci mu, da sem ga pred svojo smrtjo prosil, naj mi odpusti. Tam
gori bom ž _njo vred_ — tako mu povedi — prosil Boga, da mu bo tudi on
odpustil. Pa zarotim te na tvoje poštenje in na ljubezen do matere, ktera
te je rodila in te s trudom, skrbjó in potrpljivostjo odgojila, pomni,
da ne pokažeš te reči živemu človeku, razun njemu. Tudi sam je ne smeš
pogledati.”

Lovre je mislil že šop spraviti, ko se je Mrtinek še v drugo stegnil in
rekel: “Daj, še enkrat daj edini žalostni spomin moje matere. Kedar sem
imel to-le v roci, spomnil sem se nje, kako je na smrtni postelji slovo
od mene jemala z jokom in težkim srcem. Tačas sem zaprisegel, da se bom
maščeval. Da se nisem zahvaliti se imam samo njej, njenemu dobremu srcu.
Deseti brat bi bil lehko premožen mož, ali zarad nje ni hotel biti, ki je
v revščini in nadlogi živela.”

Vse, kar je Lovre danes slišal in videl, vse to se mu je tako čudno in
posebno zdelo, da vsega ni mogel razmotati. Pač že prej ni veroval, da
bi bil Mrtinek v istini deseti brat z vsemi lastnostmi, ktere mu je
kakor tacemu ljudstvo prisojalo in ktere si je sam tako dobro prisvojal.
Ali zraven vsega tega ni nikdar mislil, da bi bil ta človek kaj več
kakor bistroglav in lokáv mož, ki je znal morda nekaj iz samopridnosti
ali pa iz posebnega veselja vlastito in čudovito živeti ter radoverne
ljudi varati. Da-si bi mu bilo ta ali uni prigodek, kedajšnje Mrtinkovo
govorjenje in vedenje lehko misel zbudilo, ktere se je ta dan prepričal,
vendar ni prišel do tega, bodi-si da mu ni bilo mar ali pa da je z
lastnimi rečmí imel prevdarka dovolj. Nehoté mu je tedaj vstala človeštvu
sploh znana slabost zvedavosti in pozabljivši, da je deseti brat bolan,
djal je: “Mrtinek! do danes te nisem poznal na tanko. Iz tega pak, kar
si zdaj govoril, posnamem, da si drugačno življenje preživel, kakor sem
jaz mislil. Za vse to te ne vprašam, že veš, zakaj si reč zakrival. Samo
to bi rad vedel, ali ti je resnica, kar si prej djal, da bi namreč mene
lehko sovražil zarad mojega imena in rodú.”

“Ti si Kvas” — odgovorí Mrtinek — “Kvas se pa lehko spremení v besedo
Kaves. Ti si iz kraja doma, kjer je neki Kaves doma.”

“Na imenu in domu pač ni nič ležeče, Mrtinek!”

“Vem da ne, prijatelj, vem da ne, če je človek pošten in dober, ostane
pošten in časti vreden, naj ima kazno ali nekazno ime. Po imenu in po
licu jaz ne sodim ljudi. Pa to pravijo ljudjé, da na lesniki jabelko ne
zraste.”

“Po tem tacem ti je kdo iz moje rodovine kaj žalega storil?”

“Meni ne, meni ne!” odgovorí deseti brat ter na enkrat nekaj bolj resen
postane. Lovre je mislil, da mu njegovo vpraševanje ni ljubo, zató je
obmolknil. Ko tudi Mrtinek nekaj trenutkov ne reče nobene besede, vstane
Kvas in pravi: “To pisanje bom že izročil, kakor želiš, ne skrbi. Sicer
pa bo prišel zdravnik k tebi, če dovoliš ali ne dovoliš.”

Mrtin je med tem v okajeni leseni strop gledal in ni poslušal, kaj pravi
Lovre. Še le ko je ta mislil oditi, poklical ga je nazaj in djal: “Vsedi
se na panj nazaj!”

Lovre se je domislil, da ne utegne muditi se, da ga bodo v gradu
pogrešali, vendar se ni mogel izgovarjati. Nekaj mu je djalo, da naj
ostane in vstreže možu, kteri je imel pač nekaj zanimljivosti za-nj,
da-si do današnjega dne ne več, kot toliko, kakor mika vsak original
mislečega človeka, ki hoče poznavati čudno koderčijo tega sveta, v kterem
je on sam en del, čeravno neznanljivo manjši, kakor si v svojem egojizmu
včasih domišlja.

“Od kod si doma in kaj je tvoj oče, to sem vedel popred, predno sem te
videl,” — djal je Mrtinek. — “Zdaj te pa vprašam, ali ne moreš vedeti, če
je kdo iz tvoje sorodovine kedaj šolal se?”

“Pač!” — djal je Lovre. In kakor bi mu nekaj na um padlo, pogleda
desetemu bratu v obraz. Pa da-si je bil poslednji postaren na videz in
nagrban, toliko let, kakor bi jih bilo za potrjilo njegove hitre misli
treba, ni mogel Mrtinku prisoditi.

“Koliko je že tega in kdo je bil to?” vpraša Mrtinek. — “Jaz sem vedel,
da se ne motim.”

“To je kacih štirdeset ali še več let, kar se ne vé za-nj. Mislimo, da je
umrl. Mojega očeta brat je bil.”

Ko je Mrtinek to slišal, vprl se je z levo roko v zglavje, na pol vsedel
se, in s čudnim strmečim glasom djal: “On je tvoj stric!”

Koj po teh besedah pa se zgrudi na posteljo nazaj. Iz tega, kako je usta
razvlekel in oči zatisnil, videlo se je, da ga je rana hudo zabolela ko
je na nagloma sklonil se po koncu.

“Da, res je, lehko je tako,” — govoril je potlej Mrtinek kakor sam s
seboj. — “Mislil sem za gotovo, da je kaj tacega. Da bi bilo pa tako,
stric, stric — tega nisem vedel. Da, v enem pismu sem našel Kvas, drugod
je Kaves. Ali pa veš, da ni še kdo drugi tvojih prednikov šel od doma?”

“Nobeden. Tudi za tega so doma pozabili. Le dvakrat sem slišal o njem
praviti. Sicer so bili vsi kmetje. Moj oče je bil osem let star, ko je
šel óni od doma. Potem se ni več oglasil. Pa kakor vidim, ti nekaj več
veš o njem.”

“Vem, vem, še preveč vem!” — pravi Mrtin nekako zamolklo. — “Ker te zdaj
še bolj poznam, moram ti zgodbo povedati, ktere nisem druzemu ko sam sebi
še nikoli pravil, da boš tudi ti vedel, kdo sem jaz.”

Ker je povest Mrtinkova precejšno dolga, stavimo jo blagovoljnemu bralcu
v naslednji odstavek.




Osemnajsto poglavje.

    On, ki je sam bil ljubi moj,
    On, ki je pravi oče tvoj,
    Šel je po sveti, Bog vé kam,
    Tebe in mene ga je sram!

                       _Prešern._


“Že je tega nekaj let — tebe in mene še ni bilo — ko je v poglavno mesto
naše dežele prišel mlad doktor zdravnik; imenoval se je Peter Kaves. Ni
mi treba praviti, da je bil to tvoj stric. Zakaj je svoje rodovinsko ime
spremenil, tega ne vem. Mislim, da mu ni bilo všeč in hotel se je bolj
učenega napraviti.

Hitro je bil znan po mestu kakor najbolji svojega poklica. Imeli so ga
za najbolj učenega in res je ozdravljal ljudi, ki so imeli take hromote,
da že zdravja niso več upali. Tako se je raznesel glas o njem tudi po
okrožji.

Nekega dne je dobil povabilo, naj pride v grajščino, ki je bila kake
tri ure od mesta proč. Ob enem se mu je s prošnjo vred poslal voz. Ker
je ravno utegnil, šel je še tisto uro. Plemenitaš Strug — tudi ime smem
povedati, ker je ta rodovina do današnjega dne že vsa pomrla. — Strug ga
je prijazno sprejel in mu naznanil, da je njegova stričnica, bratova hči,
ktero pa kakor za lastno ima in ljubi, že več časa na očéh bolna. Tudi mu
je tako povedal, da je doktor lehko umel, da ne gleda za noben, še tako
velik denar, če se le deklica ozdravi.

Doktor Kaves je bil denarja lakomen. To je bila njegova največa strast.
Za to je storil vse, kakor bom še povedal.

Ker je doktor videl, da bo tukaj plača jako dobra, djal je ugledavši
bolne dekličine oči, da mora nekaj dni opazovati, od kod bolezen izvira.
Grajščak je bil tega vesel in mu je zatrdil, da če se za nekaj dni v
gradu ustanovi, bode se dobro imel kakor bi bil doma.

Majdalena Strugova je bila stara tačas kacih devetnajst let. Lepa ni bila
po obrazu, pa imela je lepo dušo, srcé dobro, ah! najbolje srce, kar sem
jaz ljudi poznal.

Doktor Peter Kaves se je na gradu seznanil bolj na tenko z grajščakom
in njegovo stričnico. Bog mu je bil dal dober jezik, dar, kterega ne
dobi vsak, po kterem se pa vendar vsak sodi. Govoril je doktor v tej
mali druščini o tej in oni reči, vse pa je znal govoriti lepo in dobro.
Tako se je prikupil grajščaku in moji ma — — _moji materi_ —, saj ti
moram povedati, da je Majdalena Strug moja mati. Seznanil se je Kaves pa
tudi z druzimi rečmi na gradu, tako na priliko je na tenko zvedel, kako
veliko je premoženje Strugovo. Tudi je zvedel, da bo po stricu dobila vse
Majdalena.

On je bil lakomnež. Koj je sprevidil, da ne bi bilo težko Strugovo
premoženje priženiti. On je bil lepe vnanje postave in zaupal je tudi
veliko svoji zgovornosti.

Res se ni motil. Moja mati je verjela prilizljivim lepim besedam mladega
doktorja. Revica je mislila, da je ves svet tak ko ona, da ne zna
goljufati, legati in krivo prisegati!

Moja mati ga je ljubila v resnici in z vsem srcem. Tudi on je djal in
kazal, da jo ljubi tako in tako. Ona je premalo poznala ljudi in svet, da
bi bila ločila hinavščino in pravo misel.

Ko se je doktor tako preveril, da mu na eni strani ni nobene ovire,
potipal je na lehko še na drugi, da bi zvedel, kako njen stric misli,
varoval se pa naravnost vprašati in povedati, da ravno on namerava dobiti
bogato Strugovo. Ali tukaj je zvedel, da stric nikakor ni namenjen s
svojo deklico tako nizko sesti, da bi jo dal temu ali onemu, ki nima ni
gotovega premoženja niti vsaj njemu enacega imena. Vendar ni obupal.
Plemenitaš je bil star. Dolgo ni mogel živeti. Čez pet let pak je bila
deklica zadosti stara, da se je lehko sama odločila. Tako je sklenil
čakati, kaj pride.

Oko je bilo ozdravljeno in doktor je moral zopet v mesto. Plemenitašu
se je bil znal toliko prikupiti, da ga je pri odhodu vabil, naj pride
večkrat v njegovo hišo. Sicer pa je imel tudi po zimi priliko govoriti z
mojo materjo, ko je s stricem prihajala v mesto.

Tako jo je tri leta slepil s svojo ljubeznijo, ki je bila to se ve samo
navidezna. Vse to zarad bogastva!

Moja mati je bila dve in dvajset let stara. Ženini so se jeli oglašati.
Marsikteri med njimi je morda iz ravno tako nepoštenih razlogov snubil,
kakor Kaves. Vendar vem, da bi bil najslabeji med njimi bolji od
doktorja. Pa moja mati je vero imela, da boljega in blažega nima vesoljni
svet. Zató se ni udala v stričevo voljo, ki je, že slaboten in postaren,
želel, da bi se možila pred njegovo smrtjo in jej je zdaj tega zdaj onega
izmed tistih nasvetoval, ki so mu bili po godu.

Stric je bil že nevoljen in je protil tako in tako.

To je doktor vse zvedel. Ker se je bal, da ne bi mu spodletelo, česar je
čakal že tri leta, da bi namreč stric moje matere ne prisilil kterega
druzega vzeti, sklenil je kaj tacega nemogoče storiti. To kar je
malopridnež naredil, zgodi se v naši deželi težko še kedaj. Pregovarjal
je mojo mater, da bi se na tihem ž njim poročila. Mati moja je bila
preveč vestna ženska, da bi se bila temu koj udala.

Ko je razvidel, da sam ne opravi ničesa, dobil je za denar nekega
malopridnega duhovna, ki ni hotel poznati svetosti svojega stanú in je
bil zarad tega po viši duhovski oblasti od službe odstavljen zarad več
pregreškov, ki so vsi izvirali iz pijanstva. Ta je moji materi skazoval,
da tako djanje v teh okoliščinah ne bi bilo niti zoper cerkveni niti
zoper deželski zakon, če se le poroka čez nekaj let očito razglasi ali na
videz ponovi pred svetom. Ker je doktor to obetal, privolila je moja mati
in omenjeni duhovnik ju je poročil.

Pač se je moja mati kesala in grenke solze točila, ko je bilo to končano.
Nekaj jej je menda v srcu djalo, da ta reč ne more srečnega konca doseči.
Tudi se jej je koj zdelo, da se je doktor, poprej ves ljubeznjiv in
prijazen, po poroki vidno spremenil. Pa revica je molila in Boga prosila,
da bi vse na dobro obrnil in molitev jej je dajala upanje. Upanje! —
upanje! Neumnost! —

Od strani je slišala, da doktor Kaves, o kterem ni živ krst vedel, da je
njen zakonski mož — da ta doktor Kaves ne živi posebno v strahu božjem in
pošteni čednosti, kar se ženstva tiče. — O zakaj ni tega pred slišala! —
In vendar tudi zdaj ni verjela, ni mogla verjeti! — Ko sta se sešla, kar
pa je malokdaj bilo, vprašala ga je, ali je to res ali ne. On je sicer
tajil, pa ne veliko. In ko se je začela bridko jokati, pustil jo je in
šel. “Neumnica!” to je bila vsa tolažba vse opravičevanje!

V enem pogovoru jima je govorica prišla na sv. vero in na Boga. Iz nekaj
besedi, ktere je govoril, razvidelo se jej je, da nima nobene vere. Ko se
je s strahom od njega obrnila, roki sklenila in zavpila: “Jezus! kaj bo
s teboj!” zasmejal se je zaničljivo, vstal in šel pozdravivši jo z lepo
besedo: “Ti si neumna!”

In vendar ga je rada imela. Molila je za-nj, molila je tačas in še potlej
v drugačnih časih, in še jaz sem moral ž njo moliti za-nj!

Kacih šest mesecev po oni nesrečni poroki je stric moje matere zbolel.
Naredil je testament. Moja mati ga je ljubila kakor očeta, ker jej je
vest vedno očitala, da se je zeló pregrešila v poslednjem času zoper
njega, stregla mu je še z večo nevtrudnostjo noč in dan.

Doktor Kaves je bil poklican k staremu gospodu. Do tega je imel stari
največe zaupanje. Mislil je, da je to njegov prijatelj, da ga bo _on_ še
smrti otel, če ga bode le kdo. Kako strahovito se motimo na tem svetu!

Moja mati je doktorja, predno je bolnika videl, na stran poklicala ter ga
je s sklenjenimi rokami prosila: “Peter, ljubi Peter! Skrbi z vso svojo
vednostjo, da boš strica ozdravil. On je moj dobrotnik in bode tvoj. Bog
naju varuj pregrešne želje, da bi umrl! Temuč jaz rada čakam še deset,
dvajset let, da so le stric živi in zdravi!”

“Skrbel bom!” — djal je on.

Dal mu je nekega črnega zdravila. Polovico je bolnik v dveh dneh popil,
tretji dan je umrl. Tačas moja mati ni slutila nič hudega. Pozneje pak je
v svojih burnih dnevih govorila, da je Kaves stricu zavdal. Skazati mu ne
morem! Enkrat sem mu to omenil in na obrazu sem bral, kakor bi bilo res!
Bog bo sodnik! Naj bo milostljiv!

Sodnija je po stričevi smrti vzela testament in premoženje v svoje
varstvo. Majdalena Strug je bila imenovana v poslednjem stričevem
sporočilu za edinega dediča. Doktor Kaves je mislil, da je na koncu
svojega namena.

