1 files changed, 7536 insertions, 0 deletions

diff --git a/75797-0.txt b/75797-0.txt
new file mode 100644
index 0000000..ad9ff60
--- /dev/null
+++ b/75797-0.txt
@@ -0,0 +1,7536 @@
+
+*** START OF THE PROJECT GUTENBERG EBOOK 75797 ***
+
+
+
+
+
+                               Deseti brat.
+
+                              Izvirni roman.
+
+                                  Spisal
+                                J. Jurčič.
+
+                              [Illustration]
+
+                               =V CELOVCU.=
+            Na svitlo dalo vredništvo “slovenskega Glasnika.”
+                                 =1866.=
+
+                    Natisnil Jože Blaznik v Ljubljani.
+
+
+
+
+Prvo poglavje.
+
+    Mlad junak po polji
+    S težkim srcem hodi.
+
+              _S. Jenko._
+
+
+Pripovedovavci imajo, kakor trdi že sloveči romanopisec Valter Scott,
+staro pravico, da svojo povest začnó v krčmi, to je v tistem shodišču
+vseh popotnih ljudí, kjer se raznovrstni značaji naravnost in odkrito
+pokažejo drug drugemu poleg pregovora: v vinu je resnica. Da se torej
+tudi mi te pravice poprimemo, izvira iz tega, ker menimo, da naše
+slovenske krčme in naši krčmarji, čeravno imajo po deželi veliko
+priprostejo podobo, niso nič menj originalni ko staro-angleški Scottovi.
+To se vé samo ob sebi, da ga slovenska mati dozdaj še ni rodila, ki
+bi z isto rezno natančnostjo obrisal naša narodna svojstva, kakor je
+omenjeni nedosegljivi mojster značaje svojega ljudstva svetu predočil.
+Zató ne bode pripovedovavec te vse skozi resnične pripovedi poskušal
+veselega slovenskega vinotoka Peharčka naslikati in to iz treh razlogov
+ne: prvič zató, ker ni mogoče misliti si Peharčka takošnega, kakor je v
+resnici bil, drugič ker ima le-tá poznanja vredni mož le začasno, hitro
+minljivo mesto samo v začetku naše povesti, in tretjič, ker imamo še
+enega krčmarja, Peharčku po duhu sorodnega, pozneje v povest vplesti; to
+pa menda ne gre, da bi se sem ter tje enake reči dvakrat pravile.
+
+Pred štirdesetimi leti torej je Peharček koščenega obraza, raztrganega
+slamnika, oguljenih, z zaplatami obloženih hlač, hodnične srajce in
+križatih naramnic polič vina na vegasti mizi muham branil. Pri poliču
+je pa slonel kosmat mož, suknjar, ter je krčmarju Peharčku to in to
+nepotrebno reč pravil. “Prav gladka kaplja se bo učistila iz letošnjega
+vinčeka” djal je suknjar in zavzdignil kupo proti malemu oknu, da bi
+pijačo proti luči ogledal.
+
+“Bogme, gladka!” pokima krčmar in jezno udari z lesenim muhalnikom po
+mizi, kjer je tropa te sitne živali razlito vino srebala. “Tega mrčesa je
+povsod polno!”
+
+“Le stoj, Peharček, pa mene pomni: tako bo močno to vince, kedar se cvet
+do dobrega vsede, da si bodo ljudjé, kedar se ga bodo prav po božji volji
+navlekli, lase in ušesa pulili, ter rudeče nosove pa otekle vratove,
+prazne mošnjice pa krvave butice nosili, kakor se v pesmi poje.”
+
+“Bogme!” pravi Peharček; pa predno besedo končá, zasliši, da je voz pred
+hišo priropotal in da nekdo zunaj kliče. Brž vrže muhalnik iz rok in letí
+ven.
+
+Peharčkova hiša je stala tik velike ceste. Za hišo pak je držala mala
+cesta ali bolje kolovozna pot v stran.
+
+Dva gospoda sta poskakala z majhnega vozička in starši je glasno klical
+pijače. Krčmar je enega poznal, kajti pozdravil ga je, slamnik pod
+pazduho stisnivši: “Bog daj dober dan, gospod Vencelj! Hitro ste prišli
+iz Ljubljane, kedaj — v petek ste mimo šli. No zdaj vém, da ste zopet
+žavb, rož, kugljic in vsega mrčesa nakupili, in boste zdravili ljudí da
+bo strah.”
+
+Govoré se je krčmar oziral na mlajšega gospoda in ugibal sam pri sebi,
+kdo je pač to, ki se je z okrajnim zdravnikom gospodom Venceljem
+pripeljal. Bil je mlad, jako lep gospodek, a Peharčku čisto neznan.
+
+Gospod Vencelj ni pustil, da bi bil krčmar konja izpregel; pila sta na
+voz naslonjena. “Peharček!” djal je zdravnik izprazniši do čista prvo
+kupo, “naprezi, da boš tega gospoda peljal na Slemenice. Saj veš, da
+moram jaz tukaj v stran.”
+
+“Jaz bi to prav rad, zakaj ne, zaslužka se nisem še nikoli branil, — vrag
+naj vzeme še kolesce — pa zdaj ne morem, jutri pač. Kolo se mi je strlo
+od voziča in ravno otódi ga je nesel fant moj h kovaču. Jutri bi vas pa
+peljal, naj si bo ta ali kteri če, jaz ali fant moj. Jaz menim, naj bi
+mladi gospod pri meni čez noč ostali, saj je že štiri čez poldne. Moja
+stara — zdaj v bobu korenje pleve — bode že vrgla zvečer kaj čez ponev,
+da se bo dalo ugrizniti. Postelje res nimam take, da bi se človek v
+blazino vdrl; pa bom že na otavi tako mehko postlal, če je božja volja,
+da se bo ležalo za silo.”
+
+“Jaz sem obljubil, da pridem danes” — odgovorí mladi tujec, “ali ne morem
+nikjer drugej tu v obližji voznika dobiti?”
+
+“Bogme, ne z lepo;” odgovori Peharček, “tod imajo ljudjé bolj vole, konja
+imam samo jaz.”
+
+Zdravnik gospod Vencelj je mislil in mislil, nasvetoval zdaj to zdaj to,
+kako bi mladenča na pot spravil. “Bode že!” reče čez nekaj časa; “ali
+jezdarite?”
+
+“Še nikoli nisem bil na konju,” odgovorí potnik.
+
+“No, na suhem se ni še nihče plavati naučil. Peharček! ali imaš konja
+napasenega?”
+
+“Bogme, konj je dober, sit ko stopa, ravno popred sem mu povesmo detelje
+vrgel; vem, da je že vso potrl in pohrustal.”
+
+“Že dobro. Jaz imam tu na vozu ravno prav kupljeno sedlo. Pa bova gospodu
+vsak pol posodila, naj jezdi.”
+
+Peharček se popraska za ušesi, ustnice pod nos zaviha in pravi: “Nikarte
+mi ne zamerite; saj veste vi bolje ko jaz, kaj pregovor govorí, ki pravi,
+da tri reči niso vsacemu človeku ali pa nikomur na pósodo dati: ne žena,
+ne pipa, ne konj. Pa ker ima moj sirec že stara rebra in je že vsemu
+vajen, ne rečem, da ga ne bi dal, ko bi — nikar ne zamerite — ko bi —
+gospoda poznal.”
+
+“O nič se ne boj za konja; jaz sem porok za to, da ga boš jutri nazaj
+dobil” reče zdravnik.
+
+Trenotek potem je stal Peharčkov sirec, ki je že malo preveč rebra na
+očiten videz stavil in glavo bolj v tla ko na kviško molil, osedlan
+in očejen na cesti. Peharček je z všečnim očesom gledal zdaj svitle
+dvajsetice v roki, ktere mu je mladi gospod dal, zdaj usnjato sedlo, ki
+tako lepo stojí na koščenem hrbtišču njegove kleke. Mladeneč se je malo
+nerodno skobalil na svojega rosinanta; krčmar pa mu je veliko njegovo
+usnjato torbo na konja dal in ga podučil, kako mora ravnati s pohlevnim
+sircem, da bo rajši stopal.
+
+“Torej srečno pot, gospod Kvas!” — djal je zdravnik, “pred mrakom boste
+ravno v gradu. Sporočite moj pozdrav gospodu Benjaminu. Kmalo enkrat
+pridem tje s svojo hčerjo, da mu srečo vošim, ker je dobil tako korenito
+izobraženega in učenega mladega moža svojemu sinu za učenika, kakor ste
+ví. Z Bogom! Prav vesel sem, da sva se seznanila; upam, da nisva bila na
+prvo in na zadnje vkup. Zahvaljujem se vam za druščino.”
+
+“Prosim, gospod zdravnik! na meni je zahvaljevati se vam za dobrotno
+prijaznost!”
+
+“No, no, kaj pak! Greh bi bilo, ko vas ne bi bil na voz vzel; žal mi je,
+da ne utegnem z vam v stran do Slemenic. Srečno!”
+
+Rekši udari Vencelj po konju in voz zdrdrá po stranskem poti. Gospod Kvas
+— tako je zdravnik svojega dozdanjega tovarša klical — spodbudí tudi
+svojega zaspanega šarca in odjezdi po veliki cesti, ko si je kolikor se
+je dalo po nejasni Peharčkovi razlagi zapomnil, kje mora na stran zaviti,
+da pride prav.
+
+Dan je bil prijazen; solnce se je bilo že na zahod premeknilo; vendar se
+je še z vso žarnostjo upiralo potniku v hrbet, kar mu je bilo toliko bolj
+nepriležno, ker se je izpod kopit nemarno klavzajočega konja vedno oblak
+cestnega prahú vzdigoval in polnil mladenču nos in ušesa. Zastonj so bile
+vse poskušnje, da bi žival do hitreje stopinje pripravil in tako vsaj
+nekaj prahú za seboj pustil. Peharčkov sirec je bil tepeža in suvanja
+tako vajen ko trave; zato ga ni kar tako kdo v dir pripravil. In ker je
+Kvas, kakor sedlu nevaden človek, nekaj boječe in nerodno sedel, zraven
+pa še svojo sitno butaro, z obleko in knjigami natlačeno, moral držati
+pred seboj, po tem se razume lehko, zakaj se je le počasi nadalje pomikal.
+
+Lovre Kvas je bil dovršil vse učenje na ljubljanskem liceji. Rojen pod
+prosto slamnato streho je bil v zibeli namenjen, da bode čez nekaj let
+krave pasel, potem pri bogatejšem sosedu za hlapca služil in naposled
+po očetovi smrti ubijal se z malim zemljiščem deset mernikov posevka,
+kakor vsi Kvasovi, kar jih je oče Luka po starem pomnenji znal na prste
+našteti. Ali rojenice, ktere imajo pri zibeli vsacega poštenega Slovenca
+svojo odločno besedo, naklonile so bile našemu Lovretu kmalo po porodu
+drugi lepši namen: da bo delal z glavo in rabil namesti ótike gosje pero.
+Znano je življenje ubozega učenca; torej mi ni treba posebej opisovati
+Kvasovih stisk in bojev z revščino in nadlogo. Posebno izvrstna glava za
+učenje, ljubezen do dobrega reda in obnašanja in marsiktera druga lepa
+lastnost je mladenču pridobila podpornikov in prijateljev in je delala
+starima roditeljema veliko upanja, da se jima spolni poslednja največa
+želja. Ali čuda! dokončavši ljubljanske šole tihi mladeneč ni “hotel
+dobro storiti” po materni misli, in ne da bi bil postal mašnik, kazal je
+vse bolj posvetne naklepe. Hotel je iti v daljna veča mesta v više šole.
+S tem pa niso bili samo ubožni starši nezadovoljni, ampak zameril se je
+tudi večini svojih podpornikov, tako da je bil skoro popolnoma zapuščen.
+Vedel je pa, da Angleži še niso iznajdli tako blagotvornega stroja, da
+bi se dalo po njem od zraka ali čiste vode živeti. Zató mu je bilo ravno
+prav, da je po nekem priporočilu dobil začasno službo za učenika sinu
+premožnega grajščaka Benjamina G* na gradu Slemenicah. Ker je bil tudi
+precej slabotnega zdravja, hotel je po tem tacem okrepiti se na deželi in
+še kaj zaslužiti za daljno učenje.
+
+Tako ga najdemo ravno na poti. Voza iskaje je bil po sreči naletel na
+zdravnika Vencelja, in to mu je naklonilo prvič prijetno druščino za
+potovanje, drugič pa si je prihranil vožnino.
+
+Kmetje ob cesti in drugi napotni ljudjé so, srečevaje Kvasa, zvedavo
+ogledovali mladega jezdeca. Vzlasti mlade deklice so se rade ozirale za
+njim, ker po svoji zvunanji postavi je bil Lovre kaj čeden mladeneč. Ne
+veliko čez dvajset let star, oblednega okroglega obraza z visocim čelom
+in živimi črnimi očmí, iz kterih je bil poprej otožen kakor vesel značaj
+brati, bil je Kvas na prvi pogled vsacemu zanimiv človek. Obleka njegova
+bi morda v vélicih mestnih sobah ne bila veljala za lepo, a za na kmetih
+jej ni bilo kaj reči. Suknja je bila iz črnega suknja cela in še ne
+oguljena, da-si ravno bi bil poznovavec po natančnem pogledu sodil, da je
+temu že dobro dolgo, kar jo je krojač iz rok dal. Isto bi se moglo reči o
+drugem opravku. Lišpa ali drugih nepotrebnosti ni imel nič na sebi, samo
+veliko sreberno uro je nosil na pozlačeni verižici, ktero je naš mladi
+prijatelj zdaj pa zdaj iz žepa potegnil pogledovaje, kako dolgo že hodi.
+
+Vedno niže se je solnce pomikalo. Po vročem jesenskem dnevi je nastajal
+prijeten večerni hlad. Zamišljen je sedel mladeneč na konji; niti zeleni
+travniki in zapuščena rujava strnišča, niti otožno vednozeleno semrečje
+okrog starih, domišljijo budečih razvalin na obcestnih hribih niso mogle
+potnikovih oči na sé obrniti, kajti imel je veliko premišljevati. Skoro
+najlepši del svojih let je imel za seboj; ali vsa ta leta so mu prinesla
+malo malo vžitka. Veden trud, delo, nadloga in nektero britko uro je
+prestal; in če je pogledal v najbližnjo prihodnjost, tudi tu ni imel
+veselega upanja. “Zdaj pridem v tujo hišo, k tujim ljudém, Bog vé kako
+bom tam zadovoljen. Morda dobim puste sitneže za svoje zapovedovavce,
+ki mi bodo dali čutiti, da sem plačan človek, hlapec! Ah Bog moj, kako
+malo tvojih nazemskih darov bi bilo meni potreba, da bi z lehko prišel do
+samostojnega in srečnega življenja! Koliko je ljudí, ki v obilnosti živé
+in ne poznajo in ne vedó, kako človeka teží čut, da je na druge navezan,
+da se za tujo mizo vseda! Vi niste poskusili, kaj je siromaštvo, vi
+domišljavi poetje, ki trobite in pojete svetu, da je več sreče v uboštvu
+ko v premožnosti. Res je morda, da si vsak človek sam ustvari srečo, ali
+prvi pogoj v tem je, da mu osoda pota ne zapira.”
+
+Prišlo mu je tudi na mar, kako nevkretno se mu bode pač včasi v svojem
+novem stanu zdelo. Vedel je, da je velika pokora podučevati trpoglavega
+paglavca, vzlasti če so starši v svoji preveliki ljubezni prepričani,
+da ima fant bister um in dobro glavo. Dalje ni bil Lovre Kvas veliko
+vajen vesti se po navadni etiketi; prosti kmečki sin je bil bolj utrjen
+v Horaciju in Homerju ko v abotnih poklonih in neslanih govoricah tako
+imenovane omikane družbe. Vendar kar se poslednjega tiče, tolažil se je
+s tem, kar mu je gospod Vencelj pravil o slemeniški družini; z druge
+plati pa se zopet ni tako okornega čutil, da bi se mu bilo ravno bati, in
+zaupal je na svoj naravni, vednostno dovolj izobraženi razum in čut.
+
+V tej razmišljenosti je bil Lovre Kvas pozabil paziti, kje je stranska
+cesta, ktera po Peharčkovem popisu drží do Slemenic. Še le ko je solnce
+zašlo in ko so ga jeli ljudjé bolj pogostoma srečevati, domislil se je,
+da je morda že zgrešil pravega pota.
+
+“Ali je tod prav do grada Slemenic?” praša starega zgubanega moža, ki je
+nesel butaro rogovilastih neobrezanih brezovih vej na hrbtu.
+
+“Ka-áj?” zatuli dedec z visokim glasom, iz kterega se je dalo soditi, da
+je gluh.
+
+Kvas še enkrat praša.
+
+“Metličja sem narezal, metličja” odgovorí mož.
+
+“Vi me ne razumete, oče! jaz bi rad vedel, koliko je še do Slemenic in
+kod moram iti do tje.”
+
+Stari dedec ga s svojimi malimi očmí debelo pogleda pa pravi: “Nu, áha,
+res!” in odide počasi svojo pot.
+
+Če ni hotel Lovre s svojo kleko na sredi ceste ostati, moral je dalje
+jezditi, da-si ravno se mu je skoro zdelo, da bi bilo bolje, ko bi se
+vrnil; kajti po uri sodé je mislil, da bi moral po Peharčkovih besedah
+biti že na Slemenicah, ko ne bi bil zgrešil stranskega pota. Pa kakor bi
+mu sovražen duh kljuboval, ravno zdaj ni bilo nobenega človeka na cesti.
+V vzhodu je mesec pokazal svoje polno lice.
+
+Čez nekaj časa zagleda malega dečka s cajnico na rokah, ki mu je ravno
+naproti tekel. Kraj je bil malo samoten in fantè je morda menil, da je
+ta človek v suknji eden tistih hudih gospodov, ki pridejo očeta za davek
+rubljevat, zató se je ognil s ceste na travnik.
+
+“Hej fantič! stoj!” vpije jezdec “kod se hodi do Slemenic?” Ali bosonogi
+deček stisne namesto odgovora svojo kapo pod pazduho in jo udere po
+travniku, kakor bi mu bili vsi vragi za petami.
+
+Nevoljen je začel Kvas rentačiti in jeziti se sam na-se in na starše, ki
+otroke tako izrejajo. Zdajci zagleda tretjega človeka in misli: v tretje
+gre rado; če še zdaj nič ne zvem, pa se vrnem in prenočim v prvi hiši.
+Mlada deklica s košarnico na glavi ga sreča.
+
+“Dober večer, Micika!” ogovorí jo Lovre ter jej zastavi že tolikokrat
+ponovljeno prašanje.
+
+“Oh moj Bog in mati božja!” — odgovorí deklica “saj ste že zašli za pol
+drugo uro predaleč. Ali niste videli velike semreke na samem in s peskom
+nasute male ceste? Tam bi bili morali v stran zaviti. Če boste počasi
+jezdili, greva vkup, pa vam bom pokazala. Ravno prav bode; tako me vsaj
+ne bo strah.”
+
+Lovre obrne konja in počasi sta potovala s deklico nazaj. Marsikaj jo
+je prašal in marsikaj mu je povedala medpotoma, česar pa ne bomo tu sem
+postavljali, ker bi za kterega resnobnejega izmed prijaznih bralcev bilo
+morda premalo važno. Ko sta prišla do imenovane semreke, razložila mu je,
+kterih potov naj se ogiblje, da bo prav prišel.
+
+“Oblačno je malo; da bi le Bog dal, da bi se mesec ne skril za oblake, pa
+boste lehko našli.”
+
+“Aha!” — zarohní tu tretji glas in Kvas zagleda čudovitega moža na cesti
+— “aha, dekle, jaz bom že tvojemu povedal, da se ti z druzimi razgovarjaš
+po noči pri mésečini; slabo te bom pohvalil, ha, ha, ha!”
+
+“Kaj si ti Mrtinek?” djala je deklica. “Glej ta gospod gredó na
+Slemenice. Ti greš ravno to pot, in lehko ž njimi hodiš.”
+
+Lovretu pak je pošepnila na tihoma: “Nič se ga ne bojte; čeravno je
+raztrgan in bos in grd in nima prave pameti, pa je pošten. On je _deseti
+brat_, pot dobro vé. Lehko noč!”
+
+
+
+
+Drugo poglavje.
+
+    Povsod poznan, nikjer domá,
+    Kjer vleže uro se poslednjo,
+    Tam smrt mu domovanje dá.
+
+                   _Fr. Levstik._
+
+
+Kdor pozna življenje, djanje in nehanje, misli in prepričanja, kakoršna
+so bila nekdaj po pripovedih naših starih slovenskih očakov, ki gluhi
+in slepi za spačeni novi svet vedno le čase svojih in svojih prednikov
+dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je bilo pred štirdeset in več leti
+med našim narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti. “Kje se zdaj
+še kaj čudovitega zgodí? Kdo dan danes še kaj vé? Le kakov sleparček še
+pride, da človeka opehari.” Tako pravijo dedje. Koliko časa že ni bilo
+slišati od desetega brata! V poprejšnjih časih se je pa še vendar včasi
+naletel, ki je, rojen _deseti_ sin iz matere s čudovitimi lastnostimi in
+zmožnostimi obdarovan, po božji namembi preganjan, od hiše do hiše po
+širocem svetu hodil, za srečo povedoval, zaklade pokazoval, pesmi pel in
+pravljice pravil, kakor nihče drugi. Ljudjé so ga častili, radi videli in
+mu dali živeti in spati. Pač pride v kako hribsko dolino še zdaj sem ter
+tje kak raztrgan in umazan peripatetikar, ki mu robato po domače pravimo
+_berač_, ki se izdaja za desetega brata; toda svet je postal neveren,
+menj gostoljuben ko nekdaj, in tudi današnji deseti bratje niso tisti ko
+nekdaj, malo vedó, in kakor očetje trdijo — “niso druzega ko goljufje.”
+Ta čudna prikazen, namreč pomanjkanje _pravih_ desetih bratov, dá se
+menda samo tako razlagati, da slovenske žene niso več take, da bi za
+vrstjó po letih deset sinov rodile.
+
+A pustimo taka premišljevanja bolj izurjenim mislecem in vrnimo se rajši
+k svojima popotnikoma.
+
+Tiho je korakal človek, kterega je Lovretu deklica imenovala desetega
+brata, konju pred gobcem, in mladeneč je imel časa dovolj v mesečini
+opazovati to čudno podobo. Bil je človek kacih štirdesetih let star,
+toda že mu je hrbet hotel lezti v dve gubi. Na sebi ni imel druzega ko
+srajco iz najdebelejšega platna, kakor ga sprede slovenska mati, dolge
+hlače iz iste tvarine nekdaj na črno pobarvane, zdaj že zarujavele in pod
+koleni jako blatne in razcefrane, na glavi pak mu je čepel rujav klobuk
+s širocimi krajevci in čez oglavje z belo nitjo prevezan. Da mu hlače
+niso uhajale, branila je usnjata oprtavnica, na križ čez ramo razpeljana.
+Večerni zrak je bil precej hladen, Lovretu se je celo mrzlo zdelo,
+vendar je stopal deseti brat bosonog. Da bi pa kdo ne mislil, da črevljev
+nima, nosil je je z bekovo trto prevezane čez ramo. Kaka dva pota se je
+nazaj na Lovreta ozrl, ter ga ostro ogledoval. Pri tej priliki je Kvas
+videl obleki popolnoma primeren obraz. Lice je kazalo kostí, ktere so
+imele voljo in nagon vsemu obličju štirivoglato podobo ustvariti. Strani
+ste bili upadeni in širok nos je ošabno nosnice v zrak molil. Vrh malih
+sivih očí so se v sredi zraščene obrvi predrzno visoko vihale gori v
+čelo, ktero se ni veliko videlo iz zmršenih lâs.
+
+Da-si ravno ga je deklica bila potolažila, da se ni treba bati desetega
+brata, vendar je Lovreta nekaj čudno spreletelo, ko je na širocem polji
+po noči sam bil s tacim, ne malo neznanskim človekom. Ko je pa čez nekaj
+časa v dalji zapazil luč, ohrabrilo ga je to nekoliko in mislil si je,
+kaj mi more storiti, enega samega se ne bom bal. Da bi poprej čas minil,
+začne pogovor ž njim.
+
+“Koliko je še do grada?”
+
+“Popred boš tam, kakor pojdejo spat,” odgovori deseti brat z glasom, ki
+je bil vse drugo pred ko prijazen.
+
+“Ali ste vi znani z gospodo?” praša dalje Lovre.
+
+Njegov drug se grozovito zasmeje, potem pa reče: “Ti si šema! Zakaj me
+pa vikaš? Jaz sem Mrtinek, spak! deseti brat, kakor vsi otroci vedó. Če
+nočeš, da bi se ti kdo smejal, ki je bolj neumen ko ti, tako me pošteno
+tikaj, pa utegneva še prijatelja biti v teh letih, kar boš šolmoštraril
+na Slemenicah!”
+
+“Kako pa véš, kdo sem?” praša Lovre čudé se.
+
+“Saj si me prašal, če sem kaj znan na Slemenicah,” odgovorí Mrtinek in se
+zopet smeje na vsa usta.
+
+Čudni grajščaki morajo to biti, h kterim pridem, da vsako spremembo v
+svojem družinskem in domačem življenji zaupajo tacim ljudém, mislil je
+Kvas sam pri sebi.
+
+“Ker je videti, da so ti povedali, da bo tak in tak človek prišel,” reče
+Lovre, “moram misliti, da si star znanec v gradu. Zató mi lehko poveš,
+kakova je gospodičina, gospa, gospod?”
+
+“O prav lehko ti to povem,” odgovorí Mrtinek.
+
+“Pa nočeš? Zakaj ne?”
+
+“Ti nekaj rad poprašuješ,” odgovorí Spak. “Zató mi moraš dovoliti, da te
+še jaz eno reč vprašam. Kako sem ti kaj jaz všeč?”
+
+Rekši je čudoviti človek Kvasa tako ostro pogledal s svojimi malimi
+svitlimi očmí, da je bilo mladenča skoro strah. Vendar na misel mu je
+prišlo njegovo smešno prašanje, pobesil je očí in s posiljenim smehom je
+odgovoril: “Prav dobro si mi všeč, prijatelj, zakaj pa ne?”
+
+“No jaz ti bom povedal, da mi tudi _ti_ dopadeš. Mislil boš morda, da je
+to pač vse eno, pa ni taka. Mrtinek Spak, deseti brat, in kakor bi se še
+lehko imenoval, bode ti še prav prišel v sili, zató ga le dobro poznaj.
+Zdaj ti bom pa povedal najprvo to, kar si prašal. Kakova je gospica? Da
+mlad človek, sosebno če še ni grd, da bi ga pes oblajal, kakor pravijo,
+da sem jaz, — rad pozvé za deklico pred ko za baburo, to je že stara reč.
+Z grajsko Manico se midva prav dobro pomeniva. Morda si že v mestih lepšo
+videl, ali pa ne. Gospod in gospa tudi nista napečna, pa to boš že še vse
+videl in skusil.”
+
+“Ali si že ti dolgo tu v okolici?” praša Kvas.
+
+“Kar mi je mati umrla,” reče Spak nekako zamolkleje pri tem vprašanji.
+
+“Kje si pa domá? Kako je to, da po svetu ne hodiš, ker praviš, da si
+deseti brat?”
+
+“Jaz sem doma, kjer so dobri ljudjé, kjer po mojem jeziku govoré. Nimam
+svojega zapečka, pa se ne pritožim zató. Če ne verjameš, da sem deseti,
+pa pusti. Misli, kolikor hočeš, pa malo govori, če nočeš, da se ti kaj ne
+zgodí. Zdaj pa molči od tega in kaj veselega govori. Jaz imam poskočne in
+vesele ljudi rad. Juheja, hopsasa!”
+
+In kakor bi bil na enkrat ves drugi, poskoči od tal, zažene črevlje z
+rame daleč od sebe preč in letí zopet po nje. Kvas ni mogel razumeti
+vsega tega. “Človek mora biti malo prismojen,” mislil si je.
+
+“Ali znaš peti, prijatelj škric!” praša ga Spak.
+
+“Malo, pa zdaj ne pojem. Ti zapoj!”
+
+Spak vzdigne glavo proti mesecu, odpre široka usta in hreščaje začne
+robato pesem:
+
+    “Stara baba Iskerca
+    Jedla sok iz piskerca,
+    Migala s suho bradó
+    Hčer zmerjála je takó:
+    Če boš v cerkvi ti na moško stran,
+    Kjer Mrtin stoji mi razcapán,
+    Tak obračala oči,
+    Če bo hodil na naš prag
+    Tebe gledat Mrtin Spak,
+
+ha, ha! kaj ni lepa, pesem _od mene_, kaj?”
+
+“To si sam zložil? No poj do konca! Tacih sem še malo slišal.”
+
+“Le čakaj, prijatelj suknjač, to in nektero ti bom še zapel, če se bova
+lepo gledala na Slemenicah. Še srečo ti bom povedal, če hočeš precej
+nocoj. Samo to si izgovorim, da se mojih sovražnikov ogiblješ.”
+
+“Kdo pa je tvoj sovražnik?”
+
+“To boš izvedel, predno bo dva, tri dni. Na Slemenicah ga boš videl vsak
+dan.”
+
+Prideta na travnik. Pri poti je stalo na samem košato lipovo drevo, ki je
+fantastično molilo svoje goste veje v tiho krasno mesečno noč. Na zapadu
+se je videla s hribca prijazna lučica izmed sadnega drevja, grajske
+strehe so se v mesečini svetile. Mladenča so zopet obšle prijetne in
+otožne misli vred, ko je zagledal svoje novo stanovanje pri tujih ljudéh.
+
+“Tu pod lipo grajska Manica sedéva; tu sem jej srečo povedal,” pravi
+deseti brat.
+
+“Saj nič ne veš,” odgovori mladeneč, “kako prihodnjost bom imel jaz?”
+
+“Ti boš nekaj doživel tam gori, česar se ti še ni senjalo nikdar. Le
+dobro ogledaj grad, mesec sveti lepo, pomnil ga boš do smrti, pomnil boš
+tudi desetega brata, čeravno mu ne veruješ, do groba ga boš pomnil.”
+
+Glas Spakov je bil pri teh besedah popolnoma različen od prejšnje
+govorice, nekako temen in strašán, tako da je mladenča malo osupnil. In
+ker se je ravno ta trenotek luna skrila začasno za oblak, prešinila ga
+je tembolj neka čudna čut; rajši bi bil že v gradu ko tu s tem pol norim
+človekom na samotnem polji. Da-si ravno kakor izobražen človek ni trohice
+verjel na vraže, obšla ga je vendar misel, da Mrtin Spak res kaj več vé,
+ko navadni ljudjé.
+
+Lehko je misliti, da je kraj, kjer sedeva in sanjari lepa deklica, naj si
+bode tudi nam neznana, mikaven za mladenča, čegar “srce je prazno,” in
+samo hrepení po nečem, česar um ne vé vselej razložiti. Zatorej je Lovre,
+ko se je luna medtem zopet izza oblaka prikazala, pazljivo ogledal mesto
+okoli “grajske lipe.” Ozek pa dolg travnik se je raztezal po dolini.
+Razun lipe je rastlo samo še gosto vrbovo grmičje ob malem šumečem
+potoku, ki se je zvijal ravno mimo krasnega drevesa. Pod lipo, ktere
+deblo bi bila komaj dva moška obsegla, bila je okoli in okoli napravljena
+klopica in tla so bila razhojena, očiten dokaz, da je Spak resnico
+govoril rekši, da hodijo dostikrat le-sem grajska gospoda, sosebno pa
+Manica. Prijazna sprehajališča imam že, da bi le še vse drugo dobro bilo,
+mislil si je Lovre.
+
+“Sitno je po noči priti; ali ne bi mogel tod v kaki krčmi prenočiti?”
+praša Lovre.
+
+Ko odgovora ne dobi, obrne se nazaj in pogleda za Mrtinom. Nikjer ga
+ni bilo. Lovre si ni mogel razložiti, ni kam, ni zakaj, ni kedaj mu je
+izginil. Ostalo mu ni druzega na izbiranje, kakor po belo potresenem poti
+v grad jezditi, kterega je imel pred očmí.
+
+Na Slemenice ga je peljala pot proti zadnjemu majhno navkreber.
+Grajsko poslopje je bilo precej prostorno, štirivoglato in v dva gorna
+(stropja). Da-si ravno je bilo zidano, kakor se je iz stavbe dalo soditi
+že v novejšem, to je ne v srednjem veku, poznalo se je vendar, da so
+stavitelji malo v mislih imeli take čase, v kterih je dobro, če se dom
+dá braniti. Zató je okrog in okrog spodnji del zida imel obliko male
+trdnjave in majhna jako zamrežena okna. Gosto sadno drevje je rastlo
+okrog in okrog gradú po hribcu; samo proti severju je bil svet nekaj bolj
+kamenít in gol. Zato so tam stali hlevi in druga gospodarska poslopja.
+Zadej se je svet naglo vzdigoval do strmega holma, na kterem je Kvas na
+hiter pogled zapazil rogovilasto zidovje, razsip stanovanja nekdanjih
+gospodov na Slemenicah.
+
+Luč, ki je gorela v gradu od zdolej in v prvem nadstropji, prepričala je
+Kvasa, da še družina in gospoda ne spé.
+
+
+
+
+Tretje poglavje.
+
+    Prišel je pobič lep in mlad;
+    Pa kaj mi je prinesel,
+    Prašala ga nisem, povedal mi ni.
+
+                     _Narodna pesem._
+
+
+V zgornji sobi slemeniškega grada je bila mala druščina okrog omizja
+zbrana, ktero hočemo bralcu bolj na tanko predočiti, kar se tim laglje
+zgodí, ker je ni bilo več ko pet glav: gospodar z ženo, hčerjo in malim
+sinom, pa Marijan Piškáv, sin sosednjega lastnika na pristavi Polesku,
+komaj četrt ure od Slemenic.
+
+Benjamin G* je bil meščanske rodovine; ni mogel torej ošabno šteti
+plemenitih prednikov, ki bi si bili v boji tako ali tako čast pridobili,
+tudi niso bili njegovi prededje še tako dolgo naseljeni na Slemenicah, da
+bi bil mogel gospod Benjamin svoj pridevek v starem kronistu Valvazorju
+brati. Pa imel je devet oralov zemlje, lepe bukove gozde, precej velik
+nograd, osem parov konj in celo čedo rogate živine — in to je bilo, s
+čimur se je grajščak več ponašal, kakor bi se bil mogel sklicevati na
+“šestnajst kolenov slovečih prededov” kakor plemenitniki znane severne
+dežele. Ko se naša povest začenja, bil je Benjamin že čez petdeset let
+star, kar so sem ter tje osiveli lasjé pričali; vendar čisti zrak,
+v kterem je živel od svojega dvajsetega leta, kar je šole popustil,
+ohranil mu je bil še neko mladenško krepost, vsled ktere je svojo
+nenavadno visoko postavo še vedno po koncu nosil. Obraz njegov je bil
+večidel vesel in to je veliko pripomoglo do tega, da lica in čela niso
+razorale tiste črte, ktere nam človeka starejšega delajo, kakor je v
+resnici. Nočemo segati v njegovo življenje nazaj, tu povemo le dve reči,
+namreč da je bil precej po zgodnji smrti svojega očeta vzel svojo zdanjo
+ženo, še bolj miroljubnega značaja ko on, dalje pa da je dolgove, ktere
+mu je bil oče zapustil, s tem poravnal, da je staro opuščeno pristavo
+Polesek z nekaj zemljiščem vred nekemu priseljencu, do tačas neznanemu
+gospodu Piškávu prodal.
+
+Roditeljema nasproti je sedela deklica, stara kacih tri in dvajset
+let. Manica je bila prvorojenka in edina sestra mlajšega brata, komaj
+devetletnega Balčka. Postave je bila bolj očetove, kajti prej bi jo bil
+človek imel za veliko kakor majheno. Iz modrih očí je sijala neka mila
+neskrbna in malomarna melanholija, ktera je bledo lice še veliko lepše
+delala in skoro morala vsacega nekako čudno geniti. Njena rudeča usta so
+se le malokedaj nasmehnila. Pa ne morda zavoljo tega, da bi bila kaka
+skrivnost morila deklici mlado srce, to ne; sama ni vedela, zakaj se
+jej včasi smejati ne ljubi, ko se drugi smejó; sama ni vedela, zakaj ni
+vesela, da-si ravno si je morala izpovedati, da jej ne manjka ničesa.
+Oče je mislil, da izvira ta lastnost od tod, ker preveč bere; pa ker
+je ljubil svojo edino, izmed štirih rojenih pri življenji ostalo hčer
+neizrečeno, zató jej ni hotel veselja kratiti s kako prepovedjo. Gosti
+lasjé kostanjeve barve nad visokim čistim čelom, pravilno ustvarjen
+obraz in cela zrast jej je dajala nežno, čeravno ne posebno lepoto. Bila
+je nekaj časa v mestu, veči del svoje omikanosti in vednosti pak si je
+pridobila z lastno pridnostjo.
+
+Razun domačega, še nedoraslega sina je sedel na koncu mize kacih
+devetnajst let star mladeneč, Marijan Piškáv. Imel je eno tistih obličij,
+ki po eni strani lehko veljajo za lepa, po drugi pa se lehko o njih
+reče, da jim še nekaj manjka, česar se ne moremo domisliti. Zdravega,
+životnega mladenča je vsak na prvi pogled ugenil iz tega obraza; nasproti
+pak bi bil moral tisti, ki trdi, da se človeku z obraza bere, kako živi
+in misli, soditi, da je življenje in mišljenje Marijanovo kaj enolično.
+In res bi se tu posebej ne bil zmotil. Kakor sosed je bil skoro veden in
+večen gost na Slemenicah.
+
+Sredi mize je gorela voščena sveča, in okrog svečnika so ležale
+raztrošene kvarte.
+
+“Ali jih ne vržemo še enkrat?” praša mladeneč in zbira posamne podobe.
+
+“Jaz sem se že naigrala,” reče Manica in potegne knjigo bliže. Videlo se
+je, da bi bila rajša brala.
+
+“Kako moreš ven in ven v bukve gledati? Ves dan si v nje zamaknjena in še
+na večer se jih ne naveličaš,” pravi Marijan. Ker je bil v prvi mladosti
+njen tovarš v igri, torej star znanec in skoro bolj na Slemenicah domač
+ko na domu svojega očeta, zato jo je tikal.
+
+“Jaz sem že tudi djala, da bi bila Manica doktor postala, ko bi bila
+Balček,” pravi mati na to.
+
+“Ali jaz ne bom doktor postal, mama?” praša deček.
+
+“Ti si premalo priden, vse drugo ti je bolj mar ko bukve,” pravi mati.
+“Le počakaj, kedar učenik pride, ta te bo že nagnal, da se boš pridnejše
+učil, ko si se do zdaj.”
+
+“Učenik te bo ostro držal,” reče Marijan, da bi dečka podražil. Balček je
+verjel, naslikal si je v domišljiji učenika starega, grdega, ki ga bode
+uhljal in lasal, kakor je v vaški šoli videl, da šolmošter lasá kmečke
+fantine, in na jok so se mu ustnice napravile.
+
+“Nič ne verjemi, Baldvinče! Če boš priden, ne bo ti nič žalega storil
+novi učenik. Midva se bova vkup učila,” pošepnila je sestra bratcu na uho
+in mu z lepo ročico pogladila rumene kodraste lase z lica.
+
+“Kedaj pa pride?” praša Marijan.
+
+“Danes bi bil imel že tu biti, kakor mi je pisal moj prijatelj profesor v
+Ljubljani, ki mi je to reč oskrbel. Bojé, da je izvrsten mladeneč in bil
+eden najpridnejših učencev,” odgovorí gospodar.
+
+“Dobro bo to!” pravi Marijan. “Da bi le kaka mevža ne bil, imel bom
+potlej vsaj tovarša na lov. Lesic je letos dosti, v vasi doli je ena že
+precej kur odnesla. Pred sinočnim sem je bil šel čakat, dve uri sem na
+prelazu sedel, na zadnje pak mi je bilo dolgčas po noči samemu prežati,
+zebsti me je začelo, obesil sem puško čez pleča in sem šel spat. Ko bi
+bil še enega imel, pa bi bila lepega lesjaka dobila. Tudi zajcev je letos
+dosti, Bog vé kako je to, da je letos tako srečno in rodovito za žival.”
+
+“Lovec ste, morali bi vedeti, da zató, ker je bila lanska zima prav gorka
+in je torej spomladi bilo veliko zaroda,” razlaga gospod Benjamin.
+
+“Ali letos bode velik sneg.”
+
+“Bog vé, morda pa ne,” odgovorí gospodar ter se nasloni na stol.
+
+“Gotovo, jaz vem da bo,” trdi mladeneč, “gob je bilo letos vse polno,
+lešaj po hrastji je dolg zrastel, dežja je bilo malo po leti, žerjavi so
+že leteli — —”
+
+“Bežite, iz tega vsega se ne dá nič posneti. Vi morate bolj pametno
+misliti. Pustite vraže Mrtinu Spaku in kmetom doli v vasi.”
+
+Manica ni poslušala tega pričkanja, odprla je bila knjigo in jela brati,
+mati pak je imela z nekim šivanjem opravek.
+
+“To niso vraže,” ugovarjal je Marijan in bil ravno namenjen svoje
+prepričanje dalje razpeljevati, ko pogleda hišina, stara Urša, v sobo in
+pri pol odprtih durih naznani, da je nek gospod prišel, ki bode najbrž
+hotel čez noč ostati.
+
+“Kdo bi pač po noči prišel?” djala je gospa, hitro svečo prižgavši.
+
+“Nima biti kdo drugi, kakor učenik, saj ima danes priti, najbrž se je na
+poti kako zamudil. Daj napraviti sobo, večerjo in kar je treba, grem jaz
+doli.”
+
+Rekši vzame gospod Benjamin luč svoji ženi iz roke in odide.
+
+“Kakošen je ta gospod?” klical je strežajki Marijan.
+
+“Ah gospod, mlad je in lep, prav lep,” djala je Urša in še enkrat
+pomolila glavo v izbo. “Prijezdil je in deseti brat je ž njim prišel; to
+pomeni, da je srečo v grad prinesel.”
+
+“To ti je lepa druščina, kaj ne Manica, gospod učenik in capin deseti
+brat!” In kakor bi se bil Bog vé kako bistroumno odrezal, smejal se je
+mladi gospodič na vse grlo.
+
+“Kaj ni Mrtinek takov človek kakor mi? Kaj si more, če ima malo menj
+pameti včasi. Tudi reveža ne smemo zaničevati. Morda je on boljši vodnik
+ko kdo drugi.”
+
+Po stopnicah so se zdaj čuli koraki in Lovre Kvas je stopil s grajščakom
+v sobo.
+
+“Le otresnite se teh premislikov,” govoril je gospodar, “tukaj smo na
+kmetih in sami domači. Ne gledamo vnanjosti in formalnosti, sploh boste
+nas našli kmečko priproste in malo meščanske navade v hiši. To vsak vé,
+da se človek po poti upraší in utrudi, vsedite se!”
+
+Po tej prijazni domači sprejemi je bilo Lovretu nekako dobro pri srcu, in
+ko se je hotel izgovarjati, da je tako pozno na večer prišel in morda
+zarad tega neprijetnosti napravil, ni mu dal gospod Benjamin še besede
+izgovoriti in ga je precej seznanil s pričujočimi in svojo ženo, ki je
+preskrbevši potrebne reči zopet v sobo prišla. Malega Balčeka je naglo
+minil strah, ko je videl, da učenik ni nikakor tak, kakor uni stari
+doli pri fari. Ko ga je celó tako prijazno pogledal in mu obljubil, da
+bosta gotovo prijatla, ker vé, da bode priden učenec, razbistrilo se je
+popolnoma dečkovo obličje in ogledal je svojega prihodnjega učenika od
+nog do glave.
+
+“No gospod Kvas!” spregovorí grajščak, ko je prebral Lovrova spričevala
+in priporočilno pismo od svojega nekdanjega prijatelja in Kvasovega
+profesorja, “iz vsega vidim, da je resnično, kar sem že prej od vas
+slišal, predno sem vas poznal. Preverjen sem, da če je komu mogoče našemu
+Balčku glavico zdramiti, bodete jo vi. Gledite in prizadenite si, da vam
+bode vsaj malo podoben nekdaj, in prepričali se boste, da bova s seboj
+zadovoljna.”
+
+“Glavo ima dobro,” pristavi mati in ljubeznjivo pogleda na svojega
+ljubljenca, “lehko se bode učil, samo — —” hotela je reči: malo
+razposajen je včasi; ali ko je videla, kako jo je sinček za obleko cukal
+in proseče ozrl se va-njo, naj ga ne zatoži, nasmejala se je in ni
+končala stavka.
+
+“Jaz si bom gotovo prizadeval na vso moč, da storim svojo dolžnost, in
+ker ima moj gojenec, kakor milostljiva gospa pravijo, dobro glavo in vem,
+da bode priden, imam najboljše upanje, da bova v dveh letih precej daleč
+prišla,” reče Kvas.
+
+“Samo dve leti ste namenjeni pri nas ostati?” praša gospa.
+
+“Da, dve leti, potem bi rad šel na više šole, kar bi bil že zdaj storil,
+ko ne bi bil imel nekih ovir, ali da naravnost povem, materijalnega
+pomanjkanja in malo slabotnega telesnega zdravja.”
+
+“To je zató, ker ste bili vedno v ozidji in ste se morda preveč trudili
+z ukom in podukom, kar se vé da ne tekne zmerom tako telesu kakor duhu,”
+djal je gospodar. “Ali tu pri nas na deželi imamo ves drug zrak kakor v
+mestu, zató boste pri nas zdravi ko riba in ker ste mladi, ne odide vam
+univerza, tudi če se pogodimo s časom še za dalje.”
+
+“Boste videli, gospod učenik!” spregovori Manica, “da pri nas ni
+tako dolgočasno življenje, kakor si morda mislite in kakor se vam je
+na prvi pogled zdelo. Sosebno ker ste po noči prišli, niste videli,
+kako lepo okolico imamo. Tukaj pri nas se boste učili lehko naravo in
+ljudi poznavati; zakaj po mojih mislih je malokje toliko originalnih
+nevsakdanjih značajev ko v našem okrožji. Če Bog da, privadili se boste
+tako našega življenja, da ostanete tudi več ko dve leti.”
+
+“Beži no, Manica!” djal je Marijan, ki je bil med tem kakor doma veliko
+pipo izvlekel in tobak napravil, neprašaje za nikako dovoljenje in vstal,
+“misliš, da je gospod Kvas — tako se menda pišete če sem prav razumel —
+ravno tak ko ti, da se mu bo ljubilo cele ure poslušati neumnega brnjavsa
+desetega brata ali pa Kerjavlja tiste prazne kvasiti ali tiste nore pesmi
+peti ali kamnoseka Matijca ogledovati, kako v leščevji sedi in nič ne
+govorí, beži! Midva bova rajša hodila rakov lovit, zajcev gonit, lesjaka
+čakat. Pa se bomo že še zmenili, deset je ura. Lehko noč!”
+
+Rekši odide Marijan. Lovre je iz vsega predomačega obnašanja mladenčevega
+sodil, da je najbrž Maničin ženin, da-si ravno se je čudil, kako
+nasprotno mišljenje se vidi med njima. Ni si mogel reči, da bi mu bil
+mladeneč po všeči, zato tudi precej za prvega ni imel pravega sočutja do
+njega. Bil je malo v zadregi, ko ga je gospa prašala, kako mu kaj sosed
+dopade.
+
+Govorica se je pletla še nekaj časa o raznih rečéh. Po večerji pak,
+ktero je bila nova njegova gospodinja hitro za-nj pripravila, razšla
+se je družina spat in Lovre je dobil prijazno sobo z razgledom na vrt.
+Svoje rečí je našel že tam. Da-si ravno truden, vendar ni šel popred
+spat, predno je vredil in razložil knjige in obleko, kterega vsega blaga
+žalibog ni imel veliko. Izbica in pohištvo je bilo priprosto, ali Lovre
+še v svojem življenji ni imel tako prijaznega in prijetnega stanovanja.
+
+Premišljevaje razne skušnje in dogodke današnjega dneva vleže se v
+mehko posteljo s sladkim občutkom trudnega človeka, ki je dan preživil
+popolnoma zadovoljen ž njegovim koncem. Komaj nekaj ur popred so ga še
+obhajale bridke misli, tožil je nad svojo osodo, ki mu ni dala veliko več
+ko revščino, ki ga je drvila že blizo od praga njegovih željá k tujim
+ljudém, — in zdaj je bil srečen, kajti vedel je, da so ti tuji ljudjé
+dobri. Že davno je bil odpravil svojo kratko večerno molitev, pa zaspati
+ni mogel, težko ga je stalo misliti nocoj na milo svojo staro mamico in
+na Boga, razne podobe, ktere je po dnevi imel pred očmi, vrstile so se mu
+v spominu. Zdravnik Vencelj, posamezni udje grajske družine, miloglasne
+besede Maničine, prelepa njena podoba — ah kako srečen mora biti ta
+Marijan, ki je menda ženin njen — čudna prikazen deseti brat, njegove
+proročne besede — vse se je mladenču čudno vrtelo po glavi in ko je
+naposled zadremal, vezale so se te misli v čudne sladke sanje.
+
+Ko se je Lovre drugo jutro zbudil, bil je velik dan. Solnce je prijazno
+sijalo skoz njegovo okno. Čudil se je, kako da je tako trdno in dolgo
+spal, kar ni bila sicer njegova navada. “Ljudjé si bodo mislili, da sem
+Bog vé kak zaspanec in nemarnež,” djal je in naglo na noge skočil. Ura je
+bila že osem. Obleko je našel očejeno in pripravljeno. Hitro se opravi in
+odpre okno.
+
+Zdaj še le je mogel natančneje ogledati kraj in lego gradú, svojega
+novega stanovanja.
+
+Slemenice so stale na nizki višini. Vrt z gostim sadjem preraščen,
+kterega je sinoči le na pol videl, razprostiral se je po rebri posebno
+lepo na južno stran. Precej za vrtom pa se je začel travnik ob obeh
+platéh malega potoka, ki se je daleč po vedno oži dolini med vrbovimi
+grmi vil in bleščal v jutranjem solncu. Tudi velika samotna lipa, ki je
+ponosno na samem raztezala široko razraščene veje, dala se je s strani
+zapaziti. Konci dolzega žleba se je potok nalival v širok ribnjak, ki
+je bil malemu jezeru podoben. Na obe platí ribnjaka pa se je vzdigovala
+strmina, na desni strani gosto preraščena, na levi pa gola, kamenita
+tje do vasice, ki se je na vzvišenini stojé okolici kaj lepo podajala.
+Med gradom in vasjó je bila majhna podružna cerkvica z ograjenim
+pokopališčem, ktero so bili nekdanji slemeniški gospodje postavili. Proti
+vzhodu čez vrt in čez travnik pak je Kvas videl posamno veče domovje;
+vendar ker je stalo tik hoste in se ni veliko videlo iz drevja, zató ni
+mogel razsoditi, ali je hiša premožnega kmečkega moža ali pa gradič.
+Visoki mecesni in redno nasajene lipe so kazale na gradič. To je bil
+Polesek. Ko je tako skozi okno gledal, zapazil je desetega brata, bosega
+in opravljenega ko včeraj, ki je izza konjskih hlevov prignal konja,
+kterega je on včeraj jezdil. Imel je veliko batino v roci in ker je konj
+počasno stopal, vsipaval ga je neusmiljeno prek reber po dolgem. Prišedši
+mimo okna je zagledal Kvasa, namežikal z očmí, na čuden smeh široka usta
+raztegnil in zavpil: “Dali so mi gospod, da bom zver tiral Peharčku
+nazaj, hi! Pa ta božja stvar tako hodi ko polž na vlaku. Kerjavlju jo
+bom dal na popravo, tako-le!” Pri zadnji besedi zopet loputne z gerjačo
+po konji. Kvas ni vedel, ali bi se smejal ali jezil nad neusmiljenim
+človekom, kterega je še nekaj časa z očmí lovil.
+
+Stara hišina je pokukala v izbico in vidé, da je vstal, poklicala ga k
+zajutreku, ki ga mu je na mizo postavila. Ob enem mu je pravila, da so
+drugi že zunaj, “gospod pri ljudéh, ki češplje tresejo na gornjem vrtu,
+gospa na sušivni jami in gospica doli po vrtu hodijo.”
+
+Četrt ure potem je bil tudi Kvas na vrtu. Naproti mu pride Manica. Danes
+se mu je še veliko lepša zdela. Vošil jej je dobro jutro in ona ga je
+prašala, kako mu kaj dopada na Slemenicah, kako je kaj spal in druge
+čisto navadne reči, na ktere je Lovre rajši odgovarjal, ko dostikrat na
+še tako važne. Precej pri tem razgovoru pak je čutil, da ima gospodičina
+nekaj v sebi, kar jo veliko više postavlja, in ravno zató je bilo
+vse njegovo obnašanje skoro nekako boječe. Gospodičina je to menda
+sprevidela, kajti govorila je ž njim kakor s starim znancem prosto in
+domače.
+
+Ob to prijetno druščino pripravi Kvasa človek, ki mu je bil dozdaj še
+neznan, ki je pa naravnost iz grada prišel in moral biti torej domač.
+
+“Glejte, tu pride naš stric Dolef,” reče Manica in ko se je mož
+približal, djala je, “stric! to so gospod Kvas, naš učenik.”
+
+Novi prišlec je bil precej prileten in suh ko sama kost. Po vsem svojem
+zunanjem opravku ni bil nikakor podoben, da bi bil ud grajske družine.
+Po špičastem koščenem obradku so rastle zapuščene in zastarane ščetine,
+ktere so zmršene in nerazčesane pričale, da je lastnik imel jih samo
+zató, ker je bil prezanemaren, da bi je bil obril. Čelo vrhu globoko
+ležečih mrečih očí bilo je visoko pa nagrbančeno, kolikor se je dalo
+razvideti izpod nekdaj belega, zdaj pa orumenelega in raztlačenega
+slamnika in ravno tako razkuštranih, sem ter tje že osivelih dolgih
+las. Obleka ni določila, ali je gospod Dolef star krojač ali rokodelski
+popotnik, kakoršnega na veliki cesti srečaš z uprašeno culo na plečih,
+ali drugi deseti brat. Oguljena suknja, na komolcih že skorej votla,
+zapeta do brade, segala je komaj do tistega ne imenljivega telesnega
+dela, kteri pri sedežu in tepežu največ terpí. Hlače so bile dolge, ozke
+in na drobnih koščenih nogah vendar še preohlapne, vzlasti od spodej,
+kjer so se rujavih čevljev dotikale, blatne in s peto pohojene.
+
+“Salve, prijatelj, ste prišli? No dobro, da ste prišli. Midva se bova še
+le kaj zmenila, dva študioza, eden mlad eden star. Deklina le pojdi, ti
+ne razumeš nič tega, kar se midva lehko meniva.”
+
+Rekši izvleče iz žepa malo kmečko pipico in zamazan mehur tobaka in si jo
+natlači. Manica odide po vrtu, popred pa nekako smejé se pogleda Lovreta,
+ki je strmé gledal tega moža in ni vedel, kako bi odgovoril; ni vedel,
+ali je prav razumel ali ne, ko je djala “tu pride naš stric.”
+
+“No, vidim se vam kakor kak “vacuus viator” kakor Latinec pravi, ne vem
+že kteri, ali Ovid ali Virgil ali Horaci. Pa to nič ne dé, če človek
+dolgo živí, vse mu pride v koš. Včasi smo bili že drugi ljudjé, “fuimus
+Troes,” veselo smo živeli, pili in peli, da nikdar tega in Adolf, svojega
+očeta drugi sin, ki bi bil imel tolar vrh glave vrezan dobiti in črn
+talar, ni bil zadnji. Pa zdaj so vse tiste urice k niču. Povejte mi, moj
+tovarš, kaj bo iz vas, kam se boste obrnili, ko ste filozofijo in fiziko
+dognali?”
+
+“Ne vem še, nisem se še določil,” odgovorí Kvas.
+
+“V seminar ne?” praša stric Dolef in tlečo gobo v tobak potakne.
+
+“Najbrž da ne.”
+
+“Pa zakaj ne? Glejte, ko bi se jaz ne bil premislil in bi bil to, kar
+so moj ranjki oče menili, da bodem, bil bi zdaj ves drugačen trebušček
+izredil, kakor je ta-le. Dekan bi bil in še kaj več. Pa to se vé, ko bi
+pijače ne bilo na svetu, bilo bi marsikaj drugače. Ko bi se pes ne bil za
+grmom zamudil, pa bi bil zajca vjel; tako bi bili moj oče bolj pametno
+storili, ko bi bili še nekaj malega časa živeli. Ko so umrli in je ta moj
+brat gospodarstvo prevzel, ta Benjamin, tačas je Dolef dobil po oporoki
+nekaj petic več v roke in halo! Kakor bi vraga spustil, bilo je vse naše.
+Štirje pravi tiči smo bili: jaz, neki Logar, Vesel, pa neki baron Fric
+Frik, in mi štirje smo imeli groše in ves svet je bil naš pri poličku.
+Jeminej, to so bile urice! Na starem trgu je bila lepa Nežika, tista nam
+je točila do štirih čez polnoč. In pili smo ga dan na dan. Drugo jutro
+sem vselej prišel ves zaspan v šolo. To je bilo zadnje leto, v prvi klopi
+sem sedel, — imeli smo zgubanega profesorja, ki je vedno palico nosil
+pod pazduho na ulicah po letu in po zimi, ta je imel latinsko. Jaz sem
+bil popred zmerom priden in to mi je potlej, ko sem samo pil, tako prav
+prišlo, da sem ravno tako shajal, ko drugi, ki so zvečer do desetih v
+bukvah čepeli. “Quid tu censes?” je prišla vrsta ná-me in Dolef se je
+vzdignil iz prve klopi, malo bled in krvavih očí pa vendar še čvrst, in
+se je tako odrezal, da so vsi strmeli. In na večer smo spet in spet pili.
+To so bile urice! Povejte mi, ali je današnji dan še kaj veselega sveta?”
+
+“O, še se najdejo!” odgovorí Kvas — “toda jaz sem tacih veselic malo
+skusil.”
+
+“Verjamem, verjamem” pravi Dolef in hitro tripote na gosto dima potegne,
+da bi spet pravil dalje o svojih uricah. “No ljudjé so se sprevrgli;
+nemara, da že ni več pravih pivcev. Glejte, kako se svet spremeni,
+tempora mutantur! Tisti moj tovarš Frik je bil svoje dni tak, da je
+vinski kar denar trosil — trosil, zastópite; no, zdaj pa ljudjé povedó,
+da je neki na Štajarskem sodnik in si je tako prelevil poprejšnjo kožo
+in pamet, da ga ne pije kaplje več in da si je že veliko premoženja
+naskoparil. Samo jaz sem še stari ostal in bom ostal najbrž do groba.
+Včasi sem že rekel, da bom popustil pitje, ali ne gre in ne dá se. Kamor
+se človek enkrat vpreže, tam mora voziti po suhi in blatni cesti. ‘Vino
+pellite curas’ bere se v Horaciji, če se ne motim.”
+
+“Dobro pamet imate, da niste še pozabili tacih izrekov. Ali ste še potlej
+kaj pečali se s knjigami?” praša Lovre.
+
+“O kaj še!” odgovorí Dolef. “Kar so ranjki oče umrli, pustil sem ves uk.
+K vojakom sem jo bil pobrisal, pa je nisem mogel daleč prignati. Djali
+so, da sem vedno pijan, pa pijan sem bil malokdaj. Res sem ga zvračal,
+kakor tisti v pesmi:
+
+    En starček je bil,
+    Je vince rad pil,
+    Je glažek izpraznil,
+    Je druz’ga nalil,
+
+ali znal sem ga tudi nositi. Kar so mi bili pa oče pustili dote, tisto je
+šlo z vragom; pa naj gre v božjem imenu, saj mi mora brat Benjamin kot
+dajati do smrti in pri tem se še vendar včasi kak božjak vloví, da je za
+požirek brinjevca.”
