diff options
Diffstat (limited to '75797-h/75797-h.htm')
| -rw-r--r-- | 75797-h/75797-h.htm | 10237 |
1 files changed, 10237 insertions, 0 deletions
diff --git a/75797-h/75797-h.htm b/75797-h/75797-h.htm new file mode 100644 index 0000000..d8086d6 --- /dev/null +++ b/75797-h/75797-h.htm @@ -0,0 +1,10237 @@ +<!DOCTYPE html> +<html lang="sl"> +<head> + <meta charset="UTF-8"> + <title> + Deseti brat | Project Gutenberg + </title> + <link rel="icon" href="images/cover.jpg" type="image/x-cover"> + <style> + +a { + text-decoration: none; +} + +body { + margin-left: 10%; + margin-right: 10%; +} + +h1,h2 { + text-align: center; + clear: both; +} + +h2.nobreak { + page-break-before: avoid; +} + +hr { + margin-top: 2em; + margin-bottom: 2em; + clear: both; +} + +hr.tb { + width: 45%; + margin-left: 27.5%; + margin-right: 27.5%; +} + +hr.chap { + width: 65%; + margin-left: 17.5%; + margin-right: 17.5%; +} + +img.w100 { + width: 100%; +} + +div.chapter { + page-break-before: always; +} + +p { + margin-top: 0.5em; + text-align: justify; + margin-bottom: 0.5em; + text-indent: 1em; +} + +p.dropcap { + text-indent: 0em; +} + +img.dropcap { + float: left; + margin: 0 0.5em 0 0; +} + +p.dropcap:first-letter { + color: transparent; + visibility: hidden; + margin-left: -0.9em; +} + +.center { + text-align: center; + text-indent: 0em; +} + +.figcenter { + margin: auto; + text-align: center; +} + +.footnotes { + margin-top: 1em; + border: dashed 1px; +} + +.footnote { + margin-left: 10%; + margin-right: 10%; + font-size: 0.9em; +} + +.footnote .label { + position: absolute; + right: 84%; + text-align: right; +} + +.fnanchor { + vertical-align: super; + font-size: .8em; + text-decoration: none; +} + +.gesperrt { + letter-spacing: 0.2em; + margin-right: -0.2em; + font-style: normal; +} + +.hanging { + padding-left: 2em; + text-indent: -2em; +} + +.larger { + font-size: 150%; +} + +.noindent { + text-indent: 0em; +} + +.pagenum { + position: absolute; + right: 4%; + font-size: smaller; + text-align: right; + font-style: normal; +} + +.poetry-container { + text-align: center; +} + +.poetry { + display: inline-block; + text-align: left; +} + +.poetry .stanza { + margin: 1em 0em 1em 0em; +} + +.poetry .verse { + padding-left: 3em; +} + +.poetry .indent0 { + text-indent: -3em; +} + +.poetry .indent2 { + text-indent: -2em; +} + +.right { + text-align: right; +} + +.smaller { + font-size: 80%; +} + +.titlepage { + text-align: center; + margin-top: 3em; + text-indent: 0em; +} + +.x-ebookmaker img { + max-width: 100%; + width: auto; + height: auto; +} + +.x-ebookmaker .poetry { + display: block; + margin-left: 1.5em; +} + +.x-ebookmaker .gesperrt { + font-style: italic; + margin-right: 0; + letter-spacing: 0; +} + +.x-ebookmaker img.dropcap { + display: none; +} + +.x-ebookmaker p.dropcap:first-letter { + color: inherit; + visibility: visible; + margin-left: 0; +} + +/* Illustration classes */ +.illowp100 {width: 100%;} + + </style> + </head> +<body> +<div style='text-align:center'>*** START OF THE PROJECT GUTENBERG EBOOK 75797 ***</div> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_1"></a>[1]</span></p> + +<h1>Deseti brat.</h1> + +<p class="center larger">Izvirni roman.</p> + +<p class="titlepage"><span class="smaller">Spisal</span><br> +J. Jurčič.