Pa Bog je drugače obrnil.

Skazalo se je, da plemenitaš Strug, moje matere stric, vprek svojemu
bogastvu ni nič lastnega premoženja imel. Vse je bil namreč podedoval
po neki teti. Ta pak je imela sina, za kterega se ob smrti materini ni
vedelo, kje je, in so ga sorodniki za mrtvega razznanili.

Leto pred stričevo smrtjo je bil z daljnega prišel v svojo domovino
nazaj. Ker pa je videl, da je stric že na koncu svojega življenja, ni
hotel precej svoje pravice tirjati. Zdaj pa po Strugovi smrti se je
očitno oglasil in skazal. Testament je bil ovržen, Majdalena ni imela
nič, razen zapuščine svojega očeta, ktera pak ni bila veliko veča, ko
dota vsake bolje kmečke hčeri.

Pravda, ktero je moja mati po priganjanji doktorjevem začela, iztekla se
je na njeno izgubo prav v kratkem času, ker je bilo vse očito po zakonu.

Zdaj še le je prišlo moji materi spoznanje, popolno pa strašno spoznanje!

Ko je doktorja, ki se je je odslej čisto ogibal, poiskala in ga opomnila,
naj se sklenjena zveza razznani, ko mu je povedala, da bom jaz prišel v
kratkem času na svet, kot sad te zveze: tačas se jej je pokazal pravi
doktor Kaves.

“Jaz te zdaj ne poznam! Beračice ne maram, sosebno grdé ne!” To so bile
zadnje besede, ki je je ž njo govoril. Ta skušnja je bila pač podučilna,
ali draga moja mati bi bila skoro življenje dala za njo. Morda bi bilo
bolje!

Ko je ozdravela na vročinski bolezni, pokazala se je druga bolezen,
blaznost. Razum in zdravje na duhu se jej je za nekaj časa povrnilo, ko
sem se jaz rodil. Pa ne dolgo potem in zopet se je je lotilo. In vse
njeno življenje se je menjávalo zdravje in blaznost.

Pač je imela dokaze sklenjenega zakona z doktorjem Kavesom v roci. Pa
tožiti ga ne bi bila hotela, — ljubila ga je še zdaj, nevredneža; in ko
bi ga bila hotela tožiti, ne bi bilo več mogoče, zakaj Kaves se je kaj
tacega bal in šel iz dežele tačas, ko je moja mati pri tujih ljudeh in na
pol mrtva ležala. Kam je šel, ni nihče vedel.

Od kraja je stanovala moja mati v mestu. Kmalu pak je sprevidela, da v
mestu njeno malo premoženje ne bi dolgo trpelo. Preselila se je z menoj
na kmete. Sorodnik, ki je bil namesto nje podedoval Strugovo grajščino,
ponujal jej je svojo pomoč. Pa ničesa ni hotela vzeti.

Jaz sem jej bil edino veselje. Brez mene ni bila nikjer, ni delala
ničesa. Le enkrat se spominjam, ko je bila zopet temna senca prevzela jej
um in pamet, in sem jaz deček štirih let jokaje gledal čuden njen obraz
ter poslušal nenavadne nekaj divje besede svoje ljube matere in si v
smrtnem strahu nisem tega mogel razložiti: tačas se spominjam, da me je
pehnila od sebe in djala: “Proč ti si njegov!” Pa koj v tistem hipu se
jej je um povrnil, stisnila me je k sebi in djala: “Ni res, moj, moj!” Ko
bi sto let živel, tega ne bi mogel pozabiti.

Ko sem nekoliko odrasel, učila me je brati in pisati sama. Sicer pa mi
je vedno pripovedovala, da bom študiral, da bom učen mož. Meni to ni
dopadalo. Raji sem letal okrog po hosti in polji, nego sedel pri bukvah.
Sicer pa je mati moja nevedé jemala mi veselje do učenja in mi cepila
kali tacega brezpridnega življenja, kakor sem ga res imel. To pa je
bilo posebno tačas, ko se jej je bolezen vračevala in mi je, ne vedé
kaj govori, pravila vse, kar sem jaz tebi povedal in še več, vse bolj
na tenko. Tako sem se, da-si vem, da mati ni nikdar tega hotela, navdal
sovraštva do tistega moža, ki mi je življenje dal, ki je pa materi tako
neusmiljeno srečo podrl in pokopal. Že kot mlad fantè sem si ga želel
dobiti, da bi tako ravnal ž njim, kakor je on z materjo. Le z nevoljo in
da bi matere ne žalil, molil sem zvečer ž njo vred “za časno in večno
srečo očetovo.”

Kolikor je bila moja mati starša, toliko bolj poredkoma jo je obiskovala
bolezen. Zadnje leto sem jo še le potem spoznal, kedar jo je razumnost
zapustila, da je postala zgovorneja in mi pravila o mojem očetu, kterega
sicer ni v misel jemala.

“Ti boš učen, ko on!” — govorila mi je ob tacih prilikah. — “Ti boš znal
govoriti, še sladkeje ko on! — Legati in goljufati se boš naučil in,
o! — še zavdajati, strupe poznavati, vsega se boš naučil, ko tvoj oče.
— Pa ne smeš skušati, kar boš znal, greh je to! On je greh storil! —
grehov veliko. Ti boš drugačen, ne boš podoben očetu. On ni imel srca ni
ljubezni!”

Tako mi je govorila. Meni se je šola pristudila. Mislil sem, da so vsi
učeni tistemu enaki, ki ga mati _oče_ imenuje.

Štirnajst let sem bil star, ko me pošlje v mesto, da bi v šolo hodil. Od
nje sem se bil precej naučil, tako da bi bil lehko izhajal.

Svoje premoženje je posodila moja mati kmetu, pri kterem sva stanovala
in živela. Tačas je bilo že še toliko, da bi se bil jaz lehko nekaj let
vzdržal. Za pozneje, ko bi bil stareji pak je imela mati namen, poprositi
svojega sorodnika za pomoč, ktero jej je bil pred nekaj leti ponujal.

Toda ni je bilo treba.

Komaj je mati s solznimi očmi v mestu od mene slovo vzela naročevaje mi,
naj bom priden in odšla od mene, ko sem jaz sprevidel, da sem preveč nje
navajen, kakor da bi se mogel tujim ljudem privaditi. Komaj je bilo en
teden, že sem bil na potu domú — ali ker pravega doma nisem imel, bolj
prav — k svoji materi. Našel sem, da je ona taka ko jaz, da je jokala
noč in dan za menoj. Vesela me je bila, ko sem prišel in karala me je ob
enem. Prosila me je, naj grem nazaj in videlo se je, kako rada bi imela,
da bi ostal pri njej.

Naredila sva, da bom še eno leto odložil šolo, da se bom pridno učil od
nje vsega, kar je mogoče, prihodnje leto pak bom šel za stalno in za
gotovo nazaj v mesto.

Ali tega prihodnjega leta ni doživela. Jaz sem mislil, da jo bom zmerom
imel. Ah! ko bi jo _še enkrat_, le enkrat videl na tej zemlji, po kolenih
bi šel do konca svetá!”

Do sem je Mrtinek mirno pravil, le včasi se mu je poznalo, da mu spomin
te ali one reči čutila zbuja, ktera težko kroti. Tù pak je na enkrat
obmolknil, nekaj časa ni trenil z nobeno gubo na obrazu, potem pa mu je
debela solza pritekla iz očesa in zjokal se je kakor otrok.

Tudi Lovre je bil ginjen. Domislil se je svojih roditeljev in vprašanje
mu je prišlo: Ali si ti tako spoštoval svojo mater, kakor ta spoštuje
njen _spomin_? Koliko globokejo nežnejo čut ima ta človek, kterega bi bil
marsikak izobraženec zaničljivo kakor siroveža po strani pogledal in
obsodil, da blažega čutila, kakor je imajo živali, niti zmožen ni!

“Še tisto zimo je moja mati nevarno zbolela — pravil je Mrtinek dalje. —
Predno sem vedel ali je mogoče ali ne, videl sem jo mrtvo ležati. In ko
bi z neba na zemljo padel, bil sem sam, brez sorodnikov, brez prijateljev!

Na smrtni postelji mi je izročila svoja pisma in spričala. Ž njimi mi je
rekla poiskati in skazati se svojemu očetu, tvojemu stricu. Kedar boš v
veliki sili, poišči ga, tako mi je naročala, povedi mu, da ga prosim, naj
tebi popravi, kar je meni hudega storil; povedi mu tudi, da mu iz srca
odpustim.

Tega poslednjega mu nisem nikdar povedal. Prosim tedaj tebe, moj
bratranec! — pa morda te je sram, da te tako imenujem?”

Kvas ni mogel odgovoriti. Podal mu je roko, ktero je Mrtinek smehljaje
se prijel in stisnil, rekoč: “Bratranec! ko si pred precej veliko dnevi
vprvič prišel v ta kraj, prorokoval sem ti, da me boš pomnil. Tačas sem
to drugače mislil, zakaj čeravno sem mislil, da si mi morda po njem
nekaj v rodu, nisem vedel, da si bratranec moj, in kar je še več vredno,
bratranec dobrega srca. Pozabil pa nisem, kaj sem obljubil. Pa kaj sem
te že hotel prositi? Že vem! Povedi mu ti, da mu je moja mati na smrtni
postelji odpustila, povedi precej zdaj, ko mu boš pisma izročal, ktera
sem ti dal.”

“Gospod Piškáv je tvoj oče?” — vpraša strmé Kvas.

“In tvoj stric! — Piškáv se imenuje. Menda mu je bilo ime Kaves zoperno
in prekrstil se je, kar se je tukaj naselil.

Ker sem ti že toliko povedal moram do kraja povedati.

Po materini smrti bi bil imel jaz v mesto oditi zopet v šolo. Ali ni mi
bilo mar naučiti se kaj več. Umrl bi bil najraji, zakaj nisem vedel,
ali imam kaj opraviti na tem svetu ali nimam. Le ena misel mi je vedno
in vedno prihajala, namreč ko bi _njega_ dobil, ki je mojo mater tako
ponižal in prevaral, in storil, da je meni zamrla zgodaj prezgodaj, kako
bi ga hotel pestiti, kako bi mu hotel hudo vest zbujati! To je zoper
natoro, zakaj oče je oče, pa jaz sem imel svojo strast in ustrezal sem
jej!

Kmalu sem videl, da me ljudjé težko gledajo, pri kterih sem bil.
Zapazivši to nisem prašal, koliko imam še materinega denarja dobiti ali
kaj druzega, temuč navezal sem culo ter sem šel. Kam grem, tega nisem
vedel. Tako se začne moje desetobratovanje.

Ti boš morda vprašal, kako je to, da sem ravno ljudsko vero na desete
brate na svojo korist obrnil in brez posla živel.

To vprašanje sem si dostikrat sam postavil, zakaj sem tako začel, pa sam
ne vem, če znam pravi odgovor ali ne. Od začetka sem hodil od kraja do
kraja. Jesti sem povsod dobil, da še prosil nisem; več nisem potreboval.
Moja mati je včasi norela, kakor sem ti pravil, tudi že tačas, ko še jaz
nisem bil na svet prišel. Kmalu po njeni smrti, ko sem začel tako čudno
živeti, čutil sem včasi tudi jaz, da sem njen sin. Včasi mi je čudno
vrelo in kipelo po glavi; imel sem tačas nagnjenje do burne veselosti
in sem govoril, da dostikrat skoro nisem vedel kaj. Tako so ljudjé sami
začeli ugibati, da sem deseti brat. Meni je nekako dopadalo in navadil
sem se.

V poslednjem času, kar me ti poznaš, in že tudi pred precej dolgo, nisem
več čutil tistega vretja v glavi. Vse, kar si videl ti na meni, bila je
navada. Dostikrat je bila moja veselost samo odeja. Tukaj v srcu sem jaz
drugače čutil in mislil.

Ta pisma sem nosil s seboj, kakor spomin svoje matere. Očeta iskati mi ni
bilo mar. Da sem ga našel, to se je prav naključilo. To je bilo tako:

V ta kraj sem prav rad zahajal, ker so mi bili ljudjé po volji. Ta gospod
Piškáv se je bil naselil že pred nekaj leti. Večkrat sem ga ogledoval,
da nisem vedel zakaj. Nekega popoldne sem na jarku sedel pri hosti in
sem prebiral razna pisma, ki je je mati od doktorja Kavesa imela. Mimo
mene je on prišel, in da-si ne ogovarja nikogar sicer, zdelo se mu je
menda čudno, da tak človek _bere_, ko sem jaz. Vpraša me, kaj imam, in
ker mi je bilo ravno po nevedoma neko pismo padlo na tla, pobere ga in ga
pogleda. Bilo je pismo doktorjevo moji materi, ko še nista bila poročena.
Ne vem, kako je to, vsacemu druzemu človeku bi bil list iz rok izpulil,
njemu ga nisem. Komaj je popir pogledal, spremetale so ga barve, čudno me
je pogledal in vprašal:

Kje si to dobil, človek?!

Zakaj tako vpraša, zakaj je prebledel? mislil sem in na enkrat se mi je
posvetilo; zdelo se mi je, da je meni majheno podoben, nihče ni vedel
kdo, niti kaj je! Nihče drugi ne more biti! In rekel sem:

Doktor Kaves, dajte pismo nazaj!

Kako veš ti moje — —?

Ime? — O to je lehko! Kako ne bi sin Majdalene Strugove vedel imena
tistega moža, ki ga je v življenje spravil! — djal sem jaz.

Tako sem njega spoznal in on mene. Od tistega časa sem mu bil kakor slaba
vest. Zbadal sem ga, kjer sem ga dobil. Gluh sem se naredil za vse, kar
me je on prosil. Spoznal sem, da to ni prav, pa drugače sem mislil, da ne
morem delati.

Še menj je bilo prav, da sem njegovega sina Marijana sovražil, ki ga ima
menda iz kacega druzega zakona. Zató me je Bog kaznoval sinoči.”

Dalje deseti brat ni mogel govoriti. Zakašljal je in kri mu je šla skozi
usta. Lovre mu je pomagal, da se je vsedel.

“Le pojdi, bratranec! — Rad bi bil zdaj sam. — Po duhovna bom poslal,
da poravnam posvetnosti! — Reci mojemu očetu, naj pride k meni! —
Pozvedi, če sem Marijana zelo poškodoval. — Bog ne daj! — V jezi in brez
premisleka se je zgodilo!”

Lovre mu obljubi, da bo vse opravil, zdravnika poslal in popoldne zopet
prišel. Potem odide.




Devetnajsto poglavje.

    Vi bi boljše _briti_
    Kakor pak soditi
    Znali,
    Mali
    _Briči!_ hudiči!

            _A. Kančnik._


Kerjavelj je ves ta čas v veži sedel in nekov star koš zapletal z
vitrami. Kesal se je, kesal kolikor se je mogel, da je tačas, ko je hišo
delal, tako hentano debela hrastova vrata naredil, da se iz hiše venkaj
nobena besedica ne sliši. Zakaj da se v hiši testament dela, tega je bil
Kerjavelj tako zvesto prepričan, kakor da bo enkrat v nebesa prišel, kjer
bomo samo dobro jedli in pili, če je to naš Kerjavelj pravo vedel. In
volján je bil ob tej uri svetemu Petru obljubo storiti, da se bode tam
gori v večnem zveličanji pol dne postil, da bi bil le zdaj slišal, komu
misli Mrtinek Spak tiste tolarje in dvajsetice izročiti, ki je nekje ima
zakopane in vragu v shrambo dane. Trikrat se mu je vitra utrgala, tako z
jezo jo je nategoval, ko je videl, da se ne da ničesa slišati.

Začel je tedaj mož misliti, s čim bi se Kvasu, kedar pride iz hiše, tako
prikupil, da bi zvedel, kako je testament narejen. Dolgo je prevdarjal,
kaj bi mu dal. Na zadnje jo je menda pogodil, zakaj vrgel je koš od sebe
in vesel mencal roko ob roko, klobuk nazaj pomeknil in usta razvlekel,
kakor da bi se mu zdéhalo.

Kvas je prišel iz hiše.

“Počakite, počakite!” — vpil je Kerjavelj nad-nj, “Jaz vam bom eno
latovico tacega kislega mleka posnel, kot kraški sir. Kozje je res, pa
če se ena skorja prosenega kruha va-nj zadrobi, naredi se taka jed, da
nikdar tega. In ko boste vi to jedli, bodeva se nekaj pogovorila.”