+
+“Ali če človek preveč pije, prikrajša si življenje in človek živí zato,
+da sebe in druge srečne stori — —”
+
+“Le tiho, le tiho, že vidim da majhno filozofa v vas tičí in da bi me
+radi spreobrnili. Pa saj veste, kedaj se pijanec spreobrne: kedar se v
+jamo zvrne. Zakaj tega ne skrivam, da sem pijanec; kakor sem vas videl,
+precej sem vam povedal, da me boste poznali. Jaz tudi vem, da bi morda
+bolje bilo zá-me, ko bi se ne bil te navade navzel. Ali kar je, to je in
+mir besedí! Zató me ne bo nikoli nihče slišal, da bi mu rekel: pijančuj,
+ampak pravim zmerom: varuj se vraga, delaj tako kakor me slišiš, ne tako
+kakor me vidiš. Pa se bova že še kaj pomenila od moje šole in druge rečí.
+Zdaj grem doli v vas, če imajo kaj za primáko za suho grlo. Če ste kaj
+učenih bukev prinesli, bodeva jih enkrat skupaj pogledala in še enpot se
+bom pomladil in se še marsičesa domislil.”
+
+Lovre je še precej časa gledal za starim, kako je koračil čez vrt. Noge
+so se mu že opletale, na gosto je že stopal, vse je opominjalo na to, da
+ni daleč tisti čas, ki bode konec storil življenju tega moža, in vendar
+mu je bila strast še tako živa! Pač čudna reč to, da more človek drugače
+ravnati, kakor mu razum velí, razum — največa moč v njem!
+
+
+
+
+Četrto poglavje.
+
+    Pogovor vmes uname
+    Od modrih se jim glav,
+    Od sladkosti življenja
+    In od njega težáv;
+    In če se menim ž njimi,
+    Nobenemu ni mar,
+    Da nisem bil še v Rimi,
+    Na vojski še nikdar.
+
+              _Fr. Levstik._
+
+
+Ako je kdo sodil iz tega, kar smo dozdaj pravili o Kvasu, da bodemo
+Lovretu do konca te suhotne pravljice za petami, to je, da bomo
+najmanjša djanja njegova načrtali s tisto jezičnostjo, ki jo včasi
+občudujemo poslušaje naše stare majke, rojene v prejšnjem stoletji, ali
+da bomo tako vestno svojega junaka stopinje sledili v temotni preteklosti
+štirdesetih let, kakor sloveči angleški novelisti, ki vpeljevaje svojega
+viteza v kako izbo, celó ne pozabijo povedati, da je kljuko pritisnil, —
+kdor tako sodi, ta ni prave pogodil. Nikakor pa se s tem nočemo hvaliti,
+ker vemo, da ni taka obširnost reč, ktero vsak pisač lehko posnema, ampak
+da je tistemu, kdor jo hoče vpotrebljevati, posebnega božjega dara tako
+potreba ko ribi vode, in ta dar je — živa domišljija. Ker se pa s tako
+domišljijo pisavec te pravljice ne more ponašati in ker bi rad še nekaj
+poštenih možakov čisto stare korenine bralcu pred oči postavil, zapustimo
+za več časa svojega mladega prijatelja na Slemenicah, naj se seznanja in
+udomačuje, kakor mu drago, ter poglédimo doli v _Obrhek_, kmečko vas,
+ki dalje časa stojí, kakor bi kopa dedov, za vrstjo živečih, pomnila.
+Pot do tjekaj ne bo dolga, kajti komaj četrt ure ti bo treba, če malo
+urneje stopiš, in gospod stric Dolef so, kedar so se najbolj pijanosti
+opotekali, prišli v pol uri.
+
+Nekteri gospodje učenjaki trdijo, da je za deželno zgodovino zelo
+imenitna etimologija lastnih imen starih krajev, mest, hribov, vasí. In
+ker je tudi slavni Šafařik med temi, verjamem tudi jaz, da včasi v kacem
+imenu kaj več čepí kakor samo ime. Zavoljo te vere sem že dostikrat,
+kar sem povest o desetem bratu izvedel, premišljal in djal sam pri
+sebi: Kaj vraga bi se dalo iz Obrhka po odmečku, pristavku, spremeni
+in predevku posameznih črk, po iznajdbi korenike v sanskrtu in materi
+staroslovenščini — izpeljati in skazati vsaj toliko, da bi Slovence
+za trenotek osleparil in preveril, da znam več ko hruške peči. Ali
+povedati moram danes, ko je čas, da bi svojo nevidezno učenost očitno
+pokazal, da nisem s svojo preiskavo nič dalje prišel, kakor da imam
+ponižno misel: Obrhek se pravi vasi samo zató, ker je stavljena _ob
+vrhu_ na levici že imenovane doline, kjer je bil grajski ribnjak. Zraven
+te misli imam pa še drugo menj razvito, namreč to, da je pri vsej moji
+prizadetvi in preiskavi še zmerom mogoče, da je Obrhek ime dobil od
+tega staroslovanskega malika ali od onega božanstva, samo da sem jaz
+prekratkega pogleda in da imam premalo ali pa nič genijalnega duha naših
+starinarjev. Morda mi bo kak dobrovoljen starinoslovec pri mogoči drugi
+izdavi desetega brata tu iz zadrege pomagal ter mi pod črto tega lista
+napravil majhen komentarček.
+
+Obrhek, ves do kraja — s Kerjavljevo kočo vred, je imel dva in dvajset
+številk nad hišnimi vrati. Da so bile hiše po večini lesene ali samo
+ometane, da so bili posamni tramovi čeravno iz bukvine, vendar že
+črvojedni in črno zakajeni, da so bile nektere strehe, kakor se je iz
+zaréz na slémenu bralo, že petnajstkrat s slamo prekrite in je skoraj
+sploh že v šestnajsto tu in tam kaka luknja krovca prosila: to nam
+poterjuje že izrečeno verjetnost, da je bil Obrhek star. Obrščanje so
+bili pa tudi najboljše duše, kar si jih misliti moreš. Da-si ravno
+siromaški kmetavsi in revni ko jare miši, vsi do enega, kterega bomo
+še omenili, ravnali so se vendar po božjih in cerkvenih zapovedih;
+odrajtovali so fronke in desetino in biro, če je bilo le za žive in
+mertve mogoče, ob pravem času. Da-si ravno so možakarji včasi malo
+porentačili in pokleli, kedar so je ženice razjarile ali kedar je pri
+pipi tobaka govorica tako nanesla, da se je bolj možato podalo, če so
+vpletli hudiča ali vraga med poštene in mirne besede, da-si ravno so
+obrški fantinje, da bi staro navado in svojo čast ohranili, sešli se na
+večer sredi vasí, polegli so pod “velicim čampljevim drevesom” in kako
+staro pesem zakrožili; čeravno so ženice imele tisto čudovito lastnost,
+ktero je že pred več ko devetnajst sto leti pri Galijancih Julij Cezar
+našel — zvedavost namreč: vendar pri vseh teh slabostih so bili Obrščanje
+pobožneji ko vsi njih sosedje okrog in okrog. Vsak večer si slišal v
+posameznih hišah petdesetkrat ponovljeno češčeno-marijo z roženkranskim
+dostavkom; v sredi Obrhka pa je stalo leseno znamenje s kaj malo umetavno
+izrezljano podobo Križanega, kteremu so vaške dekleta na vsako spomlad
+glavo z venci in rožnimi kitami olepšale in pred kterim se je vsak vaščan
+mimo gredoč spoštljivo odkrival, spomnivši se na smrt in na fajmoštrovo
+besedo, tudi če je ravno šel od krčmarja Obrščaka ves vinski in težak.
+
+Ta ravno imenovani mož je bil glava vse vasí in neovrgljivo zeló potreben
+za okolico, če smemo tistim zaupati, ki terdé, da človek najbolje
+stori, če nepotrebne, to je, ne živo živo potrebne denarje zapije, ali
+da lepše povemo, tistemu dobrotniku spraviti dá, ki mu sladke kaplje
+ponudi pokusiti. Že samo to, da je po njem imenovala se vsa vas, moralo
+mu je nekaj veljave pridobiti, kajti pravil je on in njegovi očetje, da
+je nekdaj na Obrhku samo njegova hiša stala in da so se drugi sosedje
+okrog njega naselili, to se vé, menda kmalo potem, kar je nehal bob v
+klasji rasti in se je v stročevje spremenil. Koliko imenitnejši mož je
+moral torej Obrščak biti, ker so zraven imenovane zgodovinske in imenske
+veljavnosti še druge reči pristopile, ktere so ga vzviševale nad vse
+vaščane. Bil je namreč krčmar in župan in po tem tacem naravni brambovec
+in zastopovavec vsega, kar je sosesko zadevalo. Njegova postava — bil je
+velik, rudečega lica, nosil je toliko trebuha, da se je dalo spoznati,
+da ne goni sam za brazdo voličev — ta je popolnoma pristovala k drugim
+lastnostim, vnanjim in notranjim. Premožneji ko drugi sosedje je kakemu
+revežu tudi včasih frakeljček na upanje natočil, in čeravno se taki
+dolžniki niso nič posebno kaj podvizali, da bi svoje dolgove poravnali,
+imel je vendar Obrščak vsaj toliko dobrega od njih, da so rekli: “nič
+napečen mož ni to.” Kedar je bilo za sosesko kaj govoriti, vstopili so
+se sosedje za Obrščaka in on je imel tačas samovoljo. Čeravno se ni bil
+naučil ni brati ni pisati — zakaj pred štirdesetimi leti so se ljudjé
+menj pečali za take rečí — izuril se je bil vendar toliko, da je po
+lastni iznajdbi zapisoval, koliko poličev je imel pri tem ali tem sosedu
+na dolgu. Obrščak je imel namreč v treh znamenjih vso matematiko in
+vso abecedo. “Kljuka pet, križ deset, kol enó, pa je XVI krajcarjev za
+en bokal.” To se vé, da je Obrščak te kole in križe tako napošev, zdaj
+majhne zdaj velike, zdaj na to, zdaj na to stran viseče zastavljal, da je
+ni živ krst več razumeti mogel, ko on sam. Ker pa je bilo tacih dolžnikov
+obilo število, kteri so na upanje pili, in ker je bil krčmar prepošten
+in prevesten, da bi bil s svojim pisanjem sebi in drugim zmešnjavo
+napravljal in od tega tirjal, kar je uni izpil, zaznamoval je Obrščak
+kovačevo vrsto na prazni strani stare pečati (druzega papirja ni poznal)
+z rogovilastim zaznamkom, ki je imel klešče pomeniti, grajskemu Dolfu je
+napravil v zapisnik nekaj črt, ki so hotele škrice pri suknji naslikati
+itd. drugi je drugo znamenje imel.
+
+Prebravši popis krčmarjeve osebe, vém, da častiti moj bralec pričakuje
+zbrano družbo okoli tega poštenjaka, vzlasti če se še domišlja naše
+posebne pravice, ktere sem od kraja prvega poglavja opomnil.
+
+Popoldne je bilo okoli treh, ko so sedeli Dolef, deseti brat Mrtinek, dva
+kmečka možaka pri enem, dva druga — eden mlad čeden fant okrog dvajsetih
+imenovan Francelj Dražarjev, eden pa več ko še enkrat toliko star Miha
+izpod Gaja — pri drugem vinu. Ker je krčmar videl, da imata poslednja
+dva sama med seboj govoriti, mešal se je le bolj med prvo druščino.
+
+“Jej, naj te vrag!” djal je eden kmečkih možakov Matevžek — “gospod
+Dolef, kaj je zdaj v vašem gradu novega, kaj? Tako je vendar-le res, da
+ste dobili novega šolmoštra, sami zá-se, posebej. Enega sinova ima gospod
+slemeniški, ta vaš brat, pa učeniku daje jesti in piti in — kaj bom
+drugače govoril: dobro vá-se in dobro ná-se mu preskrbí in še denarja mu
+bo dal vem da, in kaj bo iz vsega tega? Nič!”
+
+“Denar bo potekel,” pravi drugi.
+
+“Vidva tega ne zapopadeta; molčita rajši!” djal je Dolef.
+
+“Kaj bi vraga ne vedel?” huduje se Matevžek. — “Ali nisem svojega
+paglovca celo zimo zaganjal k šolmoštru, da bi ga bil kaj izučil? Po
+svetem Urbanu — to se vé sem moral pastirja imeti, potlej je s šolo preč.
+Pa sem bil undan, ko sem prešiče v mestu prodal, kupil mu ene bukvice,
+češ naj bo fant v cerkvi na branje molil, da ne bo stal kakor trot pred
+Bogom. Ali kaj menite, da je znal brati! Hudirja je znal, namalanega!
+Beri kaj iz bukvic, djal sem mu v nedeljo popoldne. Pa se je pripravljal
+ko bolni iz postelje, tako zbiral besede in tolkel in jecljal, kakor
+bi kislo repo jedel iz škrbaste sklede. In ko mi je undan berič pečat
+prinesel, zakaj nisem peska na cesto napeljal, še razločiti ni mogel,
+kdaj je dan postavljen, da se imam pri gosposki zglasiti. Šember te
+vzemi, sem djal, po kaj sem te pošiljal vso ljubo zimo k šolmoštru, ko
+se nisi naučil nič in si še veči telek, ko jaz sam. Mar bi bil jaz fanta
+doma imel, da bi mi bil prejo vil v klobčiče! Zató jaz pravim, grajski
+gospod mora imeti čudno pamet, da našemu farnemu šolmoštru biro daje, ko
+mi vsi in še več, potlej si pa še sam enega vzame in ga sam plačuje.”
+
+“Kaj ne veš, zakaj tako dela?” pravi krčmar.
+
+“Zakaj?” pravi mož.
+
+“Ko bi ti imel tako kopico denarja, pa bi ravno tako delal.”
+
+“Ta je pa resnična” pristavi drugi izmed možakov. — “Ko bi jaz ali ti
+hodil po ajdovi setvi od kozolca do kozolca s velicim poveznim vozom in z
+žrdjó, in bi vsak deseti snop izpulil in tako nektero razstávko pšenice,
+ki so jo drugi ljudjé pridelali, domu napeljal, i, menim da bi potlej
+denar trosil in razmetal.”
+
+“Le pijte, pa molčite!” reče Dolef, kteri ga je že v možganih imel, da so
+mu oči vkup lezle, potem je z glavo pritrkovaje začel peti z onemoglim
+glasom:
+
+    En starček je bil,
+    Je vince rad pil,
+    Je glažek izpraznil,
+    Je druz’ga nalil.
+
+Ali modri možjé iz Obrhka se niso dali motiti z gospod Dolfovo pesmijo,
+ktero so slišali že nektero in nekterokrat.
+
+“Pritožili se ne bomo čez-enj” pravi krčmar, kteremu je na misel prišlo,
+da bi utegnil gospod grajščak izvedeti, kako se je v njegovi hiši
+zaničljivo o njem govorilo.
+
+“Bog obvaruj!” djal je drugi izmed sosedov, ki je bil Obrščaku nekaj
+grošev dolžen in se torej ni spodobilo, da bi bil na nasprotni strani
+stal. — “Dober gospod je, on bi ne mogel uboščeka s palcem v oči
+dregniti, kakor kdo drugi.”
+
+“Kaj se vama meša? kaj sta šlevasta ali še le bosta? Kaj pa odgovarjata
+na tisto, kar vaji nihče ne praša! Jaz nisem djal, da ni dober, pošten
+mož, ali pameti nima prave, pameti!” trdi svojeglavo Matevžek. — “Jaz bi
+mu tudi z oči v oči to povedal, kaj se bom torej bal, če me stric Dolef
+sliši ali ne. Saj smo možjé, ne nosimo moderca, ampak kamižolo in vemo,
+kedaj je čas molčati, kedaj govoriti in na uho pošte prenašati. Kaj ni
+res, gospod Dolef?”
+
+“Kaj pak da ga bomo še en bokal, še en bokal, še en bokal” blebetal je
+Dolef in z glavo vedno bliže mize prihajal. “To pa to, dolžen sem že —
+koliko sem že? Nikomur nisem nič zapil, otroke sem vse preskrbel, ki
+nisem nobenega imel. — Še en bokal!”
+
+“Saj še tega nismo izpili!” pravi krčmar.
+
+“Še en bokal!” ponavljal je Dolef vedno.
+
+“Vidite, tega je že verglo, za danes ga ima dovolj božjega darú,” — reče
+Matevžek, ko je Dolef izza mize vstal in kolovratil se na klop k peči,
+tam nekaj cunj si vkup zdrgnil za zglavje in se zleknil po klopi.
+
+“Kaj mu pomaga, da je gosposke matere sin! Kaj mu pomaga, da vé več ko
+vsa naša vas, da je ranjki gospod poprejšnji nekteri tolarček vrgel za-nj
+iz mošnjička? Vse je bilo tako, kakor bi jaz pšenico vsega letošnjega
+pridelka v gnoj zakopal. Saj je tak človek, da-si ravno dosti vé in zna
+in ima ime, in suknjo nosi na sebi, — še zmerom menj vreden, ko jaz ali
+pa ti Obrščak, kaj ni res! Za koliko je bolji ko moje babnice petelin.
+Petelin moje babnice — že dostikrat sem djal, da ga bom s krepelcem pobil
+ali pa Kerjavlja najel, da ga mi bo ustrelil — petelin druzega ne dela,
+ko škodo na božjem svetu in to je: na dvoru mi vse razbrska in razkoplje,
+med seno mi tistega perja nanese, da po zimi junci kašelj dobodo, in
+ječmen mi pozoblje. Za drugo ni na svetu. Tako tudi ta gospod Dolef za
+druzega ne tava pod solncem, kakor da nič ne dela, da travo tlači in da
+vino, dar božji,” končuje.
+
+“Glej vraga, kako jo je dobro razpeljal, kakor bi pravljico pravil. Vém,
+da še Mrtin ne bi bil bolje povedal.”
+
+Čudno se je zdelo možém, da deseti brat ni govoril danes nič in se je
+vedno obračal na drugi konec mize, kjer sta ona dva sedela in se menila.
+
+“To sem vam jaz samo zato postavil, da boste videli, da je res neumno
+otroke učiti branja, pisanja, in vrag vé kakove copernije se še učé. Ta
+človek je modre učene glave, pa je bolj neumen ko-ti Kerjavelj! ki ne
+veš nič, nà pojdi pit!” Ta poslednji ogovor in konec moževe modrije je
+veljal starcu, čisto samo svoje nenavadne postave in podobe, ki je bil v
+hišo stopil in se mizi približal.
+
+Ali predno je Kerjavelj prijel kupo, da bi radodarnemu sosedu odpil,
+prigodí se nekaj, kar je storilo, da je moral oči drugam obrniti, da-si
+je bil že suhoten po grlu skozi in skozi doli. Kakor je torej bil kaplje
+želján, moral je pogledati desetega brata, svojega prijatelja, ki je
+ravno v tem trenutku spel se izza mize, za pedenj više vzrastel kakor je
+bil sicer velik, strahovito očí okrog sebe metal in naposled zarohnil nad
+starejim izmed spodnjih dveh pivcev:
+
+“Ti Miha izpod Gaja! nisi vreden, da za mizo sediš. Ti si oderuh, tebe
+bomo dali h konjederki v službo; vrgli te bomo na smetí, če se brž brž ne
+pobereš ven! Ven!”
+
+Tisti, kteremu je to veljalo in njegov sosed, sta vzdignila glave po
+koncu. Priletnemu Mihatu so se grbe na licu pomnožile in barva se je v
+zeleno spremenila, ko je videl, da ga podí Mrtinek ven. Obledel je iz
+jeze in sramote, da ga tak človek hoče iztirati iz družbe in ni ga bilo
+volja iti; nasproti pa je bil toliko babjeveren, da se je bal z desetim
+bratom prepira, kteri bi mu lehko napravil, da mu bodo krave krvavo mleko
+imele in druzih urokov veliko. Tudi morda ga je vest toliko pekla, da ni
+niti šel niti ne prec odgovoril, zakaj ne gre.
+
+“Ali si me slišal? kaj sem djal?” vpije Mrtinek.
+
+“Pa zakaj?” vpraša Miha s svojim zopernim glasom.
+
+“Zató, ker smo tukaj sami pošteni ljudjé, tí pa si mrcina pasja, oderuh!
+Ti pojdi h konjedrcem in rabeljnom za hlapca, ne pa med poštene može za
+mizo. Poglejte možjé — obrne se deseti brat do druzih — tukaj sem dolgo
+poslušal, kaj imata ta dva in Bog oče me udari, če sem še kaj tacega
+slišal. Za štiri tedne odloga prosi ta vaš sosed Francelj. Vsi veste, da
+temu hudirju denarja ni treba. Pa zakaj ga tako tirja, da se še z jokom
+ne da preprositi? — zakaj Francelj je res jokal pod pestmi, le pod očí ga
+pogledite. Zató ker mu méni domačijo prodati, ker vé da ga bodo potlej
+v vojake vzeli in da bo potlej lehko za njegovo deklico hodil v svojem
+šestdesetem letu, palica ga potiplji! Kaj počnemo ž njim? Ali ni prav,
+da se naprvo izkida izpred nas?” — “Aha, dobro govoriš Mrtin!” oglasí se
+Kerjavelj in izpije glaž. Drugi možjé pak so molčali na Spakovo vprašanje
+in sicer iz raznih razlogov. Krčmar Obrščak se ni hotel Mihatu zameriti,
+še manj pa desetemu bratu, ker je dobro vedel, da če z enim potegne,
+druzega ne bo več blizo. Izmed pivcev pak je bil eden Mihatu v rodu po
+krvi, drugi pa po mošnji; torej sta oba namuzovala se tako, da se ni
+vedelo, ali odkimavata ali pritrjujeta.
+
+“Ven bom šel, ali _berači_ me ne bodo podili!” pravi Miha.
+
+Deseti brat pak je stopil izza klopi in z močjó, kakoršne v njegovih
+koščenih udih ne bi bil nihče pričakoval, ubere Mihata za vrat in ga z
+lehko zvleče izza mize do vrat, ter ga sune venkaj.
+
+Krčmar, ki se pri vsem tem ni genil, djal je zdaj: “Prav, saj ta skopuh
+ne da tako dosti več skupiti ko nič.”
+
+Kakor bi se ne bilo nič zgodilo, tako se vsede Mrtinek zopet za mizo.
+
+“Nič se ne boj, France, pa vesel bodi, plačala bova tvoj dolg, hiša ti ne
+bo prodana in ljubico boš imel. Jaz vem za _zaklad_; drevi ob poldesetih
+v Leznecu bodi; na križišču posedi, da jaz pridem —” pošepta Mrtinek
+mladenču na uho, vdari potem ob mizo in ves spremenjen zavpije: “No, kaj
+ste umolknili? Poprej ste godli in klopotali, da so me po eni plati ušesa
+bolela. Zdaj naj kdo kako obaltno zarobi, da se nam kri razgreje. Le
+pijte, danes je moj dan, jaz dam za-nj kolikor more kdo piti.”
+
+“Mrtinek, jaz bi rad nekaj prašal,” pravi Matevžek.
+
+“Le migaj z jezikom, pa se ti bo govorilo. Vse se sme prašati, samo to je
+druga reč, ali se če odgovarjati ali se neče,” odgovorí deseti brat.
+
+“Glej ljudjé pravijo, da ti hudir sam — Bog nas varuj in sveti božji križ
+— denar donaša, zató se ti ga nikoli ne zmanjka,” pravi Matevžek.
+
+“V kakošni postavi pa dohaja k meni, ali v mačji koži, ali s kozlovo
+brado, ali z oslovsko peto? Kaj pravijo?” pravi deseti brat in se tako
+zasmeje, da je bila Matevžka res misel, za resnico verjeti, kar je prašal
+v šali.
+
+“Polsedmo brazdo pod zemljo ga ima vrag zakopanega — tako so včasi
+pravili — in ti ga menda najdeš, zató ker si deseti brat.”
+
+“Tako pravijo? Ali ti verjameš ali ne verjameš?” praša Mrtin s smehom.
+
+“Ravno to sem te hotel prašati, ali smem verjeti ali ne. Djal sem,
+če boš ti potrdil, i nu potlej bi utegnil drugače misliti. Na tiste
+coperne babe, rojenice, strahove in mrliče, ki nazaj zahajajo — jaz ne
+verujem, ker jih sam še nisem videl. Hudič mora pa vendar biti, saj je
+v štirdesetdanskem postu Boga skušal; v tej skušnjavi se pa tudi vidi,
+da ima denar pod oblastjo, ker obetal je tačas bogatije in lepotije
+vesoljnega sveta. Zató sva se že z babo unidan menila — — pa Mrtinek če
+ne boš zameril, da ti naravnost povem?”
+
+“O nič se me ne boj! Tebe ne ugriznem, ko bi že tudi koga.”
+
+“Nu! — z babo sva se menila od tebe in sva ugibala, kje toliko denarja
+doboš, da tako rad za vino daš, beračem pomagaš in da se čudno vidi...”
+
+“Kako je to, da sem sam razcapan in ongáv, jeli?”
+
+“I nu res, da si še čevljev ne privoščiš, čeravno bi lehko take nosil, ki
+bi bili gori do pregiba.”
+
+“Mar do pod pazduhe,” zasmeje se Mrtin, “ali čakaj bom še jaz tebe eno
+prašal: ali véš, kaj je deseti brat?”
+
+“To je res, da vem,” odgovorí Matevžek, “ali ti Mrtine nisi tak, ko
+drugi deseti bratje, od kterih pripovedujejo stari ljudjé. Ko so se moja
+ranjca mati možili, bil je tudi en tak na svatovščino prišel kakor ti,
+ves neumen pa vsegavedež. Pa nihče ni vedel, kdaj je stopil v hišo; na
+enkrat je stal tam pri godčevski mizi. Tačas je moji materi prorokoval,
+koliko in kakove otroke bodo dobili, in vse se je zgodilo, kar pové, da
+je bil res deseti brat. Pa ko se je klobas in plečeta najedel in nekaj
+v mavho nabral, ni ga bilo več videti v tem kraji. In kdor še o kacem
+desetem bratu vé povedati, vsaki pravi: prišel je in šel ...”
+
+“Kaj sem pa jaz?”
+
+“Je! tega ne pravim, da nisi deseti brat; jaz menim le, da si drugačen ko
+so drugi taki zato, ker imaš denar, ki ti ga sam vrag bruha iz sebe ali
+vedigabog kje ga dobivaš.”
+
+“Nič naj te to ne skrbí,” odgovorí Mrtinek nekaj resnobneje. “Če misliš,
+da sem koga okradel, skaži mi; če sem koga oplahtal, naj me toži; če je
+pa pošten denar, pa tiho bodi. Glej cesarska podoba je gori vrezana na
+tej petici ko na tvoji; zato pij, hudirja! Ko bi tudi za vragov denar
+pil, kaj zató; vino je božji dar iz Obrščakovega soda.”
+
+Toda Matevžkovega soseda, kteremu je pijača napita stala, stresnilo je
+nekaj čudno po vseh udih, ko je nesel kupo na usta, kajti verjel je
+na žive in mertve, da je to vino res s podzemskim škratovim denarjem
+plačano. Ker je mislil, da bi utegnilo v želodcu ostati ali kake gliste
+v njem zaroditi, zlil je po obradku in naprsniku pol kupe in le drugo
+četrt je izpil. Matevžek pa ga je bil že nekaj v glavo dobil; zató se
+ni samo čisto nobene vinske vraževine bal, temuč je celó hotel pogovor
+z desetim bratom dognati, kajti dolgo si je že obetal, da mora neke
+čudnosti in nenavadnosti iz samih Mrtinkovih ust razjasnjene slišati.
+
+“Ti Mrtinek! ker vidim, da sva danes pri poliču in da nič ne zameriš,
+prašal te bom še eno. Ali sta res vidva z gospodom na Polesku, tistim
+tihim, zaprtim človekom prijatelja? Pravijo, da je on tudi vragu zapisan
+— —”
+
+Matevžek ni mogel dalje govoriti, ker ga je stari dedček Kerjavelj vedno
+pod mizo z nogo becal in silno z očmí migal, da naj molčí o tej reči. In
+res se je Mrtinkovo lice čisto spremenilo, ko je slišal gospoda s Poleska
+omenjati. Položil je dve petici na mizo, vteknil pipo v usta, vrgel
+prevezane čevlje čez ramo in počasi šel ven.
+
+“Ali niste mogli molčati!” jezi se Kerjavelj. “Kaj je bilo treba
+blebevsati od Piškáva, morski strah te postrašil? Kdo bo za vino dal?
+Nalašč sem prišel les-kaj, da bi ga enkrat pil čez dolgo, ko večni kraj;
+pa mi ga odženete. Bog se vas usmili! Že toliko dni je med nami, pa ne
+veste, da se ne sme ž njim govoriti, kar človeku v glavo pade.”
+
+
+
+
+Peto poglavje.
+
+    Tak dedje nam bili
+    Pred stotino let.
+
+           _Jak. Zupan._
+
+    Prišel bo en možiček!
+
+            _Stara pesem._
+
+
+Kerjavelj, mož, ki je poslednje besede govoril, zdi se nam tako imeniten,
+da ga natančneje narisamo in zató ž njim celo nov odstavek začnemo. Zakaj
+današnji Obrščanje, ki so bili tačas otroci, ko se je naša povest godila,
+trdijo, da niso razun desetega brata Mrtina Spaka nikogar za veče čudo
+imeli ko Kerjavlja.
+
+Bil je ta mož že čez šestdeset let star, srednje velikosti, pa precej
+životen. Lica je bil zabuhlega, čela nazaj visečega in nekaj čudnega, pol
+škiljavega pogleda. Oblečen je bil po zimi v suknjo, ki je bila Bog vé
+kedaj vojaška in iz plavega sukna, kteri se pa zdaj iz množine poméčkov,
+zaplat in lukenj, z vlaknom in nitmi zapletenih, že ni poznalo, ktera
+barva in zaplata je prvotna in ktera je še le potlej pridjana. Hlače
+prtnenice so segale samo do kolena, kjer je Kerjavelj za malo péd bose
+kože kazal, ker so bile golenice njegovih čevljev že tolikrat udelane,
+da niso več segle do kolena in do stremen. Na glavi je imel klobuk s
+širocimi kraji, kakor ga sem ter tje današnji čas samo še v časi v
+starini ali na glavi čestljivega slovenskega deda vidimo, ki se ne da
+zapeljati neumnim nošam mlajšega sveta. Pa da bi Kerjavelj pokazal, da je
+svoje dni cesarja služil, torej kaj svetá skusil, imel je krajevec nad
+levim ušesom gori zavihan in na oglavje pripet, kakor nekdanji brambovci
+v francoski vojski.
+
+Pravijo, da je lepše, če se človek nevednega kaže, kakor če laže. Zató
+bom tudi jaz naravnost povedal, da ima pričujoča povest med druzimi
+slabostimi ravno na tem mestu znamenito prazno lino, ktere nikakor ni
+bilo močí zadelati in zamašiti. Ni namreč znano, kje se je naš dedek
+Kerjavelj — rodil, ni znano kje in kako je pastirčeval in fantoval,
+kje in kaj so bili njegovi roditelji. Vém sicer, da bi bil mogel, ko
+bi bil bolj prepričan svetosti pisateljevega poklica, v krstne farne
+bukve iti gledat in to prazno mesto napolniti, tembolj ker je v istini
+rojstvo prvi pogoj, tedaj največi faktor vsacega velikoumnega djanja v
+človeškem življenji. Ali fajmošter obrške fare je čmerikav star gospod,
+s kljukastim nosom in srebernimi naóčniki, ta je, ne vém zakaj, najhujši
+sovražnik vseh novelistov, romanopiscev, dramatikov in druzih ljudí te
+ropotije; lehko si potlej misliš, da sem se bal moža spraševati za letne
+številke in osebne zadeve druzih ljudi, češ, ko bi pa dedec slutil, kaj
+bi jaz rad, gotovo bi me po hlapcu in kuharici vrgel plano.
+
+Toda naj bo že Kerjavljeva mladost taka ali taka, to moremo za trdno
+povedati, da je bil pred desetimi leti smreko posekal, ktera je bila za
+prvi tram v hiši, ki si jo je Kerjavelj na pusti Obrščakovi njivi tik
+hoste postavil z lastno roko, in ktera še današnji dan stojí, da-si ravno
+namesto Kerjavlja samo miši in podgane v nji gospodarijo. Kerjavelj je
+smolo bral po hosti, ter jo prekuhaval in prodajal kmetom, da so si kola
+mazali. Zraven tega pa je imel še več lastnosti, ktere so ga daleč okrog
+seznanile. Skupek vseh teh lastnosti ga je pa po vsem ločil od desetega
+brata, kteri se je veliko ž njim pečal. Ljudjé namreč, ki so videli in
+vedeli, kako Mrtinek vse prevdari in vsako reč izvé in so ravno zato radi
+verjeli, da zna več ko drugi, — ravno tisti ljudjé so govorili, da ima
+blaženo lastnost, ki marsikoga stori srečnega v nesreči, — djali so, da
+je Kerjavelj dobra duša, samo malo neumen.
+
+In vendar Kerjavelj ni nič posebnega počenjal. Smolo bral, kislega mleka
+gospodinj v vas prosit hodil, smolno olje prodajal po dva krajcarja
+funt, vranam in vrabcem nastavljal, veverice streljal in pekel in jedel,
+crknjene prešiče po okrožji pobiral in doma za predpustno slanino in
+slaščico sušil, zvečer k sosedovim za peč hodil sest, pravil tam vselej
+in vsak večer, kako je morski strah, hudirja na barki, videl ko je
+bil vojak, kako je kozo ozdravil, da ni več v pšenico hodila, kako je
+“štatljivemu” konju navado odpravil itd. — nič druzega ni revež počel.
+To pa gotovo ni bogvedi kaj. In vendar so ga neusmiljeni jeziki raznesli
+za neumnega ali vsaj malo prismojenega. Ker so vedeli, da je Kerjavelj
+dobra duša in rad ustreže, imeli so ga za Jurčka in nalašč govorico
+napeljali na hudirja, na kozo in na take rečí, da je le mož pozabljivši,
+kako je to stokrat že v raznih spremembah pravil, še enkrat isto reč
+ponovil. In če je ubošček malo drugače zategnil, če je danes djal, da ga
+je bilo strah, ko je hudiča na kose sekal, jutri je pa rekel, da ga ni
+bilo nič strah, brž so ga djali na osla in ga na laž stavili. Da, nekaj
+jih je bilo, ki celó niso verovali, da je bil Kerjavelj kedaj morski
+vojak, ampak so hoteli vedeti, da ni v svoji vojaščini dalje prišel, ko
+gori do sorškega polja nad Ljubljano in da jo je tam kakor bojazljivec
+skrivaj pobrisal. Pa to so bili menda le hudobneži, ki nikomur nič
+ne verujejo; zató menim, da bode bolje, če midva z bralcem vzameva
+Kerjavljevo za resnično.
+
+“Takó ti praviš, Kerjavelj, da se temu Mrtinku ne sme od karsibodi
+govoriti?” pravi kmet Matevžek.
+
+“Kaj še! Ne sme se ne!” vpije Kerjavelj, ki je imel zraven naštetih še to
+dobro lastnost, da je glasno govoril in besede vlekel.
+
+“K tebi rad zahaja, pravijo,” dostavi Matevžkov sosed, “ti že veš, kaj mu
+je nevšečno. Kaj praviš, zakaj noče o tem gospodu s Poleska nič slišati,
+pa vendar eni vedó, da sta znana? Kaj ti kaj pové?”
+
+“Nič ne pové!” odgovorí Kerjavelj.
+
+“Če je hudiču zapisan, kar jaz mislim, ker ima zmerom denar, da-si ravno
+živí kakor čuri-muri božji volek v travi, brez dela, — vém, da se kaj
+pomenita od vraga,” pravi Matevžek in čez ramo pogleda soseda, krčmarja
+in mladega Franca, ki se je bil tudi bliže pomeknil.
+
+“Saj ga ni hudiča, kdo ga je pa videl?” pravi krčmar in namežika drugim
+gostom, kakor bi hotel reči: zdaj ga imamo, poslušajte.
+
+In res je bil Kerjavelj na enkrat ves živ.
+
+“O to pa to! Hudir je pa hudir.” Rekši se stegne po mizi, pomakne klobuk
+nazaj in z glavo pritrkovaje pravi: “saj sem ga jaz presekal, o polnoči
+sem ga presekal, na dva kosa.”
+
+“Povedi nam, kako je to bilo.”
+
+“Takole: jaz stojim ob enajstih na barki za stražo pa — —”
+
+“Pred si pa rekel, da o polnoči,” seže mu France v besedo.
+
+Kerjavelj se ni dal ni temu ugovoru, ni smehu motiti, ampak je svojo
+terdil in djal: “O enajstih je bilo, to še dobro vém. Sam sem stal, megla
+je bila in tema, kakor v rogu. Zeblo me je, pa sabljo sem imel. Dremoten
+sem prihajal; zató sem začel tjekaj po morji gledati.”
+
+“Kako si po morji gledal, ko je bilo tema?”
+
+“Naj bo tema, saj sem imel kresilo in gobo in drva, pa sem zakuril. — Kar
+gori v jamborji nekaj pravi: vrr, vrr, vrr! Jaz gledam, gledam, — — ni
+bilo nič! Spet dremoten začnem prihajati. Le počenem tje na tla. Kar se
+barka tri pota zaguglje sem ter tje. Jaz gledam, gledam, poslušam, — ni
+bilo nič! Kar nekaj sem po morji pride po vodi in z nogami pravi: comp!
+comp! comp! Jaz gledam, gledam — kar vidim, da hudič gre!...”
+
+“Kako si pa vedel, da je hudič?” praša eden nevernih poslušavcev.
+
+“Kaj ne bi vedel! Ali ni imel rudečih hlač, zelene kapice, kosmatih tačic
+in take nohte na prstih, ko uni-le kavlji pri vagi?”
+
+“Ali te je bilo kaj strah?” praša krčmar.
+
+“Kako me bo strah, ko sem britko sabljo v rokah držal? — No, potlej je
+tista pošast ali tisti peklenski škrat plezal gori ob barki prav na glas:
+škreb! škreb! škreb! Kakor je na vrh prišel, pa se ti je z oči v oči meni
+nasproti postavil. Sveta mamka božja sedem križev in težav — sem jaz djal
+— pa sem zavzdignil britko sabljo, pa sem zamahnil, pa sem čez glavo
+ubral in loputnil: lop! — pa sem ga presekal, samega hudiča sem presekal,
+na dva kosa!”
+
+“Kako pa véš, da si ga presekal?” praša Francelj.
+
+“Kaj ne bi vedel, saj je dvakrat padlo v morje; prvič je reklo: štrbunk!
+v drugič pa se je slišalo: štr—bunk! Pa reci potlej, da ga nisem presekal,
+da ga nisem _na dva kosa_ presekal.”
+
+“To je res, da si ga! Ná pij, ki si tako dobro delo storil,” pravi
+Matevžek. “Ali ti še koza kaj na Obrščakovo njivo uhaja.”
+
+“O nič več ne, zdaj sem jo že _ozdravil_, kozo, že dobro dolgo let je
+tega,” pravi Kerjavelj in prazno kupo na mizo postavi.
+
+“Kako si jo ozdravil?”
+
+“I kako! kri sem jej spustil, pa se je popravila. Jaz sem imel s kuho
+opraviti, moral sem paziti, da se mi smola v loncu ne vžge; zato nisem
+mogel zmerom v kozi očesa imeti. Ti Obrščak si mi vedno žugal, da mi jo
+boš vzel, če bo v škodo hodila. Kaj je bilo početi? Zaprte nisem mogel
+imeti, varovati in vračati zmerom in zmerom nisem utegnil. Čakaj me vrag
+čak! ti bom že eno naredil, kozača, da ne boš ven in ven gobca v ograjo
+tiščala! Pa sem vzel véliki nož ter sem ga nabrusil na ós in sem se
+vlegel na trebuh prav tiho za mejo tam pri vrzeli, kjer je žival noter
+hodila. Kaj ti pride! En gobec trave namuli pa odtrga: hrst! Zopet namuli
+— tačas se pa jaz stegnem in: šop! porinem nož kozi v bedro. Kri je
+tekla, kakor v turški vojski, in vpila je uboga Dimka, kakor bi jo na meh
+drl; jaz sem pa djal: čaki! zdaj te ne bo več v škodo.”
+
+“Ali ti je crknila potlej?”
+
+“Kaj še! Kakor jej je tista pregrešna kri odtekla, ki jo je zapeljevala,
+potlej je ni bilo več videti v škodi in zdaj vém, da nima nihče bolj
+pohlevnega živinčeta.”
+
+“Kaj meniš, da je hudobija v krvi?”
+
+“To je da!” vpije Kerjavelj. “Slaba kri sama stori pri živali in pri
+človeku, da se greh dela. To sem jaz od učenega Hrvata zvedel v vojacih,
+na barkah sva bila vkup. Tam na morji imajo take igle, da puščajo
+vsacemu, kdor je uporen, razposajen, hudoben, poreden in pregrešen. Zato
+sem pa še jaz kozi puščal.”
+
+“Kolikrat so tebi puščali?” vpraša Francelj.
+
+“I te zgaga prekanjenska! kedaj sem se pa jaz kaj pregrešil? Nikoli!”
+odgovorí Kerjavelj malo hud. “Klin se s klinom zbija, vino z vinom, glavo
+za glavo, tako pa tudi hudobnost s hudobnostjo. Ali sem vam že pravil,
+kako sem Bučarjevemu konju poštatljivost odpravil?”
+
+“Nikoli nisi še pravil!” odgovoré sosedje, čeravno je vsak izmed njih to
+pravljico že Bog ve kolikrat slišal.
+
+“No s pomladi unega leta, ko je bil lan pozebel, sejal je Bučar oves po
+lanišči. Ker je bil hlapec — tisti Urh je tačas služil Bučarja — nekaj
+obolel in je v stanici ležal, ni mogel za brazdo hoditi. Bučar pride
+pó-me in pravi: pojdi, Kerjavelj, pojdi boš namesto Urha ene tri kraje
+povlekel. Jaz grem precej. Bučar mi vpreže tistega sirastega konja, ki
+ga je prédlansko spomlad konjederec vzel, pred brano in jaz poženem:
+ti hóte! Dvakrat sva šla po razboru gori in doli. V tretje pa poženem:
+bistahor po sredi! Pa ni tel iti po sredi, le v rázbor je silil, mrha.
+Cukam za vajeti, cukam, vpijem, pa na zadnje se mi pošast še vstavi in se
+ne gane. Ko bi bil imel nož, prec bi ga bil popravil, kakor sem kozo, kar
+porinil bi ga bil tje v tisto suhoréber. Čaki me čak! pravim in odpnem
+vago, pomerim in mu z viškoma eno tako po rebrih prisolim, da se tri
+rebresa zlomijo.”
+
+“Kaj te ni Bučar nič oštel, ko si konja končal?”
+
+“Kaj še, saj sem mu rebra spet zravnal.”
+
+“Kako?”
+
+“Kar še enkrat sem loputnil, pa so kosti zopet nazaj stopile.”
+
+Vem, da bi bil Kerjavelj tisto popoldne še nekter izmislek svoje modre
+in misleče glave sosedom povedal, ne samo kako se žival po novem zdravi,
+ampak še druge izkušnje, postavim, kako je svojo mačko voziti učil, kako
+je ponočne tatove, ki so okrog njegove koče lazili, za vselej odgnal, ko
+ne bi bil krčmar v tistem hipu zagledal, da dva mlada gospodiča s puškami
+čez pleča gresta mimo hiše in sicer Marijan s Poleska in novi grajski
+učenik. Vedečni možjé so pa vendar hoteli videti, kakov je poslednji in
+so se skozi okno stegnili. Kerjavlju ni bilo mar gospode; ali kakor so
+ljudjé trdili, da je neumen, domislil se je zdajci prav po pameti, da
+bode treba kmalo plačevati, denarja pa ni imel, ker je bil ravno za sol
+in za tobak dal polšest krajcarjev. Zagodrnjal je nekaj, da ima doma
+“molzovo kozo,” da mora torej iti molst ter se je tiho izmuzal iz izbe,
+da ni nihče prav vedel kedaj.
+
+
+
+
+Šesto poglavje.
+
+    Na srcu, se mi zdi,
+    En kamen mu leží.
+
+        _Narodna pesem._
+
+
+Zapustivši Obrhek, krenil jo je Mrtinek čez polje naravnost proti gradu
+Polesku. V tem hipu pa ni imel tistega veselega norčevavnega obraza, ki
+ga je ljudém prikupoval. Sicer navšvic zavihane obrvi so mu bile zdaj
+vpadle; strnile so se nad nosom v gubanice, in odvzele navadno pečat
+neumnosti in priprostote, ktera se je drugokrat brala ž njegovega lica.
+Usta so izgubila polovico svoje širokosti, ob kratkem, to ni bil več
+deseti brat, ki je v vasovanjih deklicam čudne reči pravil in prerokoval,
+ki je včasi med radovernimi možaki sedel, ko so kako modro ukrepali in
+razdirali. Večkrat je ozrl se okoli in okoli in vidé, da je sam daleč
+okrog, zatrepetale so mu ustnice in mislil je z glasno besedo.
+
+Vsede se na kamen tik pota, izvleče izpod srajce debel podolgast šop v
+zamazano ruto ovit. Razvije iz nje več listov in je skrbno pregleduje.
+In polahko se Mrtinkove oči razmočijo in po rujavem licu prileze debela
+solza in kane v velo travo na tla. “Ljubezen vas je pisala, vé črke,
+roka, ki me je edino božala nekdaj; ljubezen vas je sestavila in vendar
+imate v sebi smrt, kazen hudobiji. Odpusti mi, draga mati! če nisem tvoje
+zapuščine rabil tako, kakor je bila tvoja volja, samo za svoj dobiček;
+odpusti, če sem dolgo misel imel, da moram ž njimi njega upropastiti,
+ki je tebe v nesrečo pripravil, ki ti je vzel mir, mir in še več. Umrle
+boste z menoj, ali poprej morate še vsaj drugim ljudém kaj dobrega
+storiti, poprej morate njemu spanec preganjati z oči, buditi mu vest — —
+—”
+
+O daleč tam je zdajci zapazil Mrtinek moža, ki se je z motiko na rami
+bližal ravno po tisti stezi, ki je mimo njega držala. Naglo odbere iz
+svojih pisem eno, druge zopet zavije, skrije v nedrije pod srajco, vstane
+in s hitro stopinjo korači proti gradu Polesku.
+
+Če pravimo proti _gradu_, ne mislimo s to besedo znamovati selišča, ki
+bi to imenovanje zaslužilo; kajti povedali smo že, da je bil Polesek
+nekdaj samo drugo bivališče gospodov slemeniških, pristava; govorimo le
+z ljudsko besedo, ki razločuje kmečka in gosposka poslopja in z neko
+spoštljivostjo meni, da se poslednjim, če tudi niso posebno odlična,
+vendar ne sme z navadno besedo _hiša_ imenovati. Ne samo, da so že
+nekdanji stavitelji grada Poleska bolj potrebnosti in življenje pred
+očmi imeli, ko lepoto, — tudi zdanje posebno zanemarjeno stanje je imelo
+videz, da bi bil marsikdo to domovje z večo pravico imenoval _puščo_.
+
+Na sprednji, to je zapadni strani, moral je človek skozi stara vrtna
+vrata ali bolje vrzel, ker lesa se je bila že davno polomila in je samo
+še na spodnjem vretenu visela. Plot okoli vrtne ograje je bil tu in tam
+raztrgan, segnite plotnice so mirno ležale križem preraščene v koprivah
+in hobatu. Ozka steza je peljala do vežnih vrat, znad kterih se je bil
+velik kamen, grb bogvedi ktere prejšnje rodovine, iz zida izluščil in
+padel na tla. Krivec, oskrbnik ali pristavnik v Polesku, kakor so mu
+ljudjé djali, odvalil je bil ta kamen samo toliko spred vežnega praga, da
+se ni kdo ob njem spodteknil. Zidanje ni bilo visoko. Grad je imel samo
+eno nadstropje; na širjavo pa ga je bilo precej, tako da je bilo veliko
+izb in shramb praznih. Zid je bil zunaj osivel, tako da je bilo videti,
+kakor da bi vse plesnovalo. Grad je bil krit s šibrami; tu in tam pa,
+kjer je bil sneg ali kjer je burja kako luknjo naredila, zadelana je bila
+streha z deskami. Hlevi in drugi podstreški pa so bili kriti s slamo, na
+kteri je rastel mah in staroletni tresek. Če ne štejemo nekaj kuretine,
+pisane mačke in lovskega psa, ni bilo v vsem Polesku več živali, ko dva
+repa, ena krava in mlad lep konj v hlevu.
+
+Na male kosce razdeljene in z raznimi semeni obsejane njive okrog
+Poleska, kakor tudi raznovrstna gospodarska orodja in vozovi, ki so bili
+zarujaveli in razvrti nakopičeni pod lopo, vse to je pričalo, da se
+gospodar ne peča sam s kmetijo, ampak da je zemlja v najemu.
+
+Po vsem tem bi človek sklepal, da mora gospod s Poleska kaj ubožen biti.
+Ali vsi ljudjé v okrožji so vedeli, da to ni res, da gospod Piškáv in
+njegov sin imata tako življenje, kakoršnega si le želita; nekteri so
+celo terdili, da ima stari Poleskar toliko denarja, da ga v dveh dneh
+ne sešteje. To se vé, da so si veliko glave belili, kako je to, da mu je
+doma tako malo mar.
+
+Pa saj so imeli še veliko druzega ugibati, česar niso mogli razumeti.
+Zakaj ta stari gospod, ki je bil v te kraje prišel s svojim še čisto
+mladim sinom, bil je kaj čuden mož. Za ves svet se ni zmenil. Da-si je
+bil že lep čas v tem kraji, ni imel nobenega znanja, nobenega prijatelja.
+Vsak dan, po letu in po zimi, hodil je dve uri po stezi ob svojem gozdu,
+ki se je čez velik klanec na vzhodnji strani raztezal. Če je kdo na teh
+sprehodih srečal in pozdravil starega in zamišljenega moža suhega obraza,
+majhne postave, črnikastega lica, v dolgi že oguljeni rujavi suknji, snel
+je dolgo svojo pipo, iz ktere je ven in ven kadil, iz ust ter je malo
+nakimal, govoril pa nikdar nič. Ko so ga enkrat kmetje poznali, jeli so
+se ga zató nekako bati, ter so se mu radi že od daleč ognili.
+
+S komur je imel kaj opraviti, s tistim je besedoval samo toliko, kar je
+bilo potrebno. Za prvega je njegov sosed Slemeničan včasi prišel k njemu;
+ali tudi temu je gospod Piškáv kmalo videti dal, da mu ni nič dolžen
+in da ga ne vidi rad pri sebi. Zató se ga je tudi le-ta ogibal. Tolika
+je bila gospodova odurnost, da je nekdaj, ko je videl, da ga gospod
+fajmošter, častitljiv starček, gre obiskat, zapovedal Krivčevi ženi, naj
+reče duhovnemu gospodu, da ga ni doma. To se vé, da je Krivčevka sklenila
+roke, klicala Boga in vse svetnike na pomaganje, ker ni mogla razumeti,
+kako ne bi bil človek tacega posvečenega gosta vesel. Bala se je legati
+in je fajmoštru po pravici povedala, da je gospod domá in kaj da je
+rekel. Lehko se pa vé, da je Piškáv imel tudi od fajmoštrove strani potem
+za vselej mir.
+
+Od kod je Piškáv prišel, tega ljudjé niso vedeli. Da je deželán, to se je
+dalo iz tega sklepati, ker je po božje govoril kakor drugi ljudjé, kedar
+se je menil s Krivcem ali kmeti, ki so mu najemnino plačat prinesli.
+
+O poletenskih nedeljah je včasi jezdil v cerkev, pa le včasi. Tam je imel
+spredej klopico za-se plačano in je ves čas iz nekih črnih bukvic bral,
+ne ozerl se ni na levo ne na desno. Nekdaj je bil pozabljivši to knjigo v
+cerkvi pustil in kruljevi Mihelj, ki se je bil svoje dni pri kanonirjih
+v nemškem Gradcu brati izučil in je te bukve pobral in gospodu nazaj
+nesel, raztrosil je bil med ljudi, da niso pisane ni po nemško ni tako
+kakor kakošne navadne poštene molitevske. Iz tega so povzeli umni možjé v
+Obrščakovi krčmi, da je knjiga najbrž “koloman” ali tisto pisanje, ki se
+uči, kako se hudič — Bog ga nas varuj! — kliče v ris.
+
+O eni lastnosti se pa niso mogli možakarji zediniti. Eni so namreč djali,
+da je za druge ljudi skop, drugi pa da ni. In res je včasi ostro tirjal
+od kmetov, kar mu je bil kteri na najemščini dolžen; včasi je pa zopet
+pravil kakov berač, ki se je bil po nevedoma v Polesek zaletel, da je
+pri gospodu le-tam dobil tak dar vbogaime, kakoršnega še živ dan ne.
+
+Star pregovor hoče vedeti, da se otroci radi po starih zvržejo. Ali pri
+Piškávovem sinu to ni veljalo. Marijan je bil ves drugačen ko njegov oče.
+Kakor je oče večno doma tičal in sam v sé zamišljen preživel pri tobaku,
+vinu in starih knjigah zimo in leto, tako je človek Marijana dobil, kjer
+je hotel, samo doma malokdaj. Ako ni s puško in psom taval po gozdu za
+zajcem in lesico, bil je v gradu na Slemenicah ali v vasi v tovaršiji,
+ki mu nikakor ni bila enaka. Pa ker je hotel veselo družbo, ni imel kje
+izbirati. Zató pa so mladenča kmetje veliko v čislih imeli in stari so
+z mlajšimi vred povdarjali: to je pravi gospod. Nobeden vaških fantinov
+ni znal boljše spevati navadnih, dostikrat ohlapnih in obaltnih popevk
+in zdravic, ko grajski Marijan. Da-si tudi si še sam ni bil prav za prav
+v svesti, kaj ga veže na Slemenice, pogodile so bile vendar stare žene
+— in malo je bolj modrih na svetu kakor so bile obrške babnice —, da bo
+grajsko Manico vzel.
+
+Ker sta bila po tem takem oče in sin malo vkup, misli se lehko da zveza
+med njima ni bila najoža. In zares je bilo čudno videti, kako malo se
+je stari gospod pečal za djanje in nehanje svojega sina. Če je cele dni
+preživel zunaj doma, ni ga zvečer še prašal ne, kje je bil. Isto tako,
+kakor z druzimi je tudi s sinom — le redkokdaj kaj več govoril. Le do
+petnajstega leta je moral Marijan vsak dan ob gotovi uri doma biti;
+tačas ga je oče učil brati in pisati in početke najimenitnejih znanosti,
+tako da je bil Marijan po vrhu izobražen. Ali po petnajstem letu je
+oče pustil učenje in sinu je bilo to popolnoma po všeči; kajti ker ni
+imel do uka nikakoršnega veselja, zdele so se mu tiste ure, ko je moral
+očetu nasproti sedeti in v dolgočasne knjige zreti, najpusteje v svojem
+življenji. Govoril ni stari ž njim nikdar drugače, ko nemško. Kaznoval
+ga ni še v otročjih letih nikdar drugače, kakor z osorno ostro besedo.
+Vendar se je Marijan tudi te same besede tako bal, da si ni nikoli upal
+niti ugovarjati mu.
+
+Da-si je bil vzrastel mladeneč tako popolnoma opuščen, brez ljubeče
+matere in po očetovi neskrbnosti živel čisto po svoji glavi in volji
+skoro v vsi svobodi, ne bi bil tudi njegov sovražnik reči mogel, da
+nima dobrega sercá. Zakaj če tudi ni od očeta nikdar očitnega znamenja
+ljubečega sercá in ljubeznjive besede prejel, ljubil je vendar pri vsem
+tem starega kakor sin, in ko je bil stari Piškáv preteklo zimo nevarno
+zbolel, postal je mladeneč celi čas njegove bolezni ves drugačen človek
+in res po sinovsko skerbel za-nj. Bil je že od otročjih let vajen videti
+očeta pod to osornejo skorjo in ker ni nikdar veliko premišljeval, zato
+mu še na misel ni prišlo, da bi mogel njegov oče drugačen biti kakor je
+bil.
+
+Razun gospodarja in sina je bilo na Polesku še troje glav prebivavstva.
+Ko se je bil namreč gospod Piškáv naselil na Polesek, poprašal je
+po kacem človeku, ki bi mu bil za postrežbo in oskerbovanje tacih
+vsakdanjih reči, za ktere se sam ni hotel pečati. Čevljar Andrejček,
+po svojem orodji Krivec imenovan, ki je s svojo ženo poprej v vasi
+osebenkoval, bil je tako srečen, da je v Polesku dobil dve izbi in velik
+kos njive zato, da je njegova žena in pozneje njegova hči Franca gospodu
+postregla, on pa včasi okrog hiše pogledal, zvečer vrata zapehnil, očedil
+in otrebil kar je posebno vpilo iz nesnage in nereda. Iz vsega, kar je
+bralec okrog Poleska videl, pa se da posnemati, da se je oče Krivec bolj
+brigal za svoja kopita in šila, kakor za snažnost in red grada Poleska.
+Zato je bila res za-nj in za njegovo pristavnikovanje velika sreča, da se
+stari in mladi gospod za drugo nista dosti zmenila, če je le Krivčevka
+vsak teden dvakrat mesa in tobaka prinesla iz bližnjega trga in če je
+konja očedil in psa napasel.
+
+Stari gospod Piškáv se je bil tega popoldne ravno s svojega sprehoda
+vrnil in je v svoji zgornji sobi sedé mirno vlekel iz svoje dolge
+pipe. Na mizi je stala steklenica vina in prazna kupica zraven kopíce
+razmetanih bukev. Soba ni imela nobene lepote in ko bi ne bilo velikanske
+z bukvami založene omare, na kteri so vse križem stale male in velike
+posode iz stekla in druzega blaga, prazne in “z belimi, rdečimi in črnimi
+vodami napolnjene” kakor je pravila Krivčevka, bila bi skoro prazna.
+Stene so bile gole, samo tam omari nasproti je visela podoba, na platno
+naslikana mlada ženska. Krivčevka je menila, da je to mati božja in to
+jej je še nekaj tolažilo srd, da gospod nima ni moleka za roženkranec,
+niti “britke martre” v svoji izbi.
+
+V tej sobi je torej sedel gospod s Poleska, ko je nekdo nerodno na vrata
+potrkal. Nevoljno se je staremu premračilo čelo, kajti ravno zdaj mu
+je bilo posebno neljubo, da bi ga kdo motil. Ali predno se je oglasil,
+odprla so se vrata počasno in v sobo stopi — sključena postava, Mrtinek
+Spak. Bil je Mrtinek v tem trenotji svojega imena popolnoma vreden,
+kajti res je bilo na njegovem obrazu nekaj spačjega, vražjega brati.
+Stopil je pred starega sicer čudno v dve gube zvit, ali nikakor ne z
+isto spoštljivostjo in boječo pohlevnostjo, s ktero se niži človek bliža
+višemu; temveč v svitlem njegovem očesu je sijala neka divja iskra in
+okrog ust se je videl zaničevaven smehljej.
+
+“Kaj hočeš zopet?” praša stari in vstane s stola.
+
+“Jaz sem pač vedel, da ne pridem prav, kedar že pridem. Ali tako vprašati
+sina uboge Majdalene, to ne gre,” odgovorí deseti brat in še bolj ustne
+raztegne. — “Svoje rojstvo zastavim — in sam Bog vé, kako grozno bi neki
+gospod rad, da bi to stavo izgubil, ko bi bilo mogoče he! he! kaj ne? —
+svoje rojstvo zastavim, da pred toliko leti, kolikor jih jaz štejem v
+življenji, kar ga je poštenega mestnega in potepinskega, — ne bi bila
+uboga Majdalena Strugova verjela, da bo doktor Peter Kaves nekoga, ki ga
+tačas še ni bilo na pozemskem svetu, tako malo prijazno sprejel.”
+
+“Ne vém, kaj čvekaš, tu vzemi pa pojdi!” pravi gospod Poleščan in mu
+porine nekaj tolarjev.