</p> + +<figure class="figcenter titlepage illowp100" style="max-width: 12.5em;"> + <img class="w100" src="images/line1.jpg" alt=""> +</figure> + +<p class="titlepage"><b>V CELOVCU.</b><br> +<span class="smaller">Na svitlo dalo vredništvo “slovenskega Glasnika.”</span><br> +<b>1866.</b></p> + +<p class="titlepage smaller">Natisnil Jože Blaznik v Ljubljani.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_2"></a>[2]</span></p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_3"></a>[3]</span></p> + +<h2 class="nobreak" id="Prvo_poglavje">Prvo poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Mlad junak po polji</div> + <div class="verse indent0">S težkim srcem hodi.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>S. Jenko.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<div> +<img class="dropcap" src="images/dropcap-p.jpg" alt=""> +</div> + +<p class="dropcap">Pripovedovavci imajo, kakor trdi že sloveči +romanopisec Valter Scott, staro pravico, da svojo +povest začnó v krčmi, to je v tistem shodišču vseh +popotnih ljudí, kjer se raznovrstni značaji naravnost +in odkrito pokažejo drug drugemu poleg pregovora: v +vinu je resnica. Da se torej tudi mi te pravice poprimemo, +izvira iz tega, ker menimo, da naše slovenske +krčme in naši krčmarji, čeravno imajo po deželi +veliko priprostejo podobo, niso nič menj originalni +ko staro-angleški Scottovi. To se vé samo ob +sebi, da ga slovenska mati dozdaj še ni rodila, ki +bi z isto rezno natančnostjo obrisal naša narodna +svojstva, kakor je omenjeni nedosegljivi mojster značaje +svojega ljudstva svetu predočil. Zató ne bode +pripovedovavec te vse skozi resnične pripovedi poskušal +veselega slovenskega vinotoka Peharčka naslikati +in to iz treh razlogov ne: prvič zató, ker ni +mogoče misliti si Peharčka takošnega, kakor je v resnici +bil, drugič ker ima le-tá poznanja vredni mož<span class="pagenum"><a id="Page_4"></a>[4]</span> +le začasno, hitro minljivo mesto samo v začetku naše +povesti, in tretjič, ker imamo še enega krčmarja, Peharčku +po duhu sorodnega, pozneje v povest vplesti; +to pa menda ne gre, da bi se sem ter tje enake reči +dvakrat pravile.</p> + +<p>Pred štirdesetimi leti torej je Peharček koščenega +obraza, raztrganega slamnika, oguljenih, z zaplatami +obloženih hlač, hodnične srajce in križatih +naramnic polič vina na vegasti mizi muham branil. +Pri poliču je pa slonel kosmat mož, suknjar, ter je +krčmarju Peharčku to in to nepotrebno reč pravil. +“Prav gladka kaplja se bo učistila iz letošnjega +vinčeka” djal je suknjar in zavzdignil kupo proti malemu +oknu, da bi pijačo proti luči ogledal.</p> + +<p>“Bogme, gladka!” pokima krčmar in jezno udari +z lesenim muhalnikom po mizi, kjer je tropa te sitne +živali razlito vino srebala. “Tega mrčesa je povsod +polno!”</p> + +<p>“Le stoj, Peharček, pa mene pomni: tako bo +močno to vince, kedar se cvet do dobrega vsede, +da si bodo ljudjé, kedar se ga bodo prav po božji +volji navlekli, lase in ušesa pulili, ter rudeče nosove pa +otekle vratove, prazne mošnjice pa krvave butice nosili, +kakor se v pesmi poje.”</p> + +<p>“Bogme!” pravi Peharček; pa predno besedo +končá, zasliši, da je voz pred hišo priropotal in da +nekdo zunaj kliče. Brž vrže muhalnik iz rok in letí ven.</p> + +<p>Peharčkova hiša je stala tik velike ceste. Za hišo +pak je držala mala cesta ali bolje kolovozna pot v stran.