Kvasa ni bilo volja ukvarjati se s šemo, zató ni odgovoril ničesa in šel.

“Ti bleda voda ti!” — godrnja Kerjavelj — “ti srobot iz grmovja ti,
dolgohlača ti! — Meni, da je cesar ali pa še kralj, če mu tisti suknjeni
répec doli visi! Le molči, Bog ti bo eno priložil okoli ušes in še rad
boš žrl kozje mleko. Pa tačas ti ga ne bom dal, ne! Naj bom pet let v
vicah zato gorel, če ti ga bom dal!”

Lovre Kvas tega rohnenja ni slišal, nekoliko ker je bil že predaleč
nekoliko, ker je Kerjavelj govoril bolj za svoja ušesa kot za ktera druga.

Solnce je bilo že visoko na nebu, ko je Lovre koračil domu. Vedel je, da
so ga med tem na Slemenicah pogrešili. Vprašanju, kje se je tako dolgo
mudil, ni se bilo nikakor mogoče ogniti. Če naravnost povem, da sem bil
pri desetem bratu tako dolgo, bode se jim pač čudno zdelo — mislil si
je. Vsega povedati ni smel. Izmisliti se kaj verjetnega, bilo je težavno
in sitno.

Ko bi bil pisma, ktera mu je Mrtinek izročil, precej nesel gospodu
Piškávu, kterega je zdaj poznal, zamudil bi se bil še dalje. Zató je
sklenil najprvo iti na Slemenice in pozneje priliko dobiti, da se
Mrtinkovega naročila iznebi.

Pustimo svojega junaka, naj premišlja, kar je danes slišal in videl
ter poglejmo drugam, kako se zbirajo oblačice nad reveževo glavo, ki v
zdanjem trenotku menj misli, kakor kedaj, da ga kaka nevarnost čaka.

Kake dve uri popred se je bila na Slemenicah zbrala druščina k zájutreku.
Razun domačih so bili gostje prejšnjega dneva: stotnik, zdravnik Vencelj
in hči njegova. Čudno se jim je zdelo, da ni Kvasa nikjer in ugibali so
tako in tako, kam bi bil šel. Kmalu pak so moški zašli na drugo govorico
o včerajšnjem lovu, o fajmoštrovem značaji in raznih malo imenitnih rečéh.

Manica je bila nekaj tiha ter je na več vprašanj svoje prijateljice tako
odgovarjala, da je poslednja videla, da so njene misli drugod kakor pri
pogovoru in je naposled obmolknila, premagavši skušnjavo nagajati jej, da
se boji za nekoga, ki ga ni tukaj.

Zájutrek je bil že dokončan, ko stopi ces. sodnik iz okraja, gospod
Mežón, v sobo. Spremljal ga je dolg, suhoten in na eno nogo malo šepast
duh, ki mu ljudstvo pravi _berič_.

“Tako! Še le danes pridete na moje povabilo? To ni lepo, gospod sodnik.
Ko bi bil vedel, da ste bili včeraj doma, maščeval bi se že kako, da mi
niste česti skazali, — —”

“Sero venientibus ossa, — kostí so dobre zá-me” — prestriže hišnemu
gospodarju besedo gospod sodnik Mežón, debeluhast, rudeč mož velicega
nosú in kratko ostriženih las. — “Pa nekaj druzega vam moram naznaniti,
zdi se mi, da še ne veste, da se je v vaši okolici strašno hudodejstvo
zgodilo?”

Vsi so se začudili in prestrašili.

“Ali je kak poboj?” vpraša Vencelj.

“Skoro bi bil, ali pa morda se bo še naredil. Mogoče je, da bo umrl,”
pravi sodnik.

“Kdo?” vprašalo je več glasov.

“Bližnji sosedje ste in ne veste nič! Jaz pa pridem danes prav po
nevedoma sèm in na potu zvem, da je neki hudobnež sina tega starega
gospoda s Poleska skoro do smrti potolkel.”

“Marijana?! — Ni mogoče, morda niste prav zvedeli. Sinoči je bil pri
nas!” — pravi Vencelj.

“Marijana, pravim! Danes po noči se je to zgodilo. Da se ne motim, priča
vam dovolj ta protokol. Bil sem zdaj na Polesku. Ne govori nič in stari,
ki je nekaj zdravnika, kakor sodim, trdi, da tri dni ne sme izpraševan
biti. Vendar sem jaz namenjen preiskavo koj začeti. Gospoda pak bom
prosil, da mi bodo pomagali.”

Po tem naznanilu je Manica vstala. Strašna slutnja se je je polotila.
Komaj je šla od mize proti vratom. Mati je to opazila in je hitela za njo
ven.

“Z mojim učenikom, gospodom Kvasom, sta sinoči ostala v hosti. On je
kesno prišel domú, vedel bo, v kteri kraj se je Marijan obrnil in če je
bil še kdo pri njima,” djal je gospod Slemeniški.

“To denem v protokol. Dobro! Gospod Kvas je prva priča. Kje je, prosim,
dajte ga poklicati,” reče sodnik.

Gospodar je odgovoril, da ga danes že celo jutro ni. Vsi so obmolknili.

Zdravnik Vencelj je rekel svoji hčeri, naj gre ven. Ravno tako gospodar
svojemu mlademu sinu.

“Gospodje! ne zamerite,” — djal je sodnik Mežón — “ali ne veste, morda
sta bila ta gospod Kvas in Poleščanov sin kaj navskriž, postavim kakor je
to med mladimi ljudmi navada zarad kake deklice ali kaj? Jaz ne dolžim
in ne mislim nič. Ali da je ta prigodek velike imenitnosti in da je moja
dolžnost reč na tenko preiskati, to mi boste pritrdili. Zato samo vprašam
in menim, da je govorjeno samo med nami.”

“Ravno nasproti vaši misli, gospod sodnik! — bila sta vedno prijatelja in
jaz svojega učenika dobro poznam in vem, da kaj enacega ne more storiti.
Vi ste se prenaglili,” djal je gospodar.

“Prijatelj! ti ne veš kako je,” — oglasi se Vencelj. — “Tudi jaz imam
tega Kvasa rad, prav rad. Do te ure mu ne bi bil ni slabe misli prisodil
in še zdaj upam, da je prazno, česar se bojim. Da je Marijan Kvasa
sovražil ravno zarad kaj tacega, kar je gospod sodnik omenil, to vem za
gotovo. Včeraj zjutraj mi je sam pravil.”

Sodnik se je vesel svojega ostroumja in pozabivši veliko resnost tega
pogovora malo na smeh obrnil. Pa koj se je spomnil, da to ni lepo in djal
je modro: “Dva razloga sem imel, da sem to vprašanje postavil, gospodje!
Prvi razlog ali kakor smo včasi rekli “_indicium_,” bil je ta, ker je
Kvas sinoči _pozno_ domu prišel; drugi, da ga danes nikjer ni videti.
Zdaj je pa čestiti gospod zdravnik še tretjega povedal. Preiskava se mora
začeti.”

Zdajci je stric Dolef, ki se je bil še le zdaj zbudil, v sobo stopil in
jel praviti novico, ktero so že vedeli. Ker je bil na mestu hudobnega
djanja in še potlej v Polesku, zapisal je sodnik vse, kar je povedal.
Sosebno važno se mu je zdelo, da je zvedel, kje se je vse to godilo,
česar mu na Polesku niso bili povedali.

Odpravili so se vsi proti Skalam.

Tam na mestu so pregledali vsako potlačeno travo okrog tistega kraja,
kjer je bilo pokrvavljeno.

Kri je bila videti na dveh krajih. Tudi boso nogo so na dveh krajih
sledili.

To poslednje je nekoliko podrlo sodnikove razloge in “indicije,” po
kterih je hotel Kvasa dolžiti.

Pridružil se je bil preiskovavcem kmet iz vasi. Ta je trdil, da je sinoči
čul strel na tem mestu. Sodnik mu je ometal, rekši da laže, zakaj Marijan
je _udarjen_ ne obstreljen. Kmetič si iz spoštljivosti do gospoda ni upal
svojeglavo trditi. Raji je verjel, da se mu je senjalo ali kaj tacega. Ko
je pa malo po grmovji okrog hodil, našel je puško, ktero je bil prejšnji
večer Kvas pri kamenu pozabil in Marijan potem po gošči zagnal.

Spoznali so Kvasovo puško in bila je izstreljena.

Sodnik je imel četrti in peti vzrok. Djal je, da mora Kvasa prijeti in v
ječo odpeljati.

Drugi so molčali. Pet razlogov je govorilo zoper Kvasa, in samo eden,
bosonoga stopinja, za njega.

Znano je, da če enkrat začnemo koga na sumu imeti, podpira ta sum vsaka
najmanjša stvarca iz sedanjosti in prejšnjih časov. Tako je tudi gospod
stotnik medpotoma proti gradu začel domišljati se, kaj se mu je vse o
včerajšnjem Kvasovem obnašanji proti Marijanu in celi druščini čudno
zdelo.

Med tem je bil Kvas prišel domu. Stara Urša, ki mu je zájutrek prinesla,
pravila mu je, kaj se je zgodilo z Marijanom. Iz Mrtinkovih besed in po
tem pripovedovanji je obsodil, kako je ta reč. Namenjen je bil koj v
Polesek iti in prepričati se, ali je res tako hudo, kakor dekla pravi.
Vsikakor pak je sklenil molčati in svojega ravno najdenega bratranca ne
izdati.

Kam so gospodje šli, tega mu Urša ni vedela povedati.

Ravno je stopil iz veže, da bi šel na Polesek, ko ga srečajo sodnik,
gospodar in drugi.

“Gospod Kvas!” — začel je sodnik s svojim najslovesnejšim glasom — “pojte
z nami v grad nazaj, nekaj bomo govorili z vami.”

Ko so v sobo prišli, prijel ga je gospod Mežón za ramo in djal: “V imenu
cesarske postave vas dam jaz tukaj ukleniti in greste z menoj!”

Kaj tacega Lovre pač ni pričakoval; zató je malo osupnil. To je sodnik
opazil, namežikal je drugim in imel je šesti podpirajoči razlog ali
indicij, da se ne moti. Koj pa je bil Kvas zopet miren in djal je: “Ali
ne smem vedeti, zakaj me doleti ta čast, da moram _uklenjen_ z vami?”

“Prosim, potrpite za odgovor,” — pravi sodnik. — “Če se mi vsi motimo,
doboste popolno opravičenje. Za zdaj pa vsi dokazi proti vam govoré in
jaz kakor sodnik moram svojo dolžnost storiti.”

“Tedaj storite svojo dolžnost!” reče Kvas.

“Ne, jaz vem, da je gospod Kvas tako nedolžen, kakor jaz,” — djal je
stric Dolef. — “Samo recite, da z Marijanom niste imeli nič, in jaz vam
bom verjel.”

Zdaj je Lovre vedel, česa ga dolžé. Moral je ali v ječo za nekaj časa iti
in ljudém vero pustiti, da je on hudodelec ali pa izdati desetega brata.
Pomislil je na Manico in skušnjava ga je obšla, da bi govoril. Saj
Mrtinek bode prej umrl, predno bi mu sodnija mogla kaj, djalo mu je. In
če umrje in Marijan umrje, ali ne bo sum na tebi ostal za vselej? Pa ne,
to bi bilo nemožato!

“Ne bilo bi mi težko skazati vam, gospod sodnik, da me po krivem dolžite,
ko bi hotel in smel govoriti. Grem z vami, saj se dolgo ne bom mudil,
upam. Samo to vas prosim, da se gredoč oglasimo na Polesku. Jaz bi rad
Marijana videl, kako mu je, in sicer imam še nekaj opravka, kteri me bo
kakor upam opravičil,” reče Lovre.

Ugovora ni imel sodnik nobenega. Prosil je gospodarja, da bi šel nekaj
časa ž njimi. Berič je pristopil in izvlekel železje, da bi Kvasa
uklenil. Pa zdravnik Vencelj in drugi so po Kvasovem obnašanji in
govorjenji že dvomili, da bi bil on kriv. Djali so, da železja tukaj
treba ni. Sodnik jim je pritegnil s to pogodbo, da Kvas s pošteno besedo
obljubi, da ne bo skušal ubegniti, kar je tudi obljubil.

Zdajci se vrata odpró in Manica stopi v sobo, bleda in objokanih oči.
Kakor ne bi nikogar videla v sobi razen Kvasa, stopila je k njemu,
položila roko njemu na ramo in djala: “Kaj ne, Lovre, da te ne poznajo,
da tebi ni mogoče storiti kaj tacega. Če te ves svet obsodi, jaz te ne
bom, samo reci, da ni res!”

Gospoda Benjamina je rudečica oblila.

“Dobro, deklica, dobro”! — reče poštenjak stric Dolef — “jaz tudi tako
pravim.”

“Ni res! Skazalo se bo!” djal je Kvas in tudi on je zarudel, zakaj vedel
je, da mu odsihdob, ko se je Manica tako očito izdala, ni več obstanka
na Slemenicah. Rad bi jej bil v roko segel, rad bi jej se bil zahvalil,
in rad bi bil tudi kako popravil, kar je napačnega naredila v prenaglem
strahu. Pa pogledal je njenega očeta in preveril se je, da vse to ni
mogoče.

“Verjamem ti! — Tebi bolj kot drugim!” — rekla je ter mu podala roko. —
“Zdrav! pojdi, opraviči se in vrni se enkrat. Vse eno, če ves svet vé:
_ti ali nobeden_!”

Lovre se jej je zahvalil z enim pogledom.

Oče njen, ki je do zdaj strmé stal kakor pribit, stopil je k njej ter jo
prijel za pod pazduho. Jeze mu je lice gorelo.

“Kaj to pomenja? Hajdi, tukaj nimaš ničesa opraviti!”

Molčé je šla z očetom ven. V svoji sobi si je še le razjasnila, kaj se je
zgodilo, in grenke solze so jej nekoliko olajšale težko srcé.

Kmalo potem je oddrdrala grajska kočija, v kteri so s Kvasom sedeli
sodnik in grajski gospodar. Berič se je vsedel spredaj h kočijažu.
Večkrat pak se je ozrl nazaj, kakor da bi se hotel prepričati, da vjetnik
še sedi med dvema gospodoma.

Zbog poslednjega grajščaku in sodniku neprijetnega prizora, ni hotel ne
ta niti oni kake govorice začeti. Najmenj pa je mogel govoriti Lovre.
Molčé so se tako pripeljali do Poleska. Tu še le je grajščak stopivši
z voza spregovoril in djal obrnivši se k Kvasu: “Gospod Kvas! jaz nočem
dvomiti, da se boste opravičili in iz srca želim tega. Vendar, če kaj
mislite, boste sami sprevideli, da se v mojo hišo ne morete več vrniti
po tem, kar sem žalibog ravno zdaj doživel in videl. Očitati vam nočem
ničesa. Mlad človek ne pomisli, kaj počenja. Jaz sem bil do poslednjega
trenotka z vami zadovoljen, prav zadovoljen in res mi je žal, da ste se
spozabili. Vem, da je moja hči tudi sama kriva, morda toliko ko vi. Zató
se razideva kot prijatelja in želim vam vso srečo po svetu. Tudi me bo
veselilo, če se v _poznejih_ letih, ko bo ta reč na oba kraja pozabljena,
oglasite pri nas, zdaj kmalo pa ne. Vaše obnašanje in vaš značaj mi je
všeč. Vendar po premisliku boste lehko našli vzroke mojega ravnanja. Kar
imava še skupaj, pošljem vam, kedar in kamor hočete. Z Bogom, dobro se
imejte, zdaj grem jaz domu.”

S solznim očesom je stisnil Kvas roko, ki mu jo je grajščak podal. Hotel
mu je odgovoriti, pa beseda mu je ostala v grlu in ko se je zavedel, bil
je mož že odšel.




Dvajseto poglavje.

    Mogočni svetec, grmeči Elija,
    Lej zvezane imam jaz roké
    Ti pa grmiš po širocem nebu
    In skoraj ne vidiš pod sabo zemljé.