+
+“Ne veste? I, kaj kratke pameti bi bili! Saj je že dolgo tega, kar sem
+vam vse to skazal in, če hočete, bodem vam danes še enkrat. Ali danes
+nisem prišel brnjat, ampak kupčevat. Kar ste ondukaj na mizo vrgli, to ni
+zadosti. Človek ima tudi svoje veče potrebščine, če prav hodi okoli kakor
+_potepin_, česar mu ne bi bilo treba, ko bi nekteri ljudjé bili ljudjé.”
+
+Stari je bil obledel. Vsedel se je na stol in glavo podprl. Precej pak
+se je zopet po koncu sklonil in djal nekaj prijazneje: “Zakaj mi ne daš
+mirú? Pojdi, da te videl ne bom, in dobil boš, da boš pošteno živel.
+Povedi, koliko hočeš; vse boš imel, samo pojdi iz tega kraja; daj mi
+pisma, z zlatom je plačam. Saj veš, da se te lahko iznebim, sodniji te
+bom prepustil — — —”
+
+“O kaj še!” — zakrohoče Mrtinek — “papir je v mojih rokah, ta bo varoval
+mene, vas ne. Zdaj ponujate denarja, ali moja mati je v nadlogi umirala,
+kje je bil tačas ta vaš denar? Ne boste se me iznebili ne; vém, da imate
+ondi-le nekaj, ki bi me spravilo tjekaj, kjer je ona, ali tudi jaz imam
+tacega mačka (pokaže samokres izpod srajce), tako za samo brambo ga
+nosim, ker vém, da se včasi čudeži lehko godé. Živeti pa jaz ne morem
+niti nočem drugače, kakor sem se privadil. Ko bi vas bil popred našel,
+morda bi se bilo naredilo, zdaj je preč. Pa vendar, da ne boste rekli,
+da sem prišel samo nagajat in neljubih spominov budit, zató vam prodam
+to-le popisano plat. Glejte, tu se govorí o nečem, kar bi vašemu Marijanu
+v eni noči sive lase napravilo, ko bi izvedel, da mu je grdi capin,
+kterega samo po strani pogleduje in zasmehuje, celó po krvi bliži, kakor
+kdo misli razun vas in mene. Koliko mi daste za-nj?”
+
+Gospod Piškáv se stegne in pogleda. Moral je pisanje spoznati, kajti
+segel je hitro po njem. Ali Mrtinek ga ravno tako naglo odtegne in pravi:
+“O, ne tako! Vidite, da nisem tako hudoben, če sem ravno znorele matere
+sin. Dve sto križatih in nič več vam ne bo preglavice delalo, da ste
+kedaj poznali Majdaleno Strugovo! Ali drugače ne, ko iz rok v roke.”
+
+Molčé gre stari do omare, izvleče vrečico in jo dene na mizo, potem pa
+hlastno pograbi listino.
+
+“Zdaj se boste oddehnili! Morda vam bo še mogoče utajiti, ko bi se kedaj
+prigodilo, da bi jaz hotel kaj trditi, kar bi vašemu Marijanu malo časti
+delalo, _morda_, ha! ha!”
+
+Rekši spravi vrečico pod srajco.
+
+Staremu se je moral nek spomin zbuditi, ki ga je vsega prevzel; zakaj
+zginila je topa merklost ž njegovega obličja, tresel se je na vsem životu
+in glas je bil mehek, proseč, ko je djal: “Sin! —”
+
+Deseti brat se pretrese pri tem ogovoru.
+
+“Sin! pusti me, naj umerjem vsaj v tem miru, umrl bom kmalo. Ne onečasti
+mene in Marijana in — sebe! Daj še drugo iz rok, kar imaš v rokah, da ne
+bo pričalo o nekdanjosti — —”
+
+“Priče so zmerom dobre, nekaj moram imeti od matere za spomin, od
+nesrečne matere,” ugovorí zamolklo Mrtinek.
+
+“Pusti to življenje,” pravi dalje stari, “pojdi v druge kraje, jaz te bom
+preskrbel, samo da sin ne izvé, da — —”
+
+Dalje ni mogel govoriti. S tresočo roko nalije kupo in jo desetemu bratu
+porine.
+
+Že je Mrtinek z eno roko segel po pijači, z drugo pod srajco, kamor je
+bil prej skril zavita pisma.
+
+“Zarotim te za ljubezen tvoje matere — —”
+
+“Ljubezen!” — krikne Spak in zopet se mu oko divje zabliska — “ljubezen,
+ne, ne, ljubezni vi niste imeli, ne iskre ne! Obnorela je! Ne dam, ne
+pijem iz te kupe, morda je _kaj tacega_ v nji, kar je njen stric _pil_,
+kar mu je doktor Kaves piti dal!”
+
+Rekši se obrne in izleti iz sobe ko burja.
+
+Na smrt bled in zelen strmí stari gospod za njim in ustnice trepečejo:
+“Tudi to vé!”
+
+Oskrbnik Krivec je med tem v spodnji izbi na nizkem stolu sedel, pred
+seboj je imel razloženo svoje čevljarsko orodje ter je žvižgaje tolkel
+podplate. Sivi dolgi lasjé so mu nagajivo padali po grbavem licu, na
+kterem je bila vtisnjena vedno vesela in neskrbna natora. Ko si z žuljavo
+smolnato roko obriše sitno lasnato zbrav s čela, zagleda na pragu
+desetega brata.
+
+“Ohej! le noter, le bliže deseti materin sin! Kako ti je kaj? Kaj mi
+novega poveš?” zavpije in vzame pol dodelan čevelj med koleni.
+
+“Tebi ne morem nič novega povedati, ti si že star, vse ti je že v koš
+prišlo, samo grob ti bo še nov,” odgovorí deseti brat in vrže svoje
+čevlje na klop. “Volk te podiši!” pravi zopet čevljar “čemu pa brusiš
+golo peto po pesku in po strnišču? Tako mi ne boš nikoli nič zaslužka
+naklonil, zakaj po tem tacem, bo samo Bog tvoj čevljar, ki ti bo vselej
+druge žive podplate pripel, kedar boš te shodil in skvedral.”
+
+“No, jaz menim, da imam zadosti dobrega čevljarja, če sva z Bogom
+pobogala se za podplate.”
+
+“To je res, železna opetica se zvrne in raztepe; živa božja koža pa ne
+z lepo. — Ali kaj mi boš novega povedal? Ljudjé govoré, da včasi komu
+za srečo poveš, kakor ciganka; meni pa nočeš in ne privoščiš nikdar kaj
+tacega. Daj, daj, zini!” priganja Krivec in žebelj, ki se mu je bil zvrl,
+iz čevlja puli.
+
+“Ti si star, moli in pokoro delaj, če hočeš. Sreča se samo mlajšim
+pripoveduje.”
+
+“Vidiš, kako te prav uči,” dostavi Krivčeva žena v izbo stopivši.
+
+“Ti grdún ti, če ne boš druzega povedal, ko od groba in smrti in starosti
+in molitve in pokore, nesnažna žvirca, zahvalil se ti bom s kopitom čez
+glavo,” huduje se čevljar.
+
+“Le molči, smolè stari! ali mi pa še rajši povedi, kdaj boš hčer možil,
+saj jo bo ongav Francelj doli iz vasi vzel, ne?”
+
+Krivcu se na enkrat vedro lice zresnobi.
+
+“Od Franceljna se jaz nimam kaj meniti; in če nečeš, da bi se mi zameril,
+še ti ne govori o njem. — Kam jo bo pa vraga djal? Ko bi bil jaz vedel,
+da ima na svoji hiši toliko dolga, zares ne bi bil pustil svoji deklini
+ne ene besede govoriti s fantom. Saj si že slišal, da mu bo Miha hišo in
+zemljišče prodal.”
+
+“Ne bo mu je — ne,” odgovorí Mrtinek.
+
+“Sam je tukaj-le pravil,” potrdi čevljar. “Jaz sem nekaj vinarjev na
+stran položil, zató pa nočem, da bi šla deklina brž po poroki z mavho po
+svetu. Zato tudi tebi svetujem, nikar jej ne nosi nobenih pošt od njega.”
+
+“Kaj pa, ko bi Francelj denar dobil? Ko bi skopuha plačal?” praša Mrtinek
+in oprtí čevlje, da bi odšel.
+
+“Kje ga bo dobil? Na posodo, to ni nič. Drugače ko bi mu ti povedal, kje
+so na sveti večer tolarji cvetli, ha, ha!”
+
+“Kdo vé!” pravi deseti brat.
+
+“Stoj no, kam pa kolovratiš?” vpil je čevljar, ali Mrtinek je bil že duri
+za seboj zaloputnil in videl ga je, kako je široke stopinje delal čez
+dvorišče.
+
+“Glej-ga, stari!” šepetala je Krivčevka svojemu preljubeznjivemu, “to je
+vendar pol čudesa! Nikoli nihče si ne upa k našemu gospodu, ta Mrtinek
+je bil pa otodi dober čas gori. Kaj praviš, kaj je to?” In to čudo,
+kakor tudi Mrtinkove besede o možitvi njune hčere sta mož in žena v
+dolgem zaupljivem pogovoru obravnovala, kterega pa ne ponavljamo bralcu
+zavoljo njegove dolgosti in navadnosti.
+
+Mrtinek je gredé skozi vrt, kjer je Krivčeva Franca v gredi nekaj
+okopovala, postopil k njej ter rudečeličnemu dekletu nekaj tiho povedal,
+kar jej je še bolj razvnelo obraz.
+
+“Kaj ti veš!” djala je.
+
+“Bodeš že videla! Predno bo pust —” Mrtinek ni skončal. Zagledal je
+nedaleč Marijana, ki je prihajal po stezi. Na očesu se je desetemu bratu
+videlo, da bi se mu bil rad s pota ognil, pa bilo je že prepozno. Zató je
+oči v tla pobesil in hitro stopal po potu Marijanu ravno naproti.
+
+Ko sta se srečala, stopil je deseti brat z eno nogo v stran in ni
+pogledal niti ogovoril Marijana ter hotel dalje.
+
+“Kaj si pa zopet iskal tod okoli?” praša ga Marijan. Deseti brat mu je
+bil edini človek, ki ga ni mogel videti, da-si sam ni vedel prav za prav
+zakaj.
+
+“Tebe že ne, za druge ti pa nič mar!” odgovorí Mrtinek.
+
+“Bodem videl, če mi nič mar, berač potepivni!”
+
+Mrtinek ga hudo pogleda, kakor bi ga hotel z očesom prebosti. “Berač! —
+Kedaj sem tebe kaj prosil? Bogá moli, da ne boš kedaj še veči berač ko
+jaz. Bog vé, kdo med nama ima zdaj-le več v rokah ti ali jaz.”
+
+“Še enkrat naj te vidim, da boš tod lazil, pa ti bom puško stolkel na
+buči,” pravi mladeneč in zavihtí kovano kopito svoje risanice.
+
+“Poskusi! Pri Bogu je milost potlej,” odgovorí deseti brat s pomenljivim
+smehom ter sam med seboj godrnjaje koracá dalje čez polje.
+
+Bodi-si da je Marijan Piškáv, površno izobražen, z drugimi ljudmi vred
+veroval, da ima ta Mrtinek Spak res nekaj čudesnega in vražjega na sebi,
+ali pa da se je v tem hipu vkljub svoji srčnosti in nevstrašljivosti res
+bal tega človeka, ki je bil vsaj njemu nasproti že odvselej potuhnjen in
+nekako prezirljiv; nekaj ga je pretreslo, kesal se je, da ga ni na miru
+pustil in šel svojo pot.
+
+Potok, ki teče čez slemeniške travnike in potem dalje mimo Obrhka, izvira
+v severji komaj dobre pol ure od velike lipe v odstranskem zatišji izpod
+hriba, preraščenega z brezjem in jelševjem. Ravno mimo skal, z robidovjem
+prepletenih, izpod kterih se tiho kaplja za kapljo pririne in potem v
+ozki stružici z lahnim šumom eno drugo dalje in dalje podí: tam mimo
+skal drží malo uhojena pot, kravji stezi podobna, čez hribe. Hodijo tod
+Obrščanje in drugi iz obližja malokdaj. Le kedar se kak gospodar napoti
+peš v daljni semenj po voli in hoče najbližo pot čez hribe ubrati, krene
+jo tod-tje. Skoro nikoli pa nobenemu na misel ne pride, da bi po noči
+sam šel mimo samotnega znamenja, vegastega križa in “grmade,” ki že od
+nekdaj tu stojí in je vsled pravljice in raznih ostrašljivih rečí, ktere
+je ta in oni tu videti hotel, med narodom na slabem glasu. Bil je namreč
+na tem mestu pred več in več leti nek kramar ubit. Ker je pa nesrečni mož
+moral imeti kakove male grehe nad seboj in neznan tolovaj ni za maše dal,
+strašil je ubiti kramar nektero mesečno in temno noč po brezji in celo
+doli na travniku je včasi kdo mislil videti dolgo črno podobo s krošnjo
+in podkovano grjačo stati med vrbovimi grmi.
+
+V tem glasovitem kotu tedaj bi bil tistega večera človek videl desetega
+brata, kako je pod robidovim grmom čepé s klinom jamo v zemljo kopal.
+Mesec se je bil ravno prikazal izza vzhodnjih hribov in obseval samotnega
+človeka pri njegovem neznanskem delu tik lesenega križa.
+
+Bilo je mrzlo. Mrtinku so se tresla kolena in večkrat je prenehal,
+odložil svojo nespretno leseno kopačo in si mel roke, da bi prste ugrel.
+
+“Vrag! dve pedi globoko, zadosti je, kaj bi zmrzoval!” zagodrnjá kopač,
+izvleče iz nedrija vrečico, odvozlá motvoz, vzame nekaj denarja ven,
+drugo pa vrže v izkopano kotanjo.
+
+“To bo zaklad!” pravi in se zasmeje tako na glas, da se lastnega jeka
+ustraši. Vstane in gleda okoli. Le vodica je lehko šumela pod njim in
+razun njega in drevja na pol podrte podobe križanega Zveličarja ni bilo
+čuti in videti ni živega ni mrtvega. Kotanja je bila kmalo zasuta. Vrh
+prstí položi Mrtinek travnato ježo in potem zagrne mesto z odrastleki
+robidovega grma.
+
+“Ná, leži do jutra večer, da te s Kerjavljem in Franceljnom za doto
+vzdignemo in, če ima škrat toliko močí, da bo cvenk in žvenk v žeblje ali
+oglje spremenil, naj bo, to veselje mu že privoščim.”
+
+Potem nasadi svoj veliki klobuk na glavo in obuje čevlje. Ko gre mimo
+križa, vstavi se in reče: “O moj Bog ne bodi mi hud, kedar bom na sodnji
+dan stal pred teboj; ne bodi mi tačas tako malo milostljiv, da bi me na
+levo posadil zavoljo tega, da sem norije uganjal po tvoji zemlji! Saj si
+mi dal s pametjo tudi neumnost, saj si vedel, kakov bom in kako se mi bo
+godilo, predno si me ustvaril.
+
+“To se vé, morda mi boš enkrat djal: če si hotel dobro storiti, zakaj
+si pri tem ljudi zapeljeval, da so na vraže verovali. Jaz vém, da je
+ta bosa, ali ravnam se kolikor toliko po tvoji besedi, ki si djal: kar
+desnica dobrega stori, naj levica ne zná. Ljudje ne smejo vedeti, da
+bi jaz lahko kaj imel; v grob bom seboj nesel, kar vem in imam. To pa
+drugače ni mogoče. — Morda ni prav, da ga imam v strahu, ki bi mu imel
+vsaj zato zahvaliti se, da sem na svetu. Tudi morda ni tebi po volji,
+da tako živim, da ti kazen iz rok jemljem, pa — jaz ne vem, če morem
+drugače. Daj mi še nekaj časa tavati po zemlji in s tvojo pomočjo še
+pokoro storiti, da me vzameš v nebesa k materi. In morda bo še on, ki ga
+večkrat spominjam, kaj ima na vesti, napravil toliko kesanja in pokore,
+da mu bo tvoj sv. vratar odslonil vhodišče v raj in se tam sprijazniva.”
+
+Po tej izvirni molitvici se Mrtinek počasi pomika ob potoku proti vasi.
+Ob dolenjem potoku so neki vaški tihotapci rake lovili. Ko je Mrtinek
+zagleda, mahne jo proti njim in se že od daleč oglasí s svojim hreščečim
+glasom pevaje znano pesem:
+
+    Na mrzlem studenčku
+    Je deklica prala,
+    Je prala je prala
+    Je tiho jokala,
+    Jokala jokala,
+    Je reva grenko!
+
+
+
+
+Sedmo poglavje.
+
+    Srce je prazno, srečno ni.
+
+                     _Prešern._
+
+
+Kvasovo pismo prijatelju Ferdinandu Bojanu.
+
+Če ti še le zdaj, še le po več mesecih obljubo spolnujem, vém, da si
+prepričan, da je bilo kaj posebnega, ki me je oviralo, da ti nisem bil
+mož beseda. Večkrat sem že imel pero v roci, večkrat sem bil že napisal
+nekaj vrst tebi namenjenih; ali vselej sem vrgel pero in pisanje od
+sebe, ko sem videl sestavek pred seboj brez nog in glave. Zakaj ko sva
+se ločila, tí tjekaj kamor te spremiti nisem mogel, in jaz kakor prognan
+Dioniz iz Sirakuz v Korint tlako delat s topoglavimi otroki, tačas sem
+bil tak, da sam sebe nisem poznal. Tožilo se mi je po tebi, prav zelo se
+mi je tožilo. Kamor sem šel in koder sem hodil, nikjer mi ni bilo prav.
+In če sem se vprašal, kaj je prav za prav, česa mi manjka, nisem si mogel
+odgovoriti. Čutil sem se tako osamljenega tako nepotrebnega na svetu, da
+bi se bil res lehko sprijaznil s pregrešno mislijo: ko bi mi Bog smrt
+poslal, bilo bi morda še najbolje. Čemu sem pa tukaj, kaj je moja naloga?
+In v tacih trenutkih bi bil že skoro rad, da bi bil mogel misliti, kakor
+splošina tega sveta misli: tudi jaz sem eden, da jih je več, eden izmed
+tistih: fruges consumere nati.
+
+In še zdaj nisem popolnoma na dobrih nogah, da-si se reč precej na bolje
+obrača. Ti se boš smejal. Vendar tebe in tvoje srce poznam. Tebi lehko
+povem, česar ne bi pravil nikomur. Ali vsega ti povedati ne morem, besede
+mi manjka. Čutim, čutim, ali kedar bi imel govoriti, tačas sem okoren in
+neroden. Upam, da boš ti izmed vrst bral, česar povedanega ne najdeš,
+kar bi ti pa jaz rad povedal. Nekaj je v meni, kakor hrepenenje po nečem
+neznanem, ki se mi pa vendar zdi, da že na pol imam.
+
+Pa ti si pravi Kvas, rekel mi boš, kvasiš, da sam ne veš kaj. Prav
+govoriš, Nande moj, če tako praviš, jaz res še sam sebe ne razumem.
+
+Spominjam se, da sem tudi tačas tako bledel, ko sva v samotni izbici
+odložila knjige in sva se pomenkovala o marsičem, česar ne bom nikdar
+pozabil. Spominjam se, da si me ti kakor stareji in modreji vedno
+zavračal in mi odgovarjal na moje večne tožbe: človek mora imeti toliko
+filozofije, da si dušo prosto ohrani vnanjih in notranjih stisk in težav.
+To sofistiko, ki si jo bil iz najinega prijatelja Horacija na posodbo
+vzel, končaval si vselej z mentorskim obrazom rekši: upanje, Lovre,
+upanje živí človeka, če ga že vse drugo zapusti.
+
+Pa legal si — ne stoj! tako robato ti ne smem govoriti, ti se ne moreš
+legati — tisti modri poetje in blebetavci lažejo. Saj že upam in upam,
+kar sem se zavedel, da živim. In kaj mi je prineslo to upanje? Nič;
+konec vsega tega večnega upanja je ta, da hlapčujem, da sem priupal
+učeništvo na starem gradu. Ali bi ne bil tega lehko opravljal precej, ko
+sem se brati in pisati izučil? Čemu sem se tolikanj ubijal? Čemu sem si
+prizadeval slepca Homerja razumeti in druge prismojene in pametne besede
+nekdanjih razmotati si, čemu sem postopača Sokrata občudoval?
+
+Že vem, kaj boš odgovoril, kako me boš oštel in me nehvaležneža pital. In
+da ne boš menil, da sem čisto izgubljen, moram ti povedati, da so vse to
+le besede, pol resne pol ne. Nekaj upanja mi je še vendar ostalo, čeravno
+moja vera na-nj ni tako neomahljiva, da bi s teboj mislil, da človeka
+živi. Zakaj ko bi bilo to res, bil bi zdaj pri tebi, bil bi srečen
+pri tebi. Tudi ne smeš misliti, da jih več ne spoštujem, teh starih
+modrijanov. Če včasi sanjarim, sanjarim zató, ker me nekako veselí, menda
+ker bi s tem rad praznoto napolnil, praznoto v svojem srcu. Dokler sem
+še pri tebi bil, imel sem vsaj enega človeka, ki me je ljubil in razumel,
+kteremu sem lehko vse zaupal, vse povedal. Še te imam v srcu, tvoje
+prijateljstvo je menda edina reč, kar me more navdušiti, kar me more
+tolažiti. Ali ravno to je tudi, ki me nekako tare; kajti prav zelo te
+pogrešam; jaz bi rad imel vsaj enega pri sebi, ki bi čutil z menoj in se
+ž njim še o čem drugem pomenil, kakor o dolgočasnih vsakdanjih rečéh. Ne
+more mi iz glave, kedar se tebe domislim, kitica priproste pesmi, ki mi
+jo je unidan pel eden mojih tukajšnjih čudovitih prijateljev, mavhar prav
+po božji volji, ki se desetega brata imenuje (če veš, kaj to pomeni); pel
+je:
+
+    Po hribcih je ivje,
+    Po dolih je mraz,
+    Al kje je preljubi,
+    Al kje sem pa jaz!
+
+Pa to me domisli, da ti moram kaj povedati o svojem življenji in svojih
+novih gospodarjih in prijateljih — ali da tega imena ne skrunim —
+znancih. Iz tega, kar sem ti ravno kar pravil in tožil, bodeš morda
+posnel, da sem nezadovoljen s svojim okrožjem. Toda pohvaliti se moram,
+da kar se vnanjega življenja tiče, nisem do zdaj še boljšega imel in da
+so mi celó ljudjé večidel po godu. Menim, da že nekaj več sveta poznam,
+kar sem tukaj.
+
+Moj gospodar, tako menda ti moram imenovati očeta svojega gojenca, moj
+gospodar je pol izobražen meščan, pol kmetovavec. Kakor prvega ga človek
+mora rad imeti. Tako prijazen in priljuden je z menoj, da si res v
+srečo štejem, da sem jaz, ki sem se težko in nerad pripravil in udal
+v to osodo, vsaj k tacemu možu prišel. Kakor kmetovavec je pa ves tak
+rusticus, kakor Horac svojega v lepem verzu slika: Immoritur studiis et
+amore senescit habendi. Zares jaz tacega človeka ne zapopadem, ki ima
+dovolj in več ko dovolj in vendar še vedno v tem tičí, kako bi pridobil
+še več. Moj gospodar je omikan mož, vé ti o vsem govoriti; kakor se kaže
+je tudi marsikaj bral, lepo knjižnico ima, marsiktero pametno besedo
+izgovori, ki bi bila vredna, da bi si jo dobro zapisal in ravnal se po
+njej. Ali najljubše mu je vendar govoriti od žetve in setve, žrebet in
+telet, kónj in volov in druzih enacih rečí. Pri najmanjšem delu misli,
+da mora zraven biti, vse ogleda in vse dela. Večkrat sem si mislil, ko
+sem ga zvečer videl vsega utrujenega, kaj ti je treba vse obleteti,
+tolikanj ubijati se, tolikanj trpeti in skrbeti! Jaz za-se menim, ko bi
+enkrat toliko imel, da bi pošteno utešil potrebščine tistega dela svoje
+osebnosti, ki ga telo imenujem, jaz bi nikdar ne mogel še dalje in dalje
+riti in pridobivati, ampak hotel bi živeti srečen in zadovoljen. Da
+feaškega življenja tu ne mislim, to že vém, da ti v glavo ne pride.
+
+“Kako je to, da se hoče nekaj šopiriti s temi sploh znanimi izreki,
+morda bi me rad svoje učenosti prepričal,” bodeš rekel videvši, da sem
+te že dvakrat v teh vrstah razveselil, omenjevaje starega klasika. Ali
+tudi to sem še tukaj pridobil. Imam namreč starega študenta, čudovitega
+človeka, brata svojega gospodarja, za učenika in učenca. Ah, ko bi ga
+ti videl, tega postarnega, sesušenega, raztrganega in zamazanega moža,
+ko bi ga slišal, kako govorí vedno o pijači, ne nedolžni vodi, temveč
+o sladkem vincu in žganji, kako včasi celo mene pridobiva, da bi šel ž
+njim, kako pri tem vé navajati primerne in neprimerne latinske izreke iz
+raznih knjig — ti bi mislil, da imaš starega slovečega capeta Diogena
+pred seboj, ki mu druzega ne manjka ko poveznjene kadí, da bi va-njo
+zlezel in pa malo več ciniške filozofije. Zakaj, ko bi k temu kak Véliki
+Aleksander prišel in mu na izbíranje dal, kaj bi rad imel, izprosil bi si
+moj stari učenec rajši en frakeljc žganja, kakor pa da mu ne bi solnca
+zaslanjal. Učenca pa imenujem starega Dolfa (kako čudno naše ljudstvo
+imena za svoj jezik prekrščuje) zató, ker včasi zjutraj, ko na vrtu berem
+svojega in tvojega ljubljenca, pride k meni ter mi knjigo iz rok vzame in
+jame prestavljati, da se mu ne morem prečuditi. Koliko talentov je Bog
+ljudém razdelil, ljudém, ki te darove zakopljejo sebi in človeštvu na
+škodo. Nektero leto je že preteklo, kar ni imel knjige v rokah, veliko je
+med tem časom tacega doživel, ki ni v nikakoršni zvezi z izobraževanjem
+boljšega dela našega bitja, celó veliko je počel, kar bi bilo prelehko
+utopilo poslednje duhovne moči v njem, in vendar včasih, kedar mi bukve
+iz rok vzame, tako dobro zamotane reči v Horaciju pretolmači, da ne vem
+kaj bi mislil, ali imam genijalnega človeka pred seboj, ki je tudi njemu
+namenjene darove zakopal, ali pa so nekdanji učeniki vse drugače znali
+učencem znanosti prilastovati ko današnji pedantje in suhoparniki. Pa
+naj bo dovolj o tem, drugopot ti povém, če boš hotel, vso zgodovino tega
+čudnega “bisera v blatu.”
+
+Ker sem ti začel obrisovati svojo okolščino, moram ti še druge spomina
+vredne osebnosti, s kterimi se tu pečam pred oči postaviti, da si boš
+potem moje življenje in vsakdanje početje posnel. Ker sem ravno z moškimi
+začel, ostanem dosleden in ti najprvo te v rudimentu naobrazim, da-si s
+tem še ne rečem kakor da bi imeli ti kako prednost ali bi mi bili bolj
+po volji od žensk. V obližji, komaj nekaj streljajev od mojega zdanjega
+stanovanja, stojí stara pol razpadena luknja, ki se gradič imenuje in je
+lastnija enega najnenavadniših ljudí, nekega starega bogatega hipohondra,
+ki ne terpí žive duše blizo sebe. Njegov sin Marijan je vsakdanji gost
+pri nas, po tem tacem tudi eden mojih novih znancev. Človek je iste
+starosti ko jaz, kaže se mi bolj prijaznega ko mi je ljubo, veliko mi ima
+pripovedovati, zdaj me zvabi in spravi tje zdaj sem, ali pri vsem tem ga
+nisem nič kaj vesel. Včasi grem ž njim na lov, ne tolikanj iz veselja
+kakor zavoljo tega, ker se ne morem odpovedati. Ti veš, da me včasi
+tista neslanost popade, da se zamislim v kaj in molčim. Te slabosti se
+še dozdaj nisem odvadil, kakor si iz tega razvidel, kar sem ti od kraja
+pravil. Moji tukajšnji ljudjé pa to mojo razvado razlagajo, da menijo:
+dolgčas mu je. Zató in ker so zares dobri ljudjé in bi mi radi ustregli,
+silijo me naj to in to z Marijanom vred počenjam. Tako se primerja, da
+sem večkrat kakor mi je ljubo s puško v hosti ali s trnekom na ribnjaku
+ali zdaj kar je sneg zapadel, nad tiči. V teh priložnostih pa moram
+spoznati si, da nisem za tacega prijatla ustvarjen, kakor ga mi je osoda
+tu pripravila. Dobra duša je, prijazen, veliko si prizadene, da bi me
+razveselil in jaz sam si dostikrat očitam, kako mu morem tako nehvaležen
+biti, ali kar je to je, pravega sočutja do njega mi popolnoma manjka. Saj
+veš, da sem včasi več ur lehko blebetal; s tem pajdašem pa mi dostikrat
+pogovor obtiči, besede zmanjka, nimam se česa meniti ž njim. Govorí
+veliko; ali vse njegovo mišljenje se plete o tem, kar mu je najbliže, in
+to mene ne more vezati. Ima še nekoliko izobraženja, čeravno veliko ne.
+Ta človek, kakor se mi po vsem vidi, je namenjen ženin najlepše deklice,
+kar sem jih jaz v življenji videl, hčere mojega gospodarja, _Manice_.
+
+Nočem poskušati, kako bi ti na papir narisal njeno podobo, zakaj beseda
+je okorna, pero bi jo bolj kazilo kakor slavilo. Celó ko bi bil slikar,
+ne mogel bi temu obrazu vdihniti tiste blagosti in tiste srčne dobrote,
+ktero človek spozna, ako je bil nekaj časa ž njo vkup. Zares menim, da
+omenjenemu srečnemu mladenču zavidam ta biser, kterega morda ne bo tako
+vreden, kakor zasluži in zató morda ne vé in ne bo vedel, kaj bo dobil na
+svetu. Tu vzor lepše polovine človeštva, in tam suh navaden človek, ki
+morda še ne čuti globlje kakor vidi, ki ima morda ozke in oméjene misli
+o pozemski sreči — ali ni to nasprotje? Nasprotja pa se po naravnih in
+logičnih postavah ne strinjajo ne vežejo. In vendar mi povedó ljudjé, da
+se mislijo tu vezati, da meni gospod slemeniški dati svojo hčer Marijanu.
+
+Ko sem sam te razmere opazoval, prepričal sem se zdaj, da je resnica;
+zdaj pa se mi je zopet zdelo, da ta reč še ni tako gotova. Marijana nisem
+mogel nikdar nič prašati o tem, še govoriti ne morem ž njim o tacih
+rečéh, sam ne vem zakaj. Vidim, da sta si kakor dva stara znanca, da se
+tikata kakor brat in sestra; ali nobenkrat ju nisem še dobil v kakem bolj
+skrivnostnem in živem pogovoru, vzlasti pri njej nisem videl nikacega
+znamenja gorečega čuta do njega. Mislil sem, da deklica razumno misli, da
+se njeni zdravi pameti nepotrebna in neumna zdi vsakošna sentimentalnost
+in vnanje skazovanje, da je torej v tem podobna priprosti slovenski
+materi, ki goreče ljubi svojega odraslega otroka, pa ga ne poljubuje, ne
+objemlje, ampak rajša pod tršo skorjo zakrije blažno ljubezen. Drugekrati
+pa, ko sem s svetom in sam se seboj nezadovoljen kje v kraji sedel in me
+je zalotila in sva kak pogovor pričela, sprevidel sem, da sem tu napečno
+obsodil; sprevidel sem, da ima deklica zraven svoje vse razumnosti celo
+nekaj romantičnega mišljenja. Lehko povzameš, kake sklepe sem iz tega
+delal gledé omenjene reči. Napeljal sem včasi govorico na-nj, omenil
+sem njenega častivca; pa nikdar se noče z menoj o tej razmerici meniti;
+vselej se mi utegne s tem, da resnobna postane in začne o druzih rečéh
+govoriti, ali pa se nekako čudno in ljubo nasmehljá, da ne vem ali hoče
+reči: kaj ti mar moja zadeva, ali pa misli naznačiti, da ljudjé brez nje
+številijo.
+
+Po vsej pravici boš djal, kako je zopet to, da se po starobabje védečen
+vtikam v rečí, ki bi me imele toliko brigati, ko prédlanski sneg. Jaz
+moram reči: mea culpa, res sem nespameten. Človek nima včasi kaj delati,
+pa si take uganjke zastavlja. Tako menda tudi jaz ugibljem, ker imam
+preveč časa. Moj učenec je ljub, priden fantič, bojí se me in rad me ima,
+tako da se prav dobro razumiva. Ker mi vse o pravem času stori, kar mu
+naložim, prekladati ga pa nočem, ostaja mi precej praznega dneva. Če teh
+ur ne presanjarim v svoji izbici, grem na vrt, kedar ni premrzlo in tam
+v kolibici včasi najdem gospodičino pri — bukvah. Ko ne bi že druzega
+imela na sebi, že to, da posebno rada bere, móralo bi me, da bi jo
+častil. Zakaj jaz mislim, da je že to znamenje dobrega srca, če kdo ljubi
+poezijo ali lepoznansko berilo. Le pomisli, kako sva med seboj včasi prav
+sodila tiste izmed svojih vrstnikov, kterim ni bilo mar za drugo, kakor
+da so ustrezali raznim telesnim potrebam, kterim je vsako branje mrzelo,
+izvzemši morda kake posebno domišljijo budeče spise, ki so jim le zato
+dopadali, ker so jim bili po mesenosti v rodu.
+
+Mati njena, že precej priletna ženica, je gospodinja skozi in skozi.
+Vse hrame in predale v pohištvu mi je že razkazala in razložila, tako
+da sem se že včasi dolgočasil, ker ne morem trditi, da bi me malenkosti
+zanimale: kako roža iz tega in tega semena zraste, kako se to in ono
+orodje rabi, kako se korenje za seme prav sadi in enake reči. Pa majka je
+dobra, skrbljiva za-me, kakor bi bil njen sin in varovati se mi je, da
+je ne žalim s tem, ko bi pokazal se nepazljivega ali malomarnega v tacih
+imenitnih in potrebnih pogovorih.
+
+Veš, da imam jaz tudi kmeta rad, ker sem sam iz prvote bil kmet, ker
+sem sam kakor deček že za brazdo plužne držal. Med prostimi kmečkimi
+možaki čuješ včasi izvirno in tako modro misel, da se je ne bi smel
+noben modrijan sramovati, čuješ primere in govorne podobe, ktere reč
+tako do dna in tako živo pred oči postavljajo, kakor malokteri poet zna
+izraziti izlege svoje domišljije in glave. Kmet je po tej moji misli
+tudi šola mislečemu človeku. In zavoljo tega svojega načela rad zahajam
+med ljudstvo. Imam tudi že lepo krdelo znanih originalnih mož, ktere
+opazujem in včasi od njih kako poberem. Rad bi ti popisal na kratko tudi
+le-te, ali ti si ne mara premalo demokrat, meščanska kri ti vre po žilah,
+meščanstvo pa je prelaz na boljarstvo. Utegnil bi se malo nasmehniti moji
+priprostosti, kakor bi to ti imenoval.
+
+Razvidno ti je iz vsega tega, da bi bil na mojem mestu vsak pošten in
+zmeren človek srečen in tako zadovoljen ko mačka na peči, če dovoliš da
+ti robato povem. Jaz si tudi včasi trudim preveriti samega sebe, da mi
+je dobro, ali vselej ne gre. Kakor sem ti od kraja pisma povedal, manjka
+mi tebe, Nande! manjka mi svesti, da sem sam svoj gospodar, na pravem
+mestu in pravem potu do namena, ki bi mi bil po volji. Zakaj mi je Bog
+naklonil, da moram v najlepši dobi svojega življenja za tujo mizo sedati,
+to mi ne gre v glavo. In vendar moram koj pri tej priči izpovedati se,
+da ne bi rad tega mesta popustil, ko bi mi prilika ponujala se, celó ne
+tako brž, ko bi mi kdo odprl pot na univerzo, ktere sem še pred malim
+časom tolikanj želel. Kaj ne, da se me je poprijel deseti naglavni greh
+“confusio,” ter se me drží kakor laščec. Odpiši mi kmalo. Željen sem
+videti, kako me boš obral in oštel. Za zdaj te Bog poživi, podajam ti
+roko čez hribe in doline.
+
+                                                               Tvoj Lovre.
+
+_Pripis_: Ravno sem zgibal to kroniko mojih sreč in težav, ko mi pride
+stara naša hišina povedat, da je gospod Vencelj (okrajni zdravnik,
+poštena duša, eden izmed prvih mojih znancev v tem času babilonske
+sužnosti — Bog me ne kaznuj, da tako neumno govorim) s svojo hčerjo
+prišel v grad in da po meni praša. Predno torej te vrste, ki bodo _tebe_
+videle, zapečatim, menim da ti moram še to imenitno novost povedati.
+Omenjeni otec gospod Vencelj kaj radi govoré o svoji hčerici, večkrat so
+mi jo obljubili pripeljati. Radoveden sem kaka je, zato grem precej doli.
+Ko bi bila taka, kakor — — pa zdrav!
+
+
+
+
+Osmo poglavje.
+
+    Skupaj midva sva sedela,
+    Nama lep večer je bil.
+
+                  _S. Jenko._
+
+
+Drugo Kvasovo pismo.
+
+Oho! za enkrat si se še zmotil, predragi moj! Sicer skazujem vso čast
+tvoji modrosti in razumnosti, ali tako ti jaz vendar nisem rekel med
+vrstami brati, kakor vidim iz tvojega odgovora, da si presodil mene in
+moje “pomanjkanje.” Da sem jaz zaljubljen! Da samo zavoljo tega tako
+enostransko opisujem svojega tovarša Marijana, ker vidim, da mi je na
+poti! Moj Bog! ne vem, če se norca delaš iz mene in iz mojih okolščin,
+ali pa se je tebi samemu kaj tacega pripetilo, česar v svoji porednosti
+mene obdolžuješ.
+
+Po vseh besedah je videti, da tako od nje govoriš, kakor cigan od
+žametovih hlač, to je zmerom in najraji. To so tvoje besede in na dalje
+imaš skozi in skozi neko veselje nagajati mi in mi reči podtikati, ktere
+mi še na misel niso prišle, dokler nisem imel tvojega pisma v roci. Kar
+se omenjenega pregovora tiče, moram te opomniti, da nikakor ni na pravem
+mestu, čeravno je naroden. Kako se ti, hudoba, predrzneš mene ciganu
+primerjati in celo lepo deklico tisti reči, ki se v pošteni družbi celó
+ne imenuje. In ti, ki si meščan, ki bi moral vedeti, kaj je prav, kaj ne!
+Ko bi bil že jaz to izrekel, meni bi ne bilo tolikanj zameriti.
+
+Premislil sem tvoje besede. Popolnoma se zlagam s teboj, da se mi zbuja
+čut, ali bolj prav potreba v srcu, ktere poprej nisem imel. Ali s tem,
+da trdiš, kakor bi bil tvoj prijatelj drugi del svojega srca tebi vzel
+in deklici oddal, pokažeš samo, da me premalo poznaš, da mojemu razumu
+in značaju premalo zaupaš. Toliko bi me pa vendar moj prijatelj imel
+poznati, da bi vedel, da ne bo Lovre Kvas nikdar ravnal samo tako, kakor
+mu bode srcé velelo, ampak da bode poslednje vedno podlagal oblasti
+zdravega uma in premisleka. Nikakor ne morem tajiti, da me srce ne vleče
+do hčere mojega gospodarja, — da, to moram izpovedati se tebi, predragi
+moj, — če je eno bitje na božjem daljnem svetu, za ktero bi se jaz z
+vsim mladostnim ognjem vnel, za ktero bi norel in gorel, kakor je kdaj
+kak človek mogel, — bila bi to enaka deklica, kakor je ta, ktere sem ti
+v zadnjem pismu omenil. Jaz sem si v nekdanjih in zdanjih sanjarijah
+svoj ideal precej visoko zastavil, čeravno nisem preziral pri tem, da se
+od človeka kaj božjega ne sme tirjati. Reči moram, da v vsem času, kar
+sem tukaj, nisem na njej ni najmanjšega madeža zapazil, vedno je tista
+krotka dobra duša, vesela in resna, domišljava in razumna.
+
+Ali da bi si upal misliti z vso resnobo drugače na njo, kakor s
+spoštovanjem, tega ne smem, kajti razum mi velí, kaj je ona, kaj si ti?
+
+Svet sodi človeka po tem, kar ima, kar je in kakoršen je. Svet je pa že
+star; torej tudi ta navada v starosti utrjena; kdor bi jo hotel ovreči,
+ta bi sam stal, kdor bi jej hotel ravnati nasproti, moral bi skalo v strm
+klanec valiti.
+
+Ona je edina hči premožnega, lehko rečem bogatega grajščaka, imela bo
+lepo doto in da-si oče njen ni plemenitnik, ima vendar češčeno poznano
+ime.
+
+In jaz! — nimam nič, ne veljam nič, nisem nič! Žalibog!
+
+Ali bi ne bilo po tem tacem več ko nespametno, ko bi se jaz srcu in
+njegovim nagonom udal? Ali bi ne bilo naravno, da bi padel, ako bi tako
+visoko letal?
+
+Vidiš, kako si ti te reči vse premalo premislil, predno si svojo trditev
+zapisal, da sem “zaljubljen.”
+
+Velikokrat sem že premišljal, velikokrat sem na tihem tožil nad svojo
+osodo, ki me je tako nizko postavila. Ne da bi bil s tem nezadovoljen,
+kar mi je Bog dal, ne da bi se bil hudoval nad svojim rojstvom v malem
+bornem podstrešji, nikakor ne da bi me bilo sram, da sem iz najnižega
+ljudstva; le zavoljo _nje_, da mi je nemogoče na njo misliti, to mi
+je bilo bridko. Nočem ti prikrivati, da sem imel dostikrat hude boje,
+da sem potlačil take misli, in da me skrbi, bom-li imel moči dovolj
+zatirati čut, ki bi mene in njo nesrečna storila, ako prodere. Celó vraža
+me malo straši. Tukaj je namreč, kakor sem ti menda že omenil, čuden
+človek, prorokovavec deseti brat. S tem sem se bil sešel na prvem potu
+v grad in djal mi je z nekako vzvišenim glasom, da bom svoje stanovanje
+in življenje na tem kraji pomnil vse življenje. Čeravno ne dam nobenega
+groša na take besede, vendar so mi že dostikrat na misel prišle in menim,
+da je izrekovavec morda res videl mojo prihodnjo nesrečo.
+
+Vsak si sam kuje svojo srečo; zato upam, da se bodo vse skušnjave ubile
+nad mojim značajem, kterega hočem in moram ukrepiti in utrditi. Ob pravem
+času čem paziti, da ne bo imel moj gospodar vzroka, spominjati se me kot
+nehvaležneža.
+
+Pamet je boljša ko žamet, da kakor Sanho Pansa v pregovorih govorim, in
+pamet mi Bog ohrani, pamet in prevdarek, pa bo dobro!
+
+Pa naj bo dovolj tega modrovanja; sicer boš porednež še iz tega svoje
+sklepe delal in me boš morda v prihodnjem pismu domislil na volka, ki se
+je ravno s tem izdal, da je tele snedel, ker se je preveč branil. Nič ti
+ne zaupam, sama nagajivost te živí.
+
+Ker po psihologičnih postavah vsak od tega najrajši govorí, s čimur se
+pečá, ne smem se tudi jaz zvreči, ampak moram ti kaj iz svojega učeništva
+povedati. Moj učenec je kaj bistre glave in to me veselí tolikanj bolj,
+ker nisem tacega pričakoval. Spomladi bom že po malem z latinščino
+lehko začel, ker fantič je bil že precej pridobil od sestre, ki ga ima
+neznansko rada, predno sem jaz prišel. Če bodem kaj dalje časa tu ostal,
+upam si pravega mladenča napraviti iž njega. Za prvega me je bilo volje
+ostati le k večemu dve leti, ali zdaj se pomišljam in pravim, da če bo
+tako ko zdaj, ostanem tri leta. Ta čas bom prislužil lep kupec in potem
+se vidiva ti v zadnjem, jaz v prvem letu. Stareji moj učenec, stric
+prvega, pak je postal moj učitelj. Pred včeranjim me je bil zvabil, da
+sem šel ž njim v krčmo, kjer so mi kmetje veliko ponujali piti, samo na
+zadnje sem moral več praznih bokalov plačati. Ti na mojem mestu bi bil
+rekel: rad imam kmeta, dokler ga ne vidim; ali meni ni nič žal ni za
+denar ni za čas, ker sem se veliko naučil pri možakarjih.
+
+       *       *       *       *       *
+
+Prijatelj, prijatelj, kaj bo iz mene! Včeraj, ko sem ti do tukaj pisal,
+govoril sem takó, precej potem sem se svojim mislim skoro bi rekel
+izneveril in danes, ko zopet pero v roko vzamem, moram govoriti drugače.
+Res je, predragi moj Nande, kar si trdil; res je, česar sam ne morem ali
+nisem mogel ni sebi ni tebi povedati: vsadila se mi je v srce čut, ki je
+več ko spoštovanje in prijateljstvo.
+
+In kje je moj razum? kaj mi velí? Pravi mi, da ne ravnam prav, da sebi in
+njej nesrečo na glavo nakopavam, da svojemu prijatelju Marijanu krivico
+delam. Pripoveduje mi um, da je vsaka misel na njo nespametna, da njen
+oče ne bo nikdar dovolil, da bode nevoljen in jezen iztiral človeka iz
+svojega domovja, ki ni nič seboj prinesel, razun deset prstov na rokah
+in staro suknjo na sebi, ki je kakor služeč v njegovi hiši, — in si upa
+vendar oči povzdigniti do nje, do njegove hčere.
+
+Kje je tista moja glava, tista moja trdna volja, ktero sem mislil da
+imam? Nikjer je ni, nikdar je nisem imel.
+
+In jaz sem eden tistih ljudí, ki so ga navduševale besede starega
+pesnika, ki poje: če se svet pogrezne, v razvalinah ostanem mož
+nevstrašljiv, dosleden svojim prvim namenom in načelom! Ne, samo slaba
+trstika, tenka šibica sem, ki raste v hitrem potoku. Vsak valček, dve
+združeni mali kapljici jo zazibljete, vsaka lehka sapica jo zamaje in
+pošibi. Nestalnost, neznačajnost, to je podedval vsak Evin sin od svoje
+matere in jaz tudi nisem brez te podedíne ostal.
+
+Pa stoj! ni res, kar sem tu izgovoril.
+
+Ni me majhen valček genil, ni me sapica premeknila! Rajši bom burne
+tirjatve človeškega srca primerjal goratim morskim valovom in hrupnemu
+viharju. Rajši se ti bom opravičeval, kakor obtoževal. Nisem še omamljen,
+ali otrpnjena je moč tolikanj, da kljuboval ne bom več dolgo, to vém.
+
+Udati se moram, srce tako hoče, da, udal sem se že!
+
+In kako bi se človek mogel ustavljati čuti, ki mu je mila, za ktero mu
+je sam stvarnik odločil velik del srca, ki je najblaža, najlepša izmed
+vseh potreb njegovega notranjega višega dela!
+
+Pa zakaj ti pripovedujem vse te reči? Naj ti s hladno mirno kervjó povem
+najin včerajšnji pogovor in potem boš sodil, zakaj je drugi del tega
+mojega pisma različen od prvega. Reci na to, kar hočeš, jaz pravim samo
+to, na mojem mestu bi ti ravno tako ravnal. To se vé, marsikdo drugi bi
+se mi posmehoval, zató pa jaz te reči razkladam le tebi, ker ti poznaš
+mene in jaz tebe.
+
+Včeraj popoldne sem se bil naveličal pisati. Mislil sem, pismo do Nandeta
+lehko jutri ali drevi skončam, zdaj pa naj se malo na prostem sprehodim.
+Ravno solnce je prav gorko sijalo, sneg se je po strehah topil; slišal
+sem v svojo izbico, kako se je drevje po vrtu veselo otresovalo zimskih
+bremen, ob enem: bil je najlepši zimski dan, kakor si ga le na deželi
+misliti moreš. Vzamem neko knjigo, bil je menda Katul in grem ven.
+
+Konci vrta stoji ulnjak. Da-si bučele zdaj po zimi mirno v svojih
+panjevih spé, zahajam vendar skoro vsak dan tjekaj na klopico sest.
+Ne bom djal, da me mika na to mesto le solnce, ki ravno tú-sem vsako
+popoldne posebno toplo sije, ne, mar ti resnico povem, tudi zató hodim
+rad tjekaj brat, ker dostikrat nahajam tam _Manico_, s ktero se kaj
+pomeniva. Pa da si ne boš mislil, Bog vedi kaki so ti pomenki, moram ti
+povedati, da se nisva še nikdar druzega razgovarjala ko najpametneje
+reči, nikdar do — včerajšnjega dne.
+
+Vselej sva imela pogovore, iz kterih sem jaz veliko koristnega pridobil.
+Ne vem, če sem ti že povedal, ali ne, da je ta deklica izobražena in
+razumna bolj kakor vsaka ženska, kar jih jaz poznam. Dostikrat sem se
+jej čudil, ko je govorila o Šekspiru, o italijanskih in nemških klasikih
+bolje, kakor bi bil ti govoril. Posebno rada ima Valvazorja, pozna
+iž njega našo domačo zgodovino skoro do pike in ker me je dostikrat
+osramotila s tem, da sem bil v tem gotovo potrebnem znanji tako neveden,
+poprijel sem se bil še jeseni našega zgodopisca in sem ga do dna
+pregledal samo njej za ljubo, da sem mogel o tem govoriti. Pesmi našega
+menišiča Vodnika zna iz glave in kedar začne kako deklamovati, zdi se mi
+za trikrat lepša, kakor če jo berem.
+
+Vsedel sem se bil na klop pred ulnjak. Bil sem nekaj nemiren, sam ne vem
+prav zakaj; morda so me ravno besede pekle, ki sem je bil ravno za tebe
+napisal. Nisem imel nič veselja do branja; vendar da bi se razmislil,
+odprem knjigo. Naletel sem nesrečno mesto v svojem Katulu, zakaj kar mi
+je prvo v oči prišlo, so bile besede:
+
+    Odi et amo. Quare id faciam fortase requiris.
+    Nescio sed fieri sentio et excrutior.
+
+Precej teh besedí sem imel zadosti. Zdelo se mi je, da so zá-me in ná-me
+narejene. Zaprem knjigo in začnem — vest izpraševati. Kolikor bolj sem
+premišljal tisto tvojo opombo v poslednjem pismu, toliko bolj sem se
+preveroval, da si me prav spoznal, da je res, česar si sam nisem bil
+v svesti. Ali sklenil sem še enkrat tam pred ulnjakom, da se hočem
+premagovati, da še tebi ne povem, kaj je prav za prav v meni, ker zdelo
+se mi je, da bom laglje zatrl vsako ljubezen, ki ni na pravem mestu, ako
+se nikomur ne odkrijem, ako še sam sebi tajim resnico, ktere hladna pamet
+ne odobrava.
+
+Dolgo sem menda tako sedel; solnce se je bilo že bliže na zahod
+pomeknilo, hladneje je bilo postalo na mojem sedežu.
+
+Mil in prijeten glas me iz te sanjarije prebudí in ko kviško pogledam,
+vidim njo pred seboj.
+
+Vem, da sem bil rudeč ko rak. Na pozdrav nisem mogel besede odgovoriti.
+Stala je pred menoj, lepša se mi ni še nikdar zdela.
+
+“Zdaj sem vas pa motila v kakih sladkih mislih. Tako ste bili vtopljeni,
+da mi je bilo na mar, tiho odtegniti se. Samo ženska zvedavost, kaj ima
+pač tak mlad gospod, ki se mu veselo širni svet odpira, da glavo podpira
+in resno tu sedí, kakor bi bili vsi dobri ljudjé pomrli,” djala je ona in
+se vsedla ne daleč od mene na klopico.
+
+Jaz se posiljeno nasmehnem, odgovoriti nisem vedel kaj.
+
+“O, na vse zadnje vam še rudečica v lice udarja. Že vidim, da sem vas še
+zalotila, ko ste kake svoje prijetne skrivnosti premišljali. Ali se dadó
+ugeniti.”
+
+Njena veselost je bila nalezljiva. Hitro me je minila otožnost, udal sem
+se v ta pogovor in sem jej rekel: “Pač težko, da bi ugenili, kaj mi je
+ravno po glavi rojilo, in ne bom tajil, da ima tudi nekaj skrivnostnega v
+sebi.”
+
+“No čedalje bolj sem védečna. Vidite, kako hitro uganem, kaj vam je!
+Kar z lica sem vam brala. Morda bi se še dalje prišlo od splošnega do
+posebnega. Kolikrat se sme ugibati? Postava je trikrat.”
+
+“Če tudi večkrat rečete, ne boste do pravega prišli...”
+
+“Le stojte! najprvo mi povejte, ali so bili vaši spomini ali vaša
+premišljevanja, kakor rajši hočete, vesele ali žalostne vrste?”
+
+“Kakor se pogledujejo,” odgovorim jaz — “saj veste, da imajo vse reči dve
+strani — eno svitlo in eno temno, ali...”
+
+“Nič, nič! že se mi odtegujete, pa mi ne uidete z lepo. Pa nič ne dé,
+če tudi hočete naravnost odgovarjati, vse eno vam pridem do konca, le
+čakajte. — Trikrat je dovoljeno! — Potem pa morate biti tolikanj možat,
+da se boste udali, kedar resnico zadenem.”
+
+“To vam prav lehko obljubim,” djal sem v svesti, da sama na sebe ne bo
+prišla. Čisto nič mi pa ni bilo dobro pri srcu, čeravno sem se drugekrati
+enaki nagajivosti lehko smejal.
+
+“Začela bom od zgorej. Prijateljstvo je vam po vaših lastnih besedah,
+če se prav spominjam, ena najviših in najblažih idej. In ker ste tako
+srečni, kakor ste že pravili, da imate pravega dobrega prijatelja, moram
+najprej misliti, da ste se njega spominjali. Mar ni tako?”
+
+“Samo en del ste ugenili. Pač mi je bil tudi prijatelj v mislih, ali
+poglavitna oseba on ni bil,” rečem jaz.
+
+“Že dobro, kaj pa hočete še več. Precej v prvič en del, v tretje pride
+morda vse. Zares ne mara, da se bom tako prevzela, da bom sama preverjena
+svojega bistroumja in se bom sama hvalila. Le tiho! Vi, gospod učenik!
+ste prav slabo odgovorili, ker ste se na dveh krajih odkrili, prvič da
+sem _en del_ ugenila in drugič ste rekli, da prijatelj ni glavna _oseba_.
+Iz tega poslednjega posnemljem, da ste na _osebe_ mislili in tako imam
+zdaj dva držala, kterih se lehko poprijemljem.”
+
+“Ne, dovolite gospodičina!” djal sem jaz, “prvo ni bilo nič napečno. Da
+ste en del ugenili, to sem bil primoran povedati, ker ste me ravno pred
+na možato besedo priverili, da se moram udati, kedar resnico zadenete.
+Drugo je bilo pa že menj premišljeno.”
+
+“To je veliko, če človek tudi svoje slabote spozna. Ponižnost je lepa
+čednost. Drugekrati bi vam take nepremišljenosti ne odpustila; ali zdaj
+imam toliko samopridnosti, da vas prav rada odvežem zato, ker je meni na
+korist,” reče ona.
+
+Ne vem, če sem jo popred še kedaj videl tako veselo, kakor v tem
+razgovoru.
+
+“Kdo bi si bil mislil, da znate iz vsake besede sklepe delati,” pravim
+jaz.
+
+“O to je spet slab poklon in znamenje, da vi mojemu umu malo zaupate.
+Le tiho, ne dam vam popraviti te pregrehe. — Zdaj veljá v drugič. Kakor
+dober vojvoda grem precej v središče sovražnikovo. Morda ste mislili
+na kako podobo, ki vam je še ljubeznivejša ko prijatelj, o kteri mi pa
+dozdaj še niste ničesa pravili.”
+
+Nande moj! kje so besede, da bi ti povedal, kako mi je srce bilo, ko
+je ravno _ona_ to izgovorila! Kako mi je kri šla v glavo, kako se mi
+zagrnilo pred očmi, kako mi je splaval vsak pomislek tistega razuma,
+vsled kterega do tedaj sam sebe nisem poznal!
+
+Da-si mi je zastavila ono prašanje, kakor v šali in s svojim ljubeznjivim
+smehljanjem, zazdelo se mi je, da se jej je glasek malo tresel, da se
+jej je lice malo oživilo, oko hotelo pobesiti se — in prijatelj, to mi
+je bilo dovolj, kakor blisk me je prešinila misel, da bi mi ona lehko
+vračala tisto čut, ki sem jo jaz čutil pa zatiral.
+
+Nisem v tem hipu mislil, kaj sem, kaj imam, nisem mislil na njenega očeta
+niti na svet, ena misel je prodrla in zatrla vse druge, in to je bila
+_ona_.
+
+Ne morem povedati, kaj sem govoril, kako sem se obnašal, ali nerodno ali
+vdvorno; le to vem, da me je bila glava popustila, da je srce govorilo
+namesto nje, da sem jo za roko prijel, da mi jo je pustila, da sem jej
+povedal več, kakor sem sam vedel do tedaj.
+
+Pa morda si še preveč upanja delam. Odgovorila mi ni namreč še nič. Ni
+imela časa.
+
+Kakor osoda človeku od rojstva do groba nagaja, ni tudi meni prizanesla,
+ni mi pustila, da bi bil slišal brž včeraj tisto besedo, za ktero dam kri
+in življenje. Prišel je bil tretji človek, ki je vsemu konec storil.
+
+Ne smeš si pa misliti, da je bil ta nepotrebni tretji človek kak razjaren
+oče ali srdit tekmec, bil je hvala Bogu bolj neškodljiv dobrohoten
+človek, priprost berač ali moj “deseti brat,” ki ni druzega hudega
+napravil, kakor da mi je ona roko iz roke izpulila in za uljnakom
+izginila. Vselej sem tega človeka rad videl, ali včeraj bi ga bil, kakor
+neljubo pričo, najrajši vrgel čez deveto goro.
+
+Bojim se sicer ne, da bi me izdali, ali vendar me je nekako pretresnilo,
+ko me je ta čudni mož domislil tiste noči, ko sva bila v prvič vkup, in
+ko mi je prorokoval, da bom grad in grajske ljudi pomnil vse življenje.
+In kako bi mogel tega večera pozabiti, ko bi tudi že druzega nič ne
+doživel več! Razloži mi, kako je ta človek vedel, kaj me čaka? Od kraja
+sem mislil da je nor, večkrat sem pa že imel priliko prepričati se, da je
+popolnoma pri umu. Zdelo se mi je, da ga to nekaj posebno veseli, česar
+je en del videl, da-si ravno si ne morem misliti, kaj bi tega mavharja
+vodilo, da se tolikanj za-me peča. Zakaj že večkrat sem ga zagledal na
+raznih krajih naenkrat za seboj ali pred seboj.
+
+Govoriti nisem potlej mogel več ž njo na samem.
+
+Davi pri zajutreku se jej skoraj nisem upal v obraz pogledati, pa kmalo
+sem se prepričal, da se zna vse drugače zakrivati ko jaz. Kakor je ona
+govor poprijela, ne bi bil živ človek na to misel prišel, da je bilo med
+nama v poslednjem času kaj posebnega. Kmalo smo govorili, kakor vselej.
+
+Prašal boš morda, kaj zdaj mislim.
+
+Naprej! Storil sem veliko stopinjo, nazaj mi pač ni več mogoče. Skušal
+bom sebe, svoje oči in srce toliko čuvati, da bode ostala skrivnost samo
+moja in njena. Ali učiti se hočem iz vseh močí. Morda mi boste _glava_
+in pridnost, ki ste me že do te stopinje spravile, pomagale, da bom čez
+nekaj let mogel stopiti pred njenega očeta.
+
+Ali Bog vé, če mi ni še poprej kaj druzega namenjenega. Saj se osoda
+človeku naglo premeni. Še tako dolgo človek tistih misli ne ostane, kar
+bi eno pismo spisal, kakor imaš živo pričo na meni in pričujočem listu.