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_5"></a>[5]</span></p> + +<p>Dva gospoda sta poskakala z majhnega vozička +in starši je glasno klical pijače. Krčmar je enega poznal, +kajti pozdravil ga je, slamnik pod pazduho stisnivši: +“Bog daj dober dan, gospod Vencelj! Hitro +ste prišli iz Ljubljane, kedaj — v petek ste mimo +šli. No zdaj vém, da ste zopet žavb, rož, kugljic in +vsega mrčesa nakupili, in boste zdravili ljudí da bo +strah.”</p> + +<p>Govoré se je krčmar oziral na mlajšega gospoda +in ugibal sam pri sebi, kdo je pač to, ki se je z +okrajnim zdravnikom gospodom Venceljem pripeljal. +Bil je mlad, jako lep gospodek, a Peharčku čisto neznan.</p> + +<p>Gospod Vencelj ni pustil, da bi bil krčmar konja +izpregel; pila sta na voz naslonjena. “Peharček!” +djal je zdravnik izprazniši do čista prvo kupo, “naprezi, +da boš tega gospoda peljal na Slemenice. Saj +veš, da moram jaz tukaj v stran.”</p> + +<p>“Jaz bi to prav rad, zakaj ne, zaslužka se nisem +še nikoli branil, — vrag naj vzeme še kolesce +— pa zdaj ne morem, jutri pač. Kolo se mi je strlo +od voziča in ravno otódi ga je nesel fant moj h +kovaču. Jutri bi vas pa peljal, naj si bo ta ali kteri +če, jaz ali fant moj. Jaz menim, naj bi mladi gospod +pri meni čez noč ostali, saj je že štiri čez +poldne. Moja stara — zdaj v bobu korenje pleve — +bode že vrgla zvečer kaj čez ponev, da se bo dalo +ugrizniti. Postelje res nimam take, da bi se človek +v blazino vdrl; pa bom že na otavi tako mehko postlal, +če je božja volja, da se bo ležalo za silo.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_6"></a>[6]</span></p> + +<p>“Jaz sem obljubil, da pridem danes” — odgovorí +mladi tujec, “ali ne morem nikjer drugej tu v +obližji voznika dobiti?”</p> + +<p>“Bogme, ne z lepo;” odgovori Peharček, “tod +imajo ljudjé bolj vole, konja imam samo jaz.”</p> + +<p>Zdravnik gospod Vencelj je mislil in mislil, nasvetoval +zdaj to zdaj to, kako bi mladenča na pot +spravil. “Bode že!” reče čez nekaj časa; “ali jezdarite?”</p> + +<p>“Še nikoli nisem bil na konju,” odgovorí potnik.</p> + +<p>“No, na suhem se ni še nihče plavati naučil. +Peharček! ali imaš konja napasenega?”</p> + +<p>“Bogme, konj je dober, sit ko stopa, ravno popred +sem mu povesmo detelje vrgel; vem, da je že +vso potrl in pohrustal.”</p> + +<p>“Že dobro. Jaz imam tu na vozu ravno prav +kupljeno sedlo. Pa bova gospodu vsak pol posodila, +naj jezdi.”</p> + +<p>Peharček se popraska za ušesi, ustnice pod nos +zaviha in pravi: “Nikarte mi ne zamerite; saj veste +vi bolje ko jaz, kaj pregovor govorí, ki pravi, da +tri reči niso vsacemu človeku ali pa nikomur na pósodo +dati: ne žena, ne pipa, ne konj. Pa ker ima +moj sirec že stara rebra in je že vsemu vajen, ne +rečem, da ga ne bi dal, ko bi — nikar ne zamerite +— ko bi — gospoda poznal.”</p> + +<p>“O nič se ne boj za konja; jaz sem porok za +to, da ga boš jutri nazaj dobil” reče zdravnik.</p> + +<p>Trenotek potem je stal Peharčkov sirec, ki je<span class="pagenum"><a id="Page_7"></a>[7]</span> +že malo preveč rebra na očiten videz stavil in glavo +bolj v tla ko na kviško molil, osedlan in očejen na +cesti. Peharček je z všečnim očesom gledal zdaj svitle +dvajsetice v roki, ktere mu je mladi gospod dal, zdaj +usnjato sedlo, ki tako lepo stojí na koščenem hrbtišču +njegove kleke. Mladeneč se je malo nerodno +skobalil na svojega rosinanta; krčmar pa mu je veliko +njegovo usnjato torbo na konja dal in ga podučil, +kako mora ravnati s pohlevnim sircem, da bo +rajši stopal.