                          _Fr. Levstik._


Gospod Mežón, o kterem so mi stari očanci pravili, da je bil trd in oster
mož, kteri ni drugega poznal in veroval kakor suho postavo, pokazal je
v tem hipu, da vendar ni tako brez srca, da se mu ne bi nihče smilil in
tako je menda ovrženo natolcovanje omenjenih modrijanov iz tedanjega
časa. Ko je namreč videl solzo v Kvasovem očesu, padla je polovica tistih
“indicij” in mislil si je: človek, ki je drugemu hvaležen in se težko
od njega loči tačas, ko ga od sebe pahne, tak človek ne postane lehko
pobojnik.

“Le pomirite se, gospod Kvas!” — tolažil ga je. — “Kakor pravite in
kakor vam jaz tudi verjamem, boste kmalo zopet prosti. Meni pak ne smete
zameriti, jaz imam ostre dolžnosti, kakor se boste sami prepričali,
saj boste učili se pravice, kakor sem čul. In potlej, kedar vas bom
vsega suma oprostil, govoril bom z gospodom grajščakom in preverjen
sem, da bode moja beseda nekaj veljala. Kar se deklice tiče, to se ve
da boste morali potlej z nimar pustiti. Pa saj je svet velik in deklet
vsakovrstnih ima, da jih pride deset na enega. Meni verjemite, jaz sem
nekaj skušal. Jaz, postavim, sem še le peto vzel za ženo izmed tistih, ki
sem si jih bil izbral. Ječe se za nocoj tudi ne bojte. Skrbel bom, da se
vam posebna poštena soba dá in postreže, kakor boste želeli.”

“Hvala!” odgovoril je Lovre ob kratkem.

“Zdaj pa pojdiva v to razneseno gnezdo, v Polesek, da pozveste in
opravite, kar bi radi.”

Na pragu je stal gospod Piškáv in kadil tobak. Ker od velike starosti že
ni dobro slišal ni videl, zagledal je prišleca še le, ko ga je sodnik
ogovoril. Pogledal je kviško, nagrbančil suh obraz še bolj in vprašal:
“Kaj želita gospoda?”

Sodnik vpraša: “Kako je Marijanu?”

“Hvala! Bolje!” pravi oče skoro osorno.

“Ali bi ga ne smel videti?” vpraša Kvas.

“Ni potreba. Govoriti še ne sme, tudi ko bi lehko,” odgovori starec ter
se malo pokloni in meni nič tebi nič jima hrbet obrne, da bi šel v hišo.

Kvas stopi bliže in mu tiho reče: “Gospod doktor, vaš sin Mrtin vas lepo
prosi, da bi še danes prišli k njemu v Kerjavljevo kočo. Bolán je in
nekaj imenitnega bi vam rad povedal.”

Stari je poročevavca debelo pogledal in lice mu je malo zarudelo. Rekel
pa ni nič, ampak šel v hišo.

Kvas bi mu bil rad dal Mrtinkova pisma, pa nekoliko ni hotel tako da
bi bil sodnik videl, nekoliko pa ni bilo mogoče, ker starec ni hotel
počakati.

“Čuden človek je ta Piškáv. Pa trdne mora natore biti. Jaz sem že
petnajst let tukaj za sodnika, pa vedno se mi enak zdi, nič se ni
spremenil,” govoril je gospod Mežón, kteri bi bil jako rad videl, da
bi se bil kak pomenek začel med njim in njegovim vjetnikom. Pa Kvas je
odgovarjal, kar se je najkrajše dalo.

“Zdi se mi, da vam je vsa ta današnja reč preveč do srca segla” — pravi
dalje sodnik. — “Pa to ni prav! Kaj pa bi bilo to, ko bi se bila res
sprijela! Saj pravi stari, da je dobro! Če pa umrl ne bo, potlej ne bo
take sile. Mlad človek ne sme precej žalosten postati. Jaz, postavim,
ko sem na Dunaji študiral, bil sem tudi nekdaj v tako reč prišel. Zunaj
mesta smo enkrat pili štirje rojaki. Pri drugem omizji je pa bilo vse
polno rokodelskih pomagačev. Pozabil sem že, kako je bila navskriž zabáva
med nami prišla, to še vem, da je onih eden enega naših udaril. Prec smo
bili po koncu in po kranjski — to se ve malo preveč prvotni — navadi,
odlomili smo vsak eno stolovo nogo in klepali smo Dunajčane, da je bilo
veselje. Policija je prišla in vsi štirje smo bili eno noč zaprti. Sicer
smo se pa tako dobro znali zgovoriti, da so bili oni otepeni še posebej
kaznovani, mi pa nič. Kaj tacega je človeku na stare dni prijeten spomin
mladih divjih let.”

Naposled je vendar tudi gospoda Mežóna zgovorljivost minila. Stisnil se
je v drugi kot kočije, roke del pod pazduho na križ, in gledal kako konja
noge vzdigujeta in kako se oblaki zbirajo.

Za Kvasa je bil današnji dan imeniten in določiven. Ni mogel skoro sam
sebi verjeti, da bi se bilo danes vse to zgodilo. Našel je dva sorodna
človeka, o kterih ni nikdar vedel, da sta kje na svetu. In kaka čudna
sorodnika! Toda za dobičkom, če se more dobiček imenovati, da človek
spozna na smrtni postelji ležečega in čudnega starega pusteža, ki
govoriti noče, za dobičkom je prišla koj izguba. Česar se je bal, zgodilo
se je danes. Ni zapustil Slemenic s skrivno ljubeznijo do nje v srcu, in
z upanjem, da se čez malo let vrne in bode uslišan! Ni šel, kedar bi bil
sam hotel, moral je iti, in pot nazaj mu je zagrajena. Da celó pustil je
v trenotku marsikoga v dvomu, da je morda pobojnik, tedaj nevreden gost
poštene družine. In kdo je bil prvi vzrok tega?

Bolj kakor kedaj si je Lovre v tem hipu želel prijatelja zraven sebe
imeti. Le ž njim bi bil lehko govoril, govoril veliko. Pa bil je daleč od
njega! Tako mu je prišla misel, kaj bo ž njegovo najbližo prihodnostjo.
Druzega mu ni kazalo, kot v daljni svet iti za prijateljem, čeravno je
prej bil namenjen še nekaj časa počakati, da bi se tiste sitne okoliščine
zboljšale, ktere slabeji del našega bitja tako ostro tirja. Domu mu
nikakor ni bilo iti. Kako bi pred staro majko in resnega očeta stopil
in kaj bi rekel? Da je bil hudodelstva dolžen ali celó da je moral
zaradi druge razmere grad popustiti, ktero bi skoro gotovo po svojem
enostranskem razumu napak sodila?

Med tacimi mislimi je Lovre pozabil, da se pelje v ječo. Voz obstane in
sodnik pravi: “Zdaj smo doma. Do večera pojte z menoj. Jaz vas bom svoji
ženi predstavil in jej ne bom pravil, zakaj ste prišli z menoj. Opazoval
sem vas vedno, in veselim se že, da vas bom imel za zamero prositi. Zató
bodite moj gost nekaj časa, ne jetnik, da se ta reč razjasni. Spali boste
v čedni sobici, ktero je moj pisar imel do zdaj in, če kaj potrebujete,
le povejte!”

“Zahvaljujem se vam lepo, gospod sodnik, za vašo dobrotnost. Pa za zdaj
vas prosim, odkažite mi sobo, o kteri ste govorili. Rad bi bil malo sam.
Upam da se bom malo časa mudil pri vas, morda tako dolgo, da bo Marijan
mogel govoriti, ali pa še ne. Potem ko bom suma popolnoma očiščen,
porabil bom vaše prijazno povabilo, da me boste z gospó seznanili.”

“Kakor vam je bolj po godi?” pravi gospod Mežón.

Tako je prišel Lovre v ječo. Neka nevolja ga je prijela, ko je bil
sam v stanici. “To je pravica?” mislil je sam pri sebi. — “Po praznem
domišljevanji in površni preiskavi poštenega človeka zapró in ne
pomislijo, kaj lehko vse iz tacega početja pride. Kdo bi si bil davi
mislil, da bom spal nocoj v najbliži soseščini navadnih tatov.”

Večerji, ktero mu je mlada sodnikova služabnica s porednim smehljanjem
prinesla, Lovre ni veliko škodoval. Prosil jo je, naj mu od sodnika
prinese papirja in pero in je začel pismo pisati svojemu prijatelju. Da
bi druge neprijetne misli odpodil, popisoval mu je kolikor je mogel
humoristično svojo ječo in vzroke, zakaj je va-njo prišel.

Škoda, da se je iz prič in dokumentov, po kterih smo to istinito povest
snovali, z druzimi imenitnimi rečmi vred, izgubilo tudi to Kvasovo pismo.
Zakaj dobiček bi bil dvojen, ko bi se bilo ohranilo: prvič bi bil bralec
videl, kakošen humorist je bil ta prečudni Lovre Kvas; drugič bi bili
pa mi še na konec tega kratkega poglavja kaj boljega in kratkočasnejega
lehko pristavili, kakor je od spredaj in — morda bi še bili se ljudjé
dobili, ki bi bili napačno misel imeli, da je pismo dobro narejen
falzifikat. To pak bi nas bilo povzdignilo v očéh tistih učenih glav, ki
se kritikarji imenujejo. Pa kaj hočemo, kar ni, pa ni — kakor je djal
tisti, ki je iz prazne kupe vino pil.




Eden in dvajseto poglavje.

    _Štef._ Če si človek, pokaži se;
      če si hudir, stori kar hočeš.
    _Trinkul._ O odpusti mi moje grehe.

                              _Šekspir._


Mesec se je na večer prikazal izza vzhodnih gorá, od kraja velik in vedno
manjši, kolikor više se je vzdigoval. Nastala je lepa, tiha noč, brez
sape in brez oblakov na nebu.

Ko bi bil kdo okrog Poleska hodil, videl bi bil v črn plašč zavitega moža
z veliko kučmo na glavi in debelo precej dolgo palico v roci, tiho iz
veže priti in s počasnim gostim korakom, kakor je starim ljudém navaden,
kreniti po poti proti vasi.

Vsak, kdor bi bil tu znan, ugenil bi bil, da je ta ponočni šetavec gospod
Piškáv, ali če ga s pravim imenom imenujemo, doktor Kaves.

Da-si je mesec svitlo svetil, videlo se je vendar, da so starca že jele
oči popuščati, zakaj tipal je vedno s palico pred seboj in še se je
spodtikal tù in tam ob kamenje, ki je nepotolčeno ležalo po pustem potu
do Obrhka.

Prišedši do blizo vasi, postal je malo in premišljal, kod bi šel, da bi
bilo bolj prav. Zagledal je luč na hribcu, kjer je Kerjavljeva koča stala
in ne gledé veliko na steze in meje, koračil je vse vprek. Pred kočo pak
je zopet postal kakor da bi pomišljal, ali bi potrkal ali ne. Odločil se
je naposled ter dvakrat udaril s palico po durih.

Okno se odpre in Kerjavelj pomoli svojo debelo glavo ven. Pa kakor da bi
ga bil gad pičel, pomakne se hitro nazaj.

Doktor Kaves bi bil lehko slišal, kako je Kerjavelj po hiši sem ter tje
dirjal in ves v strahu vpil: “O Jezus in sv. Lucija! Na pomaganje! — O
kje imam žegnano vodo, žegnano vodo! In oljkino vejico od cvetne nedelje!
Hudič, hudič, sam hudič je po tebe prišel! Pred vrati stoji, ves čern je.
O sv. Lucija! Moli Mrtinek, moli! Gotovo si popred, ko so bili gospod
pri tebi, kakov smrtni greh zamolčal.”

In ko je Kerjavelj našel v neki črepinji, s pajčevino zavlečeni, žegnano
vodo in oljkino vejico od cvetne nedelje, začel je skozi okno neusmiljeno
škropiti in vpiti: “Hudoba, poberi se, hudoba, poberi se!” Ali hudoba
pred vrati se ni hotela pobrati. Trkalo je čedalje bolj.

Kerjavelj tje v zadnji kot počene in začne moliti, ropotati in regljati,
da je bilo groza.

Težko je bilo Mrtinku Kerjavlja toliko utolažiti, da si je dal
dopovedati, da zunaj ni hudiča, ampak najbrž Lovre ali pa gospod Piškáv.
Tako se je dal preprositi, da je šel odpirat. Vzel je svojo črepinjo z
žegnano vodo, storil križ in junaško zapah odrinil od vrat ter ob enem za
dva koraka odskočil.

V veliko njegovo tolažbo je namesti hudobe v izbo stopil samo stari
Piškáv. Mrtinek je Kerjavlja prosil, naj gre ven.

Bralec je gotovo že zapazil, da je naš Kerjavelj nagle jeze, in da
sosebno rad godernja, če se mu prav po všeči ne godi. Ni nam tedaj treba
praviti, da je tudi zdaj prav slabe volje šel ven.

“Da bi te sapa vzela, sivec ti sivi!” govoril je zunaj pred vrati in
je oddihovaje se luno ogledoval. “Kako sem se ga ustrašil! Prec bi ga
otepel, če je prav gospod, ko bi se le upal. Da bi se le ne bila kakova
žilica v meni utrgala, ker tako dihtim ko kovaški méh. Še enkrat naj
pride ta starec, in naj me tako zastraši, jaz mu bom tri take tje v zobe
povedal, da se bo za uho prijel, saj jaz tudi njega ne strašim, zakaj bi
pa on mene? In pa še to to! Ti škrici v mojo hišo dohajajo, jaz moram pa
zunaj biti tačas. Čaki me čaki, kar noter grem, pa ga bom vprašal, kdo je
hišo zidal, jaz ali on? Čegava je, moja ali njegova? To me pa prav zares
grabi! Jaz bom videl, kdo bo meni rekel: pojdi ven! Kaj sem mačka ka-li,
ali pa še pes, da me bo ven gonil?”

Kerjavelj vstane in hoče v hišo iti, da bi Mrtinka in Piškáva pošteno in
do dobrega ozmerjal. Pa ravno tako naglo se skesa in zopet vsede.

“Kaj jim čem?!” — pravi. — “To so vsi coperniki! Nobeden ni v gnadi božji
zapisan. Če se tacih bolj ogibljete, bolji možjé boste.”

Nekaj časa se zamisli.

“To pa to!” — začne zopet. — “To mu bom pa precej jutri povedal, desetemu
bratu, da potlej ko bo mrtev, ima me pri miru pustiti. Tega jaz kratko in
malo nočem, da bi z onega sveta nazaj hodil in po noči okrog moje hiše
lazil in strašil. Če ima kaj na vesti, naj mi zdaj pové. Kaj je meni tega
treba, da bi spati ne mogel po noči od straha? Tega meni ni nič treba!”

In enacega je Kerjavelj še mnogo uganil luno ogledovaje. Gospod Piškáv
pride iz koče in hitro odide.

“Pa reci kdo, da je ta človek v gnadi božji!” godernja Kerjavelj in gleda
za njim. — “Star je ko zemlja in vendar ti dirja, kakor bi kraško burjo
spustil.”

In res je imel stari posebno spešne korake. Palica mu je malo rabila in
le redkokrat se je spodteknil.

Pomenek, ki ga je imel s svojim sinom, desetim bratom, menda nikakor
ni bil tak, da bi se mu bilo srce olajšalo, temuč videlo se je, da je
posebno nemiren in razburjen. Večkrat je pogledal proti nebu, roka se
mu je pestila in čuden glas je bil slišati iz njegovih ust, glas, ki je
kakor izdih globoko od znotraj privil se na jezik, ki je pa bil bolj
divjega nerazločnega značaja.

Prišel je domu. Vrata so bila še odprta. V svojo sobo prišedši je
užgal luč potem pa naglo hodil po sobi gori in doli, kakor da bi nekaj
premišljal.

Naposled se je vsedel k mizi, nateknil naóčnike in začel pisati.

Pisal je dve uri.

Po tem je iz zaklenjene omare vzel več pisem. Bile so menjice in drugi
papirji denarne vrednosti.

Vse je skupaj zapečatil in naredil napis: “Mojemu sinu Marijanu!”

Cel zapečaten šop je potem vteknil v plaščev žep.

Še enkrat se je vrnil k omari, vzel iz polne vrečice nekaj tolarjev in s
klina snel pištolo, ktero je skrbno ogledal. Potem je zopet vse zaklenil.

Ogrne plašč, ozre se še enkrat po sobi, in gre ven po stopnicah doli.

Zdolaj je Krivčevemu stanovanju nasproti ležal Marijan. V to sobo
stopi starec tiho. Krivčevka je dremala na stolu pri bolniku in se ni
prebudila.