+Na enkrat, v enem skoku sem se predrugačil.
+
+Zdrav, prijatelj! Kakor hitro se mi bode kaj imenitnega pripetilo, zvedel
+boš po drugem pismu. Čeravno boš iz vsega tega presodil, da je za enkrat
+sangvinizem mojega temperamenta prevladal, vendar vem, da me ne boš
+grajal, zlasti ker bi nič ne pomagalo, kakor lehko previdiš.
+
+
+
+
+Deveto poglavje.
+
+    Biló ni godú, svatovšnje, semnjà,
+    Da tje ne bili bi vabili ga.
+
+                            _Prešern._
+
+
+Marsikak ženin, ki je bil predpust zamudil, klel je in glavo podpiral
+na srédpostno sredo, da štirdesetdanski post dolgo trpí; marsikak mlad
+junak, ki je težko čakal tistega dne, ki mu bode izvoljeno nevesto na
+samošni dom pripeljal, želel si je v pregrešnem srcu, da bi sveta mati
+katoliška cerkev ne bila postavila prepovedi: ne obhajaj ženitovanja ob
+prepovedanem času.
+
+Tako je tudi naš Obrščan Francelj Dražarjev vse postne dni težko čakal
+tistega pražnjega delavnika, vélicega ponedeljka, ki mu bo dovoljenje
+prinesel, da bi storil, kar je Mrtinek Spak rad pel:
+
+    En krajcar imam,
+    Ga fajmoštru dam,
+    Oznanim mu sam,
+    Da ljubco imam,
+    Poročil me bo,
+    Zvezal me ž njo.
+
+Ali ravno ta Mrtinek, ki je te vsakdanje vrste popeval, izgovoril je bojé
+nekdaj modro besedo: potrpljenje je bolje ko medna hruška, bolje ko vsa
+mazila in zdravila, kar jih konjederka in zdravnik Vencelj premoreta.
+Da jo pa ta beseda desetega brata res vredna, da jo modro imenujemo,
+dokaže menda gotova resnica, da je Franceljnovo potrpljenje končalo se
+z ženitovanjem. In povedi nam kdo bolj vesel konec dolzih pričakovanj,
+bojaznosti in nepriležnosti.
+
+Komaj so bili v cerkvi v spomin, da je odrešenik iz groba vstal, aleluja
+odpeli, pelo se je v Obrhku drugo aleluja v znamenje, da se mladi Dražar
+ženi in svatovščino obhaja.
+
+Dražarjeva hiša, ki je to veselje doživela, res ni bila vredna enake
+časti kakor je svatovanje, zakaj po vsej pravici jo je deseti brat
+primerjal stari suhi in grbovi babi, ki se samo še ob drenovi palici
+po koncu drži in vendar noče umreti, ampak zavidljivo gleda na mlajše
+svojega spola, ki imajo glajše lice in še vse zobe v čeljustih. Ta
+primera — ki se bode, kakor le v gredoč omenimo, komu naših bralcev
+vegasta in robata zdela, ktero pa mi že iz ljubezni do svojega rokavnjača
+morda enostransko sodimo in jej višo ceno dajemo, kakor bi jo dajal kak
+mirneji mislec — ta primera se je nanašala na leseno ostenje, črvivo
+brunovje in opuščeno streho lesene Dražarjeve hiše. Vešči ljudjé so si
+pravili v Obrhku, da bi bila Franceljnova mati, stara tegotna Dražarka,
+ki je med lanskimi pasjimi dnevi popustila Obrhek in šla Boga gledat od
+obličja do obličja, kaj lehko popravila svojo domačijo, vzlasti ker so
+bile dražarske njive najbolje v obrškem polji, ko ne bi bila imela ženica
+priskutne navade vsak krajcar za žganje in bel kruhek potrositi. Znano
+jim je bilo, da se je bila ranjca te _malo_ ženske navade navzela od
+svojega umrlega moža, ki se je bil v mladih letih pri brambovskih vojskah
+ob francoskem času s to božjo pijačo seznanil. Obrške sosede, ki so bile
+tako ljubeznjive, da so jo včasi obirale in čez zobe vlekle, bile bi
+jej še odvezo dale za to slabost, ali to, da dolgove dela in ne misli,
+kaj bo sinu Franceljnu pustila, to je bilo v njih očéh huje ko tisti
+mutasti grehi, ki se še ne vé, kaki so. Nobena izmed njih ni hotela očesa
+zasolziti, ko so lani sosedo pokopovali. Brž potlej se je slišalo, da bo
+Miha izpod Gaja, poglavitni dolžnik, prodal Dražarijo, ker mu Francelj,
+novi gospodar, ni mogel plačati, kar je imel Miha tirjati. In zdaj se je
+djalo, da je dolg plačan, pismo je bilo narejeno, Francelj s Krivčevo
+hčerjo oklican in zdaj je bilo pirovanje! Napravljeno smo imeli celo
+rešto kvant, kako so Obrščanke ugibale, kje je mladi sosed denar dobil;
+ali ker so menj imenitne, nočemo ž njimi častitih bralcev dolgočasiti.
+Pogledimo rajši v hišo, da-si je razkopana lesena in stara, tako dolgo ne
+bo na kup padla, da mi ven pridemo.
+
+Zbrana je bila v hiši lepa druščina ljudi! Če rečem, da so jim godci
+godli, razume se že samo po sebi, da so bili vsi vesele in židane volje;
+zakaj godci in mala nebesa — to ste pravemu Slovencu dve misli ali dva
+razumka, ki ju ne more vselej naravnost ločiti.
+
+Ženin in nevesta, vsa v veselji, sta sedela za mizo, upehana od plesa.
+Krivec in Krivčevka sta bila tako dobre volje, da že od svoje svatovščine
+semkaj ne tako. Vzlasti je bila poslednja, da-si ravno sicer skopa, na
+današnji dan vse predrugačena. Dostikrat je vstala izza omizja, jemala
+razne potvice in mesene jedi iz skled in je nosila tjekaj k peči,
+kjer je na ostanke prežala vsa nada prihodnjega Obrhka, otroci obojega
+spola ubožnih in premožnih Obrščanov. Med to krdeljo je sedel tudi naš
+prijatelj Kerjavelj in se je mestil s kostmí, ki so mu od vseh straní na
+obiranje letele od mize.
+
+Cvet vsega društva pa so bili poglavni naši znanci, Kvas, deseti brat in
+Dolef, da-si so se razno obnašali. Kvas je tiho sedel na oglu in opazoval
+ljudí in navade. Kmetje, sosebno starešina Matevžek, ki je v kotu sedel
+in nektero neumno in smešno razdrl, imeli in šteli so si za veliko
+čast, da je svatovščina imela gosposkega gosta. Zató so pa pokladali
+najtolsteje in najlepše prigrizljeje pred-enj.
+
+Deseti brat ni hotel med gosti sedeti. V svoji navadni obleki je stal
+sredi hiše, zdaj pa zdaj se glasno zakrohotal, in kedar so godci kako
+novo ubrali, vzdigoval je nerodno bose noge, metal je visoko od sebe in s
+peto bil ob tla, kakor bi hotel plesati.
+
+O Dolfu je malo druzega povedati, kakor da je imel kupico vedno med prsti.
+
+“Naj Kerjavelj pije! povedal nam bode, ali je res hudič na svetu,” pravi
+starešina Matevžek.
+
+“O res, to pa to, saj sem ga jaz presekal, na dva kosa sem ga presekal!”
+zavpije Kerjavelj vesel, slastno povžije dar iz kozarca in brž je bil
+pripraven svojo povest praviti.
+
+“Od svoje žene naj pové, zdaj smo na ženitovanji!” — zavpije deseti brat.
+
+“Kaj je bil kdaj oženjen Kerjavelj?” praša Krivec.
+
+“O bil bil!” odgovori Kerjavelj, “sveti Kozmes mi jo je bil dal, Bog mu
+daj dobro, vsi sveti so mi jo pa vzeli, mojo Urško, Bog jim te grehe
+odpusti, jaz jim jih ne bom nikoli pozabil, kaj menite!”
+
+In nakremži se Kerjavelj in se namrda, nabere lice v čudovite gubance,
+razvleče usta na široko, stisne oči in si jih začne brisati s pestjo ter
+zatuli čudovit jok, da so se nekteri smejali, nekterim pa se je začel
+smiliti.
+
+“Nič ne jokaj, brate!” tolaži ga deseti brat, “tvoja Urška ni bila
+latvice kislega mleka vredna. Zakaj bi tulil in solze pocejal za-njó.”
+
+“Kaj lažeš!” srdi se Kerjavelj.
+
+“Povéj rajši, kako sta se seznanila, koliko časa sta bila vkup,” pravi
+Krivec.
+
+“Kako se bova seznanila!” odgovorí Kerjavelj, “jaz sem djal tí, ona je
+djala tí, pa je bilo vse. Jaz sem za pečjó ležal, pri Bučarji je bilo, pa
+trebuh me je bolel.”
+
+“Zakaj ga nisi ozdravil tako, kakor kozo?” vpraša deseti brat.
+
+“Zato ker se nisem domislil. — Trebuh me je bolel; kar pride Bučar in mi
+pové, da je Hrvatom, ki so prešiče čez hosto gnali, ena tacih žival v
+travo polegla.”
+
+“Crknila!”
+
+“Kaj lažeš, ni bila crknila, samo hoditi ni mogla več. Jaz nisem imel kaj
+jesti, pozabim trebuh in grem živinčeta iskat. Tam pri cesti je bilo
+stegnjeno. Jaz poprimem za prednje noge, — takole, — potegnem vso žival
+čez hrbet, eno nogo čez eno, drugo čez drugo ramo, zadnje so mi pa doli
+pod hrbtiščem po mojih nogah opletale in rivec je čez mojo glavo naprej
+molil, takole! Težko sem nosil, grozno so me slabosti obhajale, pa mrak
+se je delal in trebuh me je bolel. Tačas sem Boga klical na pomaganje,
+ali nič ni izdalo. Kar mi je na um prišlo: ti Kerjavelj, danes je svet
+Kozmek in svet Domen, to sta bila dva konjederkina brata, sta ljudi
+zdravila in dobra dela doprinašala; prosi ju, onadva ti bosta pomagala,
+da boš imel menj težave s prešičem. In ko sem roke povzdignil, spustil
+sem po nevedoma obe gnjati, prase mi je zmuznilo po hrbtu na tla, rivec
+mi je še klobuk posnel. In potlej sem prosil svetega Kozmeka, naj mi
+pride na ramo pomagat ali naj pa vsaj eno živo dušo pošlje, ker sam nisem
+mogel praseta zopet na ramo spraviti, kakor je pred bil.”
+
+“Ali te je zaslišal sveti Kozmek?” prašajo eni.
+
+“Kaj pak, da me je,” odgovorí Kerjavelj. “Komaj sem jezik za zobe djal od
+molitve, že sem zagledal eno žensko, ki je mimo prišla.”
+
+“Stara beračica je bila!” reče Mrtinek.
+
+“Kdo pravi! Kako bo stara, saj še šestdeset let ni živela do tačas!
+Kako bo beračica, kaj me je vbogajme prosila kaj-li? — Jaz pravim: ti,
+ženska, Bog te je ustvaril, Bog te je dal, pomagaj mi na ramo! In brž je
+poprijela prešiča za eno bedresce in mi je pomagala vleči na ramo. Jaz
+pa sem brž djal: to je dobra ženska, to bi ti vzel. To sem jej naravnost
+povedal, z oči v oči. Ona pa ni djala nobene slabe besedice, samo z brado
+je pokimala in do dobrega sva se zmenila, da je njej Urška ime, da se
+meni Kerjavelj pravi, da ona ni nikjer doma, da imam jaz hišo, in vse je
+bilo pri kraji. Za doto je nisem vprašal; pa sem vendar videl, da ima eno
+vrečo in nekaj v nji, Bog vé kaj je bilo.”
+
+“Oves!” pravi Mrtinek.
+
+“I, kaj še! Jaz trdim in mislim, da je bilo kaj boljšega tam notri. Pa
+naj bo že kar hoče, jaz bi jo bil rad imel, kakor še nihče ni človeka
+rad imel, ko bi gosposka, duhovska in deželska, ne bila samo zato na
+svetu, da ljudém nagaja in sitnosti dela. “Urška! kar z menoj pojdi, mrak
+je že,” tako sem jej djal in šla je z menoj v mojo hišo. Postlal sem
+posteljo v hiši za-njo, sam sem pa v vežéh ležal. Šest tednov je bila
+pri meni, to je od svetega Kozmeka do vseh svetih. Dvakrat sem bil pri
+fajmoštru in sem lepo prosil, obete in obljube delal, ali vse zastonj; ne
+smeš se ženiti, so mi djali in vse so čvekali, da sem nor, da nimam nič
+in Bog znaj kaj še. Kar so ta gospod govorili, djal je tudi uni gori na
+Slemenicah. Molil sem na vseh svétih zjutraj pri prvi maši tri očenaše in
+dve veri na čast vsem svetnikom in svetnicam, prosil sem vse verne duše v
+vicah, da bi omečile fajmoštru srce in gospodu malo premisleka vdihnile,
+da bi mi dovolil, česar ga bom šel še v tretje prosit. Res, po maši
+pravim: svet križ božji, da bi vse dobro izteklo! Ko sem se vstopil tje
+pred moža, začel sem moledkovati in prositi, kakor ne bom sv. Petra na
+poslednji dan nebes prosil.”
+
+“Ali te niso uslišali?” vpraša Krivec.
+
+“O pač!” pravi Kerjavelj. “Naveličal se me je sveti mož poslušati in mi
+je nazadnje rekel, če ti gospod v gradu in soseska dovoli in če imaš ženo
+s čim preživiti, naredi kar hočeš, pa kesal se boš. — In jaz sem vesel
+šel domú. Domá pa je bilo zaprto. Urške ni bilo nikjer. Reva je bila
+pobegnila, nikoli več je nisem videl.”
+
+“Ali se ti kaj toži za-njó?”
+
+Kerjavelj se v jok spustí in pripoveduje: “O pač se mi je tožilo. Že
+leto in zopet leto je minilo, Urška je bila že najbrž umrla in jaz sem
+še včasi mislil, kako lepo bi bilo, ko bi mi je ne bili vsi sveti vzeli.
+Tisto jesen sem bil dosti pridelal, lahko bi se bil ženil. Krompirja sem
+imel poldevet naramnih koš, korenje mi je bilo dobro obrodilo, vsaka
+luknja ga je bila polna. Kaj menite, kedar so vrata zaškripala, vselej
+sem mislil: zdaj-le pa moja rajnca Urška gre.”
+
+Komaj je Kerjavelj izgovoril in debelo solzo otrnil, ko res vrata
+zaškripljejo, ali namesto ranjce Urške je prišel v hišo le Marijan.
+Vsi so veseli pozdravili gosta, samo desetemu bratu je lice zatemnelo;
+vsedel se je tje k godcem, vgozdil koščeno brado med palec in prste ter
+tako naslonjen tiho sam za-se ždel, na nobeno prašanje nič odgovoril in
+nikamor pogledal.
+
+Tudi Lovreta je malo rudečica oblila, ko je Marijan, potem ko je skoro
+vsacega svata posebej ogovoril in vsacemu napil, prisedel se zraven njega
+in djal: “Kaj ste tudi vi prišli?”
+
+“Ravno skozi vas sem šel in zvabili so me v hišo,” odgovori Kvas. “Dobro
+je, če je človek včasi med dobrimi ljudmí vesel in si malo priproste
+stare navade ogleda.”
+
+“To ste prav govorili; posebno za vas je dobro, da ste včasi veseli, saj
+tako vedno doma čepite, nikjer vas ni videti! Nikar mi ne zamerite, tako
+se mi zdi, kakor bi se me hoteli malo ogibati. Popred v prvih časih, ko
+ste na Slemenice prišli, prišli ste včasih k meni, šla sva na lov ali
+kam drugam, da je čas minil. Jaz sem vas bil prav vesel, ker sem vsaj
+imel enega pajdaša. Ali zdaj že dober čas se mi pozdeva, da ste se jako
+spremenili, kar ogibljete se me.”
+
+“Nikar me napačno ne sodite, prijatelj!” pravi Lovre in malo barvo
+spremeni, ker je bil primoran ugovarjati temu, kar je vedel, da je
+resnica. “Saj veste, da nimam nikacega razloga, da bi se vam odtezal. Jaz
+sem čuden človek, nisem za družbo, vem da sem vas že dostikrat dolgočasil
+s svojo tovaršijo. Morate mi tedaj odpustiti, če nisem tak, kakoršen bi
+moral biti in kakoršni so drugi ljudjé. Vsak človek, pravijo, ima svoje
+slabosti in jaz jih imam največ. Sam čutim, da bi se moral dostikrat
+drugače obnašati in drugače ravnati, pa — ne morem.”
+
+“Bežite! to so neumnosti. Bodite kakor je drugi svet. In če vas nisem
+kedaj razžalil ali če vam nisem kaj storil, nikar se mi ne skrivajte,
+kedar pridem na Slemenice. Zares se mi včasi tako zdí, kakor da bi vas ne
+bilo v soseščini. Če pridem k vam, vas ni, če Manico vprašam kje ste, ne
+vé mi povedati ali mi pa noče povedati, kakor bi jej bili prepovedali.
+Dostikrat sem se že namenil, da vas bom zató izpovedal in ravno prav je,
+da sem vas dobil.”
+
+“Prav storite, da me oštejete!”
+
+“To zopet ni nič! Vi mi morate obljubiti, da se boste poboljšali in da
+boste prišli precej jutri zjutraj k meni in potlej jo bova udarila kam v
+hosto ali pa kam drugam, kjer bova vesela.”
+
+“Prišel bom, ali povedati vam moram, da to pri meni ni tako lehko mogoče,
+kakor pri vas. Jaz imam svoje dolžnosti, vi ste sam svoj gospodar. Jaz
+moram sam sebe in druge učiti, če hočem kaj veljati kedaj na svetu in če
+hočem to zaslužiti, kar sem zdaj.”
+
+“Kdo bo zmerom v tistih bukvah ril in dolg čas prodajal. To je le za
+včasi, če že mora biti. Kar se pa fanta tiče, ki ga morate podučevati,
+vem, da vam ne bo gospod Benjamin nič rekel, če ga včasi pustite in
+greste pol dne ali pa cel dan z menoj z doma. Bom že jaz govoril ž njim.”
+
+“To se ne bi spodobilo.”
+
+“Spodobilo! Saj vas vendar nima nihče navezanega! Ljudjé tudi niso tako
+spotikljivi na Slemenicah, da bi se človek brž zaletel, če ga ni ene pol
+urice domá. Zató pridite jutri k meni, precej zjutraj ali bom pa jaz vas
+prišel iskat. Samo da se mi ne skrijete, sicer bom res verjel, da sem vam
+nekaj naredil, ali da me ne morete videti, kar bi mi pa prav žal bilo. —
+Čakajte, bova se že še zmenila, jaz grem enkrat z nevesto plesat.”
+
+Ravno so bili godci eno ubrali in Marijan je popustil svojega soseda, da
+bi se vvrstil med kmečke stare in mlade plesavce.
+
+Kvasa je ta pogovor z neskrbnim mladenčem čudno genil. Ni mogel dalje tu
+ostati, vleklo ga je ven na samoto, imel je veliko premišljati, česar
+tukaj med veselimi ljudmí ni mogel.
+
+Vstal je izza ogla in razmišljen šel proti vratom, pozabljivši celó
+zahvaliti se priljudnim ljudém za pogostovanje. Med vrati ga je zagledal
+Marijan, hitro popustil svojo plesavko in čudé se prašal: “Kaj že greste?
+Zakaj ne počakate, da bi šla vkup?”
+
+“Imam še delo danes popoldne,” odgovorí Kvas brez premisleka, da ravno
+laž izgovarja. “Saj vas jutri zjutraj obiščem.”
+
+“Le gotovo!” kliče Marijan za njim.
+
+Da-si ravno je človeška natora taka, da se težko ločimo od kraja, kjer
+veselje prebiva, primorani smo vendar dostikrat v življenji drugače
+ravnati, kakor nam velevajo željé. Tako popustimo tudi mi, če tudi
+neradi Dražarjevo hišo in spremimo svojega Lovreta; popred pa moramo
+še to opomniti, da ako bi se kteri izmed bralcev našel, da bi bil rad
+še Kerjavljeve neumne spomine poslušal, kar pa ni verjetno, da tedaj
+Kerjavelj ves tisti božji dan ni nič novega povedal razun stare pravljice
+od hudiča na novo preoblečene.
+
+Počasno je koračil Lovre od vasi po obrobji proti Slemenicam.
+
+Veliko je iz zadnjega pogovora z Marijanom pozvedel, kar ga je v srce
+zabolelo. Sprevidel je, da ima ta mladeneč blažo dušo, nego jo je kedaj
+pričakoval, pri tako vsakdanjem človeku, kakor se mu je Marijan iz prva
+videl. Res je bilo, da se ga je on sam ogibal, ker mu vest ni dala po
+prijateljsko in kakor si je on mislil — po hinavsko bratiti se s tistim,
+kteremu je najlepšo reč vzel, — ljubezen.
+
+Da je Marijan Manico ljubil, to je bil iz vsega za gotovo izvedel. Da-si
+ravno namreč ni deklici Marijan sami nikdar nič o tem govoril, obnašal se
+je vendar proti njej tako, kakor bi se vse samo ob sebi razumelo, česar
+ni izgovoril. Ker je vedno samó med prostim ljudstvom živel, navzel se
+je bil menda tiste natore, ktero med našimi ljudmi vidimo, da se vsako
+razkazovanje in očitovanje kacega notranjega globljega čuta zatira. Da
+se je zastran svoje prihodnje namišljene neveste rajši zmenil z njenim
+očetom kakor ž njo samo, pripomoglo je veliko tudi to, ker je čutil, da
+ga deklica, kar se tiče duha in dušnih zmožnosti, daleč presega.
+
+Da pa jo je ljubil bolj goreče, kakor bi bil človek sodil iz vnanjosti
+njegove in iz obnašanja proti njej, razvidelo se je iz tega, da skoro ni
+dan minil, da ga ne bi bilo na Slemenicah.
+
+Manica je Lovretu sicer naravnost povedala, da jej ne bi bilo nikoli
+mogoče Marijanu zaročiti se, tudi ko ne bi bila njega nikdar poznala,
+vendar se Lovre ni mogel nikoli popolnoma utolažiti. Vselej kedar je
+prišel mladeneč v grad, umeknil se mu je s poti, nekaj zavoljo tega, da
+ga ne bi videl, nekaj da se ne bi izdal.
+
+Da mu je poslednje dobro šlo izpod rok, sprevidel je danes. Neskrben je
+Marijan povsod drugod iskal vzrokov, zakaj se mu novi prijatelj odteza;
+le prava reč mu ni na misel prišla. Smilil se mu je ta prijatelj, očital
+si je veliko, ali pomagati si ni mogel.
+
+Po vsem soditi, bilo je očitno, da Maničin oče dobro vé za Marijanovo
+nagnjenje do svoje hčere in da ga je volja dovoliti kdaj zakonsko zvezo
+z dedičem premožnega soseda, morda tolikanj rajši, ker si je mož želel,
+da pride lepa lastnija Polesek, nekdaj s Slemenicami zedinjena, zopet
+v prvo rodovino nazaj, čeravno samo po ženskem rodu. Še več; Manica je
+skoro za gotovo vedela, da sta oče njen in mladi Poleščan že govorila
+o tej reči. Ali nikdar jej ni bila prilika dana, da bi odkrito svojo
+misel povedala. Oče jej ni o tem govoril, bodi-si ker je mislil, da še
+ni čas zato, ali pa ker je menil, da se vse to vsled znanja med mladima
+človekoma od otročjih let že samo po sebi ume. Marijan pak se je obnašal
+proti namišljeni svoji nevesti bolj kakor star prijatelj ali skrbljiv
+brat, kakor pa kot ljubeč ženin. Nikdar ni bilo to, kar se je v njegovih
+govorih nanašalo na take razmere, toliko jasno, da bi bilo deklici po
+spodobnosti mogoče naravnost odgovoriti, kar bi bila sosebno po zadnjem
+seznanstvu z Lovretom gotovo storila.
+
+Lovre je Manico in njen značaj predobro poznal, da bi se bil za-njo bal;
+ali vendar je imel nektero uro, v kteri so ga otožne misli obhajale,
+misli, ki so kakor nezgodne oblačice zdaj pa zdaj zaslanjale jasno lepo
+solnce njegove sreče. Saj ni imel ničesa druzega za-sé kakor ljubezen;
+vse drugo je bilo njemu nasproti. Kolikokrat bode še solnce vzhajalo in
+zahajalo, predno mu bode samo mogoče odkrito povedati to, kar bi se zdaj
+ne samo predrzno, temveč marsikomu še smešno zdelo, da je oči obrnil
+previsoko, da je sam sebe pozabil.
+
+Marijan je bil, kakor je sprevidel, pri vseh svojih slabostih, vendar
+dobra duša. Poprijel se je bil Lovreta precej od kraja, in vse
+skozi kazal gorkeje prijateljstvo do njega, kakor ga je mogel Lovre
+povračevati. Da je torej tega človeka spodrinil, da je on kriv vseh
+bolečin in nesreče, ktero bode ubogi mladeneč občutil, kedar izvé, da se
+njegovo tiho upanje ne bo spolnilo, ker je drugi na njegovo mesto stopil;
+vse to se je Lovretu zdelo kakor greh.
+
+Sicer je v tacem prevdarjenji veliko razlogov in veliko reči našel, s
+kterimi se je sam pred svojo vestjo zagovarjal; ali popolnoma srečen in
+miren ni mogel biti. Menil je, da Marijanu vendar le veliko krivico dela
+in to je bil tudi eden poglavnih vzrokov, zakaj se ga je ogibal.
+
+
+
+
+Deseto poglavje.
+
+    Bodo te ljudjé srečevali,
+    Pa te bodo popraševali:
+    Kod si hodil, kje si bil?
+    Kje si čevljičke rosil?
+
+              _Narodna pesem._
+
+
+Med tacim premišljevanjem je prišel Lovre blizo grada. Namesto naravnost
+domú, ubere stransko pot navkreber čez senožet proti zaraščenemu hribu,
+na kterem so stali škrbasti ostanki stare razvaline. Vedel je tam za
+klopico pod starim orehom sred brinja, od kterega je imel človek lep
+razgled daleč po vzhodnoseverni strani čez polja in loge tjekaj do
+daljnega porobja sneženih gorá. Tam pod orehom je bil njegov najljubši
+sedež, tam se je v lepih pomladanskih dnevih učil, tam je dostikrat ž njo
+v pogovoru sedeval, tam je nektero uro — mislil, veliko mislil.
+
+Po senožeti je že jela trava odganjati in zeleneti; trobentice in
+zvončki, v obleki nedolžnosti, so tu in tam pripičeli iz mehkih tal; tam
+v zabrežji, v osoji[1], ležal je še zadnji sneg pol komolca na debelo.
+“Vé lepe prilike upapolne, vesele in neskrbno srečne mladosti! — mislil
+je Kvas, — v vsi stvarnikovi krasoti ste razcvele, in slana ene noči vas
+lehko oveneli, vam lepoto in življenje ob enem pogoltne. Tako je tudi z
+menoj!”
+
+[1] Osoja je kraj, kamor solnce ne posije.
+
+Ko pride vrh hriba in se zavije okoli prvega grmičja, zagleda svoj oreh
+in svojo klopico in na klopici — noga mu nehoté zastane, prijetna čut mu
+vse ude spreletí, oko se zbistri in lice zarudi od veselja — na klopici
+vidi Manico sedeti s knjižico v rokah.
+
+Tiho po prstih se jej od zadej približa in na lehko položi roko na njeno
+ramo. Deklica se zgane, obrne in ljubo okó se sreča z očesom.
+
+“Ti porednež, ali ne moreš drugače priti? Ali me moraš tako ustrašiti?”
+kregala ga je deklica, pa mehki ljubeznjivi glas in smehljej je pričal,
+da so te besede vse pred kakor nevolja.
+
+“Samo zató sem te ustrašil, da bi bila malo huda, ker vem, da ti to prav
+dobro pristova,” odgovorí Lovre, vsede se zraven nje in jo prime za roko.
+
+“Čudna navada je to, svojo ljubezen skazovati! — Zdaj mi pa najprvo
+povedi, kje si bil, potlej te bom še le dalje karala. — Stoj, popred še
+poglej, kje je Balček, z menoj je gori prišel in doli po rebri leta.”
+
+Lovre pogleda za dečkom in vidi, da daleč doli v dolini sedí in nekaj
+veže. Vsede se zopet k njej in pravi: “V vasi sem bil na ženitovanji.
+Zdaj pa povedi, kar ti je na sercu; oštevaj me, kolikor hočeš, zakaj če
+me kregaš, imam te najrajši, menda zató, ker vidim, da me ne znaš in ne
+moreš.”
+
+“Če je pa tako, naj ti prizanesem, da-si ravno nisem bila nič kaj vesela,
+ker te nisem dobila tukaj, kjer si sicer vedno, kedar te doma ni.
+Prizanašam ti to malomarnost tolikanj —”
+
+“Nikar me ne žali Manica —” prosi Lovre.
+
+“Daj mi besedo izgovoriti! Pravim tolikanj rajši, ker vem, da si bil ta
+čas med srečnimi ljudmí — srečen in vesel.”
+
+“Ne, nisem bil, in zató sem šel sem. Tukaj sem še le srečen, da tebe
+vidim.”
+
+“To tako na ušesa bije kakor kak poklon.”
+
+“Pusti šalo z nimar, pomeniva se kaj resnobnega. — Z Marijanom sem
+govoril. Prašal me je, zakaj se ga tako ogibljem in —”
+
+“To te tudi jaz prašam, da-si ravno vem, kaj mi boš odgovoril. Sicer pa
+sva se že o tej reči, menim, zadosti zmenila, zató nikar ne govoriva o
+njem. Imam te za prepametnega, da bi si zavoljo njega glavo belil. Kar
+sem ti že dostikrat pravila, to ti poterjujem še zdaj, naj ti bo dovolj.
+Mislim, da si me dovolj spoznal, ali vsaj želim, da bi me bil, da mi
+priznavaš toliko trdne volje, kolikor mi je bo v najinih okolnostih
+potreba.”
+
+“Da, predraga Manica! spoznal sem te, vem, da tvojega srca jaz še vreden
+nisem,” — reče Lovre in živeje stisne njeno roko.
+
+“V svoji lastni pravdi človek ni pravičen sodnik. Zató le meni prepusti
+razsojo, ali si vreden ali nisi. Kaj meniš, da jaz sebe in svoje serce
+tako malo čislam in cenim, da bi ga bila dala človeku, ki ga ne bi bil
+vreden? Tebi sem ga dala. Želela bi ti boljše deklice kakor sem jaz,
+ravno ker vem, da je zaslužiš.”
+
+“Druge bi mi želela? Za tako željo se ti ne bom nič dobro zahvalil. Če
+je še kje blaže bitje od tebe, bilo bi za-me preblago, ne mogel bi ga
+razumeti in ravno zató ne ljubiti. Če mi hočeš dobro, želi mi samo sebe,
+druge ne maram, tudi ne ko bi mi jo ti izbrala in zatrdila, da je boljša
+ko ti.”
+
+“Ne, tako do idealne ljubezni se ne morem povzdigniti,” reče smehljaje se
+Manica. “Ne vem, ali si me napek razumel, ali sem jaz napačno govorila,
+hotela sem samo reči, da si želim boljših lastnosti, da bi te bila še
+bolj vredna.”
+
+“Ali kaj, če te ravno jaz nesrečno storim, če —”
+
+“Tega ne smeš!” seže mu smejaje se Manica v besedo. — “Kaj ti na misel
+pride! In še ne bojiš se kaj enacega naravnost z oči v oči povedati! Še
+dve taki, pa bi se bilo bati, da vere na-te ne izgubim.”
+
+“Nikar me ne razumej ravno na robe, ali mi vsaj prizanašaj s svojo
+nagajivostjo tako dolgo, da izgovorim. Jaz sem djal: kako se me boš
+potlej spominjala, kedar boš videla, da sem jaz kriv, da si morda
+nesrečna, kedar ti morda jaz ne bom mogel pomagati in sama ne, kedar ti
+bodo starši očitali, da si se tako spozabila in si govorila s človekom,
+ki —”
+
+“Naj bo dovolj tega tvojega črnogledega naštevanja. Odgovorim ti le to,
+da jaz ne bom nikdar nesrečna. Tudi ko bi se res zgodilo, da bi oče ne
+dovolili, tudi če tebe ne bom imela, ne bom nesrečna — razumej me prav —
+zakaj spomin na tebe mi bo potem tako drag, kakor si mi ti zdaj. Starši
+moji mi res lehko kaj dovolijo ali ne dovolijo, siliti me pa ne morejo v
+nobeno reč in me ne bodo. Sicer pa ti mojega očeta še malo poznaš, če si
+vedno najhuje reči o njem domišljaš. Jaz mislim, da bi boljega očeta ne
+mogla imeti. Gotovo ne želí on meni in tebi druzega ko srečo in zato se
+kdaj ne bo tako ustavljal mojim prošnjam. To se vé, da zdaj mora najino
+znanje ostati skrivnost, oče in mati bi me ne sodili prav, ker mene in
+tebe premalo poznajo. Pa kedar čez majhno let prideš zopet na Slemenice
+in te bomo že za dr. Kvasa klicali, potlej smeš brez skrbi pred svet
+stopiti, najprej pa pred mojega očeta, ki so premoder mož, da bi človeka
+sodili le po premoženji in ne po poštenji in notranji pravi ceni.”
+
+“Jaz bi te v zvezde vkoval in poslušal do zadnjega dne. Tako me utolaži
+tvoja beseda, da se bom res za vselej skesal in te nikdar za zamero
+prosil, da sem ti svoje srce razodel. Govori mi še dalje, jaz bi te
+najrajši poslušal.”
+
+“Le čakaj, saj nisem še pri kraji. Če me res tako rad poslušaš, preljubi
+moj Lovre, naj se te pa tudi moja beseda toliko prime, da se boš ravnal
+po njej. Že večkrat sem te opominjala očitno in skrivaj, da ne bodi tako
+otožen.”
+
+“To je v moji natori.”
+
+“Že dobro. Jaz sem tudi take natore. Ali tebe sem svarila le, da ne
+imej vedno tacih otožnih, kakor sem popred rekla, črnogledih domišljij
+o najini prihodnosti. Čemú to? Samo zadovoljnost človeku kalépomagajo
+mu nič. Da se nisi poboljšal, priča to, da si otodi spet o tem govoriti
+začel. Glej danes je vesel dan, vse je vedro in svitlo, razvedri se še
+ti. Za jutri in za pozneje bo že Bog skrbel. Jaz va-nj zaupam in ti moraš
+tudi. Ljudjé so samo po podobi božji ustvarjeni in vendar so nekteri
+dobrega serca, koliko dober mora še le Bog biti! Torej dobrih ljudí ne bo
+zapustil. Jaz molim vsak dan za tvojo srečo in nikdar me ne obhajajo take
+misli, kakor tebe terpinčijo ven in ven.”
+
+“Moraš mi oprostiti, kar se poboljšati ne dá.”
+
+“To bi jaz hotela prašati, če se res ne dá. Shakespeare sicer nekje
+pravi, da ste zaljubljenost in modrost dve sestri, ki se zlasti pri
+moških nikdar ne vjemate, temuč ste v vednem razprtji, kjer je ena, druge
+ni. Ali čeravno jaz tudi spoznam, da je ta mož svet in človeka poznal,
+vendar nimam take vere na-nj, da bi menila: vse, kar je on djal, je brez
+izjemkov gola resnica. Človek ima srce, ima pa tudi um.”
+
+“Ko bi bila ti na mojem mestu, ljuba moja, trdila bi, da je mož resnico
+govoril skozi in skozi. Spoznala bi, da se mora um le predostikrat udati
+srcu, da človek takih reči želí, ktere mu um postavlja pred oči, kakor
+nemogoče.”
+
+“Kakor ti govoriš, nisi vreden druzega, kakor da bi te malo ozmerjala.
+Jaz pa pravim, da _blago_ srcé v svojih željah manjkrat zaide, kakor
+oster razum. To tudi menda ni posebno pridno, če človek vedno misli in
+misli. Razum, če predaleč zaide in napačne pote najde, pripravi človeka
+ob vsako vero. Ne veruje na Boga, ne sam na sebe, niti da so še dobri
+ljudjé na svetu. In da ti naravnost povem, za tebe sem se tudi bala, da
+ne bi tako zašel.”
+
+“Prav vesel sem, da praviš: sem se bala, zakaj to dokazuje, da se zdaj
+več ne bojiš. Pa tudi prav govoriš. Ti si moj angelj váruh. Kedar jaz ne
+bom molil, boš ti za-me in ko bi že vsemu svetu ne zaupal, ko bi mislil,
+da so sami goljufi, tatovi, lažnjivci, da drug druzega pehari, kar je
+ljudi na svetu: na te bom imel zmerom vero.”
+
+“Premalo mi obljubiš. Pa ne govoriva več o tem. Nekaj druzega bi ti rada
+povedala. Ali je bil doli v vasi Mrtinek, deseti brat?”
+
+“To se vé, da je bil! zakaj pa to prašaš?”
+
+“Jaz sama ne vem. Nekaj čuden se mi ta človek zdí, in jaz menim, da ni
+to, kar se na oči vidi. Jaz sem ga že videla, ko je bral, vem, da razume
+tudi nemški jezik, vem da hodi v Polesek in da se nekaj skrivnostno
+obnaša, kedar meni, da ga nihče ne vidi. Vse to pa on tají. Videla sem
+že, da se veliko pečá za té. To mi pa, da ti po pravici povem, ni nič po
+volji, da-si ga imam sama rada, kedar pride v grad. Povem ti tedaj, da se
+ga ogiblji.”
+
+“Lastnim svojim načelom nisi zvesta. Veliš mi tu nekaj, ki ni vredno,
+da bi človek v misel vzel. Mari mi je berač! On je edini, ki ve, kar bi
+midva sama imela vedeti, najino ljubezen, predraga moja! Ne smem se mu
+tedaj zameriti, če nočem, da bi me izdal in bi te po tem morda nikdar ne
+imel prilike, tako gledati in poslušati ko zdaj. Samo enega človeka se mi
+je bati, in ta je _Marijan_!”
+
+“Pozabil si že, kaj sva popred govorila!”
+
+Zdajci prileti glasno klicaje prek rebri Balček. Lovretov učenec
+prestriže ljubimcema pogovor. Z eno roko se obesi za komolec svojega
+učitelja, z drugo se prime sestre in vsi trije gredó s hribca doli proti
+domú.
+
+Komaj odidejo izza grmovja, stopi Marijan na plano in se vsede tjekaj na
+klop. Bil je žalosten, kakor se mu je bralo na licu. Sibovec, ki ga je
+bil menda kje v meji za kratek čas odrezal, pade mu z rok, glavo z dlanjo
+podpre na kolena, in zjoka se na glas. Ko bi ga Lovre tu videl, tako
+sedečega, kako je solza za solzo kapala z mladega, sicer zmerom veselega
+in jasnega lica, spoznal bi bil mladenča še od druge strani.
+
+“Njega tedaj ljubi, ne mene!” tako je vzdihnil in še bolj so ga solze
+zalile.
+
+“Zdaj še le sem uganil zastavico! Kje sem imel oči! Ali ne bi bil tega
+lehko videl že, kar je ta pritepenec tukaj? Stoj! še ni izgubljeno. Jaz
+mu bom povedal, kaj in kdo je in mu pot pokazal. O, Manica! ko bi ti
+vedela!”
+
+Nekaj zašumí, Marijan se ozre, deseti brat stojí za njim z nekim porednim
+smehom.
+
+“Kaj gledaš nazaj s solznimi očmi, starega lesjaka sin, kakor svetega
+Roka pesek?” zavpije Mrtinek.
+
+“Spravi se! ali ti bom posvetil!”
+
+“O kaj še! Sam pojdem od tukaj! Bojim se te pa ne, še tisto uro se te
+ne bom bal, ko mi bo duhoven smrtno popotnico prinesel. Poskusi se me
+s tistim šibovcem zdaj-le samo dotakniti, in tako gotovo, kakor te ne
+bom nikdar na posodbo prosil, dobiš pri tej priči pol grunta pod ježo
+namesto tvojega zdanjega bogastva. — Pa kaj se to menim! Le povedati sem
+hotel, kako tacemu močnemu mlademu možu slabo pristova, če se po babje
+in otročje joka zató, če se mu babnica skuja. Ne boš je imel te Manice,
+jokaj ali ne jokaj. Tvoja ne bode, ko bi bil tako bogat, da bi kupil
+nebeško kraljestvo, tako lep ko breskov cvet in tako prebrisan, da bi
+vedel, koliko je vernih duš v vicah, vseh tistih, kar jih na pratiki gole
+glave naprej tišči. He, he, he!”
+
+“Povedal sem ti že, da te težko vidim in da mi je najljubše, če se
+pobereš od mene. Klical te nisem!”
+
+“No, no, to je že drugo govorjenje. Vidiš, vidiš, ti očetov sin! če
+človek po svetu hodi in nas pametne ljudi posluša, nauči se počasi
+govoriti in še marsikako drobnjav. Vso svojo jezico boš skril, kakor gad
+noge skriva in tají. Tvojo ljubico bo drugi dobil, ti se boš ustil in boš
+sam ostal doma, ko berač na žegnanji. Ali vse te bo minilo, ko starega
+konja dirjanje.”
+
+Marijan vstane in odhaja. Deseti brat se zakrohotá in stopa nekaj stopinj
+za njim.
+
+“Hoj, kam?” vpije za njim. “Deseti brat kako modro zine in resnično.
+On ti bo pravil lepe in prave, ti pa nastavljaj in pobiraj. Ribničan
+je za pečjó sedel in je poželjivo na mizo v skledo gledal. Majhno je
+manjkalo, kar mi niso jest rekli, djal je in je bil vendar lačen. Majhno
+je manjkalo, da te ni marala, pa je vendar ne boš imel; vse je manjkalo!
+Vidiš, kaj deseti brat zná, ki te ima tako rad ko trn v peti!”
+
+Marijan je bil že daleč v dolini. Lehko bi bil še slišal veselo smejanje
+Mrtinkovo, ko ne bi bil imel druzih misli. Deseti brat je dolgo stal
+gori na robu hribca. Ko se pa stori mrak, popravi svoje prevezane čevlje
+na ramo in gre na levo stran, izgubí se v grmovji in neko robato pesem
+zapoje, da se daleč po dolini razlega.
+
+
+
+
+Enajsto poglavje.
+
+    Jaz mislil sem, da nam bo zet
+    Naš sosed, ki je lep in vrl.
+
+                     _M. Valjavec._
+
+
+Na Slemenicah je nekaj dni potem že precej pozno zvečer pospalo staro in
+mlado, razun gospodarja in njegove žene, ki sta v spavnici pri užgani
+sveči še pomenkovala se o raznih rečéh, ki zadevajo gospodarstvo in
+družino. Tikoma njune spavnice je spala Manica. Zunaj je bila pomladanska
+noč precej mrzla.
+
+“Ne vem, kaj je, da Marijana ni več blizo,” pravi gospodar Benjamin.
+
+“Meni se to tudi čudno zdi. Morda smo se mu kaj zamerili. Manica je tako
+čudna proti njemu, da je ne morem razumeti,” odgovori žena.
+
+“Prašal ga bom enkrat, kaj je, da več ne pride. Meni to ni nič všeč. Za
+Manico bi jaz ne vedel kje boljega ženina zbrati, kakor je on. Čeravno bi
+si ga jaz za nektere reči drugačnega želel, vendar mi je še najbolj po
+volji. Menim, da bi se naredil, kedar mu leta pridejo. Tacemu je ne smemo
+dati, ki nima nič. Zato sem bil óndan prav vesel, ko me je prašal, ali bi
+mu jo dal kedaj ali ne.”
+
+“Silila je pa vendar ne bova, saj je sama pametna. Jaz tega že ne pustim,
+da bi jej kedaj rekel: moraš ga vzeti. Saj veš, da zet v glavi in v sercu
+prinese največo in najlepšo doto. Jaz tudi nisem prinesla kdo ve kaj k
+tvoji hiši, pa nisi zdaj nič slabejši, kakor bi bil drugače.”
+
+“Jaz se bojim, da boš še priliko imela zares storiti, kar zdaj samo
+govoriš. Ali to ti povem, da jaz ne bom nikdar dovolil v kak tak zakon.”
+
+“Zakaj se bojiš?”
+
+“Mislil sem že vse te dni, zakaj se Marijan nas ogiblje, in na mari mi
+je prišlo, da bi kaj sumil na našega učenika Kvasa. Opazoval sem potlej
+njega in Manico. Nisem ničesa mogel videti, da bi mi bilo čisto potrdilo
+to misel, vendar se mi malo nevarno zdi za-njo. Videti je, da prav rada
+govori ž njim. Fant je sicer res pameten, ali mlad je in to je dovolj.”
+
+“E, beži! to že ni nič!”
+
+“Tudi jaz želim, da ne bi bilo, ali z nimar ne smeš pustiti vsega. Mene
+večidel ni domá. Ti moraš gledati, da ne prideta na samem vkup in da
+nimata prilike govoriti. Daj jej vedno kaj posla.”
+
+“Naša Manica zopet ni tako neumna! Kar prvemu se ne bo na vrat obesila.
+Saj vé, kdo je ona in kaj je naš učenik.”
+
+“Saj veš, kaj je mladost. Ko si bila ti mlada, tudi vem, da nisi imela
+bog ve kaj modrosti.”
+
+Žena se zasmeje in odgovorí: “No, posebnih neumnosti in norosti mi menda
+ne moreš očitati iz mojih prejšnjih let. Premalo premisliš, kaj izrečeš.”
+
+“Živa si bila ko večina žensk.”
+
+“Pa bi bil iz manjšine eno mrtvo izbral. Jaz te nisem snubila, saj si ti
+mene,” reče ženica smejé se.
+
+“Nič se ne huduj, žal mi ni bilo nikdar, da sem te snubil. Na Manico pa
+moraš paziti, da bo tudi ona lehko enkrat enako rekla.”
+
+“Ko si si že enkrat v glavo vzel, kar upam, da ni nič, bodem gledala in
+kmalo boš izvedel, da ni nič.”
+
+“Pa dekletu ni treba ničesa praviti. Ako bi bilo kaj res, odpravil ga bom
+z lepo in tiho od hiše, dasi ga imam prav rad. Fanta prav dobro učí, in
+uboga ga skoro bolj ko mene. Zato prav želim, da bi bil mladeneč pameten.”
+
+Rekši pogasí gospodar luč in se spravi spat. Dolgo pa sta še oče in mati
+ugibala o otrocih, o družini in druge enake reči, predno sta zaspala in
+so nju popustile vsakotere skrbí.
+
+Tam v drugi sobici pa je čulo mlado uho vsako besedico. Deklica, o
+kteri sta se skrbljiva roditelja pogovarjala, ni spala. Ko sta stara dva
+utihnila, pritekla jej je iz lepega očesa grenkobna solza ter kanila
+na belo rjuho, solza, ki jo je rodila in ožela ljubezen, vir sladkega
+veselja in britke bolečine. Misli so se jej podile po vroči glavici in
+skrb je s tesnim preveslom objemala boječe srce. Malo pred dnem še le
+so se stisnile trudne oči, in v sanjah so se čudovito razpletale reči,
+kterih je bila glava polna.
+
+Drugo jutro je bil lep solnčni dan. Drevje po vrtu je bilo v belem
+cvetji, bučelice so šumele po njem. Lehka sapa je gibala in osipala tam
+pa tam z vej bela cvetna peresca.
+
+Lovre Kvas se je šetal po ozeleneli travi prek vrta. Zagleda Manico daleč
+pri ulnjaku, kjer je ravno prej bral. Bil je tam samoten kraj, za njega
+tolikanj imenitneji, ker so se prijetni spomini prvega spoznanja na-nj
+vezali. S precej hitrimi koraki jo krene Lovre tjekaj misleč, da bode
+zopet imel priliko, vsaj tri besedice pregovoriti ž njo. Prišedši do tje
+deklice ne najde. Ob drugi strani je bila odšla v grad. Njegove bukve, ki
+je je bil prej tam popustil, ležale so še na klopici na solncu. Zazdelo
+se je Lovretu, da so premaknjene in vedoč, da je je ona v rokah imela,
+poprime je Lovre z nekim prijetnim čutom.
+
+Ko knjigo odpira, pade majhen listek papirja iz nje. Naglo ga pobere in
+razvije. Bila je njena pisava, v hitrici s svinčnikom začrtane besede:
+“Preljubi! varuj se. Oče in mati nekaj sumijo. Pazijo na té in na mé. Ne
+išči me in ne govori z menoj veliko. Vsako svoje obnašanje premisli prej.
+Ne skrbi pa nič, vse se bo s časom dobro izteklo. Še malo let!”
+
+Roké so se mladenču tresle, ko je to malo pismice bral in zopet bral.
+Česar se je dolgo bal, bilo je tukaj. Že je videl svojo besago navezano,
+že je menil slišati resnobno besedo gospodarjevo, ki mu pot kaže od svoje
+hiše, od njegove ljube v daljni svet. Ne vedóč kam, obrne se proti vzhodu
+čez vrt in travnik proti potoku. Misli so se križale po možganih, a druga
+je drugo pobijala, sam ni vedel za nobeno, ni mislil nič.
+
+Prišel je doli do potoka in tam taval po stezici ob vodi.
+
+Vsede se tam na travo in zre v šumečo vodico. Počasi se umiri.
+Zamaknjenemu v sé in svojo bližnjo okolico, bilo mu je pri srcu kakor
+pesniku, ki je pel:
+
+    Sem v mislih sédel pri potoku,
+    Igranje gledal sem vodé,
+    Kak valčeki v veselem skoku
+    Dirjáje se naprej drvé.
+    Sem šepetanje čul, šuménje,
+    _Ljubezni_ sladko govorico:
+    Al meni tako govorjenje,
+    Le meni kráte to pravico
+    Ljudjé krivični, svet nemil.
+
+    Sem videl lahno pripogniti
+    Cvetico v znožji se do tal,
+    Vodico videl poljubiti,
+    Poljub jej val nazáj je dal:
+    Le za-me, za-me ni poljuba,
+    Skrivaj dobiti ga ne vem,
+    Očito vzeti ga ne smem.
+
+    In vrbo gledal sem pijano
+    Od rádosti, voden’ga hlada,
+    In v srcu bilo mi je znano:
+    Življenja veseli se mlada.
+    A meni žálost se rodila,
+    Osoda kriva namenila
+    Mladosti cvetje neveselo.
+
+Pismice, ki ga je v rokah imel, padlo mu je bilo na tla. Ni čul človeka,
+ki je prišel tiho po stezi ob potoku, postal za njegovim hrbtom in vidé,
+da ga ne vidi, sklonil se po strani in tiho pobral papirček.
+
+“Lep dan je danes, prijatelj!”
+
+Po tem ogovoru se Lovre ozre in vidi Mrtinka za seboj.
+
+“Kaj tako žalosten ždiš, kakor bi te zima in mrzlica tresla. Solnce sije
+in še božji volek je vesel, ki nima več uma in pameti od Boga, kakor da
+na prag svoje luknjice izleze, kedar je solnčni dan. Ti si pa učen in
+uma imaš ko devet druzih in te ni sram tu sedeti, kakor da bi bil lačen
+in žejen. Hej! poskočen bodi in vesel! Tisto pismice, ki ondukaj na tleh
+leži, ki ti ga je tvoja ljubica pisala, poberi in shrani! Že veš, kam
+se devajo take reči, ki od nje zahajajo. V zglavje, da se človeku kaj
+pridnega in prijetnega senjá!”
+
+“Kako veš, od kod imam to pismo?” praša čudé se Lovre.
+
+“Oj, ti ljuba učenost in dobrota ti!” odgovorí Mrtinek. “Kaj ne veš in še
+zdaj ne veruješ, da sem jaz pravi deseti brat. Desetim bratom pak je Bog
+toliko več vídnosti in védnosti dal, kar se enkrat v mavho dene.”
+
+“No, če kaj veš, povedi, kaj je tu v pismu?” praša Lovre.
+
+“Mrtinek Spak, deseti brat, vé nektero, ki je ti, moja učenost in
+dobrota, ne veš. V pisanji se bere takó, da za-te ni nič dobra na
+Slemenicah, da ne smeš Bog ve kaj za _svojo_ hoditi. Jaz pa tako rečem in
+pravim, če boš ti pameten, nikdar je ne bo imel Marijan, vrag ga jemlji!
+Pamet imej in še nekaj časa tod okoli bodi, pa boš videl in slišal take
+reči, kakoršnih še bral nisi, nikar že doživel. Videl boš, kaj se pravi
+“deseti brat”. Le meni zaupaj, pa brez skrbi bodi.”
+
+Lovre se zasmeje.
+
+“Ti! varuj se, da se mi ne zameriš. Jaz sem že nekaj skusil. Ti si pa še
+mlad prevrát, vse bi rad naglo storil, kakor lačen pes, ki ga hišna mati
+v golido k pomijam spusti!”
+
+“Povej mi po pravici, Martine, kaj si prav za prav in kaj si bil. Deseti
+brat nisi, tega ne verjamem. Vidim pa, da si poseben človek,” pravi Lovre.
+
+“Ne verjameš, da sem deseti brat? Kakor hočeš! Vera je taka zver, da je
+še modri Bog ne more nikomur v rejo dati, ampak vsak jo ima, če rad hoče.”
+
+“Vidiš, to si tudi tako povedal, da moram verovati, da si se nekdaj
+učil,” pravi Lovre.
+
+“Kaj sem se učil in še marsikaj, tebi nič mari. Zató me ne skušaj, ni ne
+izprašuj! Če boš živel in če mene kakov pust ne brcne, bodeš še veliko
+zvedel. Da boš troho več vere imel, povedal ti bom še eno. Ti, namreč ne
+ravnáš po zapovedih, ki so ti dáne, in modro ravnaš.”
+
+“Zakaj praviš to?”
+
+“_Tvoja_ ti je odsvetovala, da se nikar ne pečaj veliko z menoj.”
+
+“Kako to veš?” praša Lovre in se še bolj čudi.
+
+“Jaz sem deseti brat, hudir! Trdoglav si! Pa v svetem pismu se tako
+bere, da babnice niso za gospodarstvo. Poslušaj jo babo tačas, kedar ti
+prav veli, sicer pa ne sezuj hlač, da bi je ona nosila. Zamerim jej nič,
+saj ne vé, kaj beseduje, kedar o desetem bratu govori. Ali tebi bom pa
+zameril, če se me boš ogibal, in proč bo s tvojo srečo. Ti si se mi bil
+prav prikupil, zató sem se pa zagovoril, da me moraš pomniti.”
+
+Rekši se Mrtinek obrne, in kakor bi ga kdo podil, hitro koraka po stezi
+naprej.
+
+“Počakaj malo, greva vkup!” kliče Lovre za njim.
+
+“Le sam hodi, sam, vesel bodi, muhe zapódi, pa zapój, — vpije deseti brat
+nazaj, — če druge pesmi ne znaš, pa kakovo dolgočasno zatrobi, kakor je
+ta-le:
+
+    Ustanite dekleta!
+    Ura je deveta,
+    Ubogajte očeta,
+    Zapovedi so pa tud le-té:
+    Ubogajte še matere.
+
+Le to zapoj, grdo na debelo zahrešči in če imaš gino ali ktero drugo
+bolezen v grlu, vse to bo minilo.”
+
+Lovre se napotí domú. Med potoma sreča strica Dolfa, ki je bil namenjen
+v vas k Obrščaku na glažek brinovca. Moral ga je precej dolgo poslušati,
+ker pravil mu je na novo, kako je nekdaj, ko je bil še v latinskih
+šolah, prepijal in bil vesel s svojimi pajdaši in vinskimi brati.
+
+
+
+
+Dvanajsto poglavje.
+
+    Saj polje več cvetic rodí,
+    Devic dežela več gojí.
+
+                 _Fr. Levstik._
+
+
+Gospodar na gradu slemeniškem je imel navado, svoj rojstni dan z večo
+pojedino obhajati, na ktero je povabil vse svoje prijatelje in znance iz
+obližja. Če pa pravimo _vse_, ne sme se misliti veliko krdelo družin z
+materami in hčerami, starimi in mladimi sinovi, zakaj Bog je posadil ta
+grad tako na samijo, da je gospod Benjamin vse svoje izobražene in pol
+izobražene povabljence, celo prifarnega dolgopetega šolmaštra vštevši,
+lehko na prstih obéh rok zračunil, kedar se je reč najbolje obnesla.
+
+Tega leta pa je nesreča hotela, da mož še tega malega števila ni mogel
+popolnoma zbrati na praznovanje svojega godú. Eden sosednjih grajščakov
+je bil zadnji božič preselil se tjekaj, kjer vedno godove obhajajo;
+njegova vdova in njeni hčeri, o kterih so jeziki hteli vedeti, da niso
+lepé, nosile so črno obleko in zdelo se jim je nespodobno ta znamenja
+neveselega srca razkazovati po veselicah. Družina bližnjega gospoda
+sodnika se je bila nekam v mesto na svatovščino starega strica po druzem
+kolenu, ki so ga muhe v tretje v zakon gnala. Tako so se možu gostje
+odpovedali, kakor tistemu bogatemu revežu v svetem evangelji. Gospod
+Vencelj s svojo hčerjo, fajmošter, star oficir v penziji in šolmašter, ti
+so obljubili. Marijana in njegovega očeta so sicer tudi vabili, a ni se
+vedelo, ali prideta ali ne, ker sina že dalje časa ni bilo blizo, stari
+pa je imel svoje odurne navade.
+
+Sosebno stari hišini Urši je bilo tolikanj čez glavo, da letos najboljih
+gostov ne bode. Dva večera jej je ta huda preglavica spanec jemala.
+Seštela je namreč umna žena, da jej to nič menj škode ne prizadene, ko
+cele tri šmarne petice. Vse božje leto se je veselila na gospodov god,
+da jej bo ta ali ta kaj okroglega v pest stisnil, za kar ne bo druzega
+treba delati, ko malo postreči. Samo to je še varčno ženico tolažilo, da
+iz njene škode izhaja gospe korist. Koliko se bo namreč prihranilo mesa,
+zabele, vina in druge take ropotije.
+
+Lepo jasno jutro je bilo na Benjaminovega godú dan.
+
+Marijan je bil zgodaj vstal, poklical psa s seboj in šel čez travnik.
+Zapalil si je bil pipo tobaka in je ravno prevdarjal, ali bi šel na
+Slemenice ali ne. Veliko vzrokov je menda govorilo za pojdi, še več menda
+pa za vrni se, kajti večkrat je postal, pogled v tla obrnil, debelo dima
+potegnil in zopet nekaj počasnih stopinj storil. Na zadnje pa ni bilo
+dvomiti, kako se je odločil, kajti pot, ki ga je ubral, držal je proti
+hosti, tedaj je Slemenice imel za hrbtom.
+
+Tam na robu gozda se vleže znak v senco, natlači v drugo tabaka, in kdor
+bi ga bil videl tako brez vsega opravka na tak lep dan in še dopoldanšnjo
+uro zreti samo za sivimi oblački, ktere je malomarno iz ust izpuščal,
+djal bi bil: to je živo pisana podoba tacih ljudi, ki ne delajo nič, ne
+mislijo nič.
+
+Ne moremo terditi, da bi naš gospodič ne bil zares nič mislil. Nasproti
+se pa tudi današnji dan ne da več dognati, kaj bi mu bilo po glavi
+rojilo, ali je morda prevdarjal, kako bi se kadilo, ko bi pipi dal novo
+sreberno okovanje napraviti, ali je pa premišljal, kar poje narodna pesem:
+
+    Sinoči je pa slan’ca padla
+    Po zelenem travniku;
+    Je vse cvetje pomorila
+    In vse mlade rožice;
+
+    Meni pa nič ni za rož’ce.
+    Če je slan’ca pomori.
+    Meni je za dekle moje,
+    Če me ona zapusti.
+
+Naj bo že tako ali tako; upam, da ne bomo sami ene misli ostali, če
+rečemo, da je vrlo malo romantičnega pri mladenču, in da ga vsaj malo po
+slabeji strani obseva ta resnica, da je konci negotove meditacije — trdo
+_zaspal_, tako da mu je njegova najzvesteja ljubica, pipa, iz ust padla.