</p> + +<p>“Torej srečno pot, gospod Kvas!” — djal je +zdravnik, “pred mrakom boste ravno v gradu. Sporočite +moj pozdrav gospodu Benjaminu. Kmalo enkrat +pridem tje s svojo hčerjo, da mu srečo vošim, +ker je dobil tako korenito izobraženega in učenega +mladega moža svojemu sinu za učenika, kakor ste +ví. Z Bogom! Prav vesel sem, da sva se seznanila; +upam, da nisva bila na prvo in na zadnje vkup. Zahvaljujem +se vam za druščino.”</p> + +<p>“Prosim, gospod zdravnik! na meni je zahvaljevati +se vam za dobrotno prijaznost!”</p> + +<p>“No, no, kaj pak! Greh bi bilo, ko vas ne bi +bil na voz vzel; žal mi je, da ne utegnem z vam +v stran do Slemenic. Srečno!”</p> + +<p>Rekši udari Vencelj po konju in voz zdrdrá po +stranskem poti. Gospod Kvas — tako je zdravnik +svojega dozdanjega tovarša klical — spodbudí tudi +svojega zaspanega šarca in odjezdi po veliki cesti,<span class="pagenum"><a id="Page_8"></a>[8]</span> +ko si je kolikor se je dalo po nejasni Peharčkovi razlagi +zapomnil, kje mora na stran zaviti, da pride prav.</p> + +<p>Dan je bil prijazen; solnce se je bilo že na zahod +premeknilo; vendar se je še z vso žarnostjo upiralo +potniku v hrbet, kar mu je bilo toliko bolj nepriležno, +ker se je izpod kopit nemarno klavzajočega +konja vedno oblak cestnega prahú vzdigoval in polnil +mladenču nos in ušesa. Zastonj so bile vse poskušnje, +da bi žival do hitreje stopinje pripravil in tako vsaj +nekaj prahú za seboj pustil. Peharčkov sirec je bil +tepeža in suvanja tako vajen ko trave; zato ga ni +kar tako kdo v dir pripravil. In ker je Kvas, kakor +sedlu nevaden človek, nekaj boječe in nerodno sedel, +zraven pa še svojo sitno butaro, z obleko in knjigami +natlačeno, moral držati pred seboj, po tem se +razume lehko, zakaj se je le počasi nadalje pomikal.</p> + +<p>Lovre Kvas je bil dovršil vse učenje na ljubljanskem +liceji. Rojen pod prosto slamnato streho je +bil v zibeli namenjen, da bode čez nekaj let krave +pasel, potem pri bogatejšem sosedu za hlapca služil +in naposled po očetovi smrti ubijal se z malim zemljiščem +deset mernikov posevka, kakor vsi Kvasovi, +kar jih je oče Luka po starem pomnenji znal na prste +našteti. Ali rojenice, ktere imajo pri zibeli vsacega +poštenega Slovenca svojo odločno besedo, naklonile +so bile našemu Lovretu kmalo po porodu drugi lepši +namen: da bo delal z glavo in rabil namesti ótike +gosje pero. Znano je življenje ubozega učenca; torej +mi ni treba posebej opisovati Kvasovih stisk in bojev<span class="pagenum"><a id="Page_9"></a>[9]</span> +z revščino in nadlogo. Posebno izvrstna glava za učenje, +ljubezen do dobrega reda in obnašanja in marsiktera +druga lepa lastnost je mladenču pridobila podpornikov +in prijateljev in je delala starima roditeljema +veliko upanja, da se jima spolni poslednja največa +želja. Ali čuda! dokončavši ljubljanske šole tihi mladeneč +ni “hotel dobro storiti” po materni misli, in ne +da bi bil postal mašnik, kazal je vse bolj posvetne +naklepe. Hotel je iti v daljna veča mesta v više šole. +S tem pa niso bili samo ubožni starši nezadovoljni, +ampak zameril se je tudi večini svojih podpornikov, +tako da je bil skoro popolnoma zapuščen. Vedel je +pa, da Angleži še niso iznajdli tako blagotvornega +stroja, da bi se dalo po njem od zraka ali čiste vode +živeti. Zató mu je bilo ravno prav, da je po nekem +priporočilu dobil začasno službo za učenika sinu premožnega +grajščaka Benjamina G* na gradu Slemenicah. +Ker je bil tudi precej slabotnega zdravja, hotel +je po tem tacem okrepiti se na deželi in še kaj zaslužiti +za daljno učenje.