Oče pristopi bliže k bolnemu sinu, položi roko na čelo, potiplje žilo in
šepeta: “Umreti ne more!”

“Sin, bodi srečneji, ko je bil tvoj oče!” pravi, ko je Marijana nekaj
minut gledal. — “Kolni ga! če hočeš!”

In morda čez dolgo dolgo časa je prišla zdaj solza v oko možu, ki solz ni
poznal.

“Po noči in v bolezni te pustim, kakor volk svoje mlade v brlogu. Pustim
te, da te ne bom nikdar več videl, da bom poslovil se od tega svetá,
smrdljive luže! O da bi ti drugo prepričanje imel o življenji, da bi
vedno v dosedanjih _sanjah_ ostal! Zató te nisem budil, zató nočem, da bi
ti očital kdo očeta.”

Pri teh zadnjih besedah se je bila Krivčevka zbudila. Stari je ni opazil.
Odšel je.

“Kaj neki to pomenja?” mislila si je. “Bog ve, če je bolezen zagovarjal
ka-li? Moram vendar pogledati za njim!”

In ko je šla po prstih iz sobe, našla je vežna vrata na stežaj odprta.
“Za božjo voljo, kaj bo neki delal zunaj?” mislila je in gledala po
dvorišču in po vrtu. Gospoda ni bilo nikjer. Ravno je bila namenjena
vrata zapehniti, ko zasliši tam pri hlevu nekaj šumenja.

Gospod Piškáv je bil konja osedlal in Krivčevka je videla, kako ga je
zasedel in odjahal iz dvorišča po poti proti Slemenicam.

“Da bi le ne znorel! Prehladil se bo, potlej bom morala pa okopavati ga,
kakor zdaj Marijana. Zmerom sem mislila, da ne bo nič dobrega, ker je
po noči zunaj ostajal. Zdaj je pa steknil, česar je iskal. In stari še
laglje kaj dobi.”

Tako je majka gostolela zapiraje vrata, potem pa šla svojemu
ljubeznjivemu povedat, kaj je videla.

Na Slemenicah je bila še luč, čeravno je bilo že precej pozno po noči.
Bili so zdaj v gradu samo domači, zakaj stotnik in Vencelj s hčerjo so
se bili koj odpravili, ko so videli, da bi bili po neprijetnem dogodku s
Kvasom, za celo družino kakor gostje skoro nadležni.

V navadni sobi sta sedela grajščak in njegova žena. Manica in prejšnji
Kvasov učenec sta bila odšla spat. Oče in mati pak sta ukrepala to in
ono. Mati je zagovarjala hčer, kolikor je mogla, oče pa jej je očital, da
bi bila ona morala bolj paziti. Naposled sta se v tej misli zedinila, da
bi bil Kvas dober zet, ko bi le kako premoženje imel, preverila sta pa
drug druzega, da bo deklica kmalo pozabila vse to in se bo rada možila,
kedar dobra prilika pride.

Ravno sta tudi ona dva vstala, ko je prišla stara Urša na vrata povedat,
da je gospod s Poleska tukaj.

Precej je Piškáv v sobo stopil. Čudila sta se temu prihodu tembolj, ker
odurni sosed še po dnevi ni imel navade obiskovati ju.

“Dober večer, gospod Piškáv! Kako je kaj Marijanu? Vendar ne slabeji?”
reče grajščak.

“Bo že, že!” — odgovori stari ter se vsede.

“Prav hudo nam je bilo, ko smo to nesrečo slišali! ki je vas zadela;
zakaj radi smo imeli Marijana, kakor da bi bil naš domač,” pravi gospa.

Doktor Kaves izvleče iz svojega plašča zapečaten šop pisanj, ter ga dene
na mizo rekoč: “Gospod sosed! nekaj vas bom prosil. Obljubite mi, da
boste tako dobri in mi boste to opravili.”

“Z veseljem, če je le v moji moči!” odgovorí grajščak.

“Jaz moram zdaj precej, še to noč odpotovati. Prosim vas, dajte to
pisanje, zapečateno kakor je, mojemu sinu, kedar bo čisto zdrav. Pred ne!”

“Bodite brez skrbi! Shranjeno bode dobro!”

“In še to. Vi ste imeli tukaj nekega Kvasa za učenika, kakor sem slišal.
Ta je obdolžen, da je mojega sina poškodoval. To ni res. Tedaj vas
pooblastim, v svojem in sinovem imenu, da ga rešite vseh sitnosti. — Da
se vam veruje, prosim dajte mi malo papirja in pero.”

Piškáv zapiše te besede:

Lovre Kvas ni bil pri poboji mojega sina Marijana. Sicer pa je moja in
bode tudi mojega sina želja, da se ta reč ne preiskuje dalje.

“To izročite sodniji, berž ko morete. — Mogoče je, da bi moj sin na tem
kako drugo bolezen dobil. Ko bi se to primerilo, dajte zdravniku Venclju
to, kar bom zdaj napisal. On bo že vedel, kako se ima ravnati.”

In napisal je stari nekaj latinskih besedi in znamenj, kterih grajščak ni
umel.

Potem je Piškáv vstal in šel. Grajščak ga je spremil po stopnicah doli in
ko je videl, da ima konja pred vrati privezanega, pomagal mu je, da je
zajahal.

Poslovil se ni nič, spodbodel je konja, in kmalu ga grajščak ni videl več
in — nihče ne več!




Dva in dvajseto poglavje.

    Prav po natančni niti morava govoriti, sicer bo nama besede
    pregledal in naju vbadal. Zares, Horacijo, jaz sem te tri leta
    opazoval: današnji čas je tako ostrozob, da kmet dvorniku na
    pete stopa.

                                                          _Šekspir._


Štiri tedne pozneje je bilo zopet nekaj pivcev zbranih pri Obrščaku.

“Pravijo, da se je bil tisti učeni, ki je bil tukaj gori v gradu za
šolmoštra, nekaj zameril, zató so ga odvrgli,” reče Matevžek.

“Kako so mu že djali?” vpraša eden tovaršev.

“Znano ime je imel,” — odgovorí Matevžek — “prav kmečko ime. Pa mi na
misel na pride. Čakaj no! Če Kavelj ali kako. He, Obrščak, ti boš vedel!”

“Kaj imate v pogovoru?” vpraša krčmar od druge mize pristopivši.

“Radi bi vedeli, kako se je tisti pisal, ki je grajskega fanta učil?”

“Za Kvasú se je pisal. Pravi fant je bil tisti. Škoda, da je moral kopita
pobrati iz našega kraja.”

“Pravijo, da se je pri grajski ženil, to je bilo že malo neumno; zakaj ta
deklè bo petična in denarna in kdor jo bo dobiti hotel, ne bo smel imeti
suhega mošnjička. Ta Kvas je bil pa legak za okrogle stvari, ki izpod
palca uhajajo,” ugiblje Matevžek.

“Saj to ni res, da bi se bil ženil. Fant je bil premoder,” ugovarja
krčmar. — “Ljudjé govoré belo in črno. Pameten človek ni da bi vse
verjel. Samo zato, ker so ga dolžili, da je bil Marijana pretepel, zato
ni htel več tod okoli hoditi.”

“Dà, pa le dobro pomnite,” reče tretji — “tako dobro se mu ne bo nikjer
godilo, kakor se mu je tukaj v gradu. Tukaj so mu stregli, kakor
otročnici.”

“Zakaj pa ne?” — pravi Matevžek. “Saj je tisti pijani Dolef óndan pravil,
da je šel na Dunaj, kjer ima cesar svojo hišo in ministri njegovi, ki
denar delajo.”

“Bog vé, če ima kaj zemljišča cesar ali ima samo hišo?” vpraša prileten
mož.

“E! kako si neumen!” — pravi Matevžek. — “Čemu bo pa cesarju njiva in
travnik? Saj taki veliki gospodje se ne pečajo s kmetijo, saj lehko na
kupičku živi in še prav dobro. Le pomisli, koliko denarja mu pride v
mošnjo iz davkov, ki mu je dajemo.”

“Saj tega ne mislim, da bi sam orat ali vlačit ali kosit šel; ampak
tako-le kakor naš grajščak na Slemenicah, delavce ima, ki delajo, on pa
ukazuje,” pravi oni.

“Šleva neumna!” — reče Matevžek. — “Naš grajščak je _muha_ proti cesarju
in berač. To bi mu jaz v zobe povedal, ko bi tukaj bil. Cesar ima samo
denar pa vojsko, da jo komandira. Njemu je že otovrej dobro, da mu ni
treba za nobeno delo prijeti. Zakaj je pa naš gospodar in zakaj vsako
nedeljo molimo za-nj po litanijah?”

“Res je tako, kakor ti praviš, Matevžek!” potrdi krčmar.

“Ne boste me pregovorili ne,” reče oni kmetič. — “Če ste vi modri,
tako sem jaz tudi. Jaz vem, da ima cesar okoli svoje hiše vsaj toliko
prostora, da kakovo zelje posadi ali kako solato. Kaj mislite, da kedar
hoče cesarica za svojo družino južino skuhati, da vselej košaro vzame v
naročaj in letí k sosedovim kupovat? Kaj še?! To bi bilo nesloveče, ko bi
kaj tacega doma ne imela, kar imajo druge žene, ki so menj ko ona in jej
morajo biti pokorne.”

“Glej ga no! Kaj si tako neumen, da misliš, da cesarica sama kuha? Kaj ne
more imeti ene kuharice ali pa še dveh? Cesar ima drugače večo družino ko
ti ali jaz. Bog ga vedi koliko hlapcev in dekel ima in še pastirjev, da
mu konje pasó. Zakaj on se vozi gotovo s štirimi konji, kakor so se njega
dni grofje. In svojo ženo ima, vem da tako rad, da noče, da bi se s kuho
vpirala in vbijala.”

“No če vi bolj veste, pa vedite!” reče kmetič in malo razžaljen, da so
vsi z Matevžkom potegovali in njegova ni obveljala, natlači si pipo
tobaka in molči.

Kerjavelj je v tem hipu prišel in že na vratih vprašal krčmarja:

“Ti, glej-ga! zaupaj mi ga en lunek, pol fraklja, žganega! Smolnjak bom
poprodal in ne bom te pozabil.”

“Ti rad pozabiš, Kerjavelj!” odgovori krčmar.

“E ne bodi, ne bodi! Zaupaj! zaupaj! Saj ti ni na srcu zrastlo, ampak
Hrvat ti ga je pritovoril na konjskem hrbtu,” prosi Kerjavelj in krčmar
ni bil neusmiljen ter je prinesel žganja.

“Saj ti lehko plačuješ, Kerjavelj! Deseti brat, ki je pri tebi umrl, imel
je dvajsetice,” reče eden kmetov.

“Ka-je?” vpije Kerjavelj naenkrat ves srdit, ko je glažek v roci imel.
“Cucek ga podiši, desetega brata, figo mu bom pokazal, tako-le, kedar se
snideva na onem svetu!”

“Zakaj si tako hud?”

“Kaj? Ali se ni spodobilo, da bi bil jaz po njem dobil kakov denar, ki
sem ga pasel in pod streho imel in muham branil?”

“Ali nisi ničesa dobil?” vpraša ga Matevžek.

“Nič! toliko ne, kakor je to žgano vince vredno!” — odgovori Kerjavelj. —
“Jaz sem bil pomorski vojščak, imel sem sabljo in kjer sem bil, povsod so
me v čislih imeli. Ta prekanjenec mi pa tako naredi. Le čakaj, škodilo
mu bo to! Če mene Bog sliši in vidi, on ni zveličan. To je krivica, taka,
ko tisti mutasti greh, ki v nebesa vpije.”

“Saj lažeš, gotovo si kaj pograbil, pa tajiš ko gad nogé.”

“Kaj sem pograbil? Kaj? Tri umazane dvajsetice sem našel, to je vse! Kaj
sem pograbil? In pa tiste njegove črevlje imam doma na polici. Pa so mi
še v urbasih preozki! Deseti brat je imel pa še eno butaro bankovcev,
Bog ve koliko. V ruto je imel zavite in zmerom je je nosil pri sebi, v
nedriji. Ko je ležal, imel je je v zglavji. V ruto je bilo zavito in
povezano in enkrat sem videl, da je čudno pomalan papir notri. Kaj pak
je bilo tisto, če niso bili bankovci? In ko je umrl, iskal sem povsod
tistega, pa ni bilo nikjer. Kam je prešlo? Gospoda so vzeli, ta lakomna
gospoda!”

“Ktera gospoda?” vpraša krčmar.

“Kaj ti vem, kteri je vzel? Tri dni popred, predno je umrl Mrtinek, bili
so trije pri njem. Tisti Kvas, ki ni več na Slemenicah, fajmošter in
stari s Poleska, ki je zdaj pobegnil, kakor pravijo.”

“Gospoda fajmoštra menda vendar ne boš dolžil tatvine?” pravi Matevžek.

“Kaj,” vpije Kerjavelj — “zakaj je bil pa tak lep pogreb? Za pogreb in
maša denar velja.”

“To je vse plačal mladi Dražar, kteremu je deseti brat zaklad skopal. Le
molči, Kerjavelj, in pazi, kaj govoriš!” svari ga krčmar.

“Tako sta pa ona dva kradla. Naj! saj jima ne bo nič zaleglo, če Bog
mene sliši. Človek bi si bil vsaj še eno kozo kupil, ko ne bi bili ti
lakotniki bankovcev požrli.”

In prav milo se je storilo Kerjavlju. Ni se dal preveriti možem, da morda
deseti brat ni imel bankovcev, ampak kako drugo pisanje. Kako je bilo
Kerjavlju hudo pri srcu, to utegne le tisti popolnoma umeti, kteri je
skusil kakor on, kako človeka jé in peče, če vidi da mu je dolzega upanja
spolnitev splavala po vodi. Ker pa vemo, da je med našimi blagovoljnimi
bralci malo malo tacih, ki bi poznali žalost in otožnost po kozi, ki bi
lehko bila, pa je ni, bojimo se, da baš večina ne bo umela Kerjavljeve
reve in nadloge. Zakaj še kmetje, Kerjavljevi znanci, ki so bili vrh
vsega tega še sami kozarji, niso umeli Kerjavljevega srca ali ga vsaj
umeti niso hotli. Brezsrčno so se smejali ubozemu možu. Kerjavlja, ki si
je bil dobro v svesti, da je pametneji ko vsi ti praznoglavci, jezilo je
to posmehovanje majheno in da bi svojo misel še bolj zatrdil in se tako
malo maščeval, začel je še bolj rentačiti in kleti desetega brata, ki mu
ni ničesa zapustil, razen premajhenih črevljev in treh dvajsetic. Ali
kmetje tudi tukaj niso hoteli njegovih misli biti, hvalili so desetega
brata rekši, da ga je škoda, da je umrl in Matevžek je celo predrznil
se Kerjavlja podučevati, da pregrešno govori, če koga ki je umrl, tako
obira. To je bilo pa poštenjaku vendar preveč. Klobuk je jezno na glavo
potisnil, vse žganje na enkrat izpil in zavpil: “Kaj, vi boste meni
pravili kaj je greh? Pa vi? Kaj boste za-me plačevali ali kako? Vi vsi
vkup še ne veste, kedaj ste siti! Jaz sem bil pomorski vojščak, svet sem
obhodil, pa nihče me ni učil, kaj je greh! Učenega Hrvata sem imel na
barki za prijatelja, on je več vedel, ko vi vsi, in ni me učil kaj je
greh.”

In odhajaje zaloputne Kerjavelj duri za seboj, da se je vsa obrščakovina
potresla.

Po Kerjavljevem odhodu se je nekaj časa pletla govorica o njem. Kmetje
so ga sodili in obirali po svoje, kakor so najbolje vedeli in znali in
so tako prišli na njegov smolnjak, na dobra kola in sploh na kmetijo.
Naposled se je pa po stari navadi pomenek tako zasuknil, da so zopet o
prvi reči govorili, o Kvasu in desetem bratu. “Tedaj je vendar le umrl,
Mrtinek!” reče eden izmed mož. — “Pač ga je škoda! On je znal lepo
govoriti, kedar se je podal. Tacega ne bo več nekaj časa, ali pa nikoli.”

“Kaj menite, vendar je to čudno,” pravi Matevžek. “Človek živí, vesel
včasi, včasi žalosten. Na zadnje ga pa zmanjka. Čez tri leta ne bo že
nihče vedel, da je deseti brat živel. Komaj ga bo še eden izmed nas
pomnil, kakovega lica je bil.”