+
+Zbudí se še le, ko ga nekdo s palico podreza. Odpre očí in vidi svojega
+očeta pred seboj.
+
+“Ali se nisi po noči naspal?” praša ga stari malo osorno.
+
+Sin vstane, pobere pipo in klobuk, pa ne odgovorí nič. Oče se obrne proč
+in hoče zopet svojo pot iti, ker veliko še s sinom navadno ni govoril.
+Pa kakor bi se nekaj domislil, vrne se, nekako ostro pogleda sina in
+vpraša: “Kaj, da ne greš danes med ljudi? Ali te niso vabili?”
+
+“Ne grem!”
+
+Stari malo molčé postoji, potem pa pravi: “Sin! vidim nekaj dni sem, da
+si več doma, ko si imel navado biti. Vem tudi, da se ti je nekaj zgodilo,
+naj bo že kar hoče, da si se tako spremenil. Povedi mi, kaj ti je?”
+
+Marijan tacega vprašanja od svojega vedno tihega očeta ni pričakoval.
+Da-si je bil tudi glas nekako nenavadno mehek in očetovski, mladeneč ni
+bil vajen razkrivati srca očetu, ki se vsaj na videz ni pečal za njegovo
+djanje in nehanje, zató je tudi zdaj odgovoril: “Nič mi ni, motite se,
+če menite, da sem se spremenil. Na Slemenice zdaj ene dni nisem šel, ker
+se mi ravno ne ljubi. Danes pa bode tako dovolj ljudí gori, mene lehko
+pogrešajo.”
+
+“Od kedaj te lehko pogrešajo?”
+
+“Jaz le tako mislim, da grem lehko drugo pot gori, ne ravno danes.”
+
+“Fant! ti nisi odkritosrčen! Praviš, da ti ni nič. To lehko rečeš kmetu,
+ki zna pet šteti in ne dosti več. Tvoj oče pa je videl svet in pozná
+človeka, kakor ne želí tebi, da bi ga poznal. Mene ne boš preslepil z
+besedo; ne motim se tako brž, kakor meniš. Ker ti meni nečeš povedati,
+povedal bom jaz tebi, kaj ti je. Vsa ta otožnost izvira iz tega, ker ti
+ena ženska — imena nečem imenovati — ni po volji. Ali ni res?”
+
+Marijan je očeta debelo gledal. V tem trenutku bi bil skoro sam sin
+verjel, kar so ljudjé ugibali, da v starem čmerikavcu tičí nekaj
+vražjega, kajti živi duši ni sam ničesa o tej reči govoril. Kako je oče
+zvedel?
+
+“Odgovori, če te prašam!” pravi stari, in nevoljen nabere čelo.
+
+“Res je res,” pravi Marijan pol tiho. “Manico sem ljubil, pa zdi se mi —”
+
+“Že vem, kaj se ti zdi; pa pameten bodi. Kedar boš starši, hvalo mi boš
+vedel, da sem te prav učil. Če te ženska neče, pusti jo, še bolj je prav.
+Tako ne boš imel prilike pustiti je sam. Svet je velik, na ta kôt pa nisi
+navezan. — Zdaj pa pojdi v grad med ljudi!”
+
+“Danes ne grem rad.”
+
+“Jaz pravim: pojdi! Dokler si mlad, bodi vesel in vživaj! Kedar boš star,
+tedaj se boš plazil okrog.”
+
+Marijan se tacemu povelju ni mogel ustavljati. Komaj pak je dvakrat
+prestopil, pokliče ga oče nazaj in pravi: “Ker že ravno govoriva, naj
+ti še to povem. Če imaš kaj hvaležnosti v sebi, šel boš po moji smrti
+od tod. Šel boš kam, kjer tvojega očeta niso poznali. Zató se ne zmeni
+veliko, naj te imajo ženske tu rade ali ne. Zdaj pa le pojdi!”
+
+Kakor da bi bil več izgovoril, kot je mislil, korači starec naglo ob robu
+hoste proti domu, Marijan pa prek polja proti Slemenicam. Kaj bi bil
+mladeneč dal, ko bi bil mogel v tem hipu razjasniti si očetove besede!
+Bil je ta razgovor z očetom najdalji; nikdar mu ni več povedal. Zakaj
+ne bi tukaj smel ostati? Nehoté mu je prišla misel, da morda oče ni
+popolnoma zdrave pameti; ali greh se mu je zdelo kaj tacega misliti,
+in našel je več reči, ki so mu naravnost kazale, da so vse besede
+očetove premišljene. Da si je stari nekako prizadeval ostro govoriti,
+bilo je vendar zlasti v poslednjih besedah nekaj serčnega, prosečega in
+očetovskega, in ravno zato, ker sin tega ni bil vajen videti pri očetu,
+ganilo ga je tolikanj bolj. Čeravno ni mogel razumeti razlogov, zakaj
+mu oče velí, malo meniti se za ljubezen tukajšnjih ljudí, namenil si je
+vendar že iz hvaležnosti ravnati se po njegovem svetu in celó — ta namen
+je bil malo težek — Manico pozabiti.
+
+Ko pride na kolovozno pot, ki drží do Slemenic, zasliši voz za seboj.
+
+“Počasi, počasi, prijatelj! Saj vas komaj s konjičem dohajam po tem
+kamnitem potu. Boste se malo obesili in pogovorila se bova kaj!” Tako je
+klical zdravnik Vencelj, ki se je peljal na svojem malem vozičku in zdaj
+pa zdaj zarentačil, da Slemeničan ne da pota popraviti. Marijan se vsede
+tik njega.
+
+“Kam ste pa Maričko deli, da je ni z vami, gospod Vencelj?” vpraša
+Marijan.
+
+“Saj je že dva dni tu gori pri Manici! In vi ne veste tega? Včasi so mi
+ljudje pravili, da ste vedno pri sosedovih — več ko domá,” pravi zdravnik.
+
+“Zdaj že več dni nisem bil in tudi danes nisem bil namenjen tje.”
+
+“Ne? Tako je ta reč! A že vidim, že vidim, kje je rana. Malo ste se z
+Manico — svojo nevesto, le dovolite, da tako rečem, — razprli in to vam
+je nekaj muh v glavo dalo. Pa to nič ne dene, malo prepira med dvema,
+ki se ne vidita težko, to je ravno tako, kakor kakova majhna bolezen.
+Človek ne vé, kaj je zdravje, dokler ni bolán. Solnce zvečer zato zaide,
+da se ga človek ne naveliča: vsako jutro se mu še lepše zdi. Tako je tudi
+prepir v ljubezni, ha, ha! jaz vem, sam sem bil ravno tak v svojih lepših
+letih. Kaj ne, da sem uganil?”
+
+“Ne, razprtja ni bilo nobenega,” odgovorí Marijan.
+
+“Tedaj vas pa že ne presodim, zakaj bi bili tako samotarski postali.
+Dvomim, da bi vam bilo doma tako kratek čas. Pa le majhno počakajte, ko
+prideva v Slemenice, potlej sva že vkup, precej bom vedel, ali sem prav
+mislil ali ne. Kaj pa, kaj počne gospod Kvas?”
+
+Pri tem imenu je Marijan zarudel. Zdravnik je to opazil.
+
+“Ne vem nič,” pravi mladenič.
+
+“Zdaj vas imam še le, prijatelj!” smeje se Vencelj. “Takó, s Kvasom sta
+si navskriž! Le tiho, le tiho! To pa že ni prav. S poštenim prijateljem
+pa ne sme prepira biti. Le čakajte, jaz bom vaju spravil, če le zlomek
+ni. Dolgo me že ni bilo tukaj gori. Glejte no, da se še taka mirna duša,
+kakor je ta Kvas, more skregati s kom, ki je zopet tako neškodljiv ko vi,
+tega bi ne bil verjel.”
+
+Marijan je sprevidel, da bi ga gospod zdravnik v gradu lehko v zadrego
+pripravil, ko bi govorico napeljal na reč, o kteri še mislil ni rad,
+nikar da bi moral še govoriti. Zato je menil, da je najbolje, če mu vse
+pové.
+
+Gospod Vencelj je čudé se poslušal Marijanovo pripovedovanje.
+
+“Ali pa dobro veste, da je to vse res? Ali se niste motili?” praša
+mladenča.
+
+“Slišal sem nekaj besedi v njunem pogovoru, pač težko bi bilo, da bi se
+motil,” odgovori Marijan.
+
+“Verjetno je verjetno! Mladost je mladost, ne premisli, je-li mogoče to
+ali to, ali se da izpeljati ali ne. Sicer je prav pameten mlad mož, jaz
+sem ga precej rad imel, ko sem ga spoznal; ali če je taka, zdi se tudi
+meni, da je previsoko pogledal. Svet je že tak. Človek v vaših letih
+meni, da se od ljubezni živi, da za življenje ni druzega treba ko malo
+srca! Pa tiho zdaj, tukaj sva, naproti nama gre celo krdelo; le pamet, le
+veseli bodite, vse se bo dobro napravilo.”
+
+Ko se je vozič ustavil pred veliko grajsko lopo, bližali so se z vrta
+sem gospodar Benjamin s fajmoštrom, Manica s starim dosluženim vojakom
+gospodom Grašičem in Lovre z zdravnikovo hčerjo. Za vso družbo pak je
+repil dolgi učitelj Zmuznè, kteri je sam sebi tovarševal, ker je iz
+žalostne skušnje vedel, da se ne more nikjer v pogovor mešati.
+
+Po navadnih pozdravilih prime gospodar svojega prijatelja zdravnika za
+pod pazduho in ga pelje proti hiši.
+
+Marijan si je sicer prej za terdno namenil, da se bode Manice in Kvasa
+kolikor moči ogibal in z druzimi govoril. Ali ko jo videl deklico pred
+seboj, s ktero je prve mladostne igre igral, pri kteri kakor deček
+sedeval neskrben in vesel, za ktero se je nevedé kedaj kakor mladenič
+vnel in srečen bil v tihi ljubezni, ki si je še skoro sam v svesti ni
+bil: ko jo je videl pred seboj, pozabil je očetove besede, in nekako milo
+se mu je storilo. Zdaj še le je videl, da je Manica lepa, da on lepše ne
+najde.
+
+Lovreta tedaj še pogledal ni, ko ga je pozdravil.
+
+“No, Marijan, kaj pa je tebi,” ogovori ga domača hči, “ali smo se ti kaj
+zamerili, da te ni več videti? Bala sem se celó, da nas še danes ne boš
+razveselil, vendar smo tako srečni, da te še enkrat vidimo. Mislili smo,
+da si zbolel, pa ljudjé so te povsodi videli, samo na Slemenicah ne.”
+
+“Tudi na Slemenicah bi me bili videli, ko bi bil vedel, da ni _nikomur_
+neprijetno, če pridem, da najdem...”
+
+“Veš, da si _veliko_ izgovoril,” pravi Manica resnobno. “Mene sicer ne
+moreš tako naglo razžaliti, vendar opomniti moram na tvoje besede, da
+si bil v naši hiši zmerom dobro sprejet. Zatorej ne razumem, zakaj tako
+govoriš.”
+
+“Nič bolj vesel bi ne mogel biti, kakor ko bi vedel, da me _res_ ne
+razumeš. Pa ti bom že še izpovedal se naravnost, tako da se ne boš mogla
+izgovarjati z nevednostjo. Lej! ta v ... je nama že za petami, rad bi
+poslušal menda. Tega imam jaz v želodcu. Pa se bova že zmenila, jaz ti
+bom govoril naravnost in menim, da bom tudi od tebe resnico zvedel.”
+
+Predzadnje besede so zadevale Kvasa, ki je, kakor se je videlo, bil v
+živem razgovoru z Maričko.
+
+Zdaj še le je Manica sprevidela, da je tudi Marijanu znano, kar bi bila
+rada vsaj nekaj časa še prikrivala pred svetom. Pomislila je, da bi se
+prav lehko zgodilo, da bi Marijan ali očetu reč razkril ali pa z Lovretom
+kaj opraviti imel, in barva po lepem licu se jej spremení in oči pobesi v
+tla. Sklene pri prvi priliki z Marijanom govoriti.
+
+Prav sreča je bila, da je bil ravno stotnik Grašič k Marijanu pristopil
+in ga s celo vrsto prašanj zamotil, da ni zapazil spremembe na dekličinem
+obrazu. Rad ali nerad zapleten je bil Marijan kmalo v pogovor od zajcev
+in lesjakov in celo šolmošter Zmuznè je ktero vmes zinil, dopovedovaje
+gospodu stotniku, ki je marsikaj po svetu skusil, da boljega lovca ga ni,
+kakor je Marijan. In kakor je bil ta naš mladi znanec vajen resnobneje
+reči hitro obdelati, bil je tudi zdaj kmalo ves v govoru, pozabljivši
+“deklice nezveste” in tekmeca in vseh očetov na svetu, razen starih
+zajcev, o kterih je veliko pravil, kako mu jo je tukaj pa tukaj kteri
+upeljal kožo in življenje.
+
+
+
+
+Trinajsto poglavje.
+
+    Kaj mu je danes sreče tat?
+    Zamoril radost kakšen strup?
+    Al’ ga prevaril je kak up?
+
+                   _M. Valjavec._
+
+
+Pripovedovavec veče povesti bi se dal primerjati amerikanskemu volovskemu
+vozniku, ki ima več voz zapreženih. Če poganja živino v pervem vozu,
+zastaja mu ona v zadnjem in če se povrne k poslednjemu, zaide spredaj
+rogata neubogljivost iz tira, tako da se revež sem ter tje tekaje ves
+upeha in mu še ne gre vse po volji. Tako tudi pripovedovavcu zastane
+marsikak prizor, ki bi utegnil vsaj za tistega zanimiv biti, ki se je po
+izreji ali po lastnih načelih navzel lepe čednosti, ki jej v navadnem
+življenji pravijo _natančnost_. Vemo sicer, da se s to krepostjo posebno
+baha mogočen sosed nas Slovencev, terdé, da je nektere rečí še le on
+do tal pregledal, do dna premislil. Mi Slovenci pa smo zopet pohlevni
+možički, ko bi Pavliha še enkrat na svet prišel, djal bi morda še več;
+zato se ne predrznemo svojemu sosedu te samoslave ometati, naj si je
+včasi že tudi neljubeznjiv proti nam. Znano je, da so slabe, grešne
+lastnosti nalezljive. Nasproti pa tudi ni niti Platon ni sveti cerkveni
+očak Avguštin dokazal — vsaj kolikor je nam znano — da ne bi tudi
+dobre lastnosti, tedaj čednosti in kreposti take navade imele, da bi
+prehajale od enega na druzega človeka; temuč človek ima celo tako malo
+originalnega na sebi, da vse svoje djanje in nehanje tako obrača kakor
+druge vidi. Po tem bi mi sklepali — ne bomo se pa rotili, da je ta naša
+logika prava, da je že tudi med Slovenci kaj tacih natančnežev.
+
+Ti pošteni ljudjé bi nas utegnili tedaj pocukati in reči: “Ti, izobražen
+gospodar mora po stari dobri navadi seznaniti tujca z novimi gosti, ki
+je vpelje v svojo hišo. Kako je tedaj to, da se nahajajo v tvoji povesti
+ljudje in še celo mlada deklica, hči tistega zdravnika, o kteri ne vemo
+še več, kakor da je na svetu.”
+
+Ko bi se kaj tacega primerilo, in sosebno od mlajših bralcov se bojimo
+enakega ometa, ne vemo druzega boljega izgovora, kakor da rečemo: pisavec
+ni od Boga tiste potrebne lastnosti prejel, da bi bil ob enem istem
+času na vseh krajih. Ako to osebo spremlja, mora ono z nimar spustiti;
+poseganje _nazaj_ pa je morda temu ali onemu prijatelju rednega in
+pravilnega napredovanja nevšečno. Upati je pa morda oproščenja, če tu
+popravimo zamudo, kakor se ravno da, namreč da predočimo čestitemu bralcu
+nove goste po njihovi podobi in po značaji.
+
+Vencljeva hči, ki je sedela pri obedu zraven Kvasa in starega gospoda
+Grašiča, bila je deklica kacih devetnajst let. Bila je v primeri z Manico
+majhne postave, vendar kar se zrasti tiče, ne bi jej bil tudi zaviden
+sodnik mogel nobene nepravilnosti očitati. Malo drobni okrogli obraz
+z živim očesom je bil zrcalo vedno veselega srca, kakor je tudi neka
+gibčnost in lehkota v vsem njenem obnašanji oznanjala veselo mlado kri,
+ki svet in ljudí sodi in pozna le od medene plati. Njen oče, gospod
+Vencelj, kakor v svojem poklicu tako v vseh rečéh praktičen mož, izredil
+jo je bil po napačnem načelu, da ženska ne sme več vedeti, nego kolikor
+ravno potrebuje kot dobra gospodinja in da zna v omikani družbi vsaj
+tako govoriti, da se jej ne more ničesa očitati. Sicer pa je skrbel za
+njo, kakor za svoje oko in nekteri pravijo, da mož ni bil nikdar bolj
+pri dobri volji, kakor tačas, kedar je kdo njegovo ljubljenko pošteno
+pohvalil. Ob taki priliki mu je včasi — sosebno če je kaj pil popred —
+beseda ušla, da bo srečen, kdor jo bo imel, da je pa tudi ne bo vsak, ne
+ta ne oni, v zakon dobil.
+
+Gospod Grašič je nekdaj cesarja služil in je bil tako srečen, da je do
+stotnika prišel. V sloveči bitvi pri Lipsiji mu je bil palec na levi roci
+odstreljen. Tedaj je imel gospod stotnik tudi veliko srečo, da je svojega
+glavarja Koloreda, generala kranjskega polka Reus-Plauen francoske sablje
+ubranil, in ta sam po sebi prav majhen prigodek si je mož v toliko čast
+štel, da so njegovi znanci morali poslušati nekterokrat to staro novico,
+ponovljeno od prve do zadnje pike. Po obrazu soditi stotnik ne bi bil
+imel veliko čez petdeset let; ali sam je trdil, da mu jih ne manjka
+veliko do sedemdeset in gotovo je sam najbolje vedel. Samo to, da je še
+vedno z mladimi deklicami najrajši govoril, vrivalo je nekterim vero, da
+se staršega dela kakor je res. Hvale bi bila taka laž morda zato vredna,
+ker je nimajo vsi ljudjé, zlasti ker se, kakor hudobni ljudjé pravijo,
+ženske rade ravno narobe lažejo.
+
+O šolmoštru Zmuznetu, ki je na zadnjem koncu mize zraven domačega sina
+sedel, ne vemo druzega povedati, kakor da je bil dolg koščen mož in
+mu ni bilo veliko mari za razgovor, temuč bil je ves živ in mrtev na
+slastne jedi in dobro vino, ktere je goltil, kakor bi nazadnje v svojem
+življenje jedel. Tega mu pa ne zamerimo, saj je mož dobro vedel in dobro
+znal, da je grajščakov rojstni god samo enkrat v letu in da mu njegova
+preljubeznjiva doma druzega ne privošči leto in dan ko slabo zabeljene
+močnike režene moke. Da pa ni nič govoril, zató je imel tudi veljavne
+vzroke. Videl je namreč onega malo rejenega moža z naočniki na nosu,
+sivimi lasmi in dolgo rujavo suknjo, ki se mu po domače fajmošter pravi
+in ki sedi tik gospodarja na druzem koncu. Pri neki enaki priložnosti je
+namreč Zmuznè, misleč da se bo s tem gospodinji prikupil in ga bo kaj
+večkrat povabilo na tolsto obed doletelo, vedno in vedno jedi hvalil,
+ki so na mizo romale. Ali fajmošter so tako siten in hudomušen gospod,
+da so potem Zmuznetu medpotoma domú očitali, da je nespodobno jedila
+hvaliti, če nas nihče ne vpraša. Zato se je bil že tačas zagovoril, da
+bo vprihodnjič molčal in te obljube se je danes tembolj držal, ker si je
+mislil: “ni dobro za človeka, če se fajmoštrom zameri, zakaj njim so
+velike oblasti dane za ta in oni svet.”
+
+Ker družba ni bila velika, bil je razgovor večidel splošen, sosed ni
+mogel s sosedom posebne govorice imeti, da ga ne bi bili vsi slišali.
+Tudi se je reč naglo zmenjevala; zdaj so se besede pletle o gospodarstvu
+in letošnjem pridelanji, zdaj o vsakdanjih prigodkih v okrožji. Stotnik
+je včasi vjel — čeravno ni imel kake šegave za svojo lepo sosedo na
+jeziku, — ktero besedo, na ktero bi se dal ta ali oni zanimljiv spomin iz
+vojaškega življenja navezati in razširiti v daljšo povestico. Zdravnik
+pa mu je včasi nasprotoval, zastavljaje mu mala vprašanja, ktera je
+sicer vojak vselej razložil, pa so ga vendar bolj ali menj motile v
+pripovedovanji.
+
+Mi bi te pogovore razsnovali bolj na drobno, ali ker so bili taki,
+kakoršni se v življenji povsod slišijo, opustimo je rajši, ker ne vemo
+ali bi ustregli vsim bralcem ali ne, sosebno ker so se jih mlaji ljudje
+te poštene druščine malo vdeleževali, ktere imamo povsod najbolj pred
+očmi in je tudi bralcem priporočamo.
+
+Proti dvem popoldne, “ko so bile gostem želje po jedi in pijači
+ukrotene,” da po Homerjevo govorimo, vstali so izza mize razen
+gospodarja, fajmoštra, in šolmoštra, ki je vedno kupico v roci vrtel.
+Gospodinja je peljala starega stotnika, kteri bi si bil ne mara drugo
+druščino rad zbral, na vrt pokazat mu novo zasajeno nemško zelje in
+rožmarin, ki raste že deseto leto. Marijan in Manica, ter Lovre z
+Maričko, kteri je bila Kvasova družba nekaj posebno po godi, napotili so
+se za gradom navkreber proti razvalini.
+
+Videti je bilo, da je Marijan nalašč tako oprezoval, da sta šla Lovre in
+njegova tovaršica precej naprej. To je menda Lovre tudi opazil, zakaj
+postal je na enkrat nekako tih in ni odgovoril na prašanje, ki mu ga
+je Marička ravno zastavila. Ne more se naravnost reči, da bi bil ravno
+ljubosumen, kajti poznal je Manico in jej zaupal, ali obšla ga je vendar
+neka čudna čut.
+
+“Kaj ste tako naglo obmolknili, gospod Kvas?” praša ga Marička.
+
+“Saj veste, da se človek včasi kaj spomni in se tako nehoté zamisli.
+Upam, da mi boste to razmišljenost oprostili, da-si ravno vem, da ni
+lepo, če se v vaši druščini kaj tacega primeri. Kaj ste me že prašali?”
+
+“Sama sem že pozabila. Pa menda vam vendar niso moje prejšnje besede ta
+spomin — ki mora kaj posebnega biti — zbudile? Ali se ne sme vedeti, česa
+ste se ravno domislili?”
+
+Kvas je bil zopet malo v zadregi. Hotel se je že nekaj malega zlegati.
+Deklica, ki je va-nj uprla svoje bistro oko, opazila je menda to in naglo
+djala: “O že vidim, da je kaj tacega, česar ne poveste prav radi. Nečem
+vas nadlegovati. Zvedela bom pa že še, da le enkrat vas in vaše dvomljive
+okoliščine tanje spoznam. Čakite, koj potem ko pridemo doli v grad,
+prijela bom Manico; ona ima oster pogled, gotovo vas je že spregledala in
+vem, da sve toliko prijateljici, da vas bo izdala.”
+
+“Takó vi vérujete, da imam jaz kake _dvomljive_ razmere.”
+
+“Verujem ravno še ne, ali zdi se mi. Pa vse pride na beli dan, kar se
+zgodi. Če pa pravim _dvomljive_, ne smete te besede v slabem pomenu
+misliti. Jaz nisem tako učena ko vi, ne znam besedí premišljati, ampak
+govorim, kakor mi na jezik pride.”
+
+Zdaj sta se bila že za grmovjem v ovinku skrila. Marijan in Manica sta
+bila toliko zad ostala, da se nista več videla.
+
+“Kje sta pač ónadva ostala?” govorí vesela deklica dalje. — “A naj bosta,
+kjer hočeta, menda imata pomenke, kterih midva ne smeva slišati. Zato ju
+nečeva motiti. — Zdaj sva na vrhu. Glejte kako lepo se vidi po deželi.
+Vidite tam le-ono belo cerkvico na hribu? Tukaj čez Polesek?”
+
+“Vidim.”
+
+“In potem majhno na levo pogledite.”
+
+“Tam ste vi doma, gospodičina, ne?”
+
+“Domá pač, ali rojena sem v mestu, tedaj sem meščanka, če je ravno malo
+mestnega na meni. Oh tam pri oni cerkvici so tudi moja mati pokopani.
+Kaj bi dala, ko bi bili zdaj tukaj-le med nama ljuba mamica! Kedar k nam
+pridete, pokazala vam bom grob.”
+
+“Ali je že dolgo tega, kar vas je ta britka izguba zadela?”
+
+“O komaj osem let sem bila stara. Pa, gospod Kvas, nič veliko me ne smete
+izpraševati o tej reči, sicer bi vam tako zabavo naredila, da bi se
+začela jokati.”
+
+In res se deklici prikaže pol solzice pod bistrim očescem.
+
+“Prav trd človek bi moral biti, ki bi vam kaj tacega zameril, kar blago
+srce kaže. V tej reči se solz ne smemo sramovati. Kedaj pa vas smem
+obiskati?”
+
+“Veselilo bo očeta in mene, kedar pridete. Jaz sem vedno domá in oče tudi
+malokdaj kam gredó, sosebno zdaj po leti, ko so ljudjé zdravi. Le kmalu
+enkrat pridite. Vsaj danes teden, če vam prej ni ljubó.”
+
+“Porabil bom to vaše prijazno povabilo, to se vé, ako vašega gospoda
+očeta ne nadlegujem.”
+
+“Lepo vas prosim! Če menite, da na mojo besedo še ne morete k nam, bodo
+vas še oče povabili. Samo potlej pa morate ostati mož beseda. Pozabiti ne
+smete; moški radi pozabijo svoje obljube.”
+
+“Tega pa še vendar iz skušnje ne veste?”
+
+“Če ravno ne,” odgovorí deklica malo zarudela, “pa se vendar sliši in
+bere. Vi morate dokazati, da ste v tem bolji ko drugi. In kedar pridete,
+razkazala vam bom svoj vrt in rože in svoji dve ovčici, moje največe
+veselje.”
+
+“Ali bom dobil kaj iz vašega vrta?”
+
+“No, to se samo ob sebi razume, da doboste najlepšo rožo za spomin, če
+jo boste hoteli vzeti. In tukaj vam brž aro dam.”
+
+Rekši utrga divjo rožo z grma in mu jo da. Lovre bi bil lehko opazil,
+da se nežna ročica za malo spoznanje trese, ko ne bi bile njegove misli
+drugje.
+
+Prišla sta bila zdaj na majhno porobje, tako da sta lehko ves hribec
+razgledala. Precej daleč zdolej sta na potu stala Marijan in Manica. Kvas
+je videl iz Maničinega obnašanja, da Marijana nekaj prosi, česar mladeneč
+neče obljubiti. Da-si je Lovre slišal le nektere besede Marijanovega
+govora, razvidel je naglo, kaj govorita in obraz se mu je nekako čudno
+spremenil. Strmel je tjekaj doli in vidé, da je Marijan hitro obrnil se
+od Manice in sam koračil proti gradu, pozabil je, da ni sam in djal je
+pol na glas: “O nespamet! povedala mu je. Vse je izgubljeno.”
+
+Marička, ki je nekoliko poznala razmere med Marijanom in svojo
+prijateljico, razvidela je zdaj s tisto žensko ostroumnostjo, ktera je
+celó mladim, tudi malo izkušenim deklicam v enacih rečéh lastna, kaj
+pomenja Kvasov malo preglasen izrek. Tih vzdihljej se jej ukrade globoko
+od srca. Precej pa se umiri in reče: “Gospod Kvas, ali ne greva zopet
+nazaj?”
+
+Glas tega vprašanja pak je bil ves drugačen, kakor v njeni prejšnji
+govorici. Lovre je molčé koračil tik nje po poti navzdol. Tudi njej se ni
+ljubilo nove govorice začeti. Morala je precej hitro stopati, da ga je
+dohajala. Kaka dva pota ga je opomnila, da prehitro stopa.
+
+Kmalu sta bila zopet pri gradu, skoro ob istem času ko Manica, ki je bila
+veliko pred njima. Marijan je hotel iti proti domu, a zdravnik Vencelj ga
+je zagledal in vlekel po sili nazaj gori v sobo, kjer se je zopet zbrala
+vsa družba.
+
+Toda mlajši ljudjé so bili vsi nenavadno tihi. Marijan je slonel na
+stolu in zdaj pa zdaj jezno pogledal Kvasa. Gospod Vencelj, ki je morda
+nekoliko slutil, kaj je tej spremembi vzrok, pomagal si je zdaj tako zdaj
+drugače, da bi se zopet jeziki malo otajali. Ali kmalu je videl, da mu to
+tako malo izpod rok gre, da je celó gospodar opazovaje pogledoval zdaj
+svojo hčer, zdaj Marijana.
+
+Ne vemo, kaj bi bilo konec te situacije, ko ne bi bila hišina Urša
+naznanila, da je Kerjavelj odzdolaj in da hoče po vsi sili z gospodi
+govoriti.
+
+“Aha, to je tisti pomorski vojak, ki pripoveduje da je hudiča presekal?”
+vpraša gospod Grašič.
+
+“Tisti, tisti! Le brž naj gori pride; jaz tega neumneža prav rad slišim,”
+pravi Vencelj.
+
+Ko je tudi gospodar potrdil, kar je djal zdravnik, šla je ženica ven in
+kmalu potem se vrata počasno in polagoma odpró in naš smolar se zmuza v
+sobo. Kakor ni nič potrkal, tako tudi širocega klobuka ni snel z glave,
+ampak debelo je gledal zdaj enega zdaj druzega in ne vedé, koga bi
+ogovoril, vedno še vrata pritiskal, da-si ravno so bila že zaprta.
+
+“No Kerjavelj, kaj bi pa ti rad?” vpraša ga gospod Benjamin.
+
+“Bog daj, da bi vam dobro teknilo, če ste jedli, — vsem!” pravi Kerjavelj.
+
+“Je že dobro! Le povedi, kaj si prišel!”
+
+“Pa odkrij se; kedar prideš med gospodo, ne smeš imeti klobuka na glavi,”
+pravi fajmošter.
+
+Kerjavelj se odkrije in pravi: “Saj res, odkriti sem se bil pozabil. —
+Prišel sem povedat, da sem v hosti videl dve čudni živali. Dopoldne sem
+smolo bral po smrečji. Še košek sem bil doma pustil, prav pozabljivši sem
+ga bil pustil, in moral sem si narediti kozico iz brezovega lubja. Komaj
+pol sem je bil nadrgnil tam pri tisti debeli smreki v Kavki, kjer imajo
+vrane vsako pomlad mlade. In kaj sem zagledal? Dve zveri ste obirali
+gabrovo zelenje komaj tako daleč, kakor tista moja puška streli, ki sem
+jo ono leto, ko je bila tista suša, od ciganov kupil. — Pa veste kaj,
+ljudje božji, ne morem lehko praviti, ker odavi si nisem nič skuhal. Tako
+mi je nekaj grčavo po grlu, — ko bi mi hoteli pol glažka tacega vina
+privoščiti, kakor ga imate ondukaj, da bi ga popil. Bodem pa molil za-nj.”
+
+Ko so se stari in mladi na to prošnjo, ki se po Kerjavljevi misli že sama
+ob sebi lehko razume, — glasno zasmejali, postane malo srdit in za dlako
+je manjkalo, da ni debelo po tleh pljunil in obrnil se. Ali ta srditost
+ga naglo neha, ko vidi, da je grajski gospod vzel prazno kupo in jo do
+vrha natočil.
+
+Poželjivo zvrne pijačo v sé do zadnje kaplje, odpre potem usta in z
+nekim nepopisljivim glasom na znanje da, kako slasten požirek je bil to.
+
+“Bog vam daj zdravje, da bi še le čez dolgo časa pomrli. Dobro je bilo,
+tri ure pred smrtjo bi tako pil.”
+
+“No, zdaj pa povedi na dalje, kakošne živali si videl?” vpraša Vencelj.
+
+“Kdo je djal, da so živali? Zveri so, zveri pravim! Ne vem če so sloni
+ali so levi ali kakova druga divja teleta. To pa vem, da medvedje niso,
+ni volcjé ne, še lesice ne!” odgovorí Kerjavelj.
+
+“Naj bodo pa zveri, samo povedi, kakošne so.”
+
+“I kakošne! štirinogate, rogate, kosmate, tolike kakor kozé, pa vendar
+niso koze. Repa nimajo, pa vendar ne vem; zdí se mi, da repa nisem videl.
+Divji ste pa, saj ste tako dirjali čez goščo, ko svetega Elija voz po
+oblacih, ko sem malo zateptal nad njima. Pa ste vendar tudi malo krotki,
+zakaj precej potlej sem ju videl vrh hriba. Zató bi jaz djal, da puške
+vzamete, pa vstrelite kleka divjega. Ko bi mesa ne hteli jesti, i nu, jaz
+bi ga prav rad vzel in za zimo posušil.”
+
+“Ali je pa tudi res, kar praviš. Ali niso bile kake domače koze?” vpraša
+gospodar.
+
+“Ne, kozi pa že niste bili. Saj ju je tudi Obrščak videl, kako ste šli
+mimo njegovega kozolca davi ob petih, potlej Matevžek ju je pod Obrhkom
+srečal in deseti brat ju je tudi ogledoval. Mrtinek je trdil, da ste
+divji kozi, ki iz hribov pridete. Jaz pa pravim, da ni res, zakaj o
+divjih kozah nisem slišal nikjer, še tačas ne, ko sem bil pomorski
+vojak. Druga zver je to.”
+
+Stotnik in zdravnik sta djala, da naj bi se šlo malo pogledat.
+
+“Divje koze pridejo večkrat s pomladi ali jeseni. Pred dvema leti sem
+eno jaz sam ubil. Ni jih težko zalezti, ker so večidel mladiči, ki se v
+dolino upajo,” rekel je gospodar.
+
+“Haló! le po orodje. Saj imamo dva mlada junaka, ki imata urne roke in
+dobre oči. Sosebno vi Marijan, poznate vse kote po hosti. Vi nas boste
+razstavili.”
+
+“Danes se mi nič kaj ne ljubi,” odgovorí Marijan.
+
+“Ohe! Ali vas ni sram take besede!” vpije stotnik. “Ko sem bil jaz v
+vaših letih, ljubilo se mi je vse. Nobena noč ni bila tako temna, in
+nobena deklica taka, da jej ne bi bil kadet Grašič znan — gospodičini tu
+mi bodo že dovolile, da se malo pohvalim.”
+
+“Če gredó vsi drugi,” djal je Marijan ter nekako s strani pogledal
+Lovreta, “grem tudi jaz.”
+
+“Saj bodo še gospod fajmošter šli z nami,” pravi gospod Vencelj.
+
+“Meni se ne spodobi morilnega orodja nositi okrog,” odgovori stari mož.
+
+“Bog je živali zato vstvaril, da so človeku na korist. Zato je vsak
+sme za potrebo pobijati. Ko bi jaz bolj sveto pismo iz glave znal in
+življenje svetnikov, dokazal bi vam, gospod fajmošter, da so dostikrat
+sveti možje morilno orožje nosili. Sveti Hubert, svet Florijan, svet
+Juri in vedigabog kako se jim še pravi,” reče stotnik.
+
+“Oni so imeli drugi poklic in jaz imam druzega,” odgovori fajmošter ter
+vstane.
+
+Gospodar je bil med tem več pušek prinesel in, ko si je vsak eno izbral,
+vzel je po ponudbi še Zmuznè eno dolgocevko, da-si ravno se je videlo
+že na tem, kako jo je prijel, da ni še nikdar kaj enacega v roci imel.
+Fajmošter se poslovi.
+
+Zdaj Kerjavelj za korak naprej stopi in pravi: “Gospod grajski! ko bi kaj
+smolnjaka za kolo potrebovali, zdaj imam prav dobrega. Tak je ko olje,
+kakor laneno olje; ni zgoščen niti ne vodén. In vam ga dam prav po ceni,
+zato ko ste vi, krajcar bom odmeknil pri dveh funtih.”
+
+“Le k hlapcu pojdi za take reči. — Tukaj imaš za pot.”
+
+In petica zgine v Kerjavljevem žepu.
+
+“Gospod grajski! ko bi jaz smel ono posekano javorjevo hlod, ki v Kavki
+leži, domu vzeti? Vidite, žlica se mi je strla, nimam s čim jesti, rad bi
+si drugo zdolbel.”
+
+“Žlice ne boš iz cele golí delal! Le pojdi doli k Urši, pa naj ti da eno
+žlico.”
+
+“Bog vam daj zdravje! Pa gospod grajski, ko bi smel jaz svojo molzaro
+kozo po vaši senožeti ob gozdeku včasi malo popasti; zdaj mi še latovice
+mleka ne da, ki nima dobre poklaje.”
+
+“Po senožeti bomo kosili. Pasel boš jeseni! Le pojdi, zdaj si že opravil.”
+
+“Gospod grajski, ko bi” — —
+
+“Le pojdi, le pojdi! Zdaj ne utegnemo.”
+
+S tem mu je gospodar prestrigel celo réd prošinj, ki se je je bil
+Kerjavelj namislil govoriti. Zató je po stopnicah gredé godrnjal nad
+vražjo gospodo, ki je tako skoporita, da še ene koze ne pusti napasti in
+ne dá ene javorjeve golí, ktera bi se _dobro_ prodala, in še celo človeku
+ne privošči, da bi vse izgovoril. In ko je medpotoma to premišljal,
+vskliknil je: “O Kerjavljc! o ti sami zlodej ti, o ti živi nepridiprav
+ti! Zakaj si govoril o javorjevi hlodi? Ko bi bil jezik za zobmi držal,
+kaj bi je ne bil lehko skrivaj pofulil in unesel in ukradel? Kaj bi bil
+kdo vedel ka-li? Nihče bi ne bil vedel, da si jo ti! Še deseti brat ne bi
+bil vedel! Saj pravim, moja pamet je taka, ko moje koze rep. Zmerom je
+zadej, če se prav koza trikrat obrne. Ti nepridiprav ti!”
+
+Pobitega srca je bil Kerjavelj zarad javorjeve golí tako dolgo, dokler ni
+petico zapil pri Obrščaku, kjer je našel tudi strica Dolfa, kteri se je s
+svojim bratom Benjaminom tako malo razumel, da je na njegovega godú dan
+rajši v krčmi kakor doma vezoval se.
+
+
+
+
+Štirnajsto poglavje.
+
+    Me vpraša, — — —
+    Zakaj več za-nj ne maram,
+    Zakaj več on ni moj?
+
+                  _M. Vilhar._
+
+
+O ti veliki Šekspir, mož modrosti in spoznanja, kterega pritlikavci
+dolžé, da je božjo vrednost na človeku preveč v ničevo deval, kako modro
+besedo si ti zinil, ko si djal, da je tista uboga stvar, ki po dveh
+nogah hodi in se človek imenuje, včasi najneumniša na tej božji zemlji.
+Kaj ne da nisi ni v spanji mislil, da bode čez tristo let priplazil se
+k tvoji velikosti eden iz dežele Ilirije, ki je bila tebi tako mitično
+daleč, kakor priprostemu slovenskemu dedu neznana srečna _Olentova_
+dežél, prašaje te: “Kaj ne, ko si ono besedo izrekel, bili so ti posebno
+zaljubljeni ljudjé na mislih.”
+
+Ali! gotovo si imel te vrste ljudi pred očmi. Zakaj, ali niso ravno
+reveži ti najbolj vrtoglavi? Ali ne sanjarijo, da zdaj nebesa zdaj pekel
+v srcu nosijo? Ali ne trdijo, da se jim je v srcu vnel in razpalil tak
+požar,
+
+    Da ne mogó vgasíti
+    Potoci vse ga zemlje,
+    Deževje vsega neba
+    In vse široko morje.
+
+Ali si ne domišljajo, da imajo “kragulja” v sebi, da imajo globoke “srčne
+rane,” ktere ne ozdravi sam Eskulap, ali da po krščansko govorim, kterim
+ne vesta zdravil še sveti Kozma in Damijan ne? Gotovo si te ljudi mislil,
+ljubi moj “velikan učenosti,” saj ti je bilo gotovo znano, da si taki
+ubožčeki želé včasi najabotneje reči, postavim perotníce in krila, da bi
+kakor Dedal leteli po zraku do druzega svojega srcá; da si voščijo zdaj
+večnosti, zdaj kolnejo in roté se nad počasnim tirom tiste nevidljive
+abstraktnosti, ki jej pravijo _čas_; da priletni razumni možaki po
+otročje šepetajo in besedujejo in se prav po golobje obnašajo.
+
+Lehko si tedaj misliš, ti velikan, kako srečni smo mi Slovenci, da imamo
+med malim številom svojih filozofov take mislece, ki nam z jasno in učeno
+modrostjo dokazujejo, kako norostno, neslovensko, da celó kužljivo je
+tako djanje in nehanje. Ne vem sicer, kaj bi ti rekel, ko bi bil slišal
+poštenega možá, ki mi je misel izgovoril, da se mu tovorni osel, ki s
+svojo težko krošnjo potrpljivo kobacá čez brv in se za težko palico,
+ktera mu udriha krotovice na pošev po životu, samo toliko zmeni, da malo
+zamiga z dolzimi ušesi. Zanimljivo bi pa morda bilo za-te in za-me, ko
+bi ta štirinogati mož, — če je res tak modroslovec in ne neumen, kakor
+hudobni svet hoče vedeti, — ko bi ta mož ljudém spregovoril in bi jim
+naravnost svoje misli o zaljubljencih povedal. Mogoče je, da bi potlej
+vseh nevernih Tomažev pri nas Slovencih in pri druzih rodovih popolnoma
+zmanjkalo, da bi svet vse “neslano objemčkanje in popevčkanje” popustil
+in da bi pesniki po nasvetu slavnega moža samo zdrave in jedernate pesmi
+peli, postavim: “kak prideluje se krompir najbolji.”
+
+Pa stoj, pero moje! Kam si zabredlo! Ni dobro biti tako odkritega srcá.
+Izprašuj vest in spoznalo bodeš, da se ti je bati zamere pri mladih
+lepoticah, pesnikih in še pri druzih možéh, kteri bodo hudo čez te šli
+in te zabavljivo, hudobno in celo umazano dete po lehkovernem svetu
+razvpili. Tega se pa varuj, zakaj iz skušnje veš, kako neradi nekteri
+odpusté, če se jim malo po robu staviš. Oporekovati lastno besedo ni
+moško. Edini pot, po kterem se še pošteno izkoplješ iz te zadrege, morda
+je ta, da naravnost poveš, da ti še “na kraj pameti” ni bilo, koga
+razžaliti, temuč da si čenčalo le zato, ker ti je v tem poglavji nekaj
+glav zaznamovane zaljubljene vrste narisati, kaj so pametnega in — naj ti
+bo še enkrat dovoljeno pregrešno ziniti — nespametnega govorili in počeli.
+
+Lovci — s kterimi je po dolgi prošnji smel tudi Lovretov učenec Balček
+iti — skrili so se bili že med grmovjem nad Poleskom, ko ste Manica in
+Vencljeva hči šetali se po potu od Slemenic proti travniku. Obema ni bil
+jeziček nič posebno uren, kajti razgovor je večkrat obvisel. Obe ste
+menda imeli veliko premišljati. Videlo se je, kakor da bi vsaka izmed nju
+rada zaupala prijateljici kaj jej je na srcu, pa bilo je obéh sram začeti.
+
+Saj ste si imeli obe veliko povedati. Danes se je prigodilo marsikaj, kar
+je obema misli nekaj zasuknilo. Marička je danes sprevidela — zakaj ne
+bi naravnost povedali — da jej je bilo začelo nekaj prav skrivaj globoko
+doli v mladem srčicu tleti, česar gotovo ona prva ne bi bila živi duši
+razkrila. Ob pravem času pak jo je ozdravilo spoznanje, da je zaželena
+reč za-njo nedosegljiva, ker se ne bliža njej ampak prijateljici. Hotelo
+se je sicer v mladi, _človeški_ krvi deklici nekaj tacega kakor zavist
+vzdigovati, toda bila je preblazega srcá, zmagala je boljša stran in
+privoščila je namišljeno srečo prijateljici prav srčno.
+
+Manica pa je sreče v tem hipu prav malo čutila. Danes je govorila z
+Marijanom. Kako neprijazno jej je mladenič, kteremu ni nikdar ljubezni
+obetala, očital nezvestobo! In kako sirovo se je rotil nad Lovretom proti
+njej; kake priimke je dajal _njemu_, ki je bil po Maničinem prepričanji
+kot človek toliko bolji, toliko viši od njega. In vse to ga je morala
+poslušati samo zato, ker je — Bog vedi kako — vedel skrivnost, ktero bi
+bila rada še nekaj časa skrivala. Prosila ga je za Boga, naj vsaj molči,
+naj bode toliko blagodušen, in naj ne vnesreči nje in Lovreta. Pač je
+Marijanu prišla solza v oko, ali ta solza je bila bolj znamenje jeze in
+žalosti, da ga ljubljena deklica ne mara, da njega zaničuje in ljubi
+človeka, ki jej celó lastnega domovja ne more ponuditi. Rotil se je, da
+ga iz hiše spravi in — sama ni vedela kaj še! Bala se je zdaj, da bode
+že danes očetu vse razodel in kdo se bode po tem tacem čudil, da je
+govorica med deklicama vedno zastajala.
+
+Prišli ste bili do lipe na travniku in se vsedli na klop.
+
+“Manica,” — djala je zdravnikova hči — “jaz te imam malo okregati. Ti
+me nimaš čisto nič rada. Glej tako si žalostna, da se mi smiliš, če te
+pogledam, in še ne poveš mi, kaj ti je. Dolgo sem čakala, zdaj pa ko
+vidim, da nečeš sama povedati, moram jaz začeti. Naravnost ti povem, meni
+ni nobene sile, ali ko bi bila na tvojem mestu, zdi se mi, da bi bila
+popolnoma srečna.”
+
+“Ali se res tako malo znam premagovati, da že vsak vidi in vé!” djala je
+Manica.
+
+“Ti! To bi me pa vendar lehko razžalilo in tako bi ti zamerila, da me ne
+bi nikdar več bilo k vam, ko bi le mogla. Kaj vsak vé, če jaz vem? Povej
+mi naravnost, kaj ne, da imaš rada gospoda učenika in ne Marijana, kakor
+ljudjé pravijo?”
+
+Za odgovor se Manica nasloni prijateljici na ramo in šepeče: “Marička, če
+že veš, prosim te, nikar ne pravi nikomur, tudi svojemu očetu ne. Jaz bi
+bila povedala tebi, ko bi bila le komu. Mislila sem, da vem jaz sama in
+on. Pa vse se je menda proti meni zagovorilo. Da bi le sama _ti_ vedela
+in nihče drugi, kako vesela bi bila, ko bi imela razun njega še enega
+človeka moje enakosti, postavim tebe, ljuba moja, da bi govorili o moji
+sreči. Ali zdaj vé že nekdo, ki bi eden najzadnjih imel vedeti.”
+
+Marički je bilo to vse še nekako novo. Zarudela je v lice in se veselo
+nasmehnila. “Ti, Manica,” — pravi — “ali se mora o tacih rečéh tako
+_žalostno_ govoriti. Jaz bi pa plesala in vesela bila na tvojem mestu.
+Naj počnó drugi, kar hočejo, naj vedó, kar hočejo! Če te kdo praša, saj
+ni da bi mu morala povedati, poženi ga in reci, kaj ti mar. Kako me more
+kdo siliti, da bi povedala, kaj mi je v srcu, če nečem.”
+
+“Ti ne veš — —”
+
+“Nič, nič! Že vem, če hočeš, molčala bom tako ko ta kamen, še sama si
+ne bom upala vedeti. Da bi očetu to pravila, to še mogoče ni, in komu
+druzemu ne bi mogla kaj tacega govoriti. Skoro sem tako neumna, da bi me
+bilo sram, in ko bi morala, res ne vém, kako bi govorila. Samo tebi bi
+lehko povedala, da, tebi pa naši gospodinji Lizi. — Kaj meniš, kako sem
+jaz zvedela?”
+
+“Ali ti je Lovre sam povedal?”
+
+“O ne, on ne pové nič. Sosebno danes je bil tako molčeč, da se mi je
+včasi čudno zdelo. Glej, zakaj mi nisi popred povedala, da bi mu ne bila
+toliko prizadela, ko bi bila vedela, da mu le ti po glavi greš. Pa vendar
+sem ga pripela tako, da mi je moral obljubiti, da pride ón teden enkrat
+k nam. Tačas mu bom pa malo ponagajala s teboj, če smem. On mi ni nič
+povedal, ali prav na zadnje sem ga sama spregledala, kaj je prav za prav.
+— Pa popred si rekla, da o tem nekdo vé, ki bi ne imel vedeti. Kdo je
+to?”
+
+“Marijan!” pravi Manica.
+
+“No, prava reč! To ni vse nič. Jaz ne vem, zakaj bi se zató žalostila. Če
+ga ne maraš, pa ga ne maraš, kaj ti more?”
+
+“Veliko žalosti mi lehko stori. On je prav svoj človek, včasi se pokaže,
+kakor bi imel nekaj dobrega srca in zató sem ga jaz rada imela, da-si
+bi ga ljubiti nikdar ne bila mogla; včasi je pa zopet trmast in ves
+predrugačen. Danes je nalašč prilike iskal, da sva govorila. Morala sem
+čudna očitanja slišati od njega, ki mu nisem nikdar nič obetala. Bil
+je ves divji in rotil se je, da hoče Lovreta spraviti iz naše hiše,
+predno bo en teden, rekši da bo očetu povedal vse. Jaz sem mu naravnost
+povedala, da ga zdaj res ne ljubim, pa vsaj spoštujem, če pa to stori,
+bodem ga zaničevala. Da, na zadnje sem ga za Boga prosila, naj bo tiho,
+pa obljubiti mi ni hotel in sama si videla lehko, da me je pustil samo in
+je šel. Kakošna imena je Lovretu dajal, tega ti ne morem praviti, vsaka
+beseda pa me je globoko in ostro zbodla.”
+
+“Kaj pa je, če očetu pové, saj mu ne bodo verjeli, prej da tebe prašajo.
+Ti pa lehko rečeš, da ni nič, saj taka majhna laž — —”
+
+“To ni tako, ljuba moja! Slišala sem ondan pogovor med materjo in očetom
+in vem, da že sami malo slutijo. Bog vé, kako so na to misel prišli.
+Prav lehko bodo verjeli, sosebno če jim Marijan pové. On je nekdaj
+razgovor med nama slišal, za gotovo vé in jaz mu tudi nisem mogla tajiti.
+— Sicer bi pa tudi ne mogla legati, zlasti svojim staršem ne.”
+
+“E saj ne bo povedal. Jaz ga nikdar več ne pogledam, če to stori.”
+
+“Menila sem včasi, da moj oče drugače mislijo o tacih rečéh. Zdaj pa
+vem, da bo moral, če zvedó, Lovre našo hišo zapustiti. Jaz bi ga pa ne
+mogla pozabiti in nesrečna bi bila, prav nesrečna. Včasi sem si več moči
+zaupala, zdaj pa, ko mi nekaj pravi, da — —” Manica ni mogla izgovoriti.
+Solze so jej prišle v oči, objela je prijateljico in tiho jokala.
+
+Znano je, da so ženske mehkejega čuta, in da ni posebno težko pripraviti
+je do grenke kapljice, ki, znamenje veselja ali še raje — žalosti, izvira
+iz zrcala človeškega srca, iz očesa. Zató tudi Marička, vidé prijateljico
+jokati, ni mogla dolgo zadrževati solzice na trepalnici.
+
+Obé deklici ste sedeli potem precej časa tiho, le zdaj pa zdaj je Marička
+kaj prašala, da bi govorico na druge reči napeljala, toda tudi njej se je
+videlo, da besedí zmanjkuje.
+
+Manica je v misli zadolbena zrla proti oblakom, ki so se trgali in vlekli
+proti gozdu. Visoko gori nad deklicama je nesel kragulj pišče, v vasi
+uplenjeno, svojim mladičem.
+
+“Ali vidiš kragulja?” vpraša Manica.
+
+“In pišče! Uboga živalca, kako vpije, ko bo moralo umreti,” odgovorí
+prijateljica.
+
+“Če žival kaj misli, gotovo se temu piščetu zdaj zdi, kakor da bi ž njim
+vred bilo vsega sveta konec.”
+
+“Kako ti taka čudna misel v glavo pride?”
+
+“Res je morda čudna, pa ravno ta me je potolažila nekako v tem hipu.
+Mislim si, če mora že ta živalca tako gorjé dočakati, kakor je smrt v
+mladosti, zakaj bi potem druga božja stvar ne nosila svojega bremena. Bog
+je pravičen, razdelil je gorjé med vse svoje stvarjenje. Zató se tudi jaz
+ne smem braniti, če mi pride kaj, česar bi se rada ognila.”
+
+“Lepo te prosim, ne govori tako čudno! Kako te more tolažiti, če vidiš še
+drugej gorje, kakor ti praviš. Meni se pa živalca prav smili. Na zadnje
+bi bila ti vesela, ko bi še jaz imela nesrečo.”
+
+“Vesela ne, ali ravno ker te rada imam, pozabila bi sebe — —”
+
+“Beži, beži, kaj bove o tacih rečéh govorili, saj hvala Bogu do zdaj ni
+niti tebi niti meni sile nobene. Le iz glave si izbij take reči. Jaz
+pravim, da bo Marijan vendar toliko moški, da ne bo ničesa govoril in
+drugo se bo počasi vse na dobro obrnilo. Če ga imaš rada, gospoda Kvasa,
+moraš misliti, da si srečna. Vredna si ti njega in on tebe.”
+
+Med tem je bil kragulj s svojim plenom, ki je bil deklicama nove snovi za
+kratek razgovor dal, preplul poljano in se vsedel sredi gozda na visoko
+smreko.
+
+Pol streljaja daleč je stal Lovre na stališču, ktero so mu bili lovci
+odločili. Puško je nerodno in malomarno imel ob sebi naslonjeno in ne da
+bi bil pazil po gošči in potih, kod pride zverjad, zrl je v tla. Tovarši
+njegovi so se bili razkropili daleč okrog, bil je sam. Da mu je bilo za
+lov vsega sveta danes malo mar, razume se lehko, kajti ravno prej mu je
+na strani Marijan nekako jezen rekel, naj ga drevi vrh Skal na koncu
+gozda počaka. Kaj mu je imel povedati, to mu ni bilo čisto neznano. Rad
+bi bil nekaj dal, da mu ne bi bilo treba sniti se ž njim; na drugi strani
+pak si je zopet mislil, da nikakor ne bi bilo moško, ko ne bi besede
+dopolnil, da mu je skoro dolžen nekega odgovora, opravičenja.
+
+Zdelo se mu je, da že predolgo tukaj stoji — zastonj in po nepotrebnem.
+Rad bi bil popred še z Manico govoril, predno z Marijanom, zato ga je
+vleklo, da bi bil svoje mesto popustil in domú šel. Ali zopet ni vedel,
+kako bi se izgovoril potem, če ga vprašajo, zakaj ni druzih počakal. Ni
+bilo torej druzega kakor ostati na odločenem stališču.
+
+Frfetanje kraguljevo v njegovem obližji ga je predramilo. Nehoté je
+vzdignil puško in strelil. Kragulj je sfrfolel po vejah na tla.
+
+Drugi lovci so čuli strel in kmalo je slišal Lovre od več strani klicaje,
+ki so se mu bližali.
+
+“Ali je morto!” vpil je gospod stotnik, ki je prvi pripehal iz gošče. Z
+druge strani so prilomastili gospod Benjamin, Vencelj in Marijan.
+
+“Samo kragulja sem ubil,” odgovorí Lovre, ki je zdaj še le sprevidel,
+da ni prav storil, ker je lovce premotil, da so menili, da je divjo kozo
+streljal.
+
+“Zakaj niste pustili vraga pri miru?” pravi gospodar. — “Psi bi bili vsak
+čas na pravi sled prišli in imeli bi bili morda kaj več domú nesti, kakor
+tega tiča.”
+
+“Nič ne dé” — odgovorí zdravnik Vencelj, ki se je bil menda že tudi
+naveličal zastonj stati. — “Tvoji psi niso vredni, da jim jesti daješ.
+Zmerom so okoli človeka, samo na sledu ne.”
+
+“Ali nas je pa oni človek osleparil?” pravi stotnik.
+
+“Preneumen je zato!” reče Vencelj.
+
+“Saj so nekteri tudi za lov preneumni, bolj ko za druge reči,” pravi
+Marijan in po strani nekako zaničljivo pogleda Lovreta.
+
+Poslednjega je kri zalila, hotel je tudi pikro odgovoriti, pa v tem hipu
+je počila puška precej visoko vrh hriba.
+
+“To je Zmuznè!” reče Vencelj.
+
+“Slepa kura najprva zrno vjame,” pristavi stotnik.
+
+Ne dolgo potem prisopiha Zmuznè preplašen in krvavega lica puško za seboj
+vlekoč.
+
+“Tukaj náte vraga namalanega — nikdar nisem streljal, nikdar ne bom,”
+pravi šolmošter jezen ter vrže puško ob tla.
+
+“Kaj vam je, da ste krvavi po licu?” vpraša ga Benjamin.
+
+“Divja koza ga je brcnila,” pravi Marijan, smejé se.
+
+“Da bi bila tebe in tvoj jezik!” — odgovorí šolmošter in hoče oditi.
+
+“Počakajte no, nate, pa se obrišite in povejte, kaj in kako ste
+streljali.”
+
+“Kakor sem druge videl, kar živim! Ali udarila me je puška s kopitom, da
+me bolj bolí kakor zver, če sem jo ravno v bedra zadel.”
+
+“Kaj ste kozo videli?”
+
+“To je da, če sem jo streljal, prav od blizo. Dve ste bili, eno sem tako,
+da ne pojde deset stopinj z mesta. Ko bi me le tako ne bolelo!”
+
+“Morda sem vam dal tako puško, da je bila že nabita in je strel v cevi
+zarujavel, vi ste pa še v drugič natlačili. Sicer moje puške ne udarjajo.
+Pa se vam bo že zacelilo, zmijete se pa bo dobro, zdaj pojmo gledat. Če
+je žival obstreljena, psom pokažemo sled in pred večerom bomo obé imeli.
+Ali veste, da ste dve?”
+
+“Dobro sem ju videl, kakor vas zdaj-le vidim, gospod grajščak,” djal je
+šolmošter Zmuznè in si lice brisal.
+
+Našli so res krvave slede in nekaj odstreljene dlake. Koj potem so
+izvohali psi v gošči onemoglo zver. Bil je mladič. Sklepali so možjé, da
+bi se lehko tudi še druga dobila. Toda psi so bili danes tako leni, da so
+vedno sled izgubljali. Tedaj se cela tovaršija z enim plenom napoti domú,
+ker se je že večer bližal.
+
+Marijan ni hotel iti na Slemenice nazaj. Djal je, da hoče še po hosti
+pregledati. Predno pa je družbo popustil, ozrl se je proti Lovretu in mu
+djal tiho: “Drevi, ko solnce zajde, pridi vrh Skal.”
+
+Lovre pomigne. Vsi odidejo. Solnce je bilo že precej nizko. Lovre je
+tedaj začel misliti medpotoma, da pač ni vredno hoditi domú in kmalo
+zopet isto pot nazaj.
+
+“Gospodje, jaz bi skoro tudi še veselje imel v hosti ostati. Morda ravno
+mene sreča čaka” djal je.
+
+“Kakor vam je ljubo” — odgovori gospodar — “če ostanete bosta z Marijanom
+vsaj dva, vama bode krajši čas. Drevi pa se podvizajte o pravem času domú
+in še Marijana pripeljite.”
+
+“Pa varujte se prepirov!” zašepta Vencelj in zamežika.
+
+Lovre ga debelo pogleda. Ali kaj vé ali sluti? Ni mogoče, to je menda
+govoril brez misli.
+
+Krene jo berž, ko pride lovcem izpred oči proti Skalam. Tu je bilo
+veliko porobje med vasjó in hosto. Proti zahodu je viselo strmo pečevje,
+preraseno z leščevjem in trnjem, proti vzhodu pak je bila tjekaj do
+meje peščena zemlja, po kteri je redko med brinjem in kotanjami rasla
+starikova resa.
+
+Tik roba se vleže Lovre na tla, prislonivši svojo nenabito puško ob
+kamen. Ravno se je mesec, velik in bled, vzdigaval v vzhodu. Bolj
+sentimentalen zaljubljenec, kakor je bil Lovre Kvas, bil bi gotovo glasen
+monolog na-nj govoril in ubogi svetilnici na nebu dajal oči, sluh in
+pamet, pozabivši, da luno pač malo skrbi za nas črve, ki lazimo po tej
+zemlji in menimo da presegamo vesoljnost! Kvasu pa je bila luna zdaj malo
+mar. Imel je druge reči v glavi.
+
+Da-si je skoro želel, da Marijana ne bi bilo lesem, vendar ga je težko
+čakal, ker si ni mogel misliti, kako se bosta pogovorila, sosebno na
+tako samotnem kraji. Enkrat mu je misel prišla, da bi se morda hotel
+bíti ž njim. Ali ta misel se mu je zdela preneumna. Moral bi biti ta
+Marijan bolj romantičnega duha, da bi mu kaj enacega na um prišlo. Ko bi
+bil vedel, da je mladenič veliko tistih romanov bral, ktere Cervantes
+v Don Kišotu šiba, zdelo bi se mu bilo še mogoče, a tako mu še zaupal
+ni, da bi vedel, kaj je tista nespametna sodba, ki jej svet _dvoboj_
+pravi. Zastavil si je tudi prašanje, kako bi ravnal, ko bi se mu res kaj
+tacega pripetilo. Čutil je, da bi bil hudoben duh v njem skoro pripraven.
+Ali pamet, sodnica za dilemo _da_ ali _ne_, razločila je naravnost za
+poslednje. Naj bi tako ali tako reč iztekla, _ona_ in svet bi bila za-nj
+izgubljena. In vendar je njo še le spoznal, svet se mu je še le odpiral,
+kako bi ga mogel izgubiti z lehko prej, predno je izpraznil namenjeno mu
+kupo — bodi-si sladkega veselja ali bridke toge. — Ko se je tacih misli
+zavedel, moral se je glasno zasmejati. Ob enem pak je čutil, da se ga
+je nekdo s palico njegove noge doteknil. Bil je deseti brat. “No, no!
+Pečena mačka! Tako vesel? Pa tukaj? kaj si znašel morda, da so gori v
+le-tej réti (kaže na luno) tudi neumni zaljubljenci in to te je tako
+razveselilo, da se ti je pečica potresla?”
+
+“Nič tacega nisem znašel, Mrtin! Kje si pa bil? kako da tod domú hodiš?”
+
+“Ti prijatelj, vprašal bi te jaz lehko, kje je moj dom? Poprašal bi te
+tudi lehko, kaj tukaj delaš. Ali vsega tega nočem, ker sem vesel, da sem
+te enkrat slišal, kako se smeješ. Prav je tako, vesel mora človek biti
+in poskočen. Zató te rajši vidim, da si enkrat vesel, kakor da bi tri
+zime snega ne bilo in čevljev ne treba. Sicer imaš vedno navado, da delaš
+obraz na kislo, kakor tisti ubožni oče, ki zadnjo plesnjevo skorjo med
+svoje tri paglavce razdeli, sam pa luknjo tobaka pokadí, da si kruleči
+želodec utolaži. Pa to ni prav; človek naj se včasi kislo drži, kakor
+za praznik, postavim, kedar nima kaj bolj poštenega delati, ko ta svet
+premišljati in njegove madeže.”
+
+Nastajala je tema. Vsakčas je moral Marijan priti. Zató je Lovre mislil,
+kako bi Mrtina z lepo odpravil.
+
+“Lehko noč, Mrtinek, če greš spat. Jutri kaj pridi,” pravi.
+
+“Je! kure in otroci se zdaj že zarijó, pošten človek pa ne mara za dve
+tri ure, če se pri dobrem možu pomudi. Kaj ne moreva tu kakove razdreti,
+ki se bo nama modra zdela. Zakaj če se midva hočeva z oči v oči malo
+pohvaliti, lehko rečeva, da sva dva moža, kakoršnih matere ne pobirajo za
+plotovi, in vodé tacih ne prinesó, ampak pravi materi ste naji rodili.
+Še bo šel včasi dež, predno se bosta dva enaka zlegla in zvalila na dan.
+Ni vsaka ženica otovrej.”
+
+“Pojdi tedaj v grad, če ne greš še spat. Tam je lepa druščina, doboš
+lehko pijače!”
+
+Mrtinek se čudno nasmehne. Spoznal je bil, da bi ga prijatelj Kvas rad
+odpravil. Videlo se je, da je hotel nekaj prašati pa spremislil se je,
+in rekel samo: “Pijače bo deseti brat med gospodo dobil? Da, ko bi bil
+kdo drugi, dobil bi je. Ali zdaj mu najrajši dadé, — kakor ribniškim
+povabljencem, ko se je Urh Prekánjeni z Marjéto Režájlo ženil, — tepkovca
+in pisker lesnikovca. Drugod pa še zavdávice za-nj nimajo. Bog te obvaruj
+in naj se ti o sami ljubici sanja.”
+
+Rekši odide, komaj pa se toliko za grmovje zavije, da ga ni mogel Kvas
+več videti, postoji in čaka.
+
+
+
+
+Petnajsto poglavje.
+
+    Zrela hruška sama pade.
+
+         _Národni pregovor._
+
+
+Mrtinek ni dolgo stal na svoji preži, ko je zagledal, da nekdo dohaja.
+Kdor ne bi bil imel tako ostrih in dobrih očí, kakor on, ne bi bil
+spoznal Marijana, kajti bilo je precej mračno in vedno ga je zakrivalo
+grmičje.
+
+“Kaj imata pač ta dva tukaj opraviti” godrnja deseti brat ter se naglo
+zavije navzdol in potem počez. Pripognjen in tiho prileze prek kamenja
+blizo do mesta, kjer sta bila mladenča. Kvas je bil vstal in stal
+Marijanu nasproti.
+
+“Jaz bi samo enega človeka na svetu vedel, kteremu bi zdaj precej
+odgovoril na tako vprašanje” slišal je Mrtinek Kvasa govoriti.
+
+“No, bom pa še jaz ob kratkem govoril” — pravi Marijan. — “Če se v
+štirnajstih dneh, ne, v enem tednu ne odpraviš z lepo od tod za vselej,
+povedal bom to ljudém, ki jim je mar, da se Manica ne obesi na berača, ki
+je vzeti ne more. In če to nič ne pomaga, doboš od mene kroglo v glavo,
+in ko bi ne vem kaj bilo.”
+
+Da-si je imel Lovre na take besede vzroka dovolj, bet s cepom odbijati,
+premagoval se je in djal mirno: “Marijan! jaz vam naravnost povem, da sem
+vas imel bolj za blazega moža. Da mi nekove namene podtikate, kakor bi
+jaz deklico samo začasno goljufal, ne morem vam zameriti. Želim, da bi me
+bolj poznali, sicer — —”
+
+“Sicer je vse hinavščina, prazne besede, kterim se je tudi ona dala
+preslepiti. Povedal sem ti že, kar sem mislil. Jaz bi ti že drugače
+pokazal, ko ne bi bilo zavoljo nje. V enem tednu.”
+
+“Prosim vas, dajte mi besedo izgovoriti! — Žal mi je, da sem nedolžen
+vzrok vaši nesreči, ali preverjen sem, da vi ne bi bili nič na boljem
+ko bi mene ne bilo nikdar v ta kraj. Ko bi bil vedel, da ona vas ljubi,
+veselil bi se bil z vami kakor prijatelj s prijateljem, in nikdar ne bi
+bil poskušal ničesa zá-se in nikdar bi se ne bil tako spozabil, da bi
+vam bil po namenjenem lastnem prizadevanji njeno ljubezen odtegnil ali
+ukradel, kakor mi očitate.”
+
+“Kaj je nisi, lažnjivec!”
+
+“Menim, da mi morete malo laži skazati. — Verjemite mi ali ne verjemite,
+od kraja, ko sem mislil, da je Manica vam namenjena in da tudi sama misli
+na vas, zatiral sem vsako čut ljubezni. Zdaj pa, ko od nje same vem, da
+vam ni nikoli ničesa obetala, imam tudi precej lehko vest.”
+
+“Pa boš kmalo še lažo imel, ko boš culo navezal, in pobral se po svetu,
+od koder te je vrag prinesel.”
+
+“Gotovo laže kakor vi, Marijan, zakaj kar mi že tudi storite, druzega ne
+boste na dobičku, kakor da si boste lehko očitali, da ste veliko pomogli,
+v prezgodnjo nesrečo pripraviti človeka, ki vam ni druzega žalega storil,
+kakor da vas je nekaj časa poznal. Lehko noč! Premislite to, kar sem vam
+rekel, pa storite, kar hočete.”
+
+“Prav je, da greš, ravno bi me skoro volja bila, zalučiti te čez kamenje,
+da bi se nikdar ne pobral.”
+
+“Pretepavat se nisem prišel,” pravi Lovre — “pa mislim tudi, da bi se
+vam ne dal vsak kar tako za nič lučati po kamenji. Če hočete kaj tacega
+skušati, treba vam bo koga druzega najeti, ne mene.” Rekši Lovre odide.
+
+Svojo puško je bil na mestu ob kamen naslonjeno pozabil.
+
+Marijan je še obsedel. Kvasova mirna beseda in to, da mu ni mogel na
+marsikaj ničesa odgovoriti, razkačilo ga je še bolj.
+
+“Ko bi je jaz nikoli ne imel, in ne iskal po očetovi želji, ta pritepeni
+bukvar je tudi ne bo! Ko bi ga zlodej zdaj-le nazaj prinesel, da bi ga
+malo potresel!”
+
+In da bi svojo jezico, ktere zdaj nad Kvasom ni mogel ohladiti, poskusil
+nad njegovo tu ostalo puško, prijel jo je srdito ter jo pet sežnjev daleč
+po grmovji zagnal.
+
+To delo so dopolnovale tri krepke in robate kletve. Tik pred seboj je
+zdajci zaslišal preglasen poreden smeh desetega brata.
+
+“Ti grešnik, grešnikov sin! kaj kolneš Boga in hudirja! Ali ne veš, da
+preklinjavci ne bodo gledali nebeškega kraljestva?”
+
+Po teh besedah se začne Mrtinek zopet krohotati. Ko bi bil ne vem kdo
+Marijanovih prijateljev v tem trenutku k njemu prišel, bil bi ga z jezo
+odgnal. Lehko se tedaj umé, kako je zavrelo v njem, ko je ravno ta človek
+stopil predenj in še s tem zaničevalnim smehom. Bilo je že zdaj v drugoč,
+da mu je v enacem trenotku pred oči prišel ta mož, kakor hudoben, nagajiv
+duh.
+
+“Ti pes! —” vpil je Marijan in zavzdignil kopito svoje puške.
+
+“Nič pes, ne dlake ne od psa ne najdeš na moji kože, samo malo uboge
+človeške kosti, ustvarjene iz tacega očeta, pa iz bolje matere kakor
+ti. Bog, ti meni greh odpusti, da te imam tako rad, da ti ne morem
+oglja zbirati na tvoji čepinji, kakor Salomon ali neki drugi modrijarh
+pravi v svetem pismu. Nu, nu, le pusti tisto palico kovano le, že vidim
+da je puška! Kaj praviš, prijatelj Narobe, mož Hudojezec, ali bo vzel
+bognasvaruj tega Kvasa v pekel, ali ga bo peljal v zakonska nebesa z
+grajščakovo hčerjo? Povedi, kaj meniš? Jaz pravim, da bo tako, kakor sem
+na zadnje djal; tebi bo pa kaj odmečka vrgel. Ali bi ne bilo tako prav?
+kaj?”
+
+Za odgovor na neprilično šalo je dobil Mrtinek s puškinim kopitom po
+kolenih, da je omahnil.
+
+Ravno zdaj se je luna izza sivega oblaka pokazala in obsevala desetega
+brata, ki je prav polagoma odkladal kamižolo, čevlje z rame, palico in
+kučmo. “Fante! udari še enkrat, da bom vedel, da se nisi bil spozabil, ko
+si me mahnil. Udari, če hočeš desetega brata poznati!”
+
+“Ná hudič!” Rekši mahne Marijan srdito v drugoč.
+
+Mrtinek uskoči novemu udarcu, pa v tem hipu drži Marijana z eno roko za
+puško z eno za vrat. Mladeneč se je zvijal, da bi se oprostil berača,
+pa zastonj, videl je, da ima Mrtin več moči, kakor bi je bil kdo v teh
+koščenih presušenih udih pričakoval. Zdaj pa zdaj je Mrtinek svojega
+nasprotnika vrlo pomekastil in smejaje se vedno govoril: “Vidiš, vidiš,
+žaba! Tako se norosti iz neumnih, prevzetnih buč iztresajo. Ni pridno, če
+človek meni, da vse ustrahuje.”
+
+In ko je Marijan zopet jel srdito otepavati z rokami in nogami, zavihtil
+ga je Mrtinek okrog sebe, zopet malo pomekastil in djal: “He, konjiček,
+pohleven bodi in ponižen! Glej kako bi te lehko nek mož čez pečevje v
+dolino zalučil, kakor si ti ravno prej nekomu obetal, ti zgaga ti! In
+zalučil bi te kakor leščevo batino, da ne bi nobena tvojih koščic cela
+ostala, ko ne bi bil po nesreči nekoga sin, kteri bi, to se ve, meni
+najraje v testamentu bolezen za dedino zapisal. — Le počasi, kedar se mi
+bo zdelo, pa te bom pustil. Ali se boš poboljšal? Bojim se, da si podoben
+tistemu psu, ki je s svojim gospodarjem v cerkev romal, tam fajmoštrovo
+pridigo poslušal, da je greh krasti, pa je iz cerkve šel naravnost krast.
+Bomo videli.” Rekši ga pahne od sebe.
+
+Srdit popade Marijan puško s tal in mahne s cevjó po Mrtinku, ki se pa z
+isto urnostjo, ko pred, umakne.
+
+“Tako! Čaki, podlasica nezbóljšljiva, jaz ti bom še druge muhe iz glavice
+iztresel.”
+
+Pa predno je utegnil deseti brat Marijana drugoč v svoje klešče dobiti,
+odskočil je ta za tri korake in napel petelina pri puški.
+
+“Eno stopinjo stóri proti meni, pa bom sprožil!” vpije srdit Marijan.
+
+Mrtinek se zasmeje in v enem skoku je bil pri njem. Ali nerodno je puško
+prijel, kajti v tem hipu se je sprožila. Mrtinek je imel kroglo v sebi;
+vendar je bil še toliko v moči, da je svojemu nasprotniku iztrgal orožje
+iz rok in ves divji loputnil ga s težkim kovanim kopitom po glavi tako,
+da se je zvrnil z ubito čepinjo. Potem se tudi on ni mogel držati več po
+konci, zgrudil se je na tla. Kri mu je tekla s curkom iz globoke rane pod
+prsi. Z umazano ruto, ktero je iz nedrija izvlekel, zatlačil si jo je
+toliko, da si je kri nekoliko ustavil, poprijel palico, čevlje, kamižolo
+in kučmo ter se vzdignil. Počasi se je vlekel po stezi naprej.
+
+Mesec je lepo svetil na nebu in obseval mladenča, ki je ležal na tleh
+kakor mrtev. Tiho je bilo precej časa daleč okrog, le murni in drugi
+mrčesi, ki so za grmovjem po toplem dnevi prišli na večerni hlad, žvrleli
+so svojo enomerno nočno pesem in tam doli iz vasi se je slišalo lajanje
+dveh psov, ki sta drug druzemu odgovarjala.
+
+Čez kake dve uri je bilo slišati ohripelo petje posamnega glasa, ki je
+počasi, pa vedno bliže prihajalo. Bil je to stric Dolef, ki je šel iz
+krčme Obrščakove precej vinski domu po svoji navadi.
+
+Bil je že komaj streljaj daleč na samotni stezi, ki je držala prek Skal.
+Ali kakor se je videlo, ni se možu posebno mudilo domu, ker na svojem
+poti je večkrat zašepétal malo v stran, zdaj pa zdaj na jarek padel in
+se na prvo na vse štiri potem na dve zopet po konci skobácal in vedno
+govoril. Naposled se je vstopil na grič in začel v dolino peti:
+
+    “Je huda zver, ko sam hudír
+    Ta žena moja, stara para,
+    Ne dá pezdir mirú nikír,
+    Me vara ven in ven in kara.
+
+Rodovine sem dobre, poštenega očeta” — govoril je stric Dolef sam med
+seboj na dalje. — “Pa tudi nisem bil nikoli tako neumen, ko drugi ljudjé
+ter nisem vtikal vratú babjemu vragu — —”
+
+Rekši se ob ježo spotakne in pade. Ker je svet na onem mestu skoraj
+še bolj visel, ko kje drugej, bilo je nevarno za strica, da se ne bi
+strkljali v dolino. Ali Dolef je bil mož, ki je znal vince piti in
+nositi, tudi če ga je bilo nekaj odveč po stari hvalni navadi. Kakor je
+tedaj mož, plemenitega očeta sin, zapazil, da je v tej postelji glava
+veliko bliže osredku matere zemlje nego nogé, poprijel se je vrlo za
+brinjev grmiček in po nekterih težavah se je tako zasukal okoli brina,
+da po natornih postavah ni več kri v glavo silila in da je brez vse
+skrbi lehko položil jo na krtino. Objemši še z drugo roko brin pel je s
+slabotnim glasom:
+
+    “Bo prišla grenka smrt,
+    Hramček bo zaprt,
+    Glažek dján na stran,
+    Jaz bom pa zakopán.
+    Dira la la la lóm.”
+
+Potem se čez nekaj časa zopet na vse štiri postavi in ko stezo dotiplje,
+opomore si, večkrat zastonj poskušaje, na noge. “Bodemo zlezli domú. Pa
+še jutri. Dva bokala sem dolžan. — Nič nisem dolžan, Obrščak po pravici
+delaj, ne pripisuj, saj smo kristijanje; midva oba! Petra si ven vrgel,
+in si ga! kaj ti je tel? — Le prepira ne, tepeža ne! Potrpimo; vino je
+Bog dal, mi smo pa otroci njegovi, žganje smo pa sami napravili, če mi ne
+pa drugi; — saj
+
+    Vinska trta
+    Nima grla
+    Da bi sama
+    Vince žrla.
+
+kaj boste vi? pijte pa molčite. Ne veste druzega, kakor kar druzim ljudem
+iz ust pričakate. Jaz pa sem že drugačne pivce poznal. I ko bi tebe
+vragúlja prinesla, ti moj prijatelj Fric! Prec ga imava kupo in popela bi
+tisto, kako se že poje, čakaj:
+
+    Gaudeamus igitur
+    Juvenes dum sumus...
+
+Ne znam. —”
+
+Med tem samogovorom je bil Dolef prišel do tjekaj, ker je Marijan ležal.
+
+“Aha, tu je tudi eden, ki ne sme vina videti. Revež, jaz sem se tudi
+včasi tako nalezel, da nisem imel stopinje, zdaj pa —” Dolef se spotakne
+in pade tikoma k ležečemu. “Hoj hoj! brate moj, vstaniva!”
+
+Zdajci zapazi, da je namišljeni pijanec — Marijan ter da je krvav po
+glavi. Znano je, da kaj čisto naglega in nenavadnega človeka strézova iz
+najhuje pijanosti, kakor postavim strah. Dolfa pa, sicer miroljubnega
+in dobrotnega moža, ni nobena reč utegnila bolj prestrašiti kakor kri in
+smrt.
+
+“Kaj še! Marijan ubit! Kdo je to storil za križanega boga!”
+
+Pretipavši ga bolj na tanko, zapazil je stari stric, da mladenču še žila
+bije, da pa ima glavo prebito. Klical ga je, cukal in z rosó močil po
+čelu, pa ni se ganil.
+
+Zarija se je v vzhodu jela žariti, ko si je Dolef jenjal prizadevati in
+začel premišljati, kam bi šel po ljudi. Odločil se je naposled na Polesek
+in dirjal je, kar so ga mogle noge nositi.
+
+Težko je stari Dolef sklical Krivca in Krivčevko iz postelje, da jima je
+mogel povedati, kaj se je zgodilo, kaj je videl. Kakor je pa oskrbnikova
+ženica slišala strašno poročilo, da mladi gospod pol mrtev v rebri leži,
+bilo je toliko vpitja po gradiču Polesku, da se moral tudi stari gospod
+zbuditi.
+
+“Kaj bo, kaj bo! O sveta Barbara, pomagalka na poslednjo uro, mati božja,
+pribežališče grešnikov, kaj bo!” vpila je majka Krivčevka in roke lomila.
+
+“Nikar ne kriči ko beraške klešče, grča babja! kaj bi tantigoval, ko ne
+pomaga nič, povedi, kaj je početi,” pravi njen mož, ki je nekaj časa
+kakor panj stal.
+
+“Ti grdoba grda!” — zmerjala je baba in debele solze brisala. — “Saj
+pravim, ti nimaš nič srca; trd kamen imaš v prsih; ko bi kaj srca imel,
+jokal bi se, če samo mene vidiš jokati, nikar pak, ko je naš lepi,
+mladi, dobri gospodič ubit. Oh rane krvave! kaj bo za našo službo, če je
+mrtev ali če še le bo!”
+
+“Baba, tebe je Bog oče vstvaril, ko je ravno pri slabi volji bil ali pa
+že truden; če te sam bognasvaruj ni napravil.”
+
+“Drugokrat se prepirajta, zdaj gospoda pokličita vsaj, da bomo šli
+pogledat in da ga domu prinesemo,” pravi Dolef.
+
+V tem hipu se vrata odpró in gospod Piškáv stopi z nabranim čelom, svečo
+v roci, razoglav in v dolgi hali iz tancega črnega platna. Ostro pogleda
+zbrano trojico ter pravi osorno: “Kaj to pomeni! Oba bom segnal iz hiše.
+Jaz nočem nikacega krika.”
+
+Po teh besedah se obrne na vratih in hoče oditi.
+
+“O milostljivi gospod, ko bi vedeli, kaj — —” začela je Krivčevka, pa
+stari jej jezno besedo prestriže: “Nič nočem vedeti, molči!”
+
+Zdajci popade Krivčevko sveta jezica, razkačena postopi za njim in prime
+za vrata.
+
+“Črna živina ste vi in moj mož. Kaj ste vi oče, ko vaš sin umira zunaj na
+polji, vi pa pravite, da moram molčati, da vam še povedati ne smem.”
+
+Samo dve besedi je stari slišal: sin umira — in bilo je dovolj. Barvo je
+sprevrgel, obledel ko zid, sveča mu je padla iz rok.
+
+“Kaj praviš? Sin moj! Kje je Marijan!”
+
+Na to hlastno prašanje pa Krivčevka ni bila pri volji brž odgovoriti,
+kakor je gospod v svojem smrtnem strahu hotel, ampak mislila mu je še to
+in ono očitati, ker menila je, zdaj-le je urica. Pa stric Dolef jej je
+skazo storil in v treh besedah vse povedal.
+
+Tacega ni še nikdar nihče starega gospoda na Polesku videl, kakoršen je
+bil v tem hipu. Nekaj časa je stal ko okamnel, in srpó gledal zdaj tega
+zdaj tega. Pa koj je z roko sive lase s čela posnel in kakor ne bi mogel
+več po svoji navadi človeštva in človeškega čuta zatajevati, postal je
+naenkrat ves beséden, hitro in z neko skrbljivostjo zapovedal, kaj naj
+se zgodi in vsled tega so kmalu potem koračili vsi trije gospod Piškáv,
+Dolef in Krivec prek polja.
+
+Botra Krivčevka pak je jokala in tulila okoli Poleska, da je bilo strah.
+Popolnoma z uma bi se bila pa rada dela, ko so proti dnevu prinesli
+Marijana v ruho zavitega in popolnoma v nezavesti.
+
+Lehko si je misliti, da je botra Krivčevka kakor poštena katoličanka
+najprvo gospodu nasvetovala, naj pošlje po duhovnega gospoda, da pride
+s sv. poslednjim oljem in obhajilom. A stari gospod jej je tako z ostro
+besedo prepovedal živega človeka v hišo klicati, da si ni upala nobene
+več ziniti. Tudi o zdravniku ni hotel ničesa slišati, temuč spiral je
+rano sam, in sam obvezoval sinovo glavo, in sicer se je pri tej reči
+tako izvedeno obnašal, da je Krivčevka možu pozneje dopovedovala, trije
+gospodje Venclji ga ne bi bili tako obvezali. In ko je videla, da se ni
+skoro nič odmeknil od sinove postelje ampak vedno pazil na vsak dihljej,
+tipal kako žila bije, in koliko ima glava vročine, pritegnila je sama
+sebi, da ima vendar še nekaj očetovskega srca, dá, več srca kot njen
+mož, ki se še jokati noče, kedar ona veka. Ko bi le še enmajhno za
+njegovo dušico skrbel in ga dal previditi, pa bi človek tel kakov očenaš
+moliti za-nj, mislila je. Večkrat jo je skušnjava obhajala, da bi kar
+sama in natihoma šla po fajmoštra, da bi ranjenca vsaj izpovedal ali bala
+se je, da bi po svoji nepokorščini službe ne izgubila, zató je jokaje se
+obljubo naredila, da bode opuščenje svoje svete dolžnosti kakor glavni
+greh pri prvi spovedi povedala.
+
+
+
+
+Šestnajsto poglavje.
+
+    Bolan leži, milo ječi.
+
+           _Narodna pesem._
+
+
+Stric Dolef je koj potem, ko je Polesek zapustil, začutil vsakdanjo
+potrebo, namreč da ne bi bilo napačno, malo zaspati. In ker mož ni bil
+vajen odrekati svojemu telesu, česar mu je lehko privoščil, vlegel se je
+doma pred lopo na voz in je spal vse jutro do trdega dne. Tako ni utegnil
+Slemeničanom zgodaj praviti, kaj je danes to noč skusil in videl.
+
+Lovre je bil zarana vstal in je po svoji navadi sedel na klopi pod
+grajskim orehom. Včerajšnje skrbi so mu bile nekaj z nemar prešle, tako
+da se je prav z veseljem in pridom pečal s svojo knjigo.
+
+Zdajci je zaslišal krevsanje nerodne stopinje po peščenem potu proti
+gradu in obrnivši se, videl je znano podobo Kerjavljevo, ki je naravnost
+proti njemu sopihal.
+
+“Ali ste vi tisti, ki zna gosposke otroke učiti, in ki ga za Kvasa
+kregajo?” vpraša Kerjavelj vstopivši se predenj.
+
+“Jaz sem tisti, ki ga v mislih imate,” odgovori Lovre in se zasmeje. To
+pak Kerjavlju ni bilo po godi in djal je:
+
+“Slišite me vi, zakaj se mi rigate in smejete. Jaz sem bil na vojski, na
+morski vojski, pa se mi niso smijali, to vam povem. In pri fajmoštru sem
+bil, pa se mi niso smijali, glejte! samo enkrat so se mi smijali, pa so
+bili še tačas bolj neumen mož, ko jaz, če ravno znajo točo ustaviti. To
+je bilo tačas — da boste tudi vi to reč vedeli in se je naučili — tačas
+ko smo za velikonočno spoved hodili na izpraševanje iz nauka krščanskega.
+Pa so mislili gospod, da me bodo prav vjeli in me vprašajo: Kerjavelj,
+pravijo, koliko je bogov? — Nič več ko eden, pravim jaz. Kaj nisem dobro
+povedal?”
+
+“Prav dobro.”
+
+“Nu” — pripoveduje Kerjavelj dalje — “potlej malo tobaka v nos natlačijo
+in se s tisto majolkasto ruto obrišejo in me še vprašajo: Kerjavelj,
+pravijo, kje pa je Bog? — Jaz pravim: Povsod. Oni me sprašajo: Tedaj,
+pravijo, če je povsod, ali je tudi v tvoji hiši. — Tudi, pravim. — Ali je
+v tvojem hlevu. — Tudi. — Ali je v tvoji kleti, vprašajo; jaz pa pravim:
+gospod, ne bodite hudi nad-me, v moji kleti ni Boga; nobenega Boga ne
+najdete v moji kleti, če ga tudi z užgano trsko iščete; in hudiča ne
+najdete v njej, če prav mrtvaške bukve v roko primete. Tako sem jim bil
+povedal in malo so šobo napeli in djali: Kerjavelj, pravijo, Kerjavelj,
+zakaj ni Boga v tvoji kleti, poprej si prav povedal, da je povsod, zakaj
+bi ga v tvoji kleti ne bilo. Jaz pravim: Zato ni Boga v moji kleti, ker
+nobene nimam. Tačas so se mi smijali.”
+
+“Zato ker si jim dobro povedal.”
+
+“Kaj ne da! Pa skorej bi bil pozabil, da me je deseti brat Mrtinek po vas
+poslal,” pravi Kerjavelj.
+
+“Kaj bi mi pa rad?” vpraša Lovre.
+
+“Veste kaj bo najbrž? Mrtinek je zbolel, leži, pri kraji je ko buča v
+zelniku, peté bo stegnil. Testament mu boste zapisali, jaz menim!”
+
+Ker je Kerjavelj to čudno novico tako malomarno pravil, kakor bi bila
+vsako uro slišati, ni mu Kvas za prvega verjel. Ali Kerjavlja je to zopet
+vjezilo in rotil se je na svojo mater in svojo morsko vojaščino, da
+resnico govori. Tudi je bilo vse Kvasovo odpovedavanje, da ne more in ne
+utegne od doma, da naj koga druzega poišče, zastonj, kajti Kerjavelj je
+djal, da ne sme o Mrtinkovi bolezni živi duši nič povedati, razen njemu.
+
+Do ure, ob kteri se je slemeniška družina k zajutrku spravljala, bilo je
+še precej časa in pot do Kerjavljeve koče ne ravno dolga. Zato se je
+Kvas naposled napotil s svojim tovaršem proti Obrhku.
+
+“Veste kaj vam pravim” — djal je medpotoma Kerjavelj — “jaz sem mož; to
+so tudi po svetu vedeli in vedó. Zakaj sem bil pa pomorski vojščak? To
+vas vprašam. Stara ciganka, Bog jej daj špeha in masla, bila je pri meni
+že pred dolgo leti in povedala mi je za tako srečo, da bom, predno sveti
+božič pride v deželo, nekaj podedoval. Morda je letošnji božič v mislih
+imela. Kaj menite vi, ki ste učen fant, kakor so se pri Obrščaku o vas
+menili, ali bi se ne dalo tako narediti, da bi jaz za desetim bratom
+kako stvarco dobil. On ima nekaj srebernih kebrov, vi boste pa testament
+pisali, če jaz prav mislim. Postavite v pisanje take besede in pokrižajte
+je, da bom jaz tudi kaj dobil. Sosebno tiste črevlje bi rad, ki je ima;
+saj vidite, da bom na zimo bos. In Obrščaku sem trinajst krajcarjev
+dolga naredil, te bi rad plačal, zakaj če dolg na oni svet nesem, ko bi
+se primerilo, da bi umrl, ne bom večnega zveličanja dosegel. Pa še eno
+kozo bi si tudi rad kupil, ko bi denar imel. In kamižolo imam raztrgano,
+glejte komolec mi jo je preril; Brzetov Tonek pak ima eno na prodaj.
+Kaj ko bi se kaj denarja dobilo? Naredite vi otovrej testament, saj ne
+maram ravno zastonj, ene krajcarje vam bi htel vreči za molk in poštenje.
+Nekaj bo vem da Mrtinek sam rekel vpisati, če ga opomnite, nekaj pa sami
+priznamovajte.”
+
+“Kaj meniš, da bi bilo to prav, ko bi se tako naredilo?”
+
+“Oj kako ste neumni! tako govorite, da ni ne za na ramo ne za na voz,
+prav tako mislite in govorite, kakor bi po temi hodil in sence iskal! Le
+poslušajte me: jaz imam dve kozi, eno mlado, eno staro — Dimko in Marogo.
+Če Marogi pokladam, dam jej mrve in slame, kaj ne? Nu, če ona zbolí in
+umrje, — sveti Luka volovske podobe je varuj! — kaj bo v jaslih pustila
+in komu? Senó bo pustila in slamo, kaj ne? Pa komu? Meni ne, ki sem jej
+ga dal in ki sem gospodar njen, zakaj jaz tega ne jem; ampak Dimki bo
+pustila, ki ž njo pri enih klinih privezana stoji. Ali ne bo tako, ka-li?
+Kaj pravite?”
+
+“To bo morda vse tako, Kerjavelj! Ti že umeš, kakove so kozje postave,
+jaz ne. Ali povedi mi najprvo to, kaj je desetemu bratu, kakovo bolezen
+ima?” pravi Lovre.
+
+“Nič, zdaj je to govoriti, koliko mi boste v Mrtinkov testament
+zaznamovali. Saj vem da znate, če le hočete; zakaj ljudjé govoré takisto,
+da ste črno šolo študirali in še hudobo znate zagovarjati. Zastonj ne bo,
+če mi dobro storite. Ali bom enkrat za žganje dal, da ga bova pila, ali
+vam bom kake tri tolste polhe prinesel za večerjo — še ne veste kako so
+dobri in vžitni v krompirji kuhani —, ali bom pa en poln svinjski pisker
+smolnjaka za kola mazati prinesel v grad, dobrega oljnatega, da se bo
+vlekel od kuhavnice ko dežni curek.”
+
+“Le tiho bodi, Kerjavelj, vsega tega ne boš nosil.”
+
+“Kaj!” — zadere se možanec — “kaj misli kdo, da ne morem ali da lažem.
+Vse, kar jaz rečem, je tako res, kakor bi pribil in privezal s klinom in
+s trto. Le stojte, da vam povem eno, potlej boste spoznali, če sem jaz
+resničen mož ali je kdo drugi.”
+
+“Že vem, da si pravi mož, le povedi, kar sem te vprašal, kako bolezen ima
+Mrtinek,” pravi Lovre.
+
+“Čákite no, saj ne gorí voda in obesil se ni nihče, to moram razpovedati,
+kar sem začel. Jaz sem resničen mož. Na svete Lucije dan so Hrvatje
+prešičev gnali — ono leto je bilo, ko se je Izvirnikova črešnja podrla,
+votla je bila in suha in stara kakor naša vas. Pa so je gnali po poti
+in tepli po ščetinah in en grd kosorep črn pes jim je poganjal. Tisti
+kosorepi pes poganja, laja in leta okoli takistih prešičev kakor sama
+božjast. Jaz pa gledam in ogledujem tisto živo žival. Kar ti jo en prešič
+od krdela ubere čez njive in dirjiha gori za mojo hišo in proti hosti.
+Jaz ves vesel mislim, Bog ti daj zdravje prasè, ti boš v hosto ubežalo,
+Hrvatje bogme te bodo pustili in jaz te bom našel in jedel. Ali tisti
+pes kosorepec letí za prešičem in ga grozno grize in ustavlja. Bil je že
+klek, kmalu ga prižene nazaj pa bil je ves krvav in raztrgan od pesjih
+zob. Komaj je hodil. Jaz postopim in pravim Hrvatom: Možjé! pravim,
+vi svinjski prekupci, pravim, ta žival bo crknila, predno na semenj
+pridete, in bo! Dajte jo meni za dar božji. Srečo boste imeli, pravim,
+kamor boste prišli. Pa mi ga niso hoteli dati. Kar me jeza popade in
+pravim jim: Šleve hrvaške, skoporitci, šemeži, svinje ženete gori, svinje
+boste gnali doli, prodali ne boste nič, zato ker ste nevoščljivi. In kaj
+se je zgodilo? Jaz sem tisti večer molil na čast sv. Lucije in ona je
+Hrvatom tako naredila, da sem jaz resnico govoril. Prekupci niso skoro
+nič prodali na semnji. Drugi dan sem videl, da so več gnali nazaj ko _tri
+polovice_ tistih prešičev.”
+
+“Ali bi tudi zdaj sv. Lucijo prosil, da bi meni škodo naredila?”
+
+“Ne mara da bi jo hotel poprositi. Ona me ima rada, to sem že tačas pri
+tistih prešičih videl.”
+
+“Te molitve te bom odrešil, zakaj nobenega testamenta ne bom delal, če je
+prav Mrtinek res bolan kakor praviš,” pravi Lovre.
+
+To je Kerjavlju upanje malo potrlo. Prizadeval si je po svoji najbolji
+moči Kvasa prepričati, da ni na to ni na óno stran ne bi bilo napačno, ko
+bi se kaj tacega napravilo, kar je on želel. Ko je pa videl, da mu noče
+ničesa obljubiti, obmolknil je in se jezno držal.
+
+Tako sta prišla do Kerjavljeve hiše, ktero hočemo bralcu natančneje
+pred oči postaviti, nekaj zarad tega, ker je enacih človeških stanovanj
+že poredkoma najti po Slovenskem, nekaj pa, ker smo te vere, da se je
+naš Kerjavelj, vsem njegovim slabostim in pomanjkljivostim vprek, vsaj
+kteremu izmed bralcev toliko prikupil, da bo potrpljivo bral, kje in v
+kakovem je stanoval. Kerjavljeva hiša je njegovega lastnega dela, tedaj
+jej ne moremo zameriti, če ni po nobenem pravilu stavljena. Ko se je bil
+ta mož za trdno namenil stanovanje za-se napraviti, ni se najprvo vsedel
+in mislil, kak črtež bi si naredil, po kterem bi potlej skladal, temuč
+vgozdil je v zemljo štiri stebre pokončnike, prevezal te s vprečnjaki, na
+vsacem koncu brano vtvoril in vrh vsega sleme obesil; vse to je delal,
+ne da bi bil vedel, kaj bo iz tega postalo ali hlev ali hiša ali oboje.
+Kakor vsak, ki dom dela, želel je Kerjavelj, da bi hitro izdelal, pa
+hotel je tudi, da bi bilo dobro. Za lepoto mu že ni bilo toliko, več za
+gorkoto. Začel je med tramovi pokončnjaki zidati ali bolj prav prostor
+zadelavati. Pa da-si se je ilovnati zid precej hitro vzdigoval od tal,
+zdelo se mu je vendar vse to dolgočasno, zató je naložil v zid panjev,
+golí, okornih skal in vsega. Zató še zdaj, ko Kerjavlja več ni, niso
+stene gladke. Streha je bila sicer le ena pa mnogovrstna, kajti Kerjavelj
+je pokril nekoliko s slamo, nekoliko z mahom, nekoliko z deskami ali
+z pezdirjem, po vrhu pak je imel naloženo kamenje in stara kolesna
+platišča, da mu ne bi sapa strehe trgala. Ker Kerjavelj ni bil nobene
+kamenite vloge v zemljo postavil, poobesila se je bila njegova hiša tako
+na zapadno stran svetá, da je Lovre stopivši skozi duri malo mislil, ali
+si je človek tu življenja v svesti ali ne.
+
+Še bolj čudno je bilo to stanovanje od znotraj, kajti bilo je tukaj vse
+v enem, hlev, izba, kuhinjska shramba in klet. V enem kotu ste bili
+privezani dve kozi, v drugem je bilo natovorjeno dokaj črnih piskrov
+krompirja, koškov za smolo in druge ropotije. Tam v poslednjem kotu pak
+je na slami ležal Mrtinek Spak.
+
+
+
+
+Sedemnajsto poglavje.
+
+    Tje v kamro, tje v kamro
+    Že sije prebeli dan,
+    Pomenek, pogovor
+    Še ni dokončan.
+
+              _Narodna pesem._
+
+
+Ko je deseti brat začutil, da je Kerjavelj s Kvasom v hišo stopil, obrnil
+se je od stene. Videlo se je, da mu vsako gibanje veliko težave in
+bolečine dela. Lovre je obstrmel, ko je videl, kako zeló se je Mrtinek
+od sinoči spremenil. Z rujavega lica je bila kri zginila in vseh tistih
+značajnih prog ni bilo po obrazu.
+
+“Ali ste prišli? Prav je, da ste prišli. Kerjavelj! primekni gospodu
+tisti panj, naj se vsede,” pravi deseti brat.
+
+Lovre je zapazil, da se Mrtinku ni samo način govorjenja sploh (poprej ga
+je, kakor skora vse ljudi, tikal) temuč tudi glas spremenil.
+
+“Kerjavelj! idi ven, midva imava svoje pomenke,” pravi Mrtin na dalje.
+
+Da-si ne posebno rad, pobral se je hišni gospodar Kerjavelj vendar iz
+hiše, poprej pak je pol skrivaj namežikal Kvasu in djal: “Kaj sem pravil,
+da bo testament!”
+
+“Mrtin,” reče Lovre, “jaz vidim, da si zeló bolán; pošlji po zdravnika.
+Če ti kaj manjka, nič ne skrbi, bode se že dobilo. Zdravje je draga reč,
+pa nikdar predraga.”
+
+“Za take ljudí ko ste vi, za-me ne! Meni noben zdravnik ne pomaga. Moje
+ure so se stekle.”
+
+“Te misli ne smeš imeti. Ti si nisi dal sam življenja, tedaj nisi
+gospodar svoj in ne veš, doklej imaš živeti. Kaj ne da privoliš, da
+pošljem po Venclja. Na Slemenicah je zdaj, koj bo tukaj,” pravi Lovre.
+
+“Če povem, da imam svinec v sebi, mislim da boš tiho — prosim ne zameri,
+da te tičem in govorim kakor v dnevih svoje neumnosti. Jaz že vem, zakaj
+te tičem.”
+
+“Svinec?” vprašal je Lovre.
+
+“Cel strel! pa ne vprašaj dalje, odgovora ne boš dobil. Kar sem steknil,
+to je zasluženo. Rad grem gori k svoji materi. Upam, da mi bo Bog
+milostljiv,” pravi Mrtinek.
+
+“Ali bi ti ne bilo veliko tolažbe, ko bi po duhovnika poslal?”
+
+“To bom že oskrbel,” pravi Mrtinek. — “Tebe bom pa nekaj druzega prosil.
+Veliko ljudi je, ki so me radi videli in marsikoga sem tudi jaz rad imel,
+zaupal pa nisem nikomur. Tebe bi bil lehko sovražil zavoljo tvojega
+imena in rodú, ki me na nekoga domišlja. Toda ko sem te vprvič videl,
+spoznal sem te, da nisi še drugemu svetu podoben, vzlasti pa enemu
+človeku ne, ki ti je v rodu, kterega sem pa jaz sovražil žive dni, Bog mi
+odpusti ta greh! Zató sem te rad imel in zató sem te prosil, da si prišel
+zdaj k meni, ko mi je treba človeka, kteremu moram nekaj zaupati. Ali
+smem tebi?”
+
+“Če ti jaz morem kaj storiti, storim ti z veseljem. Vendar če imaš kaj
+posebnega povedati, premisli, komu poveš. Jaz sem ti še skoro na pol
+tujec.”
+
+“To ni res! Ti si med dvema eden, ki ni verjel, da sem jaz to, kar sem
+bil na videz. Eden je vedel, ti si pa mislil. Rad bi šel s svetá, da bi
+to med vama ostalo. — Posezi tù v zglavje!”
+
+Lovre poseže v zglavje in dobí nekaj v ruto zavitih, listin. Mrtinek se
+stegne in je vzame v roke, nekoliko razvije, oko se mu zasveti in poljubi
+je: “Prijatelj! samo ena duša je bila na širocem svetu, ki je mene
+ljubila, kakor bolj ne more, in to je bila — moja mati. Ona je te črke
+pisala. Smrt imajo v sebi, zakaj enega človeka lehko pogubé. In vendar je
+je pisala ljubezen, ljubezen do sina!”
+
+Pri teh besedah desetega brata je Lovre videl, da se mu je solza utrnila
+z očesa.
+
+“Ali tvoja mati še živi?” vpraša Mrtinek.
+
+“Še,” odgovori Lovre.
+
+“Kaj pa oče?”
+
+“Tudi oče še živé.”
+
+“Ali pa ti ljubiš tudi svojega očeta?” pravi deseti brat. — “Da gotovo
+ga ljubiš. Srečen človek si, zakaj nobena reč ne žge in ne peče bolj
+človeka, kakor če ima očeta in ga mora sovražiti.”
+
+“Mrtin! ti si zelo bolan, nikar svojega zdravja še bolj ne kvari s tem,
+da si enake reči domišljaš,” djal je Lovre.
+
+“Domišljaš? Vprašam te, prijatelj, ali si je treba _domišljati_, če je
+človek vse življenje take misli in skušnje imel. Ti boš djal, da tacega
+ni, pa pogledi ga, ki pred teboj leži in videl boš tacega človeka. — Zdi
+se mi, da sem ti več povedal, kakor sem bil namenjen. Tukaj vzemi to
+pisanje in nesi ga na Polesek. Tam poišči starega gospodarja in daj mu
+vse to. Reci mu, da sem ga pred svojo smrtjo prosil, naj mi odpusti. Tam
+gori bom ž _njo vred_ — tako mu povedi — prosil Boga, da mu bo tudi on
+odpustil. Pa zarotim te na tvoje poštenje in na ljubezen do matere, ktera
+te je rodila in te s trudom, skrbjó in potrpljivostjo odgojila, pomni,
+da ne pokažeš te reči živemu človeku, razun njemu. Tudi sam je ne smeš
+pogledati.”
+
+Lovre je mislil že šop spraviti, ko se je Mrtinek še v drugo stegnil in
+rekel: “Daj, še enkrat daj edini žalostni spomin moje matere. Kedar sem
+imel to-le v roci, spomnil sem se nje, kako je na smrtni postelji slovo
+od mene jemala z jokom in težkim srcem. Tačas sem zaprisegel, da se bom
+maščeval. Da se nisem zahvaliti se imam samo njej, njenemu dobremu srcu.
+Deseti brat bi bil lehko premožen mož, ali zarad nje ni hotel biti, ki je
+v revščini in nadlogi živela.”
+
+Vse, kar je Lovre danes slišal in videl, vse to se mu je tako čudno in
+posebno zdelo, da vsega ni mogel razmotati. Pač že prej ni veroval, da
+bi bil Mrtinek v istini deseti brat z vsemi lastnostmi, ktere mu je
+kakor tacemu ljudstvo prisojalo in ktere si je sam tako dobro prisvojal.
+Ali zraven vsega tega ni nikdar mislil, da bi bil ta človek kaj več
+kakor bistroglav in lokáv mož, ki je znal morda nekaj iz samopridnosti
+ali pa iz posebnega veselja vlastito in čudovito živeti ter radoverne
+ljudi varati. Da-si bi mu bilo ta ali uni prigodek, kedajšnje Mrtinkovo
+govorjenje in vedenje lehko misel zbudilo, ktere se je ta dan prepričal,
+vendar ni prišel do tega, bodi-si da mu ni bilo mar ali pa da je z
+lastnimi rečmí imel prevdarka dovolj. Nehoté mu je tedaj vstala človeštvu
+sploh znana slabost zvedavosti in pozabljivši, da je deseti brat bolan,
+djal je: “Mrtinek! do danes te nisem poznal na tanko. Iz tega pak, kar
+si zdaj govoril, posnamem, da si drugačno življenje preživel, kakor sem
+jaz mislil. Za vse to te ne vprašam, že veš, zakaj si reč zakrival. Samo
+to bi rad vedel, ali ti je resnica, kar si prej djal, da bi namreč mene
+lehko sovražil zarad mojega imena in rodú.”
+
+“Ti si Kvas” — odgovorí Mrtinek — “Kvas se pa lehko spremení v besedo
+Kaves. Ti si iz kraja doma, kjer je neki Kaves doma.”
+
+“Na imenu in domu pač ni nič ležeče, Mrtinek!”
+
+“Vem da ne, prijatelj, vem da ne, če je človek pošten in dober, ostane
+pošten in časti vreden, naj ima kazno ali nekazno ime. Po imenu in po
+licu jaz ne sodim ljudi. Pa to pravijo ljudjé, da na lesniki jabelko ne
+zraste.”
+
+“Po tem tacem ti je kdo iz moje rodovine kaj žalega storil?”
+
+“Meni ne, meni ne!” odgovorí deseti brat ter na enkrat nekaj bolj resen
+postane. Lovre je mislil, da mu njegovo vpraševanje ni ljubo, zató je
+obmolknil. Ko tudi Mrtinek nekaj trenutkov ne reče nobene besede, vstane
+Kvas in pravi: “To pisanje bom že izročil, kakor želiš, ne skrbi. Sicer
+pa bo prišel zdravnik k tebi, če dovoliš ali ne dovoliš.”
+
+Mrtin je med tem v okajeni leseni strop gledal in ni poslušal, kaj pravi
+Lovre. Še le ko je ta mislil oditi, poklical ga je nazaj in djal: “Vsedi
+se na panj nazaj!”
+
+Lovre se je domislil, da ne utegne muditi se, da ga bodo v gradu
+pogrešali, vendar se ni mogel izgovarjati. Nekaj mu je djalo, da naj
+ostane in vstreže možu, kteri je imel pač nekaj zanimljivosti za-nj,
+da-si do današnjega dne ne več, kot toliko, kakor mika vsak original
+mislečega človeka, ki hoče poznavati čudno koderčijo tega sveta, v kterem
+je on sam en del, čeravno neznanljivo manjši, kakor si v svojem egojizmu
+včasih domišlja.
+
+“Od kod si doma in kaj je tvoj oče, to sem vedel popred, predno sem te
+videl,” — djal je Mrtinek. — “Zdaj te pa vprašam, ali ne moreš vedeti, če
+je kdo iz tvoje sorodovine kedaj šolal se?”
+
+“Pač!” — djal je Lovre. In kakor bi mu nekaj na um padlo, pogleda
+desetemu bratu v obraz. Pa da-si je bil poslednji postaren na videz in
+nagrban, toliko let, kakor bi jih bilo za potrjilo njegove hitre misli
+treba, ni mogel Mrtinku prisoditi.
+
+“Koliko je že tega in kdo je bil to?” vpraša Mrtinek. — “Jaz sem vedel,
+da se ne motim.”
+
+“To je kacih štirdeset ali še več let, kar se ne vé za-nj. Mislimo, da je
+umrl. Mojega očeta brat je bil.”
+
+Ko je Mrtinek to slišal, vprl se je z levo roko v zglavje, na pol vsedel
+se, in s čudnim strmečim glasom djal: “On je tvoj stric!”
+
+Koj po teh besedah pa se zgrudi na posteljo nazaj. Iz tega, kako je usta
+razvlekel in oči zatisnil, videlo se je, da ga je rana hudo zabolela ko
+je na nagloma sklonil se po koncu.
+
+“Da, res je, lehko je tako,” — govoril je potlej Mrtinek kakor sam s
+seboj. — “Mislil sem za gotovo, da je kaj tacega. Da bi bilo pa tako,
+stric, stric — tega nisem vedel. Da, v enem pismu sem našel Kvas, drugod
+je Kaves. Ali pa veš, da ni še kdo drugi tvojih prednikov šel od doma?”
+
+“Nobeden. Tudi za tega so doma pozabili. Le dvakrat sem slišal o njem
+praviti. Sicer so bili vsi kmetje. Moj oče je bil osem let star, ko je
+šel óni od doma. Potem se ni več oglasil. Pa kakor vidim, ti nekaj več
+veš o njem.”
+
+“Vem, vem, še preveč vem!” — pravi Mrtin nekako zamolklo. — “Ker te zdaj
+še bolj poznam, moram ti zgodbo povedati, ktere nisem druzemu ko sam sebi
+še nikoli pravil, da boš tudi ti vedel, kdo sem jaz.”
+
+Ker je povest Mrtinkova precejšno dolga, stavimo jo blagovoljnemu bralcu
+v naslednji odstavek.
+
+
+
+
+Osemnajsto poglavje.
+
+    On, ki je sam bil ljubi moj,
+    On, ki je pravi oče tvoj,
+    Šel je po sveti, Bog vé kam,
+    Tebe in mene ga je sram!
+
+                       _Prešern._
+
+
+“Že je tega nekaj let — tebe in mene še ni bilo — ko je v poglavno mesto
+naše dežele prišel mlad doktor zdravnik; imenoval se je Peter Kaves. Ni
+mi treba praviti, da je bil to tvoj stric. Zakaj je svoje rodovinsko ime
+spremenil, tega ne vem. Mislim, da mu ni bilo všeč in hotel se je bolj
+učenega napraviti.
+
+Hitro je bil znan po mestu kakor najbolji svojega poklica. Imeli so ga
+za najbolj učenega in res je ozdravljal ljudi, ki so imeli take hromote,
+da že zdravja niso več upali. Tako se je raznesel glas o njem tudi po
+okrožji.
+
+Nekega dne je dobil povabilo, naj pride v grajščino, ki je bila kake
+tri ure od mesta proč. Ob enem se mu je s prošnjo vred poslal voz. Ker
+je ravno utegnil, šel je še tisto uro. Plemenitaš Strug — tudi ime smem
+povedati, ker je ta rodovina do današnjega dne že vsa pomrla. — Strug ga
+je prijazno sprejel in mu naznanil, da je njegova stričnica, bratova hči,
+ktero pa kakor za lastno ima in ljubi, že več časa na očéh bolna. Tudi mu
+je tako povedal, da je doktor lehko umel, da ne gleda za noben, še tako
+velik denar, če se le deklica ozdravi.
+
+Doktor Kaves je bil denarja lakomen. To je bila njegova največa strast.
+Za to je storil vse, kakor bom še povedal.
+
+Ker je doktor videl, da bo tukaj plača jako dobra, djal je ugledavši
+bolne dekličine oči, da mora nekaj dni opazovati, od kod bolezen izvira.
+Grajščak je bil tega vesel in mu je zatrdil, da če se za nekaj dni v
+gradu ustanovi, bode se dobro imel kakor bi bil doma.
+
+Majdalena Strugova je bila stara tačas kacih devetnajst let. Lepa ni bila
+po obrazu, pa imela je lepo dušo, srcé dobro, ah! najbolje srce, kar sem
+jaz ljudi poznal.
+
+Doktor Peter Kaves se je na gradu seznanil bolj na tenko z grajščakom
+in njegovo stričnico. Bog mu je bil dal dober jezik, dar, kterega ne
+dobi vsak, po kterem se pa vendar vsak sodi. Govoril je doktor v tej
+mali druščini o tej in oni reči, vse pa je znal govoriti lepo in dobro.
+Tako se je prikupil grajščaku in moji ma — — _moji materi_ —, saj ti
+moram povedati, da je Majdalena Strug moja mati. Seznanil se je Kaves pa
+tudi z druzimi rečmi na gradu, tako na priliko je na tenko zvedel, kako
+veliko je premoženje Strugovo. Tudi je zvedel, da bo po stricu dobila vse
+Majdalena.
+
+On je bil lakomnež. Koj je sprevidil, da ne bi bilo težko Strugovo
+premoženje priženiti. On je bil lepe vnanje postave in zaupal je tudi
+veliko svoji zgovornosti.
+
+Res se ni motil. Moja mati je verjela prilizljivim lepim besedam mladega
+doktorja. Revica je mislila, da je ves svet tak ko ona, da ne zna
+goljufati, legati in krivo prisegati!
+
+Moja mati ga je ljubila v resnici in z vsem srcem. Tudi on je djal in
+kazal, da jo ljubi tako in tako. Ona je premalo poznala ljudi in svet, da
+bi bila ločila hinavščino in pravo misel.
+
+Ko se je doktor tako preveril, da mu na eni strani ni nobene ovire,
+potipal je na lehko še na drugi, da bi zvedel, kako njen stric misli,
+varoval se pa naravnost vprašati in povedati, da ravno on namerava dobiti
+bogato Strugovo. Ali tukaj je zvedel, da stric nikakor ni namenjen s
+svojo deklico tako nizko sesti, da bi jo dal temu ali onemu, ki nima ni
+gotovega premoženja niti vsaj njemu enacega imena. Vendar ni obupal.
+Plemenitaš je bil star. Dolgo ni mogel živeti. Čez pet let pak je bila
+deklica zadosti stara, da se je lehko sama odločila. Tako je sklenil
+čakati, kaj pride.
+
+Oko je bilo ozdravljeno in doktor je moral zopet v mesto. Plemenitašu
+se je bil znal toliko prikupiti, da ga je pri odhodu vabil, naj pride
+večkrat v njegovo hišo. Sicer pa je imel tudi po zimi priliko govoriti z
+mojo materjo, ko je s stricem prihajala v mesto.
+
+Tako jo je tri leta slepil s svojo ljubeznijo, ki je bila to se ve samo
+navidezna. Vse to zarad bogastva!
+
+Moja mati je bila dve in dvajset let stara. Ženini so se jeli oglašati.
+Marsikteri med njimi je morda iz ravno tako nepoštenih razlogov snubil,
+kakor Kaves. Vendar vem, da bi bil najslabeji med njimi bolji od
+doktorja. Pa moja mati je vero imela, da boljega in blažega nima vesoljni
+svet. Zató se ni udala v stričevo voljo, ki je, že slaboten in postaren,
+želel, da bi se možila pred njegovo smrtjo in jej je zdaj tega zdaj onega
+izmed tistih nasvetoval, ki so mu bili po godu.
+
+Stric je bil že nevoljen in je protil tako in tako.
+
+To je doktor vse zvedel. Ker se je bal, da ne bi mu spodletelo, česar je
+čakal že tri leta, da bi namreč stric moje matere ne prisilil kterega
+druzega vzeti, sklenil je kaj tacega nemogoče storiti. To kar je
+malopridnež naredil, zgodi se v naši deželi težko še kedaj. Pregovarjal
+je mojo mater, da bi se na tihem ž njim poročila. Mati moja je bila
+preveč vestna ženska, da bi se bila temu koj udala.
+
+Ko je razvidel, da sam ne opravi ničesa, dobil je za denar nekega
+malopridnega duhovna, ki ni hotel poznati svetosti svojega stanú in je
+bil zarad tega po viši duhovski oblasti od službe odstavljen zarad več
+pregreškov, ki so vsi izvirali iz pijanstva. Ta je moji materi skazoval,
+da tako djanje v teh okoliščinah ne bi bilo niti zoper cerkveni niti
+zoper deželski zakon, če se le poroka čez nekaj let očito razglasi ali na
+videz ponovi pred svetom. Ker je doktor to obetal, privolila je moja mati
+in omenjeni duhovnik ju je poročil.
+
+Pač se je moja mati kesala in grenke solze točila, ko je bilo to končano.
+Nekaj jej je menda v srcu djalo, da ta reč ne more srečnega konca doseči.
+Tudi se jej je koj zdelo, da se je doktor, poprej ves ljubeznjiv in
+prijazen, po poroki vidno spremenil. Pa revica je molila in Boga prosila,
+da bi vse na dobro obrnil in molitev jej je dajala upanje. Upanje! —
+upanje! Neumnost! —
+
+Od strani je slišala, da doktor Kaves, o kterem ni živ krst vedel, da je
+njen zakonski mož — da ta doktor Kaves ne živi posebno v strahu božjem in
+pošteni čednosti, kar se ženstva tiče. — O zakaj ni tega pred slišala! —
+In vendar tudi zdaj ni verjela, ni mogla verjeti! — Ko sta se sešla, kar
+pa je malokdaj bilo, vprašala ga je, ali je to res ali ne. On je sicer
+tajil, pa ne veliko. In ko se je začela bridko jokati, pustil jo je in
+šel. “Neumnica!” to je bila vsa tolažba vse opravičevanje!
+
+V enem pogovoru jima je govorica prišla na sv. vero in na Boga. Iz nekaj
+besedi, ktere je govoril, razvidelo se jej je, da nima nobene vere. Ko se
+je s strahom od njega obrnila, roki sklenila in zavpila: “Jezus! kaj bo
+s teboj!” zasmejal se je zaničljivo, vstal in šel pozdravivši jo z lepo
+besedo: “Ti si neumna!”
+
+In vendar ga je rada imela. Molila je za-nj, molila je tačas in še potlej
+v drugačnih časih, in še jaz sem moral ž njo moliti za-nj!