“Saj smo za nebesa ustvarjeni, kakor pravijo učeniki naši. Naj bo, kakor
je božja volja,” odgovori drugi.

“Šembrano lep pogreb se je bil napravil,” pravi krčmar.

“Kaj pak!” odgovori Matevžek. “Kedar boš ti umrl ali pa jaz, ne bo svet
tako vrel skupaj, tako je po pravici govoriti. Sosebno gosposkega ne bo
nobenega za teboj. Pri pokopovanji je bil grajščak, Vencelj, tisti Kvas
in vedigabog, če še kdo ka-li.”

“Tistega Kvasa ni bilo potlej več videti, kar so desetega brata
pokopali,” dostavi krčmar.

“Veste, kaj bom jaz rekel možjé!” oglasí se kmetič, ki je bil v prepiru o
cesarji v manjšini ostal, “kedar bom jaz umrl, nič ne skrbim in malo mi
je mar zato, ali bo šel kak gosposki človek za menoj za pogrebom ali ne.
Jaz sem včasi, kedar nisem mogel spati, premišljeval, in pravim da Bog
kmetovo molitev raji ima ko gospodovo. Saj še ne vem, če gospôda kaj moli
ali nič. Le v cerkvi ga oglej. Po konci stoji in še z ustmi ne gane. Bog
ima kmečko molitev raji ko gosposko, zató ker kmet več molitve stori.”

“Kaj še, ti ne veš nič,” oglasí se Matevžek brž. “Če gospod le križ
stori, pri Bogu menda več zaleže kot tvoj cel roženkranec. Le ti na
pratiko poglej, kjer svetniki malani stojé, črni in rudeči. Pa razbiraj
svetnike in videl boš, da so vsi gosposkega stanú. Ta ima škofovsko
palico namalano, ta kraljevo krono, ta ima bukve v rokah. Kmeta pa ne
najdeš med svetniki in svetnicami ne.”

Oni mož jeze zarudí, da se mu zopet njegova beseda oméče. Koj se pa nekaj
domisli, vesel udari ob mizo in zavpije: “Ni res, kar praviš! Sveti Gol
na pratiki nima ni bukev ne škofovske kape namalane zraven sebe, ampak
panj čebel nese na rami. Kdo pravi, da ni bil kmet, če nosi čebele?”

“Jaz pravim!” vpije Matevžek. “Ti ne veš prav. Le poslušaj bom jaz
povedal! Zakaj se pa pravi v pregovoru:

    Sveti Gàl
    Panj čebel ukràl!

On ni bil kmet, in čebel ni imel v lastnem ulnjaku, ampak ukradel jih je
bil pri sosedu. Zató je pokoro delal in v nebesa šel potlej za svetnika.”

“Ne mara, da je res tako,” pravijo drugi.

Oni kmetič malo pomisli, v drugič ob mizo udari in pravi: “Pa je
vendar tudi en kmet svetnik, recite kar hočete. Zakaj se pa od svetega
Zidorijusa poje, da je bil kmet in je ovčice pasel, na oljski gori,
trinajst let.”

“Nù, naj bo!” pravi Matevžek. “Pa tega ne veš samo ti. Tudi mi vemo,
da je bil sveti Zidorijus poprej kmet! Pa predno je s svetim Petrom
porajtal, da ga je med svetnike v nebesa spustil, stopil je v žolnirski
stan, kakor pesem pravi. Saj se poje:

    Zvesto je cesarja služil,
    Še bolj pa gospod Bogá.

Ali se ne poje tako?”

“Naj se!” odgovori oni. “Obrščak, kaj sem dolžen?!”

“Nikar še ne hodi,” tolaži ga krčmar.

“Nočem, da bi se kdo ujedal in mi vsako besedo ometal. Kar vem, to
vendar vem, ne? Naj pa Matevžek govorí, ki vse vé in zná!”

“Toliko že ko ti! Zgaga sitna!” huduje se Matevžek.

“To se vé, pratiko boš naredil!” pravi oni, plača in odide v jezi.

Možjé tudi tega dobro oberó in ko jim besedi zmanjka, govoré zopet o
desetem bratu ugibaje, kako čudno je to, da je umrl, kje se je neki
rodil, koliko je vedel in druge preimenitne reči, kterih ne bomo
razkladali.




Tri in dvajseto poglavje.

    — — — — —
    Že truplo moje bo trohnelo,
    In glej ... pa kaj sem in kako,
    To pač ne bo ljudi skrbelo.

                        _Lermontov._


Čeravno smrt ni največe gorje, ki more človeka zadeti, pritegnil nam bode
vendar vsak, da je zdravje največa dobrota. Tega je pač preverjen, kdor
po dolgi bolezni prvič zopet stojí ozdravljen pod prostim nebom, z nekim
nepopisljivim občutkom, kakor da bi se danes rodil, kakor da bi bilo vse
okrog njega novo in bolj prijazno, ko kedaj pred.

Te občutke je imel Marijan, ko je nekega jutra v prvič čez dolgo zopet
sedel pred hišo.

Stari oče njegov je prav slutil, ko je odhajaje mislil, da se utegne sina
še druga bolezen lotiti. Zdravnik Vencelj je imel dokaj posla in hoje,
predno ga je ozdravil. Danes še le mu je dovolil, da sme iti iz hiše kam,
da-si ga je svaril in zabičeval mu, naj se še vedno varuje.

Toda čisto veselje zopet dobljenega zdravja so Marijanu kalile druge
misli. Očeta ni bilo in nihče mu ni mogel povedati, kam je šel. Zdravnik
Vencelj, ki je vsak dan dohajal na Polesek, ni mu hotel ničesa več
povedati, kakor da je potoval nekam po opravkih. Slemeniški grajščak, ki
ga je tudi sem ter tje obiskoval, govoril je še menj in stara Krivčevka
ni vedela druzega povedati, kakor kar je videla tisto noč. Djala pak je
vedno, da morajo na Slemenicah več vedeti, ker je bil stari na zadnje
tam, kakor so ljudjé pravili.

“Danes moram za gotovo zvedeti” mislil si je Marijan, vstal s svojega
sedeža in počasi koračil proti Slemenicam. Noge so se mu pod koleni
šibile, tako da je trikrat toliko časa potreboval do grajščine kot druge
krati.

Prvo je videl Manico, ki je pred gradom sedela pod lipami. Bila je jako
spremenjena od poslednjega časa, bledejega in bolj upadenega lica. Ko ga
je zagledala, oblila jo je za en hip lahna rudečica, vstala je in segla
mu v roke rekoč: “Marijan! — že na nogah? To me prav iz srca veselí. Naj
bom jaz prva na Slemenicah, ki želi, da bi ti zdravje stanovitno ostalo.
Vsedi se, ne mara da si še slaboten.”

“Spremenila si se, Manica! Morda si bila tudi ti bolna?” pravi Marijan.

“Ne — zdrava sem.”

Oba sta potem nekaj časa tiho sedela. Marijan je gledal v tla, deklica
pak v svoje delo.

“Manica!” spregovorí Marijan zopet, “nikdar te nisem še tako blede videl.
In prav žalostna se mi zdiš. To pa tudi mene bolí, zakaj vkup sva zrasla
in vselej sem te rad imel — —”

Mladenču je beseda zastala. Videlo se je, da res čuti, kar pravi. “Hvala
ti! Lehko je, da se motiš. — Ali si danes na prvo vstal? Ali ti ne bo
škodovalo, da si se precej tako daleč spustil?” praša Manica, da bi
govorjenje na drugo stran napeljala.

“Zmeniva se do kraja!” pravi Marijan. “Kakor mi je predvčeranjim gospod
Vencelj pripovedoval tako sem jaz vzrok, da si žalostna. Na tenko sem to
reč premišljal, tega pa nisem menil, da ti bo tako do srca šlo. Kaj ne,
da sem jaz prav za prav vzrok?”

“Jaz ne bi nikogar dolžila. In tudi ko bi bil ti res vzrok, vem da si
nedolžen in ne moreš ničesa predrugačiti. Pa prosim te, ne govori o tej
reči.”

Zopet nastane malo časa molčanje.

“Kaj ne Manica! da mi ne zameriš! Ko jaz ne bi bil s Kvasom na Skalah,
vsega tega ne bi bilo. Pa ko bi še enkrat tako prišlo, ravnal bi drugače,
že zarad tebe. Pokoro sem storil...”

“Prosim te še enkrat, govoriva o čem drugem,” djala je deklica. “Zameriti
ti ne morem in ti nimam kaj.”

“Pa prijatelja ostaneva, kaj ne!” pravi Marijan.

“Od moje strani gotovo!”

“Ali veš kaj, kam so šli moj oče?” praša čez nekaj časa mladeneč.

“O tem ti pa ne morem ničesa povedati. Zadnji večer so bili pri nas. Oče
ali mati ti bodo morda utegnili kaj razjasniti.”

“Ali ni to čudno in žalostno za-me, ki nimam nobenega človeka razen
očeta, da me na smrtni postelji pusti in gre, da nihče ne vé kam, morda
po majhenih opravkih? Tebi lehko povem, da mi je prav hudo, drugemu bi ne
mogel.”

“Ni prav, da tako misliš. Gotovo je imel tvoj oče imenitne opravke, da te
je pustil.”

Zdajci je prišel grajščak Benjamin iz veže in opazivši Marijana,
pozdravil ga je vesel in se vsedel k njemu izpraševaje ga to in ono.
Manici je bilo po godi, da ni bila več sama z Marijanom, da-si ravno
je z veseljem sprevidela, da se je mladi sosed po svoji bolezni nekako
spremenil, kakor jej je bilo prav. Porabila je prvo priliko, da je
pustila očeta in Marijana sama.

Nista se dolgo menila o navadnih rečéh. Marijana je skrbelo pozvedeti,
kje je oče in zakaj je odšel od doma.

“Ali mislite, da ste popolnoma zdravi?” vpraša grajščak.

“Zakaj to vprašate?”

“Pismo vam imam dati od vašega očeta. Djal je, da naj ga vam izročim,
kedar boste popolnoma trdni. Mislim, da ga danes že smete brati in
zvedeli boste več, kakor vam morem jaz povedati. Zakaj da vam resnico
povem, tudi jaz ne umem vašega očeta.”

“Prosim, dajte mi brž pismo,” pravi Marijan.

“Hladno je tukaj. Utegnilo bi vam škodovati. Stopite z menoj v sobo. Tam
vam bom izročil pisanje.”

Oba sta šla potem v grad.

Hlastno je Marijan debeli šop razpečatil. Našel je veliko papirjev
denarne vrednosti, ktere je odložil. Zraven njih je bil list še v drugič
zapečaten, napis je bil kakor zunaj: “Mojemu sinu Marijanu.”

Naglo je mladeneč pismo odprl in prebral. Kar je v njem našel, to menda
ni bilo posebno tolaživno, zakaj položil je prebran list po mizi, obraz
z rokami pokril in se na komolce naslonil. Grajščak je mislil, da je še
od bolezni slab in mu ravno zdaj ni dobro. Vprašal ga je, kako mu je, če
potrebuje česa. Namesto odgovora vstane Marijan in gre dvakrat po sobi
gori in doli.

“No, ste kaj zvedeli iz pisma? Kam so šli oče?” vpraša grajščak.

Marijan pade na stol nazaj, pokrije lice in se zjoka.

“Mrtev je! Nikdar ga ne bom več videl,” odgovorí Marijan čez nekaj časa.

Grajšak se je ustrašil. Tega ni mislil. Marijan mu porine pismo in pravi:
“Berite!”

Gospod Benjamin je vzel list v roke in je bral:

                                 Sin moj!

Kedar boš ti to v roke dobil, tvojega očeta že ne bo! Živel sem dolgo,
predolgo. Moje življenje ni bilo tako, kakor druzih ljudí, ne tako kakor
bo tvoje. Na življenji mi ni bilo v poslednjem času ležeče nič; živel sem
zarad tebe. Od tega hipa pak, ko to pišem, nočem ravno zarad tebe več.
Nočem, da ko bode morda jutri svet poznal tvojega očeta, da bi se tega ti
spominjal v poznih letih. Dokazi mojega prejšnjega življenja so v druzih
rokah in da-si ne vem za gotovo, ali pridejo v ljudske roke, — da celó ne
vem, če je eden vmes, ki bi me na stara leta osramotil: ognem se vendar
tako, da bode vse nemogoče.

Razloge boš posnel iz naslednjega. Mislim, da sem ti dolžen razložiti
svojo nekdanjost, tebi samemu. Beri in spoznaj nekoliko tistega, ki ti
je bil oče. Spoznati ga moreš le nekoliko. Popolnoma bi ga umel le, ko
bi imel življenje za seboj, kakor sem ga imel jaz. Tega pak ne želim
nikomur, tebi najmenj! Ko bi me hotel umeti, umeti bi moral svet in
samega sebe. Tega pa ti ne boš nikdar, tudi ne skušaj. Srečneji boš ko
jaz.

Beri, poznavaj me, pa ne sodi me! Pozabi, pa ne kolni me!

Rodil sem se v majheni vasi na Gorenskem, v revščini in pomanjkanji.
Revščina je bila moja nesreča, ne sama po sebi, temuč po svojem nasprotji.

Zbudila mi je željo po bogastvu, ne navadno željo ampak ognjeno strast,
ki ne loči pripomočkov v dosego zaželenega namena.

Študiral sem. S trudom sem dokončal svoje učenje in sem postal doktor.

Moje in tvoje pravo ime je Kaves, ali kakor se rod piše Kvas. Vendar
želim, da ostaneš pri tem imenu, ki si ga imel dozdaj. Ime je prazen
glas, človek vse.

Oženil sem se bil kmalo. Ne iz ljubezni do ženske, temuč do njenega
premoženja. Ko sem sprevidel, da sem se motil, pustil sem jo v ubožnosti
in nesreči in sem šel iz domovine v glavno mesto cesarstva.

Iz tega mojega prvega zakona imaš brata. Človek, ki je kot berač hodil
tod okrog, ki si je dajal ime: deseti brat, kterega si ti v svojem
nesrečnem pretepavanji ranil, da ne bo dočakal tvojega zdravja, — on
je moj sin in tvoj brat. On je imel več pisanj v rokah, ki zoper mene
pričajo. Zdi se mi, da je nekaj vmes, kar bi mi sitnosti napravilo.
Druzega ni ko zdravilski recept. Vse to je prišlo v tretje roke, v roke
človeku, ki se piše kot jaz — Kvas in kteri je mojega brata sin, kakor
sem zvedel danes. Zarad tebe je zaprt in dokumente ima pri sebi. Lehko se
zgodi, da ko bodo njega preiskovali, pridejo oni listi na dan. Tega ne
počakam. Živel sem dolgo dovolj.

O tvoji materi nekoliko.

Prišel sem na Dunaj. Kmalo sem bil znan. Kakor se je širilo moje ime,
toliko več posla sem imel. Dohodki moji so rasli. Kmalo sem si pridobil
premoženje, ktero ti tù v priloženih papirjih pustim.

Toda ko sem imel, po čemur sem hrepenel, ni me veselilo. Srečen nisem
bil. Spomin moje prve žene, ktero sem v nadlogi pustil, pekel me je vedno
in strašno. Sin ohrani čisto vest, varuj se strasti!

Spoznal sem ubožno mlado deklico, h kteri sem bil poklican v njeni
bolezni. Ta je bila tvoja mati. Podobo njeno najdeš v moji sobi na steni
viseti. Videl boš podobo tiste ženske, ktero sem jaz ljubil s strastjo, s
strastjo sovražil. Mati je tvoja, imej jo v čislih in v mislih, če hočeš
in moreš. Vendar ti moram povedati vse.

Vzel sem jo v zakon. Ljubil sem jo jaz in mislil sem, da tudi ona mene
ljubi. Kedar sem mogel svoje prve in prave žene, o kteri si nisem upal
pozvedati, če še in kako živi, — kedar sem nje mogel pozabiti, bil sem
zadovoljen.

Toda malo malo časa. Osoda me ni bila pozabila. Maščevala se je nad
menoj, glava za glavo. Goljufal sem in bil sem goljufán!

Sin! Težko mi je — zapisati besedo, pa hočem jo.