+
+Kacih šest mesecev po oni nesrečni poroki je stric moje matere zbolel.
+Naredil je testament. Moja mati ga je ljubila kakor očeta, ker jej je
+vest vedno očitala, da se je zeló pregrešila v poslednjem času zoper
+njega, stregla mu je še z večo nevtrudnostjo noč in dan.
+
+Doktor Kaves je bil poklican k staremu gospodu. Do tega je imel stari
+največe zaupanje. Mislil je, da je to njegov prijatelj, da ga bo _on_ še
+smrti otel, če ga bode le kdo. Kako strahovito se motimo na tem svetu!
+
+Moja mati je doktorja, predno je bolnika videl, na stran poklicala ter ga
+je s sklenjenimi rokami prosila: “Peter, ljubi Peter! Skrbi z vso svojo
+vednostjo, da boš strica ozdravil. On je moj dobrotnik in bode tvoj. Bog
+naju varuj pregrešne želje, da bi umrl! Temuč jaz rada čakam še deset,
+dvajset let, da so le stric živi in zdravi!”
+
+“Skrbel bom!” — djal je on.
+
+Dal mu je nekega črnega zdravila. Polovico je bolnik v dveh dneh popil,
+tretji dan je umrl. Tačas moja mati ni slutila nič hudega. Pozneje pak je
+v svojih burnih dnevih govorila, da je Kaves stricu zavdal. Skazati mu ne
+morem! Enkrat sem mu to omenil in na obrazu sem bral, kakor bi bilo res!
+Bog bo sodnik! Naj bo milostljiv!
+
+Sodnija je po stričevi smrti vzela testament in premoženje v svoje
+varstvo. Majdalena Strug je bila imenovana v poslednjem stričevem
+sporočilu za edinega dediča. Doktor Kaves je mislil, da je na koncu
+svojega namena.
+
+Pa Bog je drugače obrnil.
+
+Skazalo se je, da plemenitaš Strug, moje matere stric, vprek svojemu
+bogastvu ni nič lastnega premoženja imel. Vse je bil namreč podedoval
+po neki teti. Ta pak je imela sina, za kterega se ob smrti materini ni
+vedelo, kje je, in so ga sorodniki za mrtvega razznanili.
+
+Leto pred stričevo smrtjo je bil z daljnega prišel v svojo domovino
+nazaj. Ker pa je videl, da je stric že na koncu svojega življenja, ni
+hotel precej svoje pravice tirjati. Zdaj pa po Strugovi smrti se je
+očitno oglasil in skazal. Testament je bil ovržen, Majdalena ni imela
+nič, razen zapuščine svojega očeta, ktera pak ni bila veliko veča, ko
+dota vsake bolje kmečke hčeri.
+
+Pravda, ktero je moja mati po priganjanji doktorjevem začela, iztekla se
+je na njeno izgubo prav v kratkem času, ker je bilo vse očito po zakonu.
+
+Zdaj še le je prišlo moji materi spoznanje, popolno pa strašno spoznanje!
+
+Ko je doktorja, ki se je je odslej čisto ogibal, poiskala in ga opomnila,
+naj se sklenjena zveza razznani, ko mu je povedala, da bom jaz prišel v
+kratkem času na svet, kot sad te zveze: tačas se jej je pokazal pravi
+doktor Kaves.
+
+“Jaz te zdaj ne poznam! Beračice ne maram, sosebno grdé ne!” To so bile
+zadnje besede, ki je je ž njo govoril. Ta skušnja je bila pač podučilna,
+ali draga moja mati bi bila skoro življenje dala za njo. Morda bi bilo
+bolje!
+
+Ko je ozdravela na vročinski bolezni, pokazala se je druga bolezen,
+blaznost. Razum in zdravje na duhu se jej je za nekaj časa povrnilo, ko
+sem se jaz rodil. Pa ne dolgo potem in zopet se je je lotilo. In vse
+njeno življenje se je menjávalo zdravje in blaznost.
+
+Pač je imela dokaze sklenjenega zakona z doktorjem Kavesom v roci. Pa
+tožiti ga ne bi bila hotela, — ljubila ga je še zdaj, nevredneža; in ko
+bi ga bila hotela tožiti, ne bi bilo več mogoče, zakaj Kaves se je kaj
+tacega bal in šel iz dežele tačas, ko je moja mati pri tujih ljudeh in na
+pol mrtva ležala. Kam je šel, ni nihče vedel.
+
+Od kraja je stanovala moja mati v mestu. Kmalu pak je sprevidela, da v
+mestu njeno malo premoženje ne bi dolgo trpelo. Preselila se je z menoj
+na kmete. Sorodnik, ki je bil namesto nje podedoval Strugovo grajščino,
+ponujal jej je svojo pomoč. Pa ničesa ni hotela vzeti.
+
+Jaz sem jej bil edino veselje. Brez mene ni bila nikjer, ni delala
+ničesa. Le enkrat se spominjam, ko je bila zopet temna senca prevzela jej
+um in pamet, in sem jaz deček štirih let jokaje gledal čuden njen obraz
+ter poslušal nenavadne nekaj divje besede svoje ljube matere in si v
+smrtnem strahu nisem tega mogel razložiti: tačas se spominjam, da me je
+pehnila od sebe in djala: “Proč ti si njegov!” Pa koj v tistem hipu se
+jej je um povrnil, stisnila me je k sebi in djala: “Ni res, moj, moj!” Ko
+bi sto let živel, tega ne bi mogel pozabiti.
+
+Ko sem nekoliko odrasel, učila me je brati in pisati sama. Sicer pa mi
+je vedno pripovedovala, da bom študiral, da bom učen mož. Meni to ni
+dopadalo. Raji sem letal okrog po hosti in polji, nego sedel pri bukvah.
+Sicer pa je mati moja nevedé jemala mi veselje do učenja in mi cepila
+kali tacega brezpridnega življenja, kakor sem ga res imel. To pa je
+bilo posebno tačas, ko se jej je bolezen vračevala in mi je, ne vedé
+kaj govori, pravila vse, kar sem jaz tebi povedal in še več, vse bolj
+na tenko. Tako sem se, da-si vem, da mati ni nikdar tega hotela, navdal
+sovraštva do tistega moža, ki mi je življenje dal, ki je pa materi tako
+neusmiljeno srečo podrl in pokopal. Že kot mlad fantè sem si ga želel
+dobiti, da bi tako ravnal ž njim, kakor je on z materjo. Le z nevoljo in
+da bi matere ne žalil, molil sem zvečer ž njo vred “za časno in večno
+srečo očetovo.”
+
+Kolikor je bila moja mati starša, toliko bolj poredkoma jo je obiskovala
+bolezen. Zadnje leto sem jo še le potem spoznal, kedar jo je razumnost
+zapustila, da je postala zgovorneja in mi pravila o mojem očetu, kterega
+sicer ni v misel jemala.
+
+“Ti boš učen, ko on!” — govorila mi je ob tacih prilikah. — “Ti boš znal
+govoriti, še sladkeje ko on! — Legati in goljufati se boš naučil in,
+o! — še zavdajati, strupe poznavati, vsega se boš naučil, ko tvoj oče.
+— Pa ne smeš skušati, kar boš znal, greh je to! On je greh storil! —
+grehov veliko. Ti boš drugačen, ne boš podoben očetu. On ni imel srca ni
+ljubezni!”
+
+Tako mi je govorila. Meni se je šola pristudila. Mislil sem, da so vsi
+učeni tistemu enaki, ki ga mati _oče_ imenuje.
+
+Štirnajst let sem bil star, ko me pošlje v mesto, da bi v šolo hodil. Od
+nje sem se bil precej naučil, tako da bi bil lehko izhajal.
+
+Svoje premoženje je posodila moja mati kmetu, pri kterem sva stanovala
+in živela. Tačas je bilo že še toliko, da bi se bil jaz lehko nekaj let
+vzdržal. Za pozneje, ko bi bil stareji pak je imela mati namen, poprositi
+svojega sorodnika za pomoč, ktero jej je bil pred nekaj leti ponujal.
+
+Toda ni je bilo treba.
+
+Komaj je mati s solznimi očmi v mestu od mene slovo vzela naročevaje mi,
+naj bom priden in odšla od mene, ko sem jaz sprevidel, da sem preveč nje
+navajen, kakor da bi se mogel tujim ljudem privaditi. Komaj je bilo en
+teden, že sem bil na potu domú — ali ker pravega doma nisem imel, bolj
+prav — k svoji materi. Našel sem, da je ona taka ko jaz, da je jokala
+noč in dan za menoj. Vesela me je bila, ko sem prišel in karala me je ob
+enem. Prosila me je, naj grem nazaj in videlo se je, kako rada bi imela,
+da bi ostal pri njej.
+
+Naredila sva, da bom še eno leto odložil šolo, da se bom pridno učil od
+nje vsega, kar je mogoče, prihodnje leto pak bom šel za stalno in za
+gotovo nazaj v mesto.
+
+Ali tega prihodnjega leta ni doživela. Jaz sem mislil, da jo bom zmerom
+imel. Ah! ko bi jo _še enkrat_, le enkrat videl na tej zemlji, po kolenih
+bi šel do konca svetá!”
+
+Do sem je Mrtinek mirno pravil, le včasi se mu je poznalo, da mu spomin
+te ali one reči čutila zbuja, ktera težko kroti. Tù pak je na enkrat
+obmolknil, nekaj časa ni trenil z nobeno gubo na obrazu, potem pa mu je
+debela solza pritekla iz očesa in zjokal se je kakor otrok.
+
+Tudi Lovre je bil ginjen. Domislil se je svojih roditeljev in vprašanje
+mu je prišlo: Ali si ti tako spoštoval svojo mater, kakor ta spoštuje
+njen _spomin_? Koliko globokejo nežnejo čut ima ta človek, kterega bi bil
+marsikak izobraženec zaničljivo kakor siroveža po strani pogledal in
+obsodil, da blažega čutila, kakor je imajo živali, niti zmožen ni!
+
+“Še tisto zimo je moja mati nevarno zbolela — pravil je Mrtinek dalje. —
+Predno sem vedel ali je mogoče ali ne, videl sem jo mrtvo ležati. In ko
+bi z neba na zemljo padel, bil sem sam, brez sorodnikov, brez prijateljev!
+
+Na smrtni postelji mi je izročila svoja pisma in spričala. Ž njimi mi je
+rekla poiskati in skazati se svojemu očetu, tvojemu stricu. Kedar boš v
+veliki sili, poišči ga, tako mi je naročala, povedi mu, da ga prosim, naj
+tebi popravi, kar je meni hudega storil; povedi mu tudi, da mu iz srca
+odpustim.
+
+Tega poslednjega mu nisem nikdar povedal. Prosim tedaj tebe, moj
+bratranec! — pa morda te je sram, da te tako imenujem?”
+
+Kvas ni mogel odgovoriti. Podal mu je roko, ktero je Mrtinek smehljaje
+se prijel in stisnil, rekoč: “Bratranec! ko si pred precej veliko dnevi
+vprvič prišel v ta kraj, prorokoval sem ti, da me boš pomnil. Tačas sem
+to drugače mislil, zakaj čeravno sem mislil, da si mi morda po njem
+nekaj v rodu, nisem vedel, da si bratranec moj, in kar je še več vredno,
+bratranec dobrega srca. Pozabil pa nisem, kaj sem obljubil. Pa kaj sem
+te že hotel prositi? Že vem! Povedi mu ti, da mu je moja mati na smrtni
+postelji odpustila, povedi precej zdaj, ko mu boš pisma izročal, ktera
+sem ti dal.”
+
+“Gospod Piškáv je tvoj oče?” — vpraša strmé Kvas.
+
+“In tvoj stric! — Piškáv se imenuje. Menda mu je bilo ime Kaves zoperno
+in prekrstil se je, kar se je tukaj naselil.
+
+Ker sem ti že toliko povedal moram do kraja povedati.
+
+Po materini smrti bi bil imel jaz v mesto oditi zopet v šolo. Ali ni mi
+bilo mar naučiti se kaj več. Umrl bi bil najraji, zakaj nisem vedel,
+ali imam kaj opraviti na tem svetu ali nimam. Le ena misel mi je vedno
+in vedno prihajala, namreč ko bi _njega_ dobil, ki je mojo mater tako
+ponižal in prevaral, in storil, da je meni zamrla zgodaj prezgodaj, kako
+bi ga hotel pestiti, kako bi mu hotel hudo vest zbujati! To je zoper
+natoro, zakaj oče je oče, pa jaz sem imel svojo strast in ustrezal sem
+jej!
+
+Kmalu sem videl, da me ljudjé težko gledajo, pri kterih sem bil.
+Zapazivši to nisem prašal, koliko imam še materinega denarja dobiti ali
+kaj druzega, temuč navezal sem culo ter sem šel. Kam grem, tega nisem
+vedel. Tako se začne moje desetobratovanje.
+
+Ti boš morda vprašal, kako je to, da sem ravno ljudsko vero na desete
+brate na svojo korist obrnil in brez posla živel.
+
+To vprašanje sem si dostikrat sam postavil, zakaj sem tako začel, pa sam
+ne vem, če znam pravi odgovor ali ne. Od začetka sem hodil od kraja do
+kraja. Jesti sem povsod dobil, da še prosil nisem; več nisem potreboval.
+Moja mati je včasi norela, kakor sem ti pravil, tudi že tačas, ko še jaz
+nisem bil na svet prišel. Kmalu po njeni smrti, ko sem začel tako čudno
+živeti, čutil sem včasi tudi jaz, da sem njen sin. Včasi mi je čudno
+vrelo in kipelo po glavi; imel sem tačas nagnjenje do burne veselosti
+in sem govoril, da dostikrat skoro nisem vedel kaj. Tako so ljudjé sami
+začeli ugibati, da sem deseti brat. Meni je nekako dopadalo in navadil
+sem se.
+
+V poslednjem času, kar me ti poznaš, in že tudi pred precej dolgo, nisem
+več čutil tistega vretja v glavi. Vse, kar si videl ti na meni, bila je
+navada. Dostikrat je bila moja veselost samo odeja. Tukaj v srcu sem jaz
+drugače čutil in mislil.
+
+Ta pisma sem nosil s seboj, kakor spomin svoje matere. Očeta iskati mi ni
+bilo mar. Da sem ga našel, to se je prav naključilo. To je bilo tako:
+
+V ta kraj sem prav rad zahajal, ker so mi bili ljudjé po volji. Ta gospod
+Piškáv se je bil naselil že pred nekaj leti. Večkrat sem ga ogledoval,
+da nisem vedel zakaj. Nekega popoldne sem na jarku sedel pri hosti in
+sem prebiral razna pisma, ki je je mati od doktorja Kavesa imela. Mimo
+mene je on prišel, in da-si ne ogovarja nikogar sicer, zdelo se mu je
+menda čudno, da tak človek _bere_, ko sem jaz. Vpraša me, kaj imam, in
+ker mi je bilo ravno po nevedoma neko pismo padlo na tla, pobere ga in ga
+pogleda. Bilo je pismo doktorjevo moji materi, ko še nista bila poročena.
+Ne vem, kako je to, vsacemu druzemu človeku bi bil list iz rok izpulil,
+njemu ga nisem. Komaj je popir pogledal, spremetale so ga barve, čudno me
+je pogledal in vprašal:
+
+Kje si to dobil, človek?!
+
+Zakaj tako vpraša, zakaj je prebledel? mislil sem in na enkrat se mi je
+posvetilo; zdelo se mi je, da je meni majheno podoben, nihče ni vedel
+kdo, niti kaj je! Nihče drugi ne more biti! In rekel sem:
+
+Doktor Kaves, dajte pismo nazaj!
+
+Kako veš ti moje — —?
+
+Ime? — O to je lehko! Kako ne bi sin Majdalene Strugove vedel imena
+tistega moža, ki ga je v življenje spravil! — djal sem jaz.
+
+Tako sem njega spoznal in on mene. Od tistega časa sem mu bil kakor slaba
+vest. Zbadal sem ga, kjer sem ga dobil. Gluh sem se naredil za vse, kar
+me je on prosil. Spoznal sem, da to ni prav, pa drugače sem mislil, da ne
+morem delati.
+
+Še menj je bilo prav, da sem njegovega sina Marijana sovražil, ki ga ima
+menda iz kacega druzega zakona. Zató me je Bog kaznoval sinoči.”
+
+Dalje deseti brat ni mogel govoriti. Zakašljal je in kri mu je šla skozi
+usta. Lovre mu je pomagal, da se je vsedel.
+
+“Le pojdi, bratranec! — Rad bi bil zdaj sam. — Po duhovna bom poslal,
+da poravnam posvetnosti! — Reci mojemu očetu, naj pride k meni! —
+Pozvedi, če sem Marijana zelo poškodoval. — Bog ne daj! — V jezi in brez
+premisleka se je zgodilo!”
+
+Lovre mu obljubi, da bo vse opravil, zdravnika poslal in popoldne zopet
+prišel. Potem odide.
+
+
+
+
+Devetnajsto poglavje.
+
+    Vi bi boljše _briti_
+    Kakor pak soditi
+    Znali,
+    Mali
+    _Briči!_ hudiči!
+
+            _A. Kančnik._
+
+
+Kerjavelj je ves ta čas v veži sedel in nekov star koš zapletal z
+vitrami. Kesal se je, kesal kolikor se je mogel, da je tačas, ko je hišo
+delal, tako hentano debela hrastova vrata naredil, da se iz hiše venkaj
+nobena besedica ne sliši. Zakaj da se v hiši testament dela, tega je bil
+Kerjavelj tako zvesto prepričan, kakor da bo enkrat v nebesa prišel, kjer
+bomo samo dobro jedli in pili, če je to naš Kerjavelj pravo vedel. In
+volján je bil ob tej uri svetemu Petru obljubo storiti, da se bode tam
+gori v večnem zveličanji pol dne postil, da bi bil le zdaj slišal, komu
+misli Mrtinek Spak tiste tolarje in dvajsetice izročiti, ki je nekje ima
+zakopane in vragu v shrambo dane. Trikrat se mu je vitra utrgala, tako z
+jezo jo je nategoval, ko je videl, da se ne da ničesa slišati.
+
+Začel je tedaj mož misliti, s čim bi se Kvasu, kedar pride iz hiše, tako
+prikupil, da bi zvedel, kako je testament narejen. Dolgo je prevdarjal,
+kaj bi mu dal. Na zadnje jo je menda pogodil, zakaj vrgel je koš od sebe
+in vesel mencal roko ob roko, klobuk nazaj pomeknil in usta razvlekel,
+kakor da bi se mu zdéhalo.
+
+Kvas je prišel iz hiše.
+
+“Počakite, počakite!” — vpil je Kerjavelj nad-nj, “Jaz vam bom eno
+latovico tacega kislega mleka posnel, kot kraški sir. Kozje je res, pa
+če se ena skorja prosenega kruha va-nj zadrobi, naredi se taka jed, da
+nikdar tega. In ko boste vi to jedli, bodeva se nekaj pogovorila.”
+
+Kvasa ni bilo volja ukvarjati se s šemo, zató ni odgovoril ničesa in šel.
+
+“Ti bleda voda ti!” — godrnja Kerjavelj — “ti srobot iz grmovja ti,
+dolgohlača ti! — Meni, da je cesar ali pa še kralj, če mu tisti suknjeni
+répec doli visi! Le molči, Bog ti bo eno priložil okoli ušes in še rad
+boš žrl kozje mleko. Pa tačas ti ga ne bom dal, ne! Naj bom pet let v
+vicah zato gorel, če ti ga bom dal!”
+
+Lovre Kvas tega rohnenja ni slišal, nekoliko ker je bil že predaleč
+nekoliko, ker je Kerjavelj govoril bolj za svoja ušesa kot za ktera druga.
+
+Solnce je bilo že visoko na nebu, ko je Lovre koračil domu. Vedel je, da
+so ga med tem na Slemenicah pogrešili. Vprašanju, kje se je tako dolgo
+mudil, ni se bilo nikakor mogoče ogniti. Če naravnost povem, da sem bil
+pri desetem bratu tako dolgo, bode se jim pač čudno zdelo — mislil si
+je. Vsega povedati ni smel. Izmisliti se kaj verjetnega, bilo je težavno
+in sitno.
+
+Ko bi bil pisma, ktera mu je Mrtinek izročil, precej nesel gospodu
+Piškávu, kterega je zdaj poznal, zamudil bi se bil še dalje. Zató je
+sklenil najprvo iti na Slemenice in pozneje priliko dobiti, da se
+Mrtinkovega naročila iznebi.
+
+Pustimo svojega junaka, naj premišlja, kar je danes slišal in videl
+ter poglejmo drugam, kako se zbirajo oblačice nad reveževo glavo, ki v
+zdanjem trenotku menj misli, kakor kedaj, da ga kaka nevarnost čaka.
+
+Kake dve uri popred se je bila na Slemenicah zbrala druščina k zájutreku.
+Razun domačih so bili gostje prejšnjega dneva: stotnik, zdravnik Vencelj
+in hči njegova. Čudno se jim je zdelo, da ni Kvasa nikjer in ugibali so
+tako in tako, kam bi bil šel. Kmalu pak so moški zašli na drugo govorico
+o včerajšnjem lovu, o fajmoštrovem značaji in raznih malo imenitnih rečéh.
+
+Manica je bila nekaj tiha ter je na več vprašanj svoje prijateljice tako
+odgovarjala, da je poslednja videla, da so njene misli drugod kakor pri
+pogovoru in je naposled obmolknila, premagavši skušnjavo nagajati jej, da
+se boji za nekoga, ki ga ni tukaj.
+
+Zájutrek je bil že dokončan, ko stopi ces. sodnik iz okraja, gospod
+Mežón, v sobo. Spremljal ga je dolg, suhoten in na eno nogo malo šepast
+duh, ki mu ljudstvo pravi _berič_.
+
+“Tako! Še le danes pridete na moje povabilo? To ni lepo, gospod sodnik.
+Ko bi bil vedel, da ste bili včeraj doma, maščeval bi se že kako, da mi
+niste česti skazali, — —”
+
+“Sero venientibus ossa, — kostí so dobre zá-me” — prestriže hišnemu
+gospodarju besedo gospod sodnik Mežón, debeluhast, rudeč mož velicega
+nosú in kratko ostriženih las. — “Pa nekaj druzega vam moram naznaniti,
+zdi se mi, da še ne veste, da se je v vaši okolici strašno hudodejstvo
+zgodilo?”
+
+Vsi so se začudili in prestrašili.
+
+“Ali je kak poboj?” vpraša Vencelj.
+
+“Skoro bi bil, ali pa morda se bo še naredil. Mogoče je, da bo umrl,”
+pravi sodnik.
+
+“Kdo?” vprašalo je več glasov.
+
+“Bližnji sosedje ste in ne veste nič! Jaz pa pridem danes prav po
+nevedoma sèm in na potu zvem, da je neki hudobnež sina tega starega
+gospoda s Poleska skoro do smrti potolkel.”
+
+“Marijana?! — Ni mogoče, morda niste prav zvedeli. Sinoči je bil pri
+nas!” — pravi Vencelj.
+
+“Marijana, pravim! Danes po noči se je to zgodilo. Da se ne motim, priča
+vam dovolj ta protokol. Bil sem zdaj na Polesku. Ne govori nič in stari,
+ki je nekaj zdravnika, kakor sodim, trdi, da tri dni ne sme izpraševan
+biti. Vendar sem jaz namenjen preiskavo koj začeti. Gospoda pak bom
+prosil, da mi bodo pomagali.”
+
+Po tem naznanilu je Manica vstala. Strašna slutnja se je je polotila.
+Komaj je šla od mize proti vratom. Mati je to opazila in je hitela za njo
+ven.
+
+“Z mojim učenikom, gospodom Kvasom, sta sinoči ostala v hosti. On je
+kesno prišel domú, vedel bo, v kteri kraj se je Marijan obrnil in če je
+bil še kdo pri njima,” djal je gospod Slemeniški.
+
+“To denem v protokol. Dobro! Gospod Kvas je prva priča. Kje je, prosim,
+dajte ga poklicati,” reče sodnik.
+
+Gospodar je odgovoril, da ga danes že celo jutro ni. Vsi so obmolknili.
+
+Zdravnik Vencelj je rekel svoji hčeri, naj gre ven. Ravno tako gospodar
+svojemu mlademu sinu.
+
+“Gospodje! ne zamerite,” — djal je sodnik Mežón — “ali ne veste, morda
+sta bila ta gospod Kvas in Poleščanov sin kaj navskriž, postavim kakor je
+to med mladimi ljudmi navada zarad kake deklice ali kaj? Jaz ne dolžim
+in ne mislim nič. Ali da je ta prigodek velike imenitnosti in da je moja
+dolžnost reč na tenko preiskati, to mi boste pritrdili. Zato samo vprašam
+in menim, da je govorjeno samo med nami.”
+
+“Ravno nasproti vaši misli, gospod sodnik! — bila sta vedno prijatelja in
+jaz svojega učenika dobro poznam in vem, da kaj enacega ne more storiti.
+Vi ste se prenaglili,” djal je gospodar.
+
+“Prijatelj! ti ne veš kako je,” — oglasi se Vencelj. — “Tudi jaz imam
+tega Kvasa rad, prav rad. Do te ure mu ne bi bil ni slabe misli prisodil
+in še zdaj upam, da je prazno, česar se bojim. Da je Marijan Kvasa
+sovražil ravno zarad kaj tacega, kar je gospod sodnik omenil, to vem za
+gotovo. Včeraj zjutraj mi je sam pravil.”
+
+Sodnik se je vesel svojega ostroumja in pozabivši veliko resnost tega
+pogovora malo na smeh obrnil. Pa koj se je spomnil, da to ni lepo in djal
+je modro: “Dva razloga sem imel, da sem to vprašanje postavil, gospodje!
+Prvi razlog ali kakor smo včasi rekli “_indicium_,” bil je ta, ker je
+Kvas sinoči _pozno_ domu prišel; drugi, da ga danes nikjer ni videti.
+Zdaj je pa čestiti gospod zdravnik še tretjega povedal. Preiskava se mora
+začeti.”
+
+Zdajci je stric Dolef, ki se je bil še le zdaj zbudil, v sobo stopil in
+jel praviti novico, ktero so že vedeli. Ker je bil na mestu hudobnega
+djanja in še potlej v Polesku, zapisal je sodnik vse, kar je povedal.
+Sosebno važno se mu je zdelo, da je zvedel, kje se je vse to godilo,
+česar mu na Polesku niso bili povedali.
+
+Odpravili so se vsi proti Skalam.
+
+Tam na mestu so pregledali vsako potlačeno travo okrog tistega kraja,
+kjer je bilo pokrvavljeno.
+
+Kri je bila videti na dveh krajih. Tudi boso nogo so na dveh krajih
+sledili.
+
+To poslednje je nekoliko podrlo sodnikove razloge in “indicije,” po
+kterih je hotel Kvasa dolžiti.
+
+Pridružil se je bil preiskovavcem kmet iz vasi. Ta je trdil, da je sinoči
+čul strel na tem mestu. Sodnik mu je ometal, rekši da laže, zakaj Marijan
+je _udarjen_ ne obstreljen. Kmetič si iz spoštljivosti do gospoda ni upal
+svojeglavo trditi. Raji je verjel, da se mu je senjalo ali kaj tacega. Ko
+je pa malo po grmovji okrog hodil, našel je puško, ktero je bil prejšnji
+večer Kvas pri kamenu pozabil in Marijan potem po gošči zagnal.
+
+Spoznali so Kvasovo puško in bila je izstreljena.
+
+Sodnik je imel četrti in peti vzrok. Djal je, da mora Kvasa prijeti in v
+ječo odpeljati.
+
+Drugi so molčali. Pet razlogov je govorilo zoper Kvasa, in samo eden,
+bosonoga stopinja, za njega.
+
+Znano je, da če enkrat začnemo koga na sumu imeti, podpira ta sum vsaka
+najmanjša stvarca iz sedanjosti in prejšnjih časov. Tako je tudi gospod
+stotnik medpotoma proti gradu začel domišljati se, kaj se mu je vse o
+včerajšnjem Kvasovem obnašanji proti Marijanu in celi druščini čudno
+zdelo.
+
+Med tem je bil Kvas prišel domu. Stara Urša, ki mu je zájutrek prinesla,
+pravila mu je, kaj se je zgodilo z Marijanom. Iz Mrtinkovih besed in po
+tem pripovedovanji je obsodil, kako je ta reč. Namenjen je bil koj v
+Polesek iti in prepričati se, ali je res tako hudo, kakor dekla pravi.
+Vsikakor pak je sklenil molčati in svojega ravno najdenega bratranca ne
+izdati.
+
+Kam so gospodje šli, tega mu Urša ni vedela povedati.
+
+Ravno je stopil iz veže, da bi šel na Polesek, ko ga srečajo sodnik,
+gospodar in drugi.
+
+“Gospod Kvas!” — začel je sodnik s svojim najslovesnejšim glasom — “pojte
+z nami v grad nazaj, nekaj bomo govorili z vami.”
+
+Ko so v sobo prišli, prijel ga je gospod Mežón za ramo in djal: “V imenu
+cesarske postave vas dam jaz tukaj ukleniti in greste z menoj!”
+
+Kaj tacega Lovre pač ni pričakoval; zató je malo osupnil. To je sodnik
+opazil, namežikal je drugim in imel je šesti podpirajoči razlog ali
+indicij, da se ne moti. Koj pa je bil Kvas zopet miren in djal je: “Ali
+ne smem vedeti, zakaj me doleti ta čast, da moram _uklenjen_ z vami?”
+
+“Prosim, potrpite za odgovor,” — pravi sodnik. — “Če se mi vsi motimo,
+doboste popolno opravičenje. Za zdaj pa vsi dokazi proti vam govoré in
+jaz kakor sodnik moram svojo dolžnost storiti.”
+
+“Tedaj storite svojo dolžnost!” reče Kvas.
+
+“Ne, jaz vem, da je gospod Kvas tako nedolžen, kakor jaz,” — djal je
+stric Dolef. — “Samo recite, da z Marijanom niste imeli nič, in jaz vam
+bom verjel.”
+
+Zdaj je Lovre vedel, česa ga dolžé. Moral je ali v ječo za nekaj časa iti
+in ljudém vero pustiti, da je on hudodelec ali pa izdati desetega brata.
+Pomislil je na Manico in skušnjava ga je obšla, da bi govoril. Saj
+Mrtinek bode prej umrl, predno bi mu sodnija mogla kaj, djalo mu je. In
+če umrje in Marijan umrje, ali ne bo sum na tebi ostal za vselej? Pa ne,
+to bi bilo nemožato!
+
+“Ne bilo bi mi težko skazati vam, gospod sodnik, da me po krivem dolžite,
+ko bi hotel in smel govoriti. Grem z vami, saj se dolgo ne bom mudil,
+upam. Samo to vas prosim, da se gredoč oglasimo na Polesku. Jaz bi rad
+Marijana videl, kako mu je, in sicer imam še nekaj opravka, kteri me bo
+kakor upam opravičil,” reče Lovre.
+
+Ugovora ni imel sodnik nobenega. Prosil je gospodarja, da bi šel nekaj
+časa ž njimi. Berič je pristopil in izvlekel železje, da bi Kvasa
+uklenil. Pa zdravnik Vencelj in drugi so po Kvasovem obnašanji in
+govorjenji že dvomili, da bi bil on kriv. Djali so, da železja tukaj
+treba ni. Sodnik jim je pritegnil s to pogodbo, da Kvas s pošteno besedo
+obljubi, da ne bo skušal ubegniti, kar je tudi obljubil.
+
+Zdajci se vrata odpró in Manica stopi v sobo, bleda in objokanih oči.
+Kakor ne bi nikogar videla v sobi razen Kvasa, stopila je k njemu,
+položila roko njemu na ramo in djala: “Kaj ne, Lovre, da te ne poznajo,
+da tebi ni mogoče storiti kaj tacega. Če te ves svet obsodi, jaz te ne
+bom, samo reci, da ni res!”
+
+Gospoda Benjamina je rudečica oblila.
+
+“Dobro, deklica, dobro”! — reče poštenjak stric Dolef — “jaz tudi tako
+pravim.”
+
+“Ni res! Skazalo se bo!” djal je Kvas in tudi on je zarudel, zakaj vedel
+je, da mu odsihdob, ko se je Manica tako očito izdala, ni več obstanka
+na Slemenicah. Rad bi jej bil v roko segel, rad bi jej se bil zahvalil,
+in rad bi bil tudi kako popravil, kar je napačnega naredila v prenaglem
+strahu. Pa pogledal je njenega očeta in preveril se je, da vse to ni
+mogoče.
+
+“Verjamem ti! — Tebi bolj kot drugim!” — rekla je ter mu podala roko. —
+“Zdrav! pojdi, opraviči se in vrni se enkrat. Vse eno, če ves svet vé:
+_ti ali nobeden_!”
+
+Lovre se jej je zahvalil z enim pogledom.
+
+Oče njen, ki je do zdaj strmé stal kakor pribit, stopil je k njej ter jo
+prijel za pod pazduho. Jeze mu je lice gorelo.
+
+“Kaj to pomenja? Hajdi, tukaj nimaš ničesa opraviti!”
+
+Molčé je šla z očetom ven. V svoji sobi si je še le razjasnila, kaj se je
+zgodilo, in grenke solze so jej nekoliko olajšale težko srcé.
+
+Kmalo potem je oddrdrala grajska kočija, v kteri so s Kvasom sedeli
+sodnik in grajski gospodar. Berič se je vsedel spredaj h kočijažu.
+Večkrat pak se je ozrl nazaj, kakor da bi se hotel prepričati, da vjetnik
+še sedi med dvema gospodoma.
+
+Zbog poslednjega grajščaku in sodniku neprijetnega prizora, ni hotel ne
+ta niti oni kake govorice začeti. Najmenj pa je mogel govoriti Lovre.
+Molčé so se tako pripeljali do Poleska. Tu še le je grajščak stopivši
+z voza spregovoril in djal obrnivši se k Kvasu: “Gospod Kvas! jaz nočem
+dvomiti, da se boste opravičili in iz srca želim tega. Vendar, če kaj
+mislite, boste sami sprevideli, da se v mojo hišo ne morete več vrniti
+po tem, kar sem žalibog ravno zdaj doživel in videl. Očitati vam nočem
+ničesa. Mlad človek ne pomisli, kaj počenja. Jaz sem bil do poslednjega
+trenotka z vami zadovoljen, prav zadovoljen in res mi je žal, da ste se
+spozabili. Vem, da je moja hči tudi sama kriva, morda toliko ko vi. Zató
+se razideva kot prijatelja in želim vam vso srečo po svetu. Tudi me bo
+veselilo, če se v _poznejih_ letih, ko bo ta reč na oba kraja pozabljena,
+oglasite pri nas, zdaj kmalo pa ne. Vaše obnašanje in vaš značaj mi je
+všeč. Vendar po premisliku boste lehko našli vzroke mojega ravnanja. Kar
+imava še skupaj, pošljem vam, kedar in kamor hočete. Z Bogom, dobro se
+imejte, zdaj grem jaz domu.”
+
+S solznim očesom je stisnil Kvas roko, ki mu jo je grajščak podal. Hotel
+mu je odgovoriti, pa beseda mu je ostala v grlu in ko se je zavedel, bil
+je mož že odšel.
+
+
+
+
+Dvajseto poglavje.
+
+    Mogočni svetec, grmeči Elija,
+    Lej zvezane imam jaz roké
+    Ti pa grmiš po širocem nebu
+    In skoraj ne vidiš pod sabo zemljé.
+
+                          _Fr. Levstik._
+
+
+Gospod Mežón, o kterem so mi stari očanci pravili, da je bil trd in oster
+mož, kteri ni drugega poznal in veroval kakor suho postavo, pokazal je
+v tem hipu, da vendar ni tako brez srca, da se mu ne bi nihče smilil in
+tako je menda ovrženo natolcovanje omenjenih modrijanov iz tedanjega
+časa. Ko je namreč videl solzo v Kvasovem očesu, padla je polovica tistih
+“indicij” in mislil si je: človek, ki je drugemu hvaležen in se težko
+od njega loči tačas, ko ga od sebe pahne, tak človek ne postane lehko
+pobojnik.
+
+“Le pomirite se, gospod Kvas!” — tolažil ga je. — “Kakor pravite in
+kakor vam jaz tudi verjamem, boste kmalo zopet prosti. Meni pak ne smete
+zameriti, jaz imam ostre dolžnosti, kakor se boste sami prepričali,
+saj boste učili se pravice, kakor sem čul. In potlej, kedar vas bom
+vsega suma oprostil, govoril bom z gospodom grajščakom in preverjen
+sem, da bode moja beseda nekaj veljala. Kar se deklice tiče, to se ve
+da boste morali potlej z nimar pustiti. Pa saj je svet velik in deklet
+vsakovrstnih ima, da jih pride deset na enega. Meni verjemite, jaz sem
+nekaj skušal. Jaz, postavim, sem še le peto vzel za ženo izmed tistih, ki
+sem si jih bil izbral. Ječe se za nocoj tudi ne bojte. Skrbel bom, da se
+vam posebna poštena soba dá in postreže, kakor boste želeli.”
+
+“Hvala!” odgovoril je Lovre ob kratkem.
+
+“Zdaj pa pojdiva v to razneseno gnezdo, v Polesek, da pozveste in
+opravite, kar bi radi.”
+
+Na pragu je stal gospod Piškáv in kadil tobak. Ker od velike starosti že
+ni dobro slišal ni videl, zagledal je prišleca še le, ko ga je sodnik
+ogovoril. Pogledal je kviško, nagrbančil suh obraz še bolj in vprašal:
+“Kaj želita gospoda?”
+
+Sodnik vpraša: “Kako je Marijanu?”
+
+“Hvala! Bolje!” pravi oče skoro osorno.
+
+“Ali bi ga ne smel videti?” vpraša Kvas.
+
+“Ni potreba. Govoriti še ne sme, tudi ko bi lehko,” odgovori starec ter
+se malo pokloni in meni nič tebi nič jima hrbet obrne, da bi šel v hišo.
+
+Kvas stopi bliže in mu tiho reče: “Gospod doktor, vaš sin Mrtin vas lepo
+prosi, da bi še danes prišli k njemu v Kerjavljevo kočo. Bolán je in
+nekaj imenitnega bi vam rad povedal.”
+
+Stari je poročevavca debelo pogledal in lice mu je malo zarudelo. Rekel
+pa ni nič, ampak šel v hišo.
+
+Kvas bi mu bil rad dal Mrtinkova pisma, pa nekoliko ni hotel tako da
+bi bil sodnik videl, nekoliko pa ni bilo mogoče, ker starec ni hotel
+počakati.
+
+“Čuden človek je ta Piškáv. Pa trdne mora natore biti. Jaz sem že
+petnajst let tukaj za sodnika, pa vedno se mi enak zdi, nič se ni
+spremenil,” govoril je gospod Mežón, kteri bi bil jako rad videl, da
+bi se bil kak pomenek začel med njim in njegovim vjetnikom. Pa Kvas je
+odgovarjal, kar se je najkrajše dalo.
+
+“Zdi se mi, da vam je vsa ta današnja reč preveč do srca segla” — pravi
+dalje sodnik. — “Pa to ni prav! Kaj pa bi bilo to, ko bi se bila res
+sprijela! Saj pravi stari, da je dobro! Če pa umrl ne bo, potlej ne bo
+take sile. Mlad človek ne sme precej žalosten postati. Jaz, postavim,
+ko sem na Dunaji študiral, bil sem tudi nekdaj v tako reč prišel. Zunaj
+mesta smo enkrat pili štirje rojaki. Pri drugem omizji je pa bilo vse
+polno rokodelskih pomagačev. Pozabil sem že, kako je bila navskriž zabáva
+med nami prišla, to še vem, da je onih eden enega naših udaril. Prec smo
+bili po koncu in po kranjski — to se ve malo preveč prvotni — navadi,
+odlomili smo vsak eno stolovo nogo in klepali smo Dunajčane, da je bilo
+veselje. Policija je prišla in vsi štirje smo bili eno noč zaprti. Sicer
+smo se pa tako dobro znali zgovoriti, da so bili oni otepeni še posebej
+kaznovani, mi pa nič. Kaj tacega je človeku na stare dni prijeten spomin
+mladih divjih let.”
+
+Naposled je vendar tudi gospoda Mežóna zgovorljivost minila. Stisnil se
+je v drugi kot kočije, roke del pod pazduho na križ, in gledal kako konja
+noge vzdigujeta in kako se oblaki zbirajo.
+
+Za Kvasa je bil današnji dan imeniten in določiven. Ni mogel skoro sam
+sebi verjeti, da bi se bilo danes vse to zgodilo. Našel je dva sorodna
+človeka, o kterih ni nikdar vedel, da sta kje na svetu. In kaka čudna
+sorodnika! Toda za dobičkom, če se more dobiček imenovati, da človek
+spozna na smrtni postelji ležečega in čudnega starega pusteža, ki
+govoriti noče, za dobičkom je prišla koj izguba. Česar se je bal, zgodilo
+se je danes. Ni zapustil Slemenic s skrivno ljubeznijo do nje v srcu, in
+z upanjem, da se čez malo let vrne in bode uslišan! Ni šel, kedar bi bil
+sam hotel, moral je iti, in pot nazaj mu je zagrajena. Da celó pustil je
+v trenotku marsikoga v dvomu, da je morda pobojnik, tedaj nevreden gost
+poštene družine. In kdo je bil prvi vzrok tega?
+
+Bolj kakor kedaj si je Lovre v tem hipu želel prijatelja zraven sebe
+imeti. Le ž njim bi bil lehko govoril, govoril veliko. Pa bil je daleč od
+njega! Tako mu je prišla misel, kaj bo ž njegovo najbližo prihodnostjo.
+Druzega mu ni kazalo, kot v daljni svet iti za prijateljem, čeravno je
+prej bil namenjen še nekaj časa počakati, da bi se tiste sitne okoliščine
+zboljšale, ktere slabeji del našega bitja tako ostro tirja. Domu mu
+nikakor ni bilo iti. Kako bi pred staro majko in resnega očeta stopil
+in kaj bi rekel? Da je bil hudodelstva dolžen ali celó da je moral
+zaradi druge razmere grad popustiti, ktero bi skoro gotovo po svojem
+enostranskem razumu napak sodila?
+
+Med tacimi mislimi je Lovre pozabil, da se pelje v ječo. Voz obstane in
+sodnik pravi: “Zdaj smo doma. Do večera pojte z menoj. Jaz vas bom svoji
+ženi predstavil in jej ne bom pravil, zakaj ste prišli z menoj. Opazoval
+sem vas vedno, in veselim se že, da vas bom imel za zamero prositi. Zató
+bodite moj gost nekaj časa, ne jetnik, da se ta reč razjasni. Spali boste
+v čedni sobici, ktero je moj pisar imel do zdaj in, če kaj potrebujete,
+le povejte!”
+
+“Zahvaljujem se vam lepo, gospod sodnik, za vašo dobrotnost. Pa za zdaj
+vas prosim, odkažite mi sobo, o kteri ste govorili. Rad bi bil malo sam.
+Upam da se bom malo časa mudil pri vas, morda tako dolgo, da bo Marijan
+mogel govoriti, ali pa še ne. Potem ko bom suma popolnoma očiščen,
+porabil bom vaše prijazno povabilo, da me boste z gospó seznanili.”
+
+“Kakor vam je bolj po godi?” pravi gospod Mežón.
+
+Tako je prišel Lovre v ječo. Neka nevolja ga je prijela, ko je bil
+sam v stanici. “To je pravica?” mislil je sam pri sebi. — “Po praznem
+domišljevanji in površni preiskavi poštenega človeka zapró in ne
+pomislijo, kaj lehko vse iz tacega početja pride. Kdo bi si bil davi
+mislil, da bom spal nocoj v najbliži soseščini navadnih tatov.”
+
+Večerji, ktero mu je mlada sodnikova služabnica s porednim smehljanjem
+prinesla, Lovre ni veliko škodoval. Prosil jo je, naj mu od sodnika
+prinese papirja in pero in je začel pismo pisati svojemu prijatelju. Da
+bi druge neprijetne misli odpodil, popisoval mu je kolikor je mogel
+humoristično svojo ječo in vzroke, zakaj je va-njo prišel.
+
+Škoda, da se je iz prič in dokumentov, po kterih smo to istinito povest
+snovali, z druzimi imenitnimi rečmi vred, izgubilo tudi to Kvasovo pismo.
+Zakaj dobiček bi bil dvojen, ko bi se bilo ohranilo: prvič bi bil bralec
+videl, kakošen humorist je bil ta prečudni Lovre Kvas; drugič bi bili
+pa mi še na konec tega kratkega poglavja kaj boljega in kratkočasnejega
+lehko pristavili, kakor je od spredaj in — morda bi še bili se ljudjé
+dobili, ki bi bili napačno misel imeli, da je pismo dobro narejen
+falzifikat. To pak bi nas bilo povzdignilo v očéh tistih učenih glav, ki
+se kritikarji imenujejo. Pa kaj hočemo, kar ni, pa ni — kakor je djal
+tisti, ki je iz prazne kupe vino pil.
+
+
+
+
+Eden in dvajseto poglavje.
+
+    _Štef._ Če si človek, pokaži se;
+      če si hudir, stori kar hočeš.
+    _Trinkul._ O odpusti mi moje grehe.
+
+                              _Šekspir._
+
+
+Mesec se je na večer prikazal izza vzhodnih gorá, od kraja velik in vedno
+manjši, kolikor više se je vzdigoval. Nastala je lepa, tiha noč, brez
+sape in brez oblakov na nebu.
+
+Ko bi bil kdo okrog Poleska hodil, videl bi bil v črn plašč zavitega moža
+z veliko kučmo na glavi in debelo precej dolgo palico v roci, tiho iz
+veže priti in s počasnim gostim korakom, kakor je starim ljudém navaden,
+kreniti po poti proti vasi.
+
+Vsak, kdor bi bil tu znan, ugenil bi bil, da je ta ponočni šetavec gospod
+Piškáv, ali če ga s pravim imenom imenujemo, doktor Kaves.
+
+Da-si je mesec svitlo svetil, videlo se je vendar, da so starca že jele
+oči popuščati, zakaj tipal je vedno s palico pred seboj in še se je
+spodtikal tù in tam ob kamenje, ki je nepotolčeno ležalo po pustem potu
+do Obrhka.
+
+Prišedši do blizo vasi, postal je malo in premišljal, kod bi šel, da bi
+bilo bolj prav. Zagledal je luč na hribcu, kjer je Kerjavljeva koča stala
+in ne gledé veliko na steze in meje, koračil je vse vprek. Pred kočo pak
+je zopet postal kakor da bi pomišljal, ali bi potrkal ali ne. Odločil se
+je naposled ter dvakrat udaril s palico po durih.
+
+Okno se odpre in Kerjavelj pomoli svojo debelo glavo ven. Pa kakor da bi
+ga bil gad pičel, pomakne se hitro nazaj.
+
+Doktor Kaves bi bil lehko slišal, kako je Kerjavelj po hiši sem ter tje
+dirjal in ves v strahu vpil: “O Jezus in sv. Lucija! Na pomaganje! — O
+kje imam žegnano vodo, žegnano vodo! In oljkino vejico od cvetne nedelje!
+Hudič, hudič, sam hudič je po tebe prišel! Pred vrati stoji, ves čern je.
+O sv. Lucija! Moli Mrtinek, moli! Gotovo si popred, ko so bili gospod
+pri tebi, kakov smrtni greh zamolčal.”
+
+In ko je Kerjavelj našel v neki črepinji, s pajčevino zavlečeni, žegnano
+vodo in oljkino vejico od cvetne nedelje, začel je skozi okno neusmiljeno
+škropiti in vpiti: “Hudoba, poberi se, hudoba, poberi se!” Ali hudoba
+pred vrati se ni hotela pobrati. Trkalo je čedalje bolj.
+
+Kerjavelj tje v zadnji kot počene in začne moliti, ropotati in regljati,
+da je bilo groza.
+
+Težko je bilo Mrtinku Kerjavlja toliko utolažiti, da si je dal
+dopovedati, da zunaj ni hudiča, ampak najbrž Lovre ali pa gospod Piškáv.
+Tako se je dal preprositi, da je šel odpirat. Vzel je svojo črepinjo z
+žegnano vodo, storil križ in junaško zapah odrinil od vrat ter ob enem za
+dva koraka odskočil.
+
+V veliko njegovo tolažbo je namesti hudobe v izbo stopil samo stari
+Piškáv. Mrtinek je Kerjavlja prosil, naj gre ven.
+
+Bralec je gotovo že zapazil, da je naš Kerjavelj nagle jeze, in da
+sosebno rad godernja, če se mu prav po všeči ne godi. Ni nam tedaj treba
+praviti, da je tudi zdaj prav slabe volje šel ven.
+
+“Da bi te sapa vzela, sivec ti sivi!” govoril je zunaj pred vrati in
+je oddihovaje se luno ogledoval. “Kako sem se ga ustrašil! Prec bi ga
+otepel, če je prav gospod, ko bi se le upal. Da bi se le ne bila kakova
+žilica v meni utrgala, ker tako dihtim ko kovaški méh. Še enkrat naj
+pride ta starec, in naj me tako zastraši, jaz mu bom tri take tje v zobe
+povedal, da se bo za uho prijel, saj jaz tudi njega ne strašim, zakaj bi
+pa on mene? In pa še to to! Ti škrici v mojo hišo dohajajo, jaz moram pa
+zunaj biti tačas. Čaki me čaki, kar noter grem, pa ga bom vprašal, kdo je
+hišo zidal, jaz ali on? Čegava je, moja ali njegova? To me pa prav zares
+grabi! Jaz bom videl, kdo bo meni rekel: pojdi ven! Kaj sem mačka ka-li,
+ali pa še pes, da me bo ven gonil?”
+
+Kerjavelj vstane in hoče v hišo iti, da bi Mrtinka in Piškáva pošteno in
+do dobrega ozmerjal. Pa ravno tako naglo se skesa in zopet vsede.
+
+“Kaj jim čem?!” — pravi. — “To so vsi coperniki! Nobeden ni v gnadi božji
+zapisan. Če se tacih bolj ogibljete, bolji možjé boste.”
+
+Nekaj časa se zamisli.
+
+“To pa to!” — začne zopet. — “To mu bom pa precej jutri povedal, desetemu
+bratu, da potlej ko bo mrtev, ima me pri miru pustiti. Tega jaz kratko in
+malo nočem, da bi z onega sveta nazaj hodil in po noči okrog moje hiše
+lazil in strašil. Če ima kaj na vesti, naj mi zdaj pové. Kaj je meni tega
+treba, da bi spati ne mogel po noči od straha? Tega meni ni nič treba!”
+
+In enacega je Kerjavelj še mnogo uganil luno ogledovaje. Gospod Piškáv
+pride iz koče in hitro odide.
+
+“Pa reci kdo, da je ta človek v gnadi božji!” godernja Kerjavelj in gleda
+za njim. — “Star je ko zemlja in vendar ti dirja, kakor bi kraško burjo
+spustil.”
+
+In res je imel stari posebno spešne korake. Palica mu je malo rabila in
+le redkokrat se je spodteknil.
+
+Pomenek, ki ga je imel s svojim sinom, desetim bratom, menda nikakor
+ni bil tak, da bi se mu bilo srce olajšalo, temuč videlo se je, da je
+posebno nemiren in razburjen. Večkrat je pogledal proti nebu, roka se
+mu je pestila in čuden glas je bil slišati iz njegovih ust, glas, ki je
+kakor izdih globoko od znotraj privil se na jezik, ki je pa bil bolj
+divjega nerazločnega značaja.
+
+Prišel je domu. Vrata so bila še odprta. V svojo sobo prišedši je
+užgal luč potem pa naglo hodil po sobi gori in doli, kakor da bi nekaj
+premišljal.
+
+Naposled se je vsedel k mizi, nateknil naóčnike in začel pisati.
+
+Pisal je dve uri.
+
+Po tem je iz zaklenjene omare vzel več pisem. Bile so menjice in drugi
+papirji denarne vrednosti.
+
+Vse je skupaj zapečatil in naredil napis: “Mojemu sinu Marijanu!”
+
+Cel zapečaten šop je potem vteknil v plaščev žep.
+
+Še enkrat se je vrnil k omari, vzel iz polne vrečice nekaj tolarjev in s
+klina snel pištolo, ktero je skrbno ogledal. Potem je zopet vse zaklenil.
+
+Ogrne plašč, ozre se še enkrat po sobi, in gre ven po stopnicah doli.
+
+Zdolaj je Krivčevemu stanovanju nasproti ležal Marijan. V to sobo
+stopi starec tiho. Krivčevka je dremala na stolu pri bolniku in se ni
+prebudila.
+
+Oče pristopi bliže k bolnemu sinu, položi roko na čelo, potiplje žilo in
+šepeta: “Umreti ne more!”
+
+“Sin, bodi srečneji, ko je bil tvoj oče!” pravi, ko je Marijana nekaj
+minut gledal. — “Kolni ga! če hočeš!”
+
+In morda čez dolgo dolgo časa je prišla zdaj solza v oko možu, ki solz ni
+poznal.
+
+“Po noči in v bolezni te pustim, kakor volk svoje mlade v brlogu. Pustim
+te, da te ne bom nikdar več videl, da bom poslovil se od tega svetá,
+smrdljive luže! O da bi ti drugo prepričanje imel o življenji, da bi
+vedno v dosedanjih _sanjah_ ostal! Zató te nisem budil, zató nočem, da bi
+ti očital kdo očeta.”
+
+Pri teh zadnjih besedah se je bila Krivčevka zbudila. Stari je ni opazil.
+Odšel je.
+
+“Kaj neki to pomenja?” mislila si je. “Bog ve, če je bolezen zagovarjal
+ka-li? Moram vendar pogledati za njim!”
+
+In ko je šla po prstih iz sobe, našla je vežna vrata na stežaj odprta.
+“Za božjo voljo, kaj bo neki delal zunaj?” mislila je in gledala po
+dvorišču in po vrtu. Gospoda ni bilo nikjer. Ravno je bila namenjena
+vrata zapehniti, ko zasliši tam pri hlevu nekaj šumenja.
+
+Gospod Piškáv je bil konja osedlal in Krivčevka je videla, kako ga je
+zasedel in odjahal iz dvorišča po poti proti Slemenicam.
+
+“Da bi le ne znorel! Prehladil se bo, potlej bom morala pa okopavati ga,
+kakor zdaj Marijana. Zmerom sem mislila, da ne bo nič dobrega, ker je
+po noči zunaj ostajal. Zdaj je pa steknil, česar je iskal. In stari še
+laglje kaj dobi.”
+
+Tako je majka gostolela zapiraje vrata, potem pa šla svojemu
+ljubeznjivemu povedat, kaj je videla.
+
+Na Slemenicah je bila še luč, čeravno je bilo že precej pozno po noči.
+Bili so zdaj v gradu samo domači, zakaj stotnik in Vencelj s hčerjo so
+se bili koj odpravili, ko so videli, da bi bili po neprijetnem dogodku s
+Kvasom, za celo družino kakor gostje skoro nadležni.
+
+V navadni sobi sta sedela grajščak in njegova žena. Manica in prejšnji
+Kvasov učenec sta bila odšla spat. Oče in mati pak sta ukrepala to in
+ono. Mati je zagovarjala hčer, kolikor je mogla, oče pa jej je očital, da
+bi bila ona morala bolj paziti. Naposled sta se v tej misli zedinila, da
+bi bil Kvas dober zet, ko bi le kako premoženje imel, preverila sta pa
+drug druzega, da bo deklica kmalo pozabila vse to in se bo rada možila,
+kedar dobra prilika pride.
+
+Ravno sta tudi ona dva vstala, ko je prišla stara Urša na vrata povedat,
+da je gospod s Poleska tukaj.
+
+Precej je Piškáv v sobo stopil. Čudila sta se temu prihodu tembolj, ker
+odurni sosed še po dnevi ni imel navade obiskovati ju.
+
+“Dober večer, gospod Piškáv! Kako je kaj Marijanu? Vendar ne slabeji?”
+reče grajščak.
+
+“Bo že, že!” — odgovori stari ter se vsede.
+
+“Prav hudo nam je bilo, ko smo to nesrečo slišali! ki je vas zadela;
+zakaj radi smo imeli Marijana, kakor da bi bil naš domač,” pravi gospa.
+
+Doktor Kaves izvleče iz svojega plašča zapečaten šop pisanj, ter ga dene
+na mizo rekoč: “Gospod sosed! nekaj vas bom prosil. Obljubite mi, da
+boste tako dobri in mi boste to opravili.”
+
+“Z veseljem, če je le v moji moči!” odgovorí grajščak.
+
+“Jaz moram zdaj precej, še to noč odpotovati. Prosim vas, dajte to
+pisanje, zapečateno kakor je, mojemu sinu, kedar bo čisto zdrav. Pred ne!”
+
+“Bodite brez skrbi! Shranjeno bode dobro!”
+
+“In še to. Vi ste imeli tukaj nekega Kvasa za učenika, kakor sem slišal.
+Ta je obdolžen, da je mojega sina poškodoval. To ni res. Tedaj vas
+pooblastim, v svojem in sinovem imenu, da ga rešite vseh sitnosti. — Da
+se vam veruje, prosim dajte mi malo papirja in pero.”
+
+Piškáv zapiše te besede:
+
+Lovre Kvas ni bil pri poboji mojega sina Marijana. Sicer pa je moja in
+bode tudi mojega sina želja, da se ta reč ne preiskuje dalje.
+
+“To izročite sodniji, berž ko morete. — Mogoče je, da bi moj sin na tem
+kako drugo bolezen dobil. Ko bi se to primerilo, dajte zdravniku Venclju
+to, kar bom zdaj napisal. On bo že vedel, kako se ima ravnati.”
+
+In napisal je stari nekaj latinskih besedi in znamenj, kterih grajščak ni
+umel.
+
+Potem je Piškáv vstal in šel. Grajščak ga je spremil po stopnicah doli in
+ko je videl, da ima konja pred vrati privezanega, pomagal mu je, da je
+zajahal.
+
+Poslovil se ni nič, spodbodel je konja, in kmalu ga grajščak ni videl več
+in — nihče ne več!
+
+
+
+
+Dva in dvajseto poglavje.
+
+    Prav po natančni niti morava govoriti, sicer bo nama besede
+    pregledal in naju vbadal. Zares, Horacijo, jaz sem te tri leta
+    opazoval: današnji čas je tako ostrozob, da kmet dvorniku na
+    pete stopa.
+
+                                                          _Šekspir._
+
+
+Štiri tedne pozneje je bilo zopet nekaj pivcev zbranih pri Obrščaku.
+
+“Pravijo, da se je bil tisti učeni, ki je bil tukaj gori v gradu za
+šolmoštra, nekaj zameril, zató so ga odvrgli,” reče Matevžek.
+
+“Kako so mu že djali?” vpraša eden tovaršev.
+
+“Znano ime je imel,” — odgovorí Matevžek — “prav kmečko ime. Pa mi na
+misel na pride. Čakaj no! Če Kavelj ali kako. He, Obrščak, ti boš vedel!”
+
+“Kaj imate v pogovoru?” vpraša krčmar od druge mize pristopivši.
+
+“Radi bi vedeli, kako se je tisti pisal, ki je grajskega fanta učil?”
+
+“Za Kvasú se je pisal. Pravi fant je bil tisti. Škoda, da je moral kopita
+pobrati iz našega kraja.”
+
+“Pravijo, da se je pri grajski ženil, to je bilo že malo neumno; zakaj ta
+deklè bo petična in denarna in kdor jo bo dobiti hotel, ne bo smel imeti
+suhega mošnjička. Ta Kvas je bil pa legak za okrogle stvari, ki izpod
+palca uhajajo,” ugiblje Matevžek.
+
+“Saj to ni res, da bi se bil ženil. Fant je bil premoder,” ugovarja
+krčmar. — “Ljudjé govoré belo in črno. Pameten človek ni da bi vse
+verjel. Samo zato, ker so ga dolžili, da je bil Marijana pretepel, zato
+ni htel več tod okoli hoditi.”
+
+“Dà, pa le dobro pomnite,” reče tretji — “tako dobro se mu ne bo nikjer
+godilo, kakor se mu je tukaj v gradu. Tukaj so mu stregli, kakor
+otročnici.”