Tvoja mati ni bila poštena žena! —

Jaz sem mislil, da sem vzel v zakon žensko, ki je sicer s šivanko živila
sebe in svojo staro mater, ktera je bila pa — po mojih mislih nedolžna,
brez skušnje, brez poznanja svetá.

Čez leto in dan si prišel ti na svet. — Nekaj dni pozneje sem zvedel, da
je tvoja mati že pred živela ko sem jo jaz poznal, živela tako, kakor si
ti misliti ne moreš, ki sem te izredil daleč od mest.

To bi bil jaz prej lehko vedel, lehko poznal po tem in onem. Pa bil sem
slep!

Koj ko sem to zvedel, ko sem bil prepričan, hotel sem umoriti njo in sebe.

Pa domislil sem se svoje prve žene. Domislil sem se, da je osoda
pravična, da se je maščevala nad menoj!

Tvojo mater sem pustil. Če še živi, ali je v nadlogi umrla, tega ne vem.
Nikdar nisem pozvedoval. Tudi tebi ni treba in menim, da ne moreš. Zató
sem vse listine sežgal, ktere imajo njeno ime, zató ti tukaj njenega
imena ne imenujem.

Nekaj časa sem bil s teboj v malem mestu na Nemškem. Potlej sem se
naselil v ta kraj.

Po tem, kar sem ti na kratko povedal, razsodil boš nekoliko moje
obnašanje. Bolje boš sodil, kedar boš starši.

Ne morem ti veliko več ni natančneje reči razkladati. Roka moja je stara
in sosebno v tem trenutku ni za veliko pisanje. Samo še svojo poslednjo
voljo ti povem.

Vse moje premoženje je tvoje, izvzemši hišo Polesek in kar je zraven. Da
ti té ne pustim, imam več razlogov. Prvič želim, da ne bi ostal v tem
kraji, kjer so mene poznali in me bodo morda še bolj, če one listine
pridejo na dan. Da-si ravno bom skrbel, da moje smrti ne bodo ljudjé
zvedeli tod okoli, mogoče je vendar, da se zgodí in ti si potem sin
samomorčev, kar bi se ti med neumnim ljudstvom utegnilo kedaj očitati.
Drugič se mi pravično zdi, da pred smrtjo ustrežem želji svojega prvega
sina, omenjenega človeka, ki se desetega brata imenuje, da se za nekaj
popravi krivica, ktero sem gotovo njegovi materi storil. Želja tega pak
je, da nekoliko njegove dedščine pustim človeku, ki se Kvas imenuje in
je na Slemenicah. Tretjič je ta Kvas meni v rodu. Tedaj hočem, da pustiš
Polesek temu Kvasu. Kar je v tej reči potreba, svetoval ti bo Slemeničan.
Preverjen sem, da boš mojo poslednjo voljo spoštoval, tem bolj ker ti
tukaj izročim toliko, da lehko kupiš tri boljša posestva drugej.

Boljše bi morda bilo, da bi bil s seboj nesel nekoliko tega, kar sem ti
povedal. Prosim te tedaj, ne premišljuj veliko. Zdaj ko veš, da nimaš
nobenega človeka na svetu, skušaj si dobiti prijateljev, vživaj življenje
po pameti, brez strasti in tako, da ne boš nikomur na potu, kar sem ti pa
jaz tù grenkega povedal, — pozabi! —

Bodi srečen!

                                 Tvoj oče

                                                              Peter Kaves.

_Pripis._ Mislim, da se bo dobil kak dober tuji človek, ki mi bode grob
izkopal, grob na samoti, kakoršen mi bo prav. Druzega ne potrebujem. Tudi
tega ne potrebujem, da bi ti vedel za-nj. Pusti tedaj vse z nimar. Ne
trudi se popraševati, kje sem bil poslednji čas. Skrbel bom, da bo daleč
od tebe.




Štiri in dvajseto poglavje.

    Če hoče je dobro,
    Če noče je prav.

        _Stara pesem._


Gospod Benjamin s Slemenic je bil star dokaj let. Tudi je bral nektero
pismo in marsikter testament. Vendar si je mož v tej uri priznal, da
enacega pisma in testamenta ni še imel v rokah. Čuden človek, čuden
oče, pisalec tega pisma! Kakor ga ni mogel umeti v življenji, tako se
mu je zdaj iz pisma videl nerazumljiv. Ali je mogoče, da ima tak človek
kaj ljubezni do svoje krvi, svojega sina, ki mu z mrzlo kratko besedo
pové, da je njegova mati zavržena, ki mu razloži vse svoje grehe, ki ga
na smrtni postelji pusti in se gre daleč, na tuje obesit ali ustrelit!
In vendar, če je grajščak to reč po drugi strani ogledoval, moral si
je pritegniti, da je imel ta čudni človek še precej veliko ljubezni.
Zarad majhnega vzroka — vsaj Slemeničanu se je majhen zdel — pustil je
življenje, da ne bi nadlegoval sina; šel je daleč, da ne bi nadlegoval
sina. — Pa vse to bi bil lehko storil, da ne bi bil sinu zagrinjala
odtegnil od skrivnosti, ktera mu je morala vse življenje pravo veselje
kaliti, kedar se je bode domislil. Zopet pak je morda bolje za človeka,
če si zna to in ono razložiti, kakor če ostane neveden in v temi o tacih
rečéh, ktere bi rad vedel, naj so potem dobre ali slabe.

Tako je premišljal grajščak prebravši pismo.

Kar je bral o umrlem desetem bratu, kar je videl v testamentu o Kvasu,
vse se mu je zdelo čudno, ni skoro vedel, ali bere prav ali ne.

Dolgo je vrtel pisanje v rokah, še enkrat in še enkrat bral, in ni vedel
skoro, kaj bi rekel Marijanu, kako bi ga tolažil.

“Kaj čem zdaj storiti?” pravi Marijan.

“Ničesa ne. Skušajte se razmisliti na druge rečí. Delati je še čas. Slabi
ste še in najprvo se morate varovati. Ko bi bil mogel vedeti, da je pismo
tako resnobno, ne bi ga vam bil še dal.”

“Razmisliti? Kako!”

“Bo že kako, že! Ni tako hudo, kakor si mislite. Očeta res nimate, pa
bodite preverjeni, da imate prijatelje, ki bodo storili vse za vas, kar
je mogoče in kar potrebujete djanja in sveta. Vsaj kar morem jaz, to vam
je gotovo.”

Marijan seže grajščaku v roko.

“Morda ni po volji vašega ranjcega očeta, da sem tudi jaz bral to pismo,
ki je gotovo pisano samo za vas. Zató pa ne skrbite. Vedel bom te rečí
sam. Sicer pa vam svetujem ne kažite ga nikomur več. Na dalje vam
svetujem, da ostanete nekaj dni pri nas. Tu imate boljo postrežbo, ko
doma, in — —”

“Doma nimam,” pristavi Marijan.

“Imate denar in domov je potlej veliko; pa o tem bova že še govorila.
Tukaj pri nas imate nekaj druščine, kolikor toliko in v zadnjem stanu je
morda bolje za vas, da niste sami.”

Marijan je ostal na Slemenicah.

Več dni se je grajščak skrbno ogibal pogovor napeljati na te reči. Videl
je, da se ni motil, ko je mislil, da mladenču žalostna vést ne bo toliko
do srca segla, da bi njegovemu še slabemu zdravju škodilo. Po svoji dobri
natori je v druščini kmalo pozabil, kar bi ne bil marsikteri drugi v
enakem stanu tako prenesel.

Zdravje se mu je kmalo utrdilo in ž njim precejšnji del prejšnje
veselosti.

Z Manico je govoril Marijan ta čas precej veliko. Tudi tega je bil
grajščak na tihem vesel, zakaj povedali smo že prej, da je imel mož
zraven vseh svojih dobrih lastnosti tudi precej samopridnosti in bil
je preveč praktičen, da ne bi bil vedel, koliko veljave ima denar na
tem svetu. Všečna pak mu je bila misel, da bi mu bogati Marijan utegnil
vendar-le postati zet. Vendar se je tudi Kvasa domišljal in priznati si
je moral, da je zdaj majheno drugače sodil dediča posestva na Polesku, ko
pred svojega učenika.

Toda ko bi bil skrben oče vedel, kakovi so pogovori med Marijanom in
Manico, popustil bi bil prvi del svojega številjenja. Marijan se je
ravnal po uku, ki mu ga je oče v poslednjem pismu dal; ne bodi nikomur
na potu. Ker mu je Manica naravnost in za vselej odrekla, udal se je
in govoril je ž njo o Kvasu. Mladenču, ki je bil brez vsake globlje in
stanovitne strasti, vzlasti po zadnjih skušnjah to ni bilo težko. Da celo
neko veselje je naposled imel, ko mu je deklica obljubila prijateljstvo
in je to njeno dobroto povrnil, da je Kvasova pisma prejemal na svoje ime
in je Manici oddajal.

Kacih pet tednov je tako minilo. Marijan je skoro pozabil, da ni domač.

Benjamin ga neko popoldne povabi, naj gre ž njim k nekemu sosednemu
grajščaku, kake dve uri od Slemenic. Da-si ravno ne posebno rad, udal se
je Marijan vendar, ker ni imel nobenega izgovora. Vsedla sta se na voz in
odpeljala.

“Danes se morava zmeniti do dobrega” pravi grajščak po potu. — “Ondan
nisem hotel z vami o rečéh govoriti, ktere vam gotovo le neprijetne
spomine budé, vzlasti zató ne, ker ste bili še slabega zdravja. Zdaj
ste se okrepčali in mislim, da ste se že tudi privadili in udali v to,
kar je in drugače ne more biti. Jaz mislim, da se vam bo treba ozreti
za kako domačijo. Polesek morate tako prepustiti Kvasu. Dobro pa je in
najbolj varno, da svoje premoženje kam založite, to je, da kaj kupite.
Bog obvaruj, da bi mislili, kakor bi se vas jaz ali kdo drugi naveličal v
naši hiši, temuč radi vas imamo vsi kot sina in pri nas ste lehko, kedar
in dokler hočete. To pa boste sami sprevideli, če kaj pomislite, da je
prav, kar vam svetujem.”

Marijan pobesi glavo in molči.

“Kaj mislite?” vpraša Benjamin.

“Vi me domislite, da moram po očetovi želji iti od tod. Pa kam čem iti.
Zares to mi je težko. Tukaj sem ljudém in kraju vajen, drugod se ne bi
mogel privaditi,” pravi mladeneč.

“Saj vam ni treba Bog vé kam iti. Oče vam ni določil doklej. Če kupite
dve uri od Poleska kako domačijo, niste več na Polesku. In jaz ne vem,
zakaj bi daleč hodili, niti ne umem, zakaj vam je vaš oče ta svèt dal.
Gotovo je, da je to ena njegovih čudnih želj, za ktero ni imel nobenega
imenitnega vzroka. Česar se je bal, da bi namreč tista pisma v tretje
roke prišle, to se ni zgodilo. O njem tukajšnji svet ne vé ničesa. Tedaj
so gotovo vsi njegovi razlogi spodbiti in brez vsake vestí lehko mislite,
da je njegovi volji ustreženo, če storite, kakor vam jaz pravim.”

Marijan zopet nekaj časa ni odgovoril.

“Kvasu moram Polesek prepustiti. Kedar boste hoteli in utegnili, naredila
bova pisanja, kar jih je treba, da se mu pošljejo,” pravi potem.

“To ni mogoče. Vi niste še dovolj stari in skazati ne morete, da ste
očetov dedič, če pisma ne pokažete, česar pa gotovo ne boste storili. Za
zdaj ne morete na svoje ime ničesa kupiti, ničesa oddati. Čez tri leta
pak, ko očeta ne bo nazaj, lehko ga razglasite za mrtvega in potem boste
delali na svoje ime.”

“Kako! Jaz sem že Kvasu pisal, da je Polesek njegov in sem mu poslal, kar
sem dobil za letošnjo najemnino.”

“To me prav veseli in je pravično. Tako lehko delamo te tri leta in potem
se reč popolnoma vravná. Vse to bom jaz preskrbel, če hočete. Tudi če
boste kaj kupovali, delal bom jaz za vas.”

“In kje bi se kaj kupilo?”

“Tukaj, kamor ravno zdaj greva. Če bo vam po volji, zgodi se brž, jaz sem
to reč že pred pozvedel in premislil. Da se pa vam ne bo treba bati, dal
vam bom vsa pisanja v roke.”

“Dobri ste za-me kot drugi oče, zaupam vam brez vsega in vam bom
hvaležen.”

Grajščak se nasmehljá in pravi: “To bi storil vsak pošten mož za vas.”

“Kupila bova naj bo kakor hoče. Potem ostanem vaš sosed in Kvas bo prišel
menda kdaj sem. Zdaj vém, da mi je v rodu in prav rad bi videl, da bi
kmalo prišel. Zmerom sem ga rad imel do zadnjega, ko sva se sprla. Tačas
nisem bil pameten. E, še vesele dni bomo imeli, kedar pride. Da, kupila
bova, naj velja kar hoče.”

“Tedaj ste Kvasu že pisali?” vpraša Benjamin čez nekaj časa.

“Že precej dolgo je tega. Dvakrat sem pisal. V prvič ni hotel verjeti.”

“Kako ste zvedeli napis in zakaj niste ničesa povedali?”

Marijan malo zarudí.

“Resnico vam bom povedal. Po Manici sem ga zvedel.”

Benjamina je ta novica malo čudno zadela. Obmolknil je in ustnice
stisnil. Ta beseda ga je podučila, da se je zmotil v svojem upanji, da mu
bo na zadnje vendar-le Marijan zet.

“Jaz sem menda enkrat z vami govoril zastran Manice. Zdaj pa vidim, da
ni mogoče in ne hotel bi, da bi se zgodilo, kar bi jej ne bilo po volji.
Zató sem si namenil, da bom pri vas za Kvasa govoril in sem mu v zadnjem
pismu obljubil. In Manica me ima od tega časa rajši ko pred.”

Benjamin se je naslonil na vozu in ni rekel nič.

“Kaj ne, da se ne boste branili? Jaz jej privoščim sreče in Kvas — tudi
ni napačen človek. To se vé, da bi jaz rad videl, da bi bilo — — —”

Poslednjega stavka Marijan ni mogel ali ni hotel dokončati. Slišal je pa
grajščak zdihljej in namesto odgovora podal mu je roko in rekel:

“Dobro srce imate, malokdo bi tako govoril.”




Pet in dvajseto poglavje.

    Kdor pa hoče še peti,
    Mora od kraja začeti.

          _Narodna pesem._


Dobra štiri leta pozneje je mlad mož nekega jesenskega popoldne peš
koračil po kamenitem potu od Obrhka proti Polesku in Slemenicam. Do
vasí se je bil pripeljal in pustil voz in voznika pri Obrščaku, sam se
ni mudil, ni vprašal ničesa, govoril ničesa, kakor naročevanje, da naj
se vozniku dá piti in jesti, kolikor hoče na njegov račun. Obrščak ni
bil vajen gosposkih gostov sprejemati, zató se je čudil temu gospodu
in skušaje obnašati se prav uljudno, bil je neroden in neumen videti.
Zdelo se je staremu krčmarju, kakor da bi bil tega gospoda že nekje
videl. Preštel je v svojem spominu vse oskrbnike bližnjih grajščin,
tržaške hrastarje in druge kupčevavce, ktere je kedaj videl v vasi ali
po semnjih, pa nobenega ni mogel najti, da bi bil tako čedno černo
opravljen, da bi imel tako rujavo brado in bi bil tako mlad, kakor ta,
ki ni mogel našteti veliko več ko šest ali sedem in dvajset let svoje
starosti.

Med tem ko je krčmar tako premišljal in ni mogel ugeniti, prišel je mladi
gospod blizo Skal. Tam je malo postal, naslonil se na svojo paličico in
nekako otožno gledal čez sterme pečine. Koj pa so mu prišle druge misli
in koračil je naglo dalje po stezi.

Prišedši iz ovinka in iz grmovja zagledal je pred seboj Slemenice. Solnce
je nekako čudno obsevalo belo grajsko hišo, ki je ponosno in samotno
izmed zelenega drevja molela svojo rudečo streho na kvišku. Ta razgled
je bil res lep, našemu popotnemu pak je menda še posebno ugajal, zakaj
vidno je bil ginjen, obstal je v drugič in djal pol na glas: “To je tvoja
rojstna hiša! Tam si se rodila za-me, za-me se razcvela, tam sem čul
tvojo prvo sladko besedo, da me ljubiš, tam si me čakala dolgo in dosti
dni in si mi zvesta ostala. Tudi ktero grenko uro si morda imela zarad
mene, in vendar je tvoja blaga duša vredna, da bi poznala le srečo in
mir. Dom moje ljube! kolikokrat sem te videl v svojih sanjah in zdaj si
mi v resnici pred očmí; zdí se mi, kakor da bi mi star ljub prijatelj
roko molil.”