+
+“Zakaj pa ne?” — pravi Matevžek. “Saj je tisti pijani Dolef óndan pravil,
+da je šel na Dunaj, kjer ima cesar svojo hišo in ministri njegovi, ki
+denar delajo.”
+
+“Bog vé, če ima kaj zemljišča cesar ali ima samo hišo?” vpraša prileten
+mož.
+
+“E! kako si neumen!” — pravi Matevžek. — “Čemu bo pa cesarju njiva in
+travnik? Saj taki veliki gospodje se ne pečajo s kmetijo, saj lehko na
+kupičku živi in še prav dobro. Le pomisli, koliko denarja mu pride v
+mošnjo iz davkov, ki mu je dajemo.”
+
+“Saj tega ne mislim, da bi sam orat ali vlačit ali kosit šel; ampak
+tako-le kakor naš grajščak na Slemenicah, delavce ima, ki delajo, on pa
+ukazuje,” pravi oni.
+
+“Šleva neumna!” — reče Matevžek. — “Naš grajščak je _muha_ proti cesarju
+in berač. To bi mu jaz v zobe povedal, ko bi tukaj bil. Cesar ima samo
+denar pa vojsko, da jo komandira. Njemu je že otovrej dobro, da mu ni
+treba za nobeno delo prijeti. Zakaj je pa naš gospodar in zakaj vsako
+nedeljo molimo za-nj po litanijah?”
+
+“Res je tako, kakor ti praviš, Matevžek!” potrdi krčmar.
+
+“Ne boste me pregovorili ne,” reče oni kmetič. — “Če ste vi modri,
+tako sem jaz tudi. Jaz vem, da ima cesar okoli svoje hiše vsaj toliko
+prostora, da kakovo zelje posadi ali kako solato. Kaj mislite, da kedar
+hoče cesarica za svojo družino južino skuhati, da vselej košaro vzame v
+naročaj in letí k sosedovim kupovat? Kaj še?! To bi bilo nesloveče, ko bi
+kaj tacega doma ne imela, kar imajo druge žene, ki so menj ko ona in jej
+morajo biti pokorne.”
+
+“Glej ga no! Kaj si tako neumen, da misliš, da cesarica sama kuha? Kaj ne
+more imeti ene kuharice ali pa še dveh? Cesar ima drugače večo družino ko
+ti ali jaz. Bog ga vedi koliko hlapcev in dekel ima in še pastirjev, da
+mu konje pasó. Zakaj on se vozi gotovo s štirimi konji, kakor so se njega
+dni grofje. In svojo ženo ima, vem da tako rad, da noče, da bi se s kuho
+vpirala in vbijala.”
+
+“No če vi bolj veste, pa vedite!” reče kmetič in malo razžaljen, da so
+vsi z Matevžkom potegovali in njegova ni obveljala, natlači si pipo
+tobaka in molči.
+
+Kerjavelj je v tem hipu prišel in že na vratih vprašal krčmarja:
+
+“Ti, glej-ga! zaupaj mi ga en lunek, pol fraklja, žganega! Smolnjak bom
+poprodal in ne bom te pozabil.”
+
+“Ti rad pozabiš, Kerjavelj!” odgovori krčmar.
+
+“E ne bodi, ne bodi! Zaupaj! zaupaj! Saj ti ni na srcu zrastlo, ampak
+Hrvat ti ga je pritovoril na konjskem hrbtu,” prosi Kerjavelj in krčmar
+ni bil neusmiljen ter je prinesel žganja.
+
+“Saj ti lehko plačuješ, Kerjavelj! Deseti brat, ki je pri tebi umrl, imel
+je dvajsetice,” reče eden kmetov.
+
+“Ka-je?” vpije Kerjavelj naenkrat ves srdit, ko je glažek v roci imel.
+“Cucek ga podiši, desetega brata, figo mu bom pokazal, tako-le, kedar se
+snideva na onem svetu!”
+
+“Zakaj si tako hud?”
+
+“Kaj? Ali se ni spodobilo, da bi bil jaz po njem dobil kakov denar, ki
+sem ga pasel in pod streho imel in muham branil?”
+
+“Ali nisi ničesa dobil?” vpraša ga Matevžek.
+
+“Nič! toliko ne, kakor je to žgano vince vredno!” — odgovori Kerjavelj. —
+“Jaz sem bil pomorski vojščak, imel sem sabljo in kjer sem bil, povsod so
+me v čislih imeli. Ta prekanjenec mi pa tako naredi. Le čakaj, škodilo
+mu bo to! Če mene Bog sliši in vidi, on ni zveličan. To je krivica, taka,
+ko tisti mutasti greh, ki v nebesa vpije.”
+
+“Saj lažeš, gotovo si kaj pograbil, pa tajiš ko gad nogé.”
+
+“Kaj sem pograbil? Kaj? Tri umazane dvajsetice sem našel, to je vse! Kaj
+sem pograbil? In pa tiste njegove črevlje imam doma na polici. Pa so mi
+še v urbasih preozki! Deseti brat je imel pa še eno butaro bankovcev,
+Bog ve koliko. V ruto je imel zavite in zmerom je je nosil pri sebi, v
+nedriji. Ko je ležal, imel je je v zglavji. V ruto je bilo zavito in
+povezano in enkrat sem videl, da je čudno pomalan papir notri. Kaj pak
+je bilo tisto, če niso bili bankovci? In ko je umrl, iskal sem povsod
+tistega, pa ni bilo nikjer. Kam je prešlo? Gospoda so vzeli, ta lakomna
+gospoda!”
+
+“Ktera gospoda?” vpraša krčmar.
+
+“Kaj ti vem, kteri je vzel? Tri dni popred, predno je umrl Mrtinek, bili
+so trije pri njem. Tisti Kvas, ki ni več na Slemenicah, fajmošter in
+stari s Poleska, ki je zdaj pobegnil, kakor pravijo.”
+
+“Gospoda fajmoštra menda vendar ne boš dolžil tatvine?” pravi Matevžek.
+
+“Kaj,” vpije Kerjavelj — “zakaj je bil pa tak lep pogreb? Za pogreb in
+maša denar velja.”
+
+“To je vse plačal mladi Dražar, kteremu je deseti brat zaklad skopal. Le
+molči, Kerjavelj, in pazi, kaj govoriš!” svari ga krčmar.
+
+“Tako sta pa ona dva kradla. Naj! saj jima ne bo nič zaleglo, če Bog
+mene sliši. Človek bi si bil vsaj še eno kozo kupil, ko ne bi bili ti
+lakotniki bankovcev požrli.”
+
+In prav milo se je storilo Kerjavlju. Ni se dal preveriti možem, da morda
+deseti brat ni imel bankovcev, ampak kako drugo pisanje. Kako je bilo
+Kerjavlju hudo pri srcu, to utegne le tisti popolnoma umeti, kteri je
+skusil kakor on, kako človeka jé in peče, če vidi da mu je dolzega upanja
+spolnitev splavala po vodi. Ker pa vemo, da je med našimi blagovoljnimi
+bralci malo malo tacih, ki bi poznali žalost in otožnost po kozi, ki bi
+lehko bila, pa je ni, bojimo se, da baš večina ne bo umela Kerjavljeve
+reve in nadloge. Zakaj še kmetje, Kerjavljevi znanci, ki so bili vrh
+vsega tega še sami kozarji, niso umeli Kerjavljevega srca ali ga vsaj
+umeti niso hotli. Brezsrčno so se smejali ubozemu možu. Kerjavlja, ki si
+je bil dobro v svesti, da je pametneji ko vsi ti praznoglavci, jezilo je
+to posmehovanje majheno in da bi svojo misel še bolj zatrdil in se tako
+malo maščeval, začel je še bolj rentačiti in kleti desetega brata, ki mu
+ni ničesa zapustil, razen premajhenih črevljev in treh dvajsetic. Ali
+kmetje tudi tukaj niso hoteli njegovih misli biti, hvalili so desetega
+brata rekši, da ga je škoda, da je umrl in Matevžek je celo predrznil
+se Kerjavlja podučevati, da pregrešno govori, če koga ki je umrl, tako
+obira. To je bilo pa poštenjaku vendar preveč. Klobuk je jezno na glavo
+potisnil, vse žganje na enkrat izpil in zavpil: “Kaj, vi boste meni
+pravili kaj je greh? Pa vi? Kaj boste za-me plačevali ali kako? Vi vsi
+vkup še ne veste, kedaj ste siti! Jaz sem bil pomorski vojščak, svet sem
+obhodil, pa nihče me ni učil, kaj je greh! Učenega Hrvata sem imel na
+barki za prijatelja, on je več vedel, ko vi vsi, in ni me učil kaj je
+greh.”
+
+In odhajaje zaloputne Kerjavelj duri za seboj, da se je vsa obrščakovina
+potresla.
+
+Po Kerjavljevem odhodu se je nekaj časa pletla govorica o njem. Kmetje
+so ga sodili in obirali po svoje, kakor so najbolje vedeli in znali in
+so tako prišli na njegov smolnjak, na dobra kola in sploh na kmetijo.
+Naposled se je pa po stari navadi pomenek tako zasuknil, da so zopet o
+prvi reči govorili, o Kvasu in desetem bratu. “Tedaj je vendar le umrl,
+Mrtinek!” reče eden izmed mož. — “Pač ga je škoda! On je znal lepo
+govoriti, kedar se je podal. Tacega ne bo več nekaj časa, ali pa nikoli.”
+
+“Kaj menite, vendar je to čudno,” pravi Matevžek. “Človek živí, vesel
+včasi, včasi žalosten. Na zadnje ga pa zmanjka. Čez tri leta ne bo že
+nihče vedel, da je deseti brat živel. Komaj ga bo še eden izmed nas
+pomnil, kakovega lica je bil.”
+
+“Saj smo za nebesa ustvarjeni, kakor pravijo učeniki naši. Naj bo, kakor
+je božja volja,” odgovori drugi.
+
+“Šembrano lep pogreb se je bil napravil,” pravi krčmar.
+
+“Kaj pak!” odgovori Matevžek. “Kedar boš ti umrl ali pa jaz, ne bo svet
+tako vrel skupaj, tako je po pravici govoriti. Sosebno gosposkega ne bo
+nobenega za teboj. Pri pokopovanji je bil grajščak, Vencelj, tisti Kvas
+in vedigabog, če še kdo ka-li.”
+
+“Tistega Kvasa ni bilo potlej več videti, kar so desetega brata
+pokopali,” dostavi krčmar.
+
+“Veste, kaj bom jaz rekel možjé!” oglasí se kmetič, ki je bil v prepiru o
+cesarji v manjšini ostal, “kedar bom jaz umrl, nič ne skrbim in malo mi
+je mar zato, ali bo šel kak gosposki človek za menoj za pogrebom ali ne.
+Jaz sem včasi, kedar nisem mogel spati, premišljeval, in pravim da Bog
+kmetovo molitev raji ima ko gospodovo. Saj še ne vem, če gospôda kaj moli
+ali nič. Le v cerkvi ga oglej. Po konci stoji in še z ustmi ne gane. Bog
+ima kmečko molitev raji ko gosposko, zató ker kmet več molitve stori.”
+
+“Kaj še, ti ne veš nič,” oglasí se Matevžek brž. “Če gospod le križ
+stori, pri Bogu menda več zaleže kot tvoj cel roženkranec. Le ti na
+pratiko poglej, kjer svetniki malani stojé, črni in rudeči. Pa razbiraj
+svetnike in videl boš, da so vsi gosposkega stanú. Ta ima škofovsko
+palico namalano, ta kraljevo krono, ta ima bukve v rokah. Kmeta pa ne
+najdeš med svetniki in svetnicami ne.”
+
+Oni mož jeze zarudí, da se mu zopet njegova beseda oméče. Koj se pa nekaj
+domisli, vesel udari ob mizo in zavpije: “Ni res, kar praviš! Sveti Gol
+na pratiki nima ni bukev ne škofovske kape namalane zraven sebe, ampak
+panj čebel nese na rami. Kdo pravi, da ni bil kmet, če nosi čebele?”
+
+“Jaz pravim!” vpije Matevžek. “Ti ne veš prav. Le poslušaj bom jaz
+povedal! Zakaj se pa pravi v pregovoru:
+
+    Sveti Gàl
+    Panj čebel ukràl!
+
+On ni bil kmet, in čebel ni imel v lastnem ulnjaku, ampak ukradel jih je
+bil pri sosedu. Zató je pokoro delal in v nebesa šel potlej za svetnika.”
+
+“Ne mara, da je res tako,” pravijo drugi.
+
+Oni kmetič malo pomisli, v drugič ob mizo udari in pravi: “Pa je
+vendar tudi en kmet svetnik, recite kar hočete. Zakaj se pa od svetega
+Zidorijusa poje, da je bil kmet in je ovčice pasel, na oljski gori,
+trinajst let.”
+
+“Nù, naj bo!” pravi Matevžek. “Pa tega ne veš samo ti. Tudi mi vemo,
+da je bil sveti Zidorijus poprej kmet! Pa predno je s svetim Petrom
+porajtal, da ga je med svetnike v nebesa spustil, stopil je v žolnirski
+stan, kakor pesem pravi. Saj se poje:
+
+    Zvesto je cesarja služil,
+    Še bolj pa gospod Bogá.
+
+Ali se ne poje tako?”
+
+“Naj se!” odgovori oni. “Obrščak, kaj sem dolžen?!”
+
+“Nikar še ne hodi,” tolaži ga krčmar.
+
+“Nočem, da bi se kdo ujedal in mi vsako besedo ometal. Kar vem, to
+vendar vem, ne? Naj pa Matevžek govorí, ki vse vé in zná!”
+
+“Toliko že ko ti! Zgaga sitna!” huduje se Matevžek.
+
+“To se vé, pratiko boš naredil!” pravi oni, plača in odide v jezi.
+
+Možjé tudi tega dobro oberó in ko jim besedi zmanjka, govoré zopet o
+desetem bratu ugibaje, kako čudno je to, da je umrl, kje se je neki
+rodil, koliko je vedel in druge preimenitne reči, kterih ne bomo
+razkladali.
+
+
+
+
+Tri in dvajseto poglavje.
+
+    — — — — —
+    Že truplo moje bo trohnelo,
+    In glej ... pa kaj sem in kako,
+    To pač ne bo ljudi skrbelo.
+
+                        _Lermontov._
+
+
+Čeravno smrt ni največe gorje, ki more človeka zadeti, pritegnil nam bode
+vendar vsak, da je zdravje največa dobrota. Tega je pač preverjen, kdor
+po dolgi bolezni prvič zopet stojí ozdravljen pod prostim nebom, z nekim
+nepopisljivim občutkom, kakor da bi se danes rodil, kakor da bi bilo vse
+okrog njega novo in bolj prijazno, ko kedaj pred.
+
+Te občutke je imel Marijan, ko je nekega jutra v prvič čez dolgo zopet
+sedel pred hišo.
+
+Stari oče njegov je prav slutil, ko je odhajaje mislil, da se utegne sina
+še druga bolezen lotiti. Zdravnik Vencelj je imel dokaj posla in hoje,
+predno ga je ozdravil. Danes še le mu je dovolil, da sme iti iz hiše kam,
+da-si ga je svaril in zabičeval mu, naj se še vedno varuje.
+
+Toda čisto veselje zopet dobljenega zdravja so Marijanu kalile druge
+misli. Očeta ni bilo in nihče mu ni mogel povedati, kam je šel. Zdravnik
+Vencelj, ki je vsak dan dohajal na Polesek, ni mu hotel ničesa več
+povedati, kakor da je potoval nekam po opravkih. Slemeniški grajščak, ki
+ga je tudi sem ter tje obiskoval, govoril je še menj in stara Krivčevka
+ni vedela druzega povedati, kakor kar je videla tisto noč. Djala pak je
+vedno, da morajo na Slemenicah več vedeti, ker je bil stari na zadnje
+tam, kakor so ljudjé pravili.
+
+“Danes moram za gotovo zvedeti” mislil si je Marijan, vstal s svojega
+sedeža in počasi koračil proti Slemenicam. Noge so se mu pod koleni
+šibile, tako da je trikrat toliko časa potreboval do grajščine kot druge
+krati.
+
+Prvo je videl Manico, ki je pred gradom sedela pod lipami. Bila je jako
+spremenjena od poslednjega časa, bledejega in bolj upadenega lica. Ko ga
+je zagledala, oblila jo je za en hip lahna rudečica, vstala je in segla
+mu v roke rekoč: “Marijan! — že na nogah? To me prav iz srca veselí. Naj
+bom jaz prva na Slemenicah, ki želi, da bi ti zdravje stanovitno ostalo.
+Vsedi se, ne mara da si še slaboten.”
+
+“Spremenila si se, Manica! Morda si bila tudi ti bolna?” pravi Marijan.
+
+“Ne — zdrava sem.”
+
+Oba sta potem nekaj časa tiho sedela. Marijan je gledal v tla, deklica
+pak v svoje delo.
+
+“Manica!” spregovorí Marijan zopet, “nikdar te nisem še tako blede videl.
+In prav žalostna se mi zdiš. To pa tudi mene bolí, zakaj vkup sva zrasla
+in vselej sem te rad imel — —”
+
+Mladenču je beseda zastala. Videlo se je, da res čuti, kar pravi. “Hvala
+ti! Lehko je, da se motiš. — Ali si danes na prvo vstal? Ali ti ne bo
+škodovalo, da si se precej tako daleč spustil?” praša Manica, da bi
+govorjenje na drugo stran napeljala.
+
+“Zmeniva se do kraja!” pravi Marijan. “Kakor mi je predvčeranjim gospod
+Vencelj pripovedoval tako sem jaz vzrok, da si žalostna. Na tenko sem to
+reč premišljal, tega pa nisem menil, da ti bo tako do srca šlo. Kaj ne,
+da sem jaz prav za prav vzrok?”
+
+“Jaz ne bi nikogar dolžila. In tudi ko bi bil ti res vzrok, vem da si
+nedolžen in ne moreš ničesa predrugačiti. Pa prosim te, ne govori o tej
+reči.”
+
+Zopet nastane malo časa molčanje.
+
+“Kaj ne Manica! da mi ne zameriš! Ko jaz ne bi bil s Kvasom na Skalah,
+vsega tega ne bi bilo. Pa ko bi še enkrat tako prišlo, ravnal bi drugače,
+že zarad tebe. Pokoro sem storil...”
+
+“Prosim te še enkrat, govoriva o čem drugem,” djala je deklica. “Zameriti
+ti ne morem in ti nimam kaj.”
+
+“Pa prijatelja ostaneva, kaj ne!” pravi Marijan.
+
+“Od moje strani gotovo!”
+
+“Ali veš kaj, kam so šli moj oče?” praša čez nekaj časa mladeneč.
+
+“O tem ti pa ne morem ničesa povedati. Zadnji večer so bili pri nas. Oče
+ali mati ti bodo morda utegnili kaj razjasniti.”
+
+“Ali ni to čudno in žalostno za-me, ki nimam nobenega človeka razen
+očeta, da me na smrtni postelji pusti in gre, da nihče ne vé kam, morda
+po majhenih opravkih? Tebi lehko povem, da mi je prav hudo, drugemu bi ne
+mogel.”
+
+“Ni prav, da tako misliš. Gotovo je imel tvoj oče imenitne opravke, da te
+je pustil.”
+
+Zdajci je prišel grajščak Benjamin iz veže in opazivši Marijana,
+pozdravil ga je vesel in se vsedel k njemu izpraševaje ga to in ono.
+Manici je bilo po godi, da ni bila več sama z Marijanom, da-si ravno
+je z veseljem sprevidela, da se je mladi sosed po svoji bolezni nekako
+spremenil, kakor jej je bilo prav. Porabila je prvo priliko, da je
+pustila očeta in Marijana sama.
+
+Nista se dolgo menila o navadnih rečéh. Marijana je skrbelo pozvedeti,
+kje je oče in zakaj je odšel od doma.
+
+“Ali mislite, da ste popolnoma zdravi?” vpraša grajščak.
+
+“Zakaj to vprašate?”
+
+“Pismo vam imam dati od vašega očeta. Djal je, da naj ga vam izročim,
+kedar boste popolnoma trdni. Mislim, da ga danes že smete brati in
+zvedeli boste več, kakor vam morem jaz povedati. Zakaj da vam resnico
+povem, tudi jaz ne umem vašega očeta.”
+
+“Prosim, dajte mi brž pismo,” pravi Marijan.
+
+“Hladno je tukaj. Utegnilo bi vam škodovati. Stopite z menoj v sobo. Tam
+vam bom izročil pisanje.”
+
+Oba sta šla potem v grad.
+
+Hlastno je Marijan debeli šop razpečatil. Našel je veliko papirjev
+denarne vrednosti, ktere je odložil. Zraven njih je bil list še v drugič
+zapečaten, napis je bil kakor zunaj: “Mojemu sinu Marijanu.”
+
+Naglo je mladeneč pismo odprl in prebral. Kar je v njem našel, to menda
+ni bilo posebno tolaživno, zakaj položil je prebran list po mizi, obraz
+z rokami pokril in se na komolce naslonil. Grajščak je mislil, da je še
+od bolezni slab in mu ravno zdaj ni dobro. Vprašal ga je, kako mu je, če
+potrebuje česa. Namesto odgovora vstane Marijan in gre dvakrat po sobi
+gori in doli.
+
+“No, ste kaj zvedeli iz pisma? Kam so šli oče?” vpraša grajščak.
+
+Marijan pade na stol nazaj, pokrije lice in se zjoka.
+
+“Mrtev je! Nikdar ga ne bom več videl,” odgovorí Marijan čez nekaj časa.
+
+Grajšak se je ustrašil. Tega ni mislil. Marijan mu porine pismo in pravi:
+“Berite!”
+
+Gospod Benjamin je vzel list v roke in je bral:
+
+                                 Sin moj!
+
+Kedar boš ti to v roke dobil, tvojega očeta že ne bo! Živel sem dolgo,
+predolgo. Moje življenje ni bilo tako, kakor druzih ljudí, ne tako kakor
+bo tvoje. Na življenji mi ni bilo v poslednjem času ležeče nič; živel sem
+zarad tebe. Od tega hipa pak, ko to pišem, nočem ravno zarad tebe več.
+Nočem, da ko bode morda jutri svet poznal tvojega očeta, da bi se tega ti
+spominjal v poznih letih. Dokazi mojega prejšnjega življenja so v druzih
+rokah in da-si ne vem za gotovo, ali pridejo v ljudske roke, — da celó ne
+vem, če je eden vmes, ki bi me na stara leta osramotil: ognem se vendar
+tako, da bode vse nemogoče.
+
+Razloge boš posnel iz naslednjega. Mislim, da sem ti dolžen razložiti
+svojo nekdanjost, tebi samemu. Beri in spoznaj nekoliko tistega, ki ti
+je bil oče. Spoznati ga moreš le nekoliko. Popolnoma bi ga umel le, ko
+bi imel življenje za seboj, kakor sem ga imel jaz. Tega pak ne želim
+nikomur, tebi najmenj! Ko bi me hotel umeti, umeti bi moral svet in
+samega sebe. Tega pa ti ne boš nikdar, tudi ne skušaj. Srečneji boš ko
+jaz.
+
+Beri, poznavaj me, pa ne sodi me! Pozabi, pa ne kolni me!
+
+Rodil sem se v majheni vasi na Gorenskem, v revščini in pomanjkanji.
+Revščina je bila moja nesreča, ne sama po sebi, temuč po svojem nasprotji.
+
+Zbudila mi je željo po bogastvu, ne navadno željo ampak ognjeno strast,
+ki ne loči pripomočkov v dosego zaželenega namena.
+
+Študiral sem. S trudom sem dokončal svoje učenje in sem postal doktor.
+
+Moje in tvoje pravo ime je Kaves, ali kakor se rod piše Kvas. Vendar
+želim, da ostaneš pri tem imenu, ki si ga imel dozdaj. Ime je prazen
+glas, človek vse.
+
+Oženil sem se bil kmalo. Ne iz ljubezni do ženske, temuč do njenega
+premoženja. Ko sem sprevidel, da sem se motil, pustil sem jo v ubožnosti
+in nesreči in sem šel iz domovine v glavno mesto cesarstva.
+
+Iz tega mojega prvega zakona imaš brata. Človek, ki je kot berač hodil
+tod okrog, ki si je dajal ime: deseti brat, kterega si ti v svojem
+nesrečnem pretepavanji ranil, da ne bo dočakal tvojega zdravja, — on
+je moj sin in tvoj brat. On je imel več pisanj v rokah, ki zoper mene
+pričajo. Zdi se mi, da je nekaj vmes, kar bi mi sitnosti napravilo.
+Druzega ni ko zdravilski recept. Vse to je prišlo v tretje roke, v roke
+človeku, ki se piše kot jaz — Kvas in kteri je mojega brata sin, kakor
+sem zvedel danes. Zarad tebe je zaprt in dokumente ima pri sebi. Lehko se
+zgodi, da ko bodo njega preiskovali, pridejo oni listi na dan. Tega ne
+počakam. Živel sem dolgo dovolj.
+
+O tvoji materi nekoliko.
+
+Prišel sem na Dunaj. Kmalo sem bil znan. Kakor se je širilo moje ime,
+toliko več posla sem imel. Dohodki moji so rasli. Kmalo sem si pridobil
+premoženje, ktero ti tù v priloženih papirjih pustim.
+
+Toda ko sem imel, po čemur sem hrepenel, ni me veselilo. Srečen nisem
+bil. Spomin moje prve žene, ktero sem v nadlogi pustil, pekel me je vedno
+in strašno. Sin ohrani čisto vest, varuj se strasti!
+
+Spoznal sem ubožno mlado deklico, h kteri sem bil poklican v njeni
+bolezni. Ta je bila tvoja mati. Podobo njeno najdeš v moji sobi na steni
+viseti. Videl boš podobo tiste ženske, ktero sem jaz ljubil s strastjo, s
+strastjo sovražil. Mati je tvoja, imej jo v čislih in v mislih, če hočeš
+in moreš. Vendar ti moram povedati vse.
+
+Vzel sem jo v zakon. Ljubil sem jo jaz in mislil sem, da tudi ona mene
+ljubi. Kedar sem mogel svoje prve in prave žene, o kteri si nisem upal
+pozvedati, če še in kako živi, — kedar sem nje mogel pozabiti, bil sem
+zadovoljen.
+
+Toda malo malo časa. Osoda me ni bila pozabila. Maščevala se je nad
+menoj, glava za glavo. Goljufal sem in bil sem goljufán!
+
+Sin! Težko mi je — zapisati besedo, pa hočem jo.
+
+Tvoja mati ni bila poštena žena! —
+
+Jaz sem mislil, da sem vzel v zakon žensko, ki je sicer s šivanko živila
+sebe in svojo staro mater, ktera je bila pa — po mojih mislih nedolžna,
+brez skušnje, brez poznanja svetá.
+
+Čez leto in dan si prišel ti na svet. — Nekaj dni pozneje sem zvedel, da
+je tvoja mati že pred živela ko sem jo jaz poznal, živela tako, kakor si
+ti misliti ne moreš, ki sem te izredil daleč od mest.
+
+To bi bil jaz prej lehko vedel, lehko poznal po tem in onem. Pa bil sem
+slep!
+
+Koj ko sem to zvedel, ko sem bil prepričan, hotel sem umoriti njo in sebe.
+
+Pa domislil sem se svoje prve žene. Domislil sem se, da je osoda
+pravična, da se je maščevala nad menoj!
+
+Tvojo mater sem pustil. Če še živi, ali je v nadlogi umrla, tega ne vem.
+Nikdar nisem pozvedoval. Tudi tebi ni treba in menim, da ne moreš. Zató
+sem vse listine sežgal, ktere imajo njeno ime, zató ti tukaj njenega
+imena ne imenujem.
+
+Nekaj časa sem bil s teboj v malem mestu na Nemškem. Potlej sem se
+naselil v ta kraj.
+
+Po tem, kar sem ti na kratko povedal, razsodil boš nekoliko moje
+obnašanje. Bolje boš sodil, kedar boš starši.
+
+Ne morem ti veliko več ni natančneje reči razkladati. Roka moja je stara
+in sosebno v tem trenutku ni za veliko pisanje. Samo še svojo poslednjo
+voljo ti povem.
+
+Vse moje premoženje je tvoje, izvzemši hišo Polesek in kar je zraven. Da
+ti té ne pustim, imam več razlogov. Prvič želim, da ne bi ostal v tem
+kraji, kjer so mene poznali in me bodo morda še bolj, če one listine
+pridejo na dan. Da-si ravno bom skrbel, da moje smrti ne bodo ljudjé
+zvedeli tod okoli, mogoče je vendar, da se zgodí in ti si potem sin
+samomorčev, kar bi se ti med neumnim ljudstvom utegnilo kedaj očitati.
+Drugič se mi pravično zdi, da pred smrtjo ustrežem želji svojega prvega
+sina, omenjenega človeka, ki se desetega brata imenuje, da se za nekaj
+popravi krivica, ktero sem gotovo njegovi materi storil. Želja tega pak
+je, da nekoliko njegove dedščine pustim človeku, ki se Kvas imenuje in
+je na Slemenicah. Tretjič je ta Kvas meni v rodu. Tedaj hočem, da pustiš
+Polesek temu Kvasu. Kar je v tej reči potreba, svetoval ti bo Slemeničan.
+Preverjen sem, da boš mojo poslednjo voljo spoštoval, tem bolj ker ti
+tukaj izročim toliko, da lehko kupiš tri boljša posestva drugej.
+
+Boljše bi morda bilo, da bi bil s seboj nesel nekoliko tega, kar sem ti
+povedal. Prosim te tedaj, ne premišljuj veliko. Zdaj ko veš, da nimaš
+nobenega človeka na svetu, skušaj si dobiti prijateljev, vživaj življenje
+po pameti, brez strasti in tako, da ne boš nikomur na potu, kar sem ti pa
+jaz tù grenkega povedal, — pozabi! —
+
+Bodi srečen!
+
+                                 Tvoj oče
+
+                                                              Peter Kaves.
+
+_Pripis._ Mislim, da se bo dobil kak dober tuji človek, ki mi bode grob
+izkopal, grob na samoti, kakoršen mi bo prav. Druzega ne potrebujem. Tudi
+tega ne potrebujem, da bi ti vedel za-nj. Pusti tedaj vse z nimar. Ne
+trudi se popraševati, kje sem bil poslednji čas. Skrbel bom, da bo daleč
+od tebe.
+
+
+
+
+Štiri in dvajseto poglavje.
+
+    Če hoče je dobro,
+    Če noče je prav.
+
+        _Stara pesem._
+
+
+Gospod Benjamin s Slemenic je bil star dokaj let. Tudi je bral nektero
+pismo in marsikter testament. Vendar si je mož v tej uri priznal, da
+enacega pisma in testamenta ni še imel v rokah. Čuden človek, čuden
+oče, pisalec tega pisma! Kakor ga ni mogel umeti v življenji, tako se
+mu je zdaj iz pisma videl nerazumljiv. Ali je mogoče, da ima tak človek
+kaj ljubezni do svoje krvi, svojega sina, ki mu z mrzlo kratko besedo
+pové, da je njegova mati zavržena, ki mu razloži vse svoje grehe, ki ga
+na smrtni postelji pusti in se gre daleč, na tuje obesit ali ustrelit!
+In vendar, če je grajščak to reč po drugi strani ogledoval, moral si
+je pritegniti, da je imel ta čudni človek še precej veliko ljubezni.
+Zarad majhnega vzroka — vsaj Slemeničanu se je majhen zdel — pustil je
+življenje, da ne bi nadlegoval sina; šel je daleč, da ne bi nadlegoval
+sina. — Pa vse to bi bil lehko storil, da ne bi bil sinu zagrinjala
+odtegnil od skrivnosti, ktera mu je morala vse življenje pravo veselje
+kaliti, kedar se je bode domislil. Zopet pak je morda bolje za človeka,
+če si zna to in ono razložiti, kakor če ostane neveden in v temi o tacih
+rečéh, ktere bi rad vedel, naj so potem dobre ali slabe.
+
+Tako je premišljal grajščak prebravši pismo.
+
+Kar je bral o umrlem desetem bratu, kar je videl v testamentu o Kvasu,
+vse se mu je zdelo čudno, ni skoro vedel, ali bere prav ali ne.
+
+Dolgo je vrtel pisanje v rokah, še enkrat in še enkrat bral, in ni vedel
+skoro, kaj bi rekel Marijanu, kako bi ga tolažil.
+
+“Kaj čem zdaj storiti?” pravi Marijan.
+
+“Ničesa ne. Skušajte se razmisliti na druge rečí. Delati je še čas. Slabi
+ste še in najprvo se morate varovati. Ko bi bil mogel vedeti, da je pismo
+tako resnobno, ne bi ga vam bil še dal.”
+
+“Razmisliti? Kako!”
+
+“Bo že kako, že! Ni tako hudo, kakor si mislite. Očeta res nimate, pa
+bodite preverjeni, da imate prijatelje, ki bodo storili vse za vas, kar
+je mogoče in kar potrebujete djanja in sveta. Vsaj kar morem jaz, to vam
+je gotovo.”
+
+Marijan seže grajščaku v roko.
+
+“Morda ni po volji vašega ranjcega očeta, da sem tudi jaz bral to pismo,
+ki je gotovo pisano samo za vas. Zató pa ne skrbite. Vedel bom te rečí
+sam. Sicer pa vam svetujem ne kažite ga nikomur več. Na dalje vam
+svetujem, da ostanete nekaj dni pri nas. Tu imate boljo postrežbo, ko
+doma, in — —”
+
+“Doma nimam,” pristavi Marijan.
+
+“Imate denar in domov je potlej veliko; pa o tem bova že še govorila.
+Tukaj pri nas imate nekaj druščine, kolikor toliko in v zadnjem stanu je
+morda bolje za vas, da niste sami.”
+
+Marijan je ostal na Slemenicah.
+
+Več dni se je grajščak skrbno ogibal pogovor napeljati na te reči. Videl
+je, da se ni motil, ko je mislil, da mladenču žalostna vést ne bo toliko
+do srca segla, da bi njegovemu še slabemu zdravju škodilo. Po svoji dobri
+natori je v druščini kmalo pozabil, kar bi ne bil marsikteri drugi v
+enakem stanu tako prenesel.
+
+Zdravje se mu je kmalo utrdilo in ž njim precejšnji del prejšnje
+veselosti.
+
+Z Manico je govoril Marijan ta čas precej veliko. Tudi tega je bil
+grajščak na tihem vesel, zakaj povedali smo že prej, da je imel mož
+zraven vseh svojih dobrih lastnosti tudi precej samopridnosti in bil
+je preveč praktičen, da ne bi bil vedel, koliko veljave ima denar na
+tem svetu. Všečna pak mu je bila misel, da bi mu bogati Marijan utegnil
+vendar-le postati zet. Vendar se je tudi Kvasa domišljal in priznati si
+je moral, da je zdaj majheno drugače sodil dediča posestva na Polesku, ko
+pred svojega učenika.
+
+Toda ko bi bil skrben oče vedel, kakovi so pogovori med Marijanom in
+Manico, popustil bi bil prvi del svojega številjenja. Marijan se je
+ravnal po uku, ki mu ga je oče v poslednjem pismu dal; ne bodi nikomur
+na potu. Ker mu je Manica naravnost in za vselej odrekla, udal se je
+in govoril je ž njo o Kvasu. Mladenču, ki je bil brez vsake globlje in
+stanovitne strasti, vzlasti po zadnjih skušnjah to ni bilo težko. Da celo
+neko veselje je naposled imel, ko mu je deklica obljubila prijateljstvo
+in je to njeno dobroto povrnil, da je Kvasova pisma prejemal na svoje ime
+in je Manici oddajal.
+
+Kacih pet tednov je tako minilo. Marijan je skoro pozabil, da ni domač.
+
+Benjamin ga neko popoldne povabi, naj gre ž njim k nekemu sosednemu
+grajščaku, kake dve uri od Slemenic. Da-si ravno ne posebno rad, udal se
+je Marijan vendar, ker ni imel nobenega izgovora. Vsedla sta se na voz in
+odpeljala.
+
+“Danes se morava zmeniti do dobrega” pravi grajščak po potu. — “Ondan
+nisem hotel z vami o rečéh govoriti, ktere vam gotovo le neprijetne
+spomine budé, vzlasti zató ne, ker ste bili še slabega zdravja. Zdaj
+ste se okrepčali in mislim, da ste se že tudi privadili in udali v to,
+kar je in drugače ne more biti. Jaz mislim, da se vam bo treba ozreti
+za kako domačijo. Polesek morate tako prepustiti Kvasu. Dobro pa je in
+najbolj varno, da svoje premoženje kam založite, to je, da kaj kupite.
+Bog obvaruj, da bi mislili, kakor bi se vas jaz ali kdo drugi naveličal v
+naši hiši, temuč radi vas imamo vsi kot sina in pri nas ste lehko, kedar
+in dokler hočete. To pa boste sami sprevideli, če kaj pomislite, da je
+prav, kar vam svetujem.”
+
+Marijan pobesi glavo in molči.
+
+“Kaj mislite?” vpraša Benjamin.
+
+“Vi me domislite, da moram po očetovi želji iti od tod. Pa kam čem iti.
+Zares to mi je težko. Tukaj sem ljudém in kraju vajen, drugod se ne bi
+mogel privaditi,” pravi mladeneč.
+
+“Saj vam ni treba Bog vé kam iti. Oče vam ni določil doklej. Če kupite
+dve uri od Poleska kako domačijo, niste več na Polesku. In jaz ne vem,
+zakaj bi daleč hodili, niti ne umem, zakaj vam je vaš oče ta svèt dal.
+Gotovo je, da je to ena njegovih čudnih želj, za ktero ni imel nobenega
+imenitnega vzroka. Česar se je bal, da bi namreč tista pisma v tretje
+roke prišle, to se ni zgodilo. O njem tukajšnji svet ne vé ničesa. Tedaj
+so gotovo vsi njegovi razlogi spodbiti in brez vsake vestí lehko mislite,
+da je njegovi volji ustreženo, če storite, kakor vam jaz pravim.”
+
+Marijan zopet nekaj časa ni odgovoril.
+
+“Kvasu moram Polesek prepustiti. Kedar boste hoteli in utegnili, naredila
+bova pisanja, kar jih je treba, da se mu pošljejo,” pravi potem.
+
+“To ni mogoče. Vi niste še dovolj stari in skazati ne morete, da ste
+očetov dedič, če pisma ne pokažete, česar pa gotovo ne boste storili. Za
+zdaj ne morete na svoje ime ničesa kupiti, ničesa oddati. Čez tri leta
+pak, ko očeta ne bo nazaj, lehko ga razglasite za mrtvega in potem boste
+delali na svoje ime.”
+
+“Kako! Jaz sem že Kvasu pisal, da je Polesek njegov in sem mu poslal, kar
+sem dobil za letošnjo najemnino.”
+
+“To me prav veseli in je pravično. Tako lehko delamo te tri leta in potem
+se reč popolnoma vravná. Vse to bom jaz preskrbel, če hočete. Tudi če
+boste kaj kupovali, delal bom jaz za vas.”
+
+“In kje bi se kaj kupilo?”
+
+“Tukaj, kamor ravno zdaj greva. Če bo vam po volji, zgodi se brž, jaz sem
+to reč že pred pozvedel in premislil. Da se pa vam ne bo treba bati, dal
+vam bom vsa pisanja v roke.”
+
+“Dobri ste za-me kot drugi oče, zaupam vam brez vsega in vam bom
+hvaležen.”
+
+Grajščak se nasmehljá in pravi: “To bi storil vsak pošten mož za vas.”
+
+“Kupila bova naj bo kakor hoče. Potem ostanem vaš sosed in Kvas bo prišel
+menda kdaj sem. Zdaj vém, da mi je v rodu in prav rad bi videl, da bi
+kmalo prišel. Zmerom sem ga rad imel do zadnjega, ko sva se sprla. Tačas
+nisem bil pameten. E, še vesele dni bomo imeli, kedar pride. Da, kupila
+bova, naj velja kar hoče.”
+
+“Tedaj ste Kvasu že pisali?” vpraša Benjamin čez nekaj časa.
+
+“Že precej dolgo je tega. Dvakrat sem pisal. V prvič ni hotel verjeti.”
+
+“Kako ste zvedeli napis in zakaj niste ničesa povedali?”
+
+Marijan malo zarudí.
+
+“Resnico vam bom povedal. Po Manici sem ga zvedel.”
+
+Benjamina je ta novica malo čudno zadela. Obmolknil je in ustnice
+stisnil. Ta beseda ga je podučila, da se je zmotil v svojem upanji, da mu
+bo na zadnje vendar-le Marijan zet.
+
+“Jaz sem menda enkrat z vami govoril zastran Manice. Zdaj pa vidim, da
+ni mogoče in ne hotel bi, da bi se zgodilo, kar bi jej ne bilo po volji.
+Zató sem si namenil, da bom pri vas za Kvasa govoril in sem mu v zadnjem
+pismu obljubil. In Manica me ima od tega časa rajši ko pred.”
+
+Benjamin se je naslonil na vozu in ni rekel nič.
+
+“Kaj ne, da se ne boste branili? Jaz jej privoščim sreče in Kvas — tudi
+ni napačen človek. To se vé, da bi jaz rad videl, da bi bilo — — —”
+
+Poslednjega stavka Marijan ni mogel ali ni hotel dokončati. Slišal je pa
+grajščak zdihljej in namesto odgovora podal mu je roko in rekel:
+
+“Dobro srce imate, malokdo bi tako govoril.”
+
+
+
+
+Pet in dvajseto poglavje.
+
+    Kdor pa hoče še peti,
+    Mora od kraja začeti.
+
+          _Narodna pesem._
+
+
+Dobra štiri leta pozneje je mlad mož nekega jesenskega popoldne peš
+koračil po kamenitem potu od Obrhka proti Polesku in Slemenicam. Do
+vasí se je bil pripeljal in pustil voz in voznika pri Obrščaku, sam se
+ni mudil, ni vprašal ničesa, govoril ničesa, kakor naročevanje, da naj
+se vozniku dá piti in jesti, kolikor hoče na njegov račun. Obrščak ni
+bil vajen gosposkih gostov sprejemati, zató se je čudil temu gospodu
+in skušaje obnašati se prav uljudno, bil je neroden in neumen videti.
+Zdelo se je staremu krčmarju, kakor da bi bil tega gospoda že nekje
+videl. Preštel je v svojem spominu vse oskrbnike bližnjih grajščin,
+tržaške hrastarje in druge kupčevavce, ktere je kedaj videl v vasi ali
+po semnjih, pa nobenega ni mogel najti, da bi bil tako čedno černo
+opravljen, da bi imel tako rujavo brado in bi bil tako mlad, kakor ta,
+ki ni mogel našteti veliko več ko šest ali sedem in dvajset let svoje
+starosti.
+
+Med tem ko je krčmar tako premišljal in ni mogel ugeniti, prišel je mladi
+gospod blizo Skal. Tam je malo postal, naslonil se na svojo paličico in
+nekako otožno gledal čez sterme pečine. Koj pa so mu prišle druge misli
+in koračil je naglo dalje po stezi.
+
+Prišedši iz ovinka in iz grmovja zagledal je pred seboj Slemenice. Solnce
+je nekako čudno obsevalo belo grajsko hišo, ki je ponosno in samotno
+izmed zelenega drevja molela svojo rudečo streho na kvišku. Ta razgled
+je bil res lep, našemu popotnemu pak je menda še posebno ugajal, zakaj
+vidno je bil ginjen, obstal je v drugič in djal pol na glas: “To je tvoja
+rojstna hiša! Tam si se rodila za-me, za-me se razcvela, tam sem čul
+tvojo prvo sladko besedo, da me ljubiš, tam si me čakala dolgo in dosti
+dni in si mi zvesta ostala. Tudi ktero grenko uro si morda imela zarad
+mene, in vendar je tvoja blaga duša vredna, da bi poznala le srečo in
+mir. Dom moje ljube! kolikokrat sem te videl v svojih sanjah in zdaj si
+mi v resnici pred očmí; zdí se mi, kakor da bi mi star ljub prijatelj
+roko molil.”
+
+In kakor bi hotel srce utišiti, ki mu je nemirno tolklo v nedriji,
+prikrižal je na prsih in pod pazduho roke in gledal. S polja je bilo že
+večidel vse pospravljeno, lahna sapica je majala visoko odžeto strnišče
+po ravnini daleč tje do grada. In tam pod gradom je videl grajsko čedo
+na travniku, pastirja, ki je ležal na tleh, in psa, ki je kakor skrben
+varuh letal okrog rogatega krdela in zdaj to zdaj ono neubogljivo živinče
+oblajal in vračal. Na poslednji njivi pak je mrgolelo delavcev, ki so
+turščico rezali in znašali na kupe. Zdelo se je Kvasu — vemo, da ga je
+bralec že spoznal — da vidi tudi visoko postavo gospoda Benjamina, ki je
+stal sredi svojih hlapcev in tlačanov. In nehoté mu je na misel prišlo,
+kako se je ločil od tega moža in od tega kraja, kjer je bil srečen,
+srečnejši ko kje drugje v daljnem svetu. Kako bi bil tačas mislil, da se
+bode tako vrnil, povabljen, pričakovan! Kako bi bil mislil, da bo kedaj
+lastnik malega gradiča, ki ga je videl na vzhodnji strani!
+
+Iz teh in enacih misli ga je prebudilo kričanje, ki ga je slišal za seboj
+iz grmovja: “Hej, pravim! Zgaga, bleda voda! Hej kozača!”
+
+Ozrè se nazaj in zagleda znano podobo iz nekdanjih časov, namreč
+Kerjavlja. Mož je bil malo postaren, še slabeje oblečen ko včasi, pa še
+vedno tistega zabuhlega obraza, z malimi živimi očmí in čokatim životom.
+Gnal ali bolj prav vlekel je za seboj sirasto kozo, kteri je bila debela
+verv okoli vratú prevezana. V levici pak je držal polenu podobno palico,
+in ker se mu je koza z vsemi štirimi nogami upirala, postal je včasi in
+jo pretepel, potem pa zopet vlekel za seboj in klel: “Bleda voda, volk
+te potiplji, konjska smrt, da bi hudiča ne videl, hej! Jaz ti bom že dal
+pesje obisti in palico po rebrih, da se mi boš vedela izgubljati.”
+
+Tako je privlekel Kerjavelj kozo do Kvasa.
+
+“Kaj se ti je zamerila žival, da jo tepeš?” pravi Kvas.
+
+“Kaj?” pravi Kerjavelj in korači vštric Kvasa s svojo kozo — “izgubila
+se mi je bila. Že dva dni nisem videl te bêrdje potepilne. Pasel sem
+in čevelj sem šival, pa je je zmanjkalo. Za vraga je ni bilo nikjer.
+Koliko sem prestal zavoljo kleka! Dve noči nisem spal in obé noči se mi
+je senjalo le od koze in od koze. Jesti nisem mogel nič, ni kislega mleka
+ni kruhovca. Zmerom sem je iskal po hosti in po polji, klical in vpil:
+sirka ná soli, ná, sirka! Pa menite, da sliši? Jokal sem se po hosti,
+kaj pravim, jokal, da mi je sedem vrst solz teklo po licu, kakor da bi
+se ranjce matere ali moje Urške domislil. Pa menite, da se človek kozi
+smili? Ko bi se na meh drl, se jej ne smili! Čakaj, čakaj, ti bom že dal!”
+
+In rekši se Kerjavelj zopet obrne in jame srdito natepavati po kozi za
+kazen, da mu je tolike nadloge in žalosti prizadela.
+
+“Nikar ne tepi!” brani Kvas. “Žival nima pameti!” “Kaj!” rohní Kerjavelj.
+“Če vi mojo kozo zagovarjate, ki je pred Bogom in pred ljudmí poredna in
+pregrešna, niste nič bolji ko ona.”
+
+Kvas se nasmeje moževi jezici.
+
+“Ali mi veš povedati, kaj je na Slemenicah novega? Kaj počne stric
+Dolef?” vpraša ga, da bi govor na drugo napeljal, ob enem pa da bi zvedel
+kaj.
+
+“Dolef? Kaj ste ga poznali? Pač, pač saj on je bil tudi gospod, ko je bil
+še mlad. Dolef je že tam, kjer muh ni, tri čevlje pod ježo, kakor je djal
+deseti brat Mrtinek Spak, ko ni bil še umrl. — Pa kaj ste popred djali,
+da koza nima pameti?”
+
+“Umrl je, praviš? Ali je to res?” vpraša Kvas strmé.
+
+“Deseti brat? Kaj pak da!”
+
+“Dolef?”
+
+“Tudi Dolef. Pri Obrščaku se je bil lansko zimo brinovca nalezel in je
+v snegu obtičal za svinjakom. Mesec mu je luč držal, svinje so mu pa za
+zadnjo uro krulile — Bog jim odpusti, saj jih je Obrščak že zaklal in jaz
+sem tudi dve klobasi od njih dobil, Dolef je pa zmrznil.”
+
+Po tej vésti je Kvas resen postal in se zamislil. Pač žalosten konec za
+moža, kteremu je bil Bog dal obilo uma in druzih darov. — Tako Kvas ni
+slišal obširnega Kerjaveljevega razlaganja, da ima koza več pameti kakor
+človek, da se to jasno vidi na njegovi kozi, ki samo zarad slabe vesti
+noče rada iti za Kerjavljem, temuč se mu vedno ustavlja itd.
+
+V svojem blebetanji je Kerjavelj omenil tudi desetega brata, kakor
+veljavno pričo da je res, kar trdi o kozji pameti. To je Kvasu naneslo
+misli od nesrečnega Dolfa na Mrtinka in da bi zvedel, v kakem spominu je
+njegov bratranec, vprašal je: “Ali je že dolgo, kar je deseti brat umrl?”
+
+“Naj umrje, mrcina!” zagodernja Kerjavelj. “On je imel denar in pri meni
+je ležal in jaz sem mu stregel. Pa menite, da mi je kaj pustil. Nič! Pa
+jaz že vem, kdo je tega kriv.”
+
+“Kdo?”
+
+“Tukaj gori na Slemenicah je bil nekdaj — ni dolgo let tega, ravno tisto
+leto je deseti brat umiral — nekov maslé, goljuf in podpihovavec za
+šolmoštra, za tacega, ki brati in pisati učí in kaj vem kaj še. Tisti
+nepridiprav je bil zadnje dni pri Mrtinku in mu je odsvetoval, naj mi
+ničesa ne zapusti. Jaz vem, da je tako storil, da-si ravno sem ga za pet
+ran prosil, naj me v testamentu zaznamova. Ako bi ga je jaz še enkrat v
+pest dobil, ko bi mi pred oči prišel, jaz bi ga pomikastil in pretrl in
+pretepel, kakor se snop pretepe. V vodo bi ga vrgel, v globoko vodo, ali
+pa še ozmerjal bi ga, da bi me pomnil.”
+
+“Ali bi ga poznal, ko bi zdaj k tebi prišel, Kerjavelj?”
+
+“O kaj pak! Kakor srebern groš, tako bi ga poznal. Tolikošen je ko vi
+in tak, ves tak, samo brade nima take volčje podobe, kot vi. Pravijo
+nekteri, da mu je Marijan, ta ki se je tukaj na Stavnik, dve uri od tod,
+preselil in zdravnikovo hčer za ženo vzel, Polesek dal, zastonj, prav
+zastonj. Jaz pa tega ne verujem, zakaj dobro vem, da Marijan ni tako
+neumen, da bi kaj tacega zastonj dal. Sosebno pa tacemu malopridnežu ne,
+kakor je ta. Mar naj bi dal meni kaj ali pa komu drugemu, če ima preveč.”
+
+“Ali pa veš, da je tisti šolmošter, kakor mu praviš, tako malopriden,
+Kerjavelj?”
+
+“Vem, vem. Pa čegav ste pa vi in od kod ste, da mene po imenu poznate?”
+vpraša Kerjavelj zvestó.
+
+“Iz Dunaja pridem.”
+
+“Kaj me tam poznajo? Glejte-si no! To bom pa pri Bučarji povedal, drevi
+na preji. I, lehko je, da, je že tako! Slišali so menda tudi na Dunaji,
+da sem jaz tisti Kerjavelj, ki je bil pomorski vojščak in je hudiča
+razklal, na dva kosa razklal. Kaj ne da? Glejte, glejte! Bog zna, ali
+tudi cesar vé za-me ali ne? Kakošen je neki cesar? Ali sta kaj govorila
+kedaj?”
+
+Lovre se nasmehljá. Da more tudi Kerjavelj svoje slave — to se ve da
+žalibog le namišljene — vesel biti, tega ni vedel.
+
+“Kako vam je pa ime, gospod? Rad bi vedel, da bom znal povedati,” pravi
+Kerjavelj.
+
+“Lovre Kvas mi je ime in oni Polesek je moj.”
+
+Kerjavelj debelo pogleda, ustavi se s svojo kozo, debelo in velikansko
+roko dene Kvasu na ramo in pravi ves v veselji: “O! kaj ste res vi? Ste
+že vi! Ste že! O! bolj sem vas vesel, kakor da bi svojo ranjco Urško
+videl, ki sem jo rad imel. Bog vam daj zdravje! Raca na vodi, konjska
+smrt, hudiča ne videl, — zmerom sem dobro o vas govoril in hvalil sem
+vas, kamor sem prišel, pri Bučarji in Obrščaku in v hosti pri smreki, ko
+sem smolo drl.”
+
+“Ali nisi popred, ko me nisi poznal, drugače govoril?”
+
+“Kaj? Jaz slabo govoril, grdo govoril? Ni res, kdo pravi! Vprašajte,
+kogar hočete, vsak bo vam povedal, da sem vas hvalil. Kaj ne, da mi boste
+pustili po vaši hosti kako smreko zasekati, da bo rajša smolo cedila? Saj
+nočem tako zastonj. Ampak črevlje vam bom zakrpal zató in dobro vam je
+bom zašil. Če je treba še tako velik župánec ali zaplato na-nje prišiti,
+jaz znam. Glejte, kako sem svoje dobro okrpal.”
+
+Še več tacega je Kerjavelj pravil, predno sta prišla do razpotja, kjer se
+je Kvas obrnil proti Slemenicam, Kerjavelj pa proti hosti domú s svojo
+zopet najdeno kozo, ktero je iz gole ljubezni zdaj pa zdaj lopnil po boku.
+
+Kolikor bliže je Kvas gradu prišel, toliko počasneje je korakal.
+Raznovrstni čuti so ga premagovali. Srce mu je bilo polno. Zdelo se mu
+je, kakor bi bil še le včeraj tod hodil. Vsak grmiček, vsak jarek ga je
+domišljal, kaj je nekdaj tod sprehajaje se mislil in čutil. Hrepenenje,
+da bi videl njo, pospeševalo mu je stopinjo, pa zopet je koračil počasi
+in zdelo se mu je, kakor da bi ga nekaj težilo.
+
+Gospod Benjamin je bil ž njive zagledal tujega gospoda iti proti gradu.
+Šel je tedaj k potu in gostu nasproti. Ko sta se sešla, spoznal ga je
+brž. Vesel ga je pozdravil in mu pomolil roko.
+
+Spraševal ga je po prvem srčnem pozdravljenji to in ono in zvedel, da je
+svoje učenje srečno prestal, da je zdrav, da je poslednje pismo prejel
+itd.
+
+“Gospod doktor! pojte gori na dom. Manica je doma in mati. Jaz imam še
+nekaj svojim ljudém povedati, potem pa koj pridem in pomenili se bomo na
+drobno in več,” djal je grajščak.
+
+V gradu je Lovre zvedel, da je Manica v svoji sobi. Deklica je sedela pri
+neki knjigi, ko je Lovre stopil préd-njo. Ko ga je zagledala, vstala je
+s stola, vskliknila, podala mu roko, oko je govorilo, kipeče veselje jej
+je zvezalo jezik, izgovorila je samo njegovo ime in v tem imenu je bilo
+povedano vse, vse! Še le ko so pritekle po lepem bledem licu bliščeče,
+vroče solze, oznanovavke nečesa neizrekljivega, prišle so besede,
+vpraševanje in odgovarjanje.
+
+       *       *       *       *       *
+
+In pol leta, pol dolzega leta pozneje je poštenjak Kerjavelj sedel sredi
+vaških otrok in beračev na Slemenicah v družinski izbi in se dobro mastil
+v jedi in pijači. Zakaj bila je svatovščina, na ktero so bili povabljeni
+Marijan s svojo ženo, Vencljevo hčerjo, in veliko druzih ljudí, Kerjavelj
+pak se je bil povabil za prežarja sam. In dobro se je možu godilo, djal
+je, da je v malih nebesih. Doletela ga je celo proti večeru čast, da
+je bil poklican v gosposko sobo, kjer sta ženin in nevesta, dr. _Kvas
+Poleščan_ in _Manica_ iz Slemenic, skupaj sedela sredi gospode, in je
+Kerjavelj moral povedati, kako je hudiča presekal in kako se mu za ranjco
+spreljubo Urško toži, s ktero sta korenje zasadila, da ga je bila vsaka
+luknja polna, s ktero sta od sv. Kozmeka do vseh Svetih v božjem strahu
+živela in gledala, kako so drugi pogačo rezali. Celo s spominom o desetem
+bratu se je bil ta dan z lepo spravil, ko je slišal, da sta mu gospoda
+Marijan in Kvas postavila lep spominek iz rezanega kamena na grob, kteri
+je svetu oznanjal, da tukaj počiva: _deseti brat_.
+
+[Illustration]
+
+
+
+
+Naznanilo.
+
+
+Pri vredništvu slov. Glasnika in po bukvarnicah je na prodaj “Cvetje iz
+domačih in tujih logov” po šestkah in posamesnih delih po pristavljeni
+ceni:
+
+=I. vrsta= (zv. 1-9): a) Šiljerjev =Viljem Tell=, poslovenil Fr. Cegnar,
+po 80 kr. b) Platonov =Kriton in Apologija=, poslovenil J. Božič, 30 nkr.
+c) =Babica= od B. Nemcove, posl. Fr. Cegnar, po 1 gld. in d) Ksenofontovi
+=Spomini na Sokrata=, posl. L. Hrovat, po 54 nkr. Cela I. vrsta veljá 2
+gld. 24 nkr. (brez Ksenof. “Spominov” pa 1 gld. 80 nkr.)
+
+=II. Šestka= (zv. 10-15): a) G. Krekov =Na sv. večer=, v 3 spevih po 24
+nkr. b) Virgiljevo =Poljedelstvo=, poslovenil J. Šubic, po 40 nkr. c)
+Sofoklov =Ajant=, posl. M. Valjavec, po 36 nkr. d) =Kitica Andersenovih
+pravljic=, posl. Fr. Erjavec, po 30 nkr. e) =Veronika deseniška= v 15
+spevih od J. Frankolskega po 36 nkr. in f) A. Umekov =Ciril in Metod= po
+24 nkr. Cela II. šestka velja 1 gld. 50 nkr.
+
+=III. Šestka= (zv. 16-21): Povest =Alvaredova družina=, posl. J. Parapat,
+po 50 nkr. b) Bilčevi =Pervenci= po 50 nkr. c) Lermontov =Izmael-bej=,
+posl. Vesnin, po 30 kr. in d) Chocholovškova pripovedka =Agapija=,
+poslovenil L. Podgoriški, po 30 nkr. Cela III. šestka po 1 gld. 50 nkr.
+
+=IV. Šestka= (zv. 22-27): a) =Pesmi=, zložil A. Umek, (174 str.) po 70
+nkr. in b) =Kirdžali= podonavska povest, spisal M. Čajkovski, poslovenil
+Podgoričan, (313 str.) po 1 gld. Cela IV. šestka veljá 1 gld. 50 nkr.
+
+=V. Šestka= (zv. 28-33): a) Pellikova tragedija =Tomaž Mor=, poslovenil
+J. Križaj (96 str.) po 36 kr. b) =Slovo o polku Igorově=, poslovenil M.
+Pleteršnik (24 str.) po 10 kr.; c) =Deseti brat=, izvirni roman, spisal
+J. Jurčič (278 str.) po 80 kr.; d) =Zora in Solnca=, pripovedna pesem v 3
+delih po 30 kr. Cela šestka veljá 1 gld. 50 kr.
+
+Dalje se utegne dobiti Fr. Erjavčevo =Živalstvo= po 75 kr. in Tušekovo
+=Rastlinstvo= po 65 kr.
+
+
+
+*** END OF THE PROJECT GUTENBERG EBOOK 75797 ***