In kakor bi hotel srce utišiti, ki mu je nemirno tolklo v nedriji,
prikrižal je na prsih in pod pazduho roke in gledal. S polja je bilo že
večidel vse pospravljeno, lahna sapica je majala visoko odžeto strnišče
po ravnini daleč tje do grada. In tam pod gradom je videl grajsko čedo
na travniku, pastirja, ki je ležal na tleh, in psa, ki je kakor skrben
varuh letal okrog rogatega krdela in zdaj to zdaj ono neubogljivo živinče
oblajal in vračal. Na poslednji njivi pak je mrgolelo delavcev, ki so
turščico rezali in znašali na kupe. Zdelo se je Kvasu — vemo, da ga je
bralec že spoznal — da vidi tudi visoko postavo gospoda Benjamina, ki je
stal sredi svojih hlapcev in tlačanov. In nehoté mu je na misel prišlo,
kako se je ločil od tega moža in od tega kraja, kjer je bil srečen,
srečnejši ko kje drugje v daljnem svetu. Kako bi bil tačas mislil, da se
bode tako vrnil, povabljen, pričakovan! Kako bi bil mislil, da bo kedaj
lastnik malega gradiča, ki ga je videl na vzhodnji strani!

Iz teh in enacih misli ga je prebudilo kričanje, ki ga je slišal za seboj
iz grmovja: “Hej, pravim! Zgaga, bleda voda! Hej kozača!”

Ozrè se nazaj in zagleda znano podobo iz nekdanjih časov, namreč
Kerjavlja. Mož je bil malo postaren, še slabeje oblečen ko včasi, pa še
vedno tistega zabuhlega obraza, z malimi živimi očmí in čokatim životom.
Gnal ali bolj prav vlekel je za seboj sirasto kozo, kteri je bila debela
verv okoli vratú prevezana. V levici pak je držal polenu podobno palico,
in ker se mu je koza z vsemi štirimi nogami upirala, postal je včasi in
jo pretepel, potem pa zopet vlekel za seboj in klel: “Bleda voda, volk
te potiplji, konjska smrt, da bi hudiča ne videl, hej! Jaz ti bom že dal
pesje obisti in palico po rebrih, da se mi boš vedela izgubljati.”

Tako je privlekel Kerjavelj kozo do Kvasa.

“Kaj se ti je zamerila žival, da jo tepeš?” pravi Kvas.

“Kaj?” pravi Kerjavelj in korači vštric Kvasa s svojo kozo — “izgubila
se mi je bila. Že dva dni nisem videl te bêrdje potepilne. Pasel sem
in čevelj sem šival, pa je je zmanjkalo. Za vraga je ni bilo nikjer.
Koliko sem prestal zavoljo kleka! Dve noči nisem spal in obé noči se mi
je senjalo le od koze in od koze. Jesti nisem mogel nič, ni kislega mleka
ni kruhovca. Zmerom sem je iskal po hosti in po polji, klical in vpil:
sirka ná soli, ná, sirka! Pa menite, da sliši? Jokal sem se po hosti,
kaj pravim, jokal, da mi je sedem vrst solz teklo po licu, kakor da bi
se ranjce matere ali moje Urške domislil. Pa menite, da se človek kozi
smili? Ko bi se na meh drl, se jej ne smili! Čakaj, čakaj, ti bom že dal!”

In rekši se Kerjavelj zopet obrne in jame srdito natepavati po kozi za
kazen, da mu je tolike nadloge in žalosti prizadela.

“Nikar ne tepi!” brani Kvas. “Žival nima pameti!” “Kaj!” rohní Kerjavelj.
“Če vi mojo kozo zagovarjate, ki je pred Bogom in pred ljudmí poredna in
pregrešna, niste nič bolji ko ona.”

Kvas se nasmeje moževi jezici.

“Ali mi veš povedati, kaj je na Slemenicah novega? Kaj počne stric
Dolef?” vpraša ga, da bi govor na drugo napeljal, ob enem pa da bi zvedel
kaj.

“Dolef? Kaj ste ga poznali? Pač, pač saj on je bil tudi gospod, ko je bil
še mlad. Dolef je že tam, kjer muh ni, tri čevlje pod ježo, kakor je djal
deseti brat Mrtinek Spak, ko ni bil še umrl. — Pa kaj ste popred djali,
da koza nima pameti?”

“Umrl je, praviš? Ali je to res?” vpraša Kvas strmé.

“Deseti brat? Kaj pak da!”

“Dolef?”

“Tudi Dolef. Pri Obrščaku se je bil lansko zimo brinovca nalezel in je
v snegu obtičal za svinjakom. Mesec mu je luč držal, svinje so mu pa za
zadnjo uro krulile — Bog jim odpusti, saj jih je Obrščak že zaklal in jaz
sem tudi dve klobasi od njih dobil, Dolef je pa zmrznil.”

Po tej vésti je Kvas resen postal in se zamislil. Pač žalosten konec za
moža, kteremu je bil Bog dal obilo uma in druzih darov. — Tako Kvas ni
slišal obširnega Kerjaveljevega razlaganja, da ima koza več pameti kakor
človek, da se to jasno vidi na njegovi kozi, ki samo zarad slabe vesti
noče rada iti za Kerjavljem, temuč se mu vedno ustavlja itd.

V svojem blebetanji je Kerjavelj omenil tudi desetega brata, kakor
veljavno pričo da je res, kar trdi o kozji pameti. To je Kvasu naneslo
misli od nesrečnega Dolfa na Mrtinka in da bi zvedel, v kakem spominu je
njegov bratranec, vprašal je: “Ali je že dolgo, kar je deseti brat umrl?”

“Naj umrje, mrcina!” zagodernja Kerjavelj. “On je imel denar in pri meni
je ležal in jaz sem mu stregel. Pa menite, da mi je kaj pustil. Nič! Pa
jaz že vem, kdo je tega kriv.”

“Kdo?”

“Tukaj gori na Slemenicah je bil nekdaj — ni dolgo let tega, ravno tisto
leto je deseti brat umiral — nekov maslé, goljuf in podpihovavec za
šolmoštra, za tacega, ki brati in pisati učí in kaj vem kaj še. Tisti
nepridiprav je bil zadnje dni pri Mrtinku in mu je odsvetoval, naj mi
ničesa ne zapusti. Jaz vem, da je tako storil, da-si ravno sem ga za pet
ran prosil, naj me v testamentu zaznamova. Ako bi ga je jaz še enkrat v
pest dobil, ko bi mi pred oči prišel, jaz bi ga pomikastil in pretrl in
pretepel, kakor se snop pretepe. V vodo bi ga vrgel, v globoko vodo, ali
pa še ozmerjal bi ga, da bi me pomnil.”

“Ali bi ga poznal, ko bi zdaj k tebi prišel, Kerjavelj?”

“O kaj pak! Kakor srebern groš, tako bi ga poznal. Tolikošen je ko vi
in tak, ves tak, samo brade nima take volčje podobe, kot vi. Pravijo
nekteri, da mu je Marijan, ta ki se je tukaj na Stavnik, dve uri od tod,
preselil in zdravnikovo hčer za ženo vzel, Polesek dal, zastonj, prav
zastonj. Jaz pa tega ne verujem, zakaj dobro vem, da Marijan ni tako
neumen, da bi kaj tacega zastonj dal. Sosebno pa tacemu malopridnežu ne,
kakor je ta. Mar naj bi dal meni kaj ali pa komu drugemu, če ima preveč.”

“Ali pa veš, da je tisti šolmošter, kakor mu praviš, tako malopriden,
Kerjavelj?”

“Vem, vem. Pa čegav ste pa vi in od kod ste, da mene po imenu poznate?”
vpraša Kerjavelj zvestó.

“Iz Dunaja pridem.”

“Kaj me tam poznajo? Glejte-si no! To bom pa pri Bučarji povedal, drevi
na preji. I, lehko je, da, je že tako! Slišali so menda tudi na Dunaji,
da sem jaz tisti Kerjavelj, ki je bil pomorski vojščak in je hudiča
razklal, na dva kosa razklal. Kaj ne da? Glejte, glejte! Bog zna, ali
tudi cesar vé za-me ali ne? Kakošen je neki cesar? Ali sta kaj govorila
kedaj?”

Lovre se nasmehljá. Da more tudi Kerjavelj svoje slave — to se ve da
žalibog le namišljene — vesel biti, tega ni vedel.

“Kako vam je pa ime, gospod? Rad bi vedel, da bom znal povedati,” pravi
Kerjavelj.

“Lovre Kvas mi je ime in oni Polesek je moj.”

Kerjavelj debelo pogleda, ustavi se s svojo kozo, debelo in velikansko
roko dene Kvasu na ramo in pravi ves v veselji: “O! kaj ste res vi? Ste
že vi! Ste že! O! bolj sem vas vesel, kakor da bi svojo ranjco Urško
videl, ki sem jo rad imel. Bog vam daj zdravje! Raca na vodi, konjska
smrt, hudiča ne videl, — zmerom sem dobro o vas govoril in hvalil sem
vas, kamor sem prišel, pri Bučarji in Obrščaku in v hosti pri smreki, ko
sem smolo drl.”

“Ali nisi popred, ko me nisi poznal, drugače govoril?”

“Kaj? Jaz slabo govoril, grdo govoril? Ni res, kdo pravi! Vprašajte,
kogar hočete, vsak bo vam povedal, da sem vas hvalil. Kaj ne, da mi boste
pustili po vaši hosti kako smreko zasekati, da bo rajša smolo cedila? Saj
nočem tako zastonj. Ampak črevlje vam bom zakrpal zató in dobro vam je
bom zašil. Če je treba še tako velik župánec ali zaplato na-nje prišiti,
jaz znam. Glejte, kako sem svoje dobro okrpal.”

Še več tacega je Kerjavelj pravil, predno sta prišla do razpotja, kjer se
je Kvas obrnil proti Slemenicam, Kerjavelj pa proti hosti domú s svojo
zopet najdeno kozo, ktero je iz gole ljubezni zdaj pa zdaj lopnil po boku.

Kolikor bliže je Kvas gradu prišel, toliko počasneje je korakal.
Raznovrstni čuti so ga premagovali. Srce mu je bilo polno. Zdelo se mu
je, kakor bi bil še le včeraj tod hodil. Vsak grmiček, vsak jarek ga je
domišljal, kaj je nekdaj tod sprehajaje se mislil in čutil. Hrepenenje,
da bi videl njo, pospeševalo mu je stopinjo, pa zopet je koračil počasi
in zdelo se mu je, kakor da bi ga nekaj težilo.

Gospod Benjamin je bil ž njive zagledal tujega gospoda iti proti gradu.
Šel je tedaj k potu in gostu nasproti. Ko sta se sešla, spoznal ga je
brž. Vesel ga je pozdravil in mu pomolil roko.

Spraševal ga je po prvem srčnem pozdravljenji to in ono in zvedel, da je
svoje učenje srečno prestal, da je zdrav, da je poslednje pismo prejel
itd.

“Gospod doktor! pojte gori na dom. Manica je doma in mati. Jaz imam še
nekaj svojim ljudém povedati, potem pa koj pridem in pomenili se bomo na
drobno in več,” djal je grajščak.

V gradu je Lovre zvedel, da je Manica v svoji sobi. Deklica je sedela pri
neki knjigi, ko je Lovre stopil préd-njo. Ko ga je zagledala, vstala je
s stola, vskliknila, podala mu roko, oko je govorilo, kipeče veselje jej
je zvezalo jezik, izgovorila je samo njegovo ime in v tem imenu je bilo
povedano vse, vse! Še le ko so pritekle po lepem bledem licu bliščeče,
vroče solze, oznanovavke nečesa neizrekljivega, prišle so besede,
vpraševanje in odgovarjanje.

       *       *       *       *       *

In pol leta, pol dolzega leta pozneje je poštenjak Kerjavelj sedel sredi
vaških otrok in beračev na Slemenicah v družinski izbi in se dobro mastil
v jedi in pijači. Zakaj bila je svatovščina, na ktero so bili povabljeni
Marijan s svojo ženo, Vencljevo hčerjo, in veliko druzih ljudí, Kerjavelj
pak se je bil povabil za prežarja sam. In dobro se je možu godilo, djal
je, da je v malih nebesih. Doletela ga je celo proti večeru čast, da
je bil poklican v gosposko sobo, kjer sta ženin in nevesta, dr. _Kvas
Poleščan_ in _Manica_ iz Slemenic, skupaj sedela sredi gospode, in je
Kerjavelj moral povedati, kako je hudiča presekal in kako se mu za ranjco
spreljubo Urško toži, s ktero sta korenje zasadila, da ga je bila vsaka
luknja polna, s ktero sta od sv. Kozmeka do vseh Svetih v božjem strahu
živela in gledala, kako so drugi pogačo rezali. Celo s spominom o desetem
bratu se je bil ta dan z lepo spravil, ko je slišal, da sta mu gospoda
Marijan in Kvas postavila lep spominek iz rezanega kamena na grob, kteri
je svetu oznanjal, da tukaj počiva: _deseti brat_.

[Illustration]




Naznanilo.


Pri vredništvu slov. Glasnika in po bukvarnicah je na prodaj “Cvetje iz
domačih in tujih logov” po šestkah in posamesnih delih po pristavljeni
ceni:

=I. vrsta= (zv. 1-9): a) Šiljerjev =Viljem Tell=, poslovenil Fr. Cegnar,
po 80 kr. b) Platonov =Kriton in Apologija=, poslovenil J. Božič, 30 nkr.
c) =Babica= od B. Nemcove, posl. Fr. Cegnar, po 1 gld. in d) Ksenofontovi
=Spomini na Sokrata=, posl. L. Hrovat, po 54 nkr. Cela I. vrsta veljá 2
gld. 24 nkr. (brez Ksenof. “Spominov” pa 1 gld. 80 nkr.)

=II. Šestka= (zv. 10-15): a) G. Krekov =Na sv. večer=, v 3 spevih po 24
nkr. b) Virgiljevo =Poljedelstvo=, poslovenil J. Šubic, po 40 nkr. c)
Sofoklov =Ajant=, posl. M. Valjavec, po 36 nkr. d) =Kitica Andersenovih
pravljic=, posl. Fr. Erjavec, po 30 nkr. e) =Veronika deseniška= v 15
spevih od J. Frankolskega po 36 nkr. in f) A. Umekov =Ciril in Metod= po
24 nkr. Cela II. šestka velja 1 gld. 50 nkr.

=III. Šestka= (zv. 16-21): Povest =Alvaredova družina=, posl. J. Parapat,
po 50 nkr. b) Bilčevi =Pervenci= po 50 nkr. c) Lermontov =Izmael-bej=,
posl. Vesnin, po 30 kr. in d) Chocholovškova pripovedka =Agapija=,
poslovenil L. Podgoriški, po 30 nkr. Cela III. šestka po 1 gld. 50 nkr.

=IV. Šestka= (zv. 22-27): a) =Pesmi=, zložil A. Umek, (174 str.) po 70
nkr. in b) =Kirdžali= podonavska povest, spisal M. Čajkovski, poslovenil
Podgoričan, (313 str.) po 1 gld. Cela IV. šestka veljá 1 gld. 50 nkr.

=V. Šestka= (zv. 28-33): a) Pellikova tragedija =Tomaž Mor=, poslovenil
J. Križaj (96 str.) po 36 kr. b) =Slovo o polku Igorově=, poslovenil M.
Pleteršnik (24 str.) po 10 kr.; c) =Deseti brat=, izvirni roman, spisal
J. Jurčič (278 str.) po 80 kr.; d) =Zora in Solnca=, pripovedna pesem v 3
delih po 30 kr. Cela šestka veljá 1 gld. 50 kr.

Dalje se utegne dobiti Fr. Erjavčevo =Živalstvo= po 75 kr. in Tušekovo
=Rastlinstvo= po 65 kr.



*** END OF THE PROJECT GUTENBERG EBOOK 75797 ***