</p> + +<p>Tako ga najdemo ravno na poti. Voza iskaje je +bil po sreči naletel na zdravnika Vencelja, in to mu +je naklonilo prvič prijetno druščino za potovanje, drugič +pa si je prihranil vožnino.</p> + +<p>Kmetje ob cesti in drugi napotni ljudjé so, srečevaje +Kvasa, zvedavo ogledovali mladega jezdeca. +Vzlasti mlade deklice so se rade ozirale za njim, ker +po svoji zvunanji postavi je bil Lovre kaj čeden mladeneč. +Ne veliko čez dvajset let star, oblednega<span class="pagenum"><a id="Page_10"></a>[10]</span> +okroglega obraza z visocim čelom in živimi črnimi +očmí, iz kterih je bil poprej otožen kakor vesel značaj +brati, bil je Kvas na prvi pogled vsacemu zanimiv +človek. Obleka njegova bi morda v vélicih mestnih +sobah ne bila veljala za lepo, a za na kmetih jej ni +bilo kaj reči. Suknja je bila iz črnega suknja cela in +še ne oguljena, da-si ravno bi bil poznovavec po natančnem +pogledu sodil, da je temu že dobro dolgo, +kar jo je krojač iz rok dal. Isto bi se moglo reči o +drugem opravku. Lišpa ali drugih nepotrebnosti ni +imel nič na sebi, samo veliko sreberno uro je nosil na +pozlačeni verižici, ktero je naš mladi prijatelj zdaj +pa zdaj iz žepa potegnil pogledovaje, kako dolgo +že hodi.</p> + +<p>Vedno niže se je solnce pomikalo. Po vročem +jesenskem dnevi je nastajal prijeten večerni hlad. Zamišljen +je sedel mladeneč na konji; niti zeleni travniki +in zapuščena rujava strnišča, niti otožno vednozeleno +semrečje okrog starih, domišljijo budečih razvalin +na obcestnih hribih niso mogle potnikovih oči +na sé obrniti, kajti imel je veliko premišljevati. Skoro +najlepši del svojih let je imel za seboj; ali vsa ta +leta so mu prinesla malo malo vžitka. Veden trud, +delo, nadloga in nektero britko uro je prestal; in če +je pogledal v najbližnjo prihodnjost, tudi tu ni imel +veselega upanja. “Zdaj pridem v tujo hišo, k tujim +ljudém, Bog vé kako bom tam zadovoljen. Morda dobim +puste sitneže za svoje zapovedovavce, ki mi bodo +dali čutiti, da sem plačan človek, hlapec! Ah Bog<span class="pagenum"><a id="Page_11"></a>[11]</span> +moj, kako malo tvojih nazemskih darov bi bilo meni +potreba, da bi z lehko prišel do samostojnega in +srečnega življenja! Koliko je ljudí, ki v obilnosti živé +in ne poznajo in ne vedó, kako človeka teží čut, da +je na druge navezan, da se za tujo mizo vseda! Vi niste +poskusili, kaj je siromaštvo, vi domišljavi poetje, ki +trobite in pojete svetu, da je več sreče v uboštvu +ko v premožnosti. Res je morda, da si vsak človek +sam ustvari srečo, ali prvi pogoj v tem je, da mu +osoda pota ne zapira.”</p> + +<p>Prišlo mu je tudi na mar, kako nevkretno se +mu bode pač včasi v svojem novem stanu zdelo. Vedel +je, da je velika pokora podučevati trpoglavega +paglavca, vzlasti če so starši v svoji preveliki ljubezni +prepričani, da ima fant bister um in dobro +glavo. Dalje ni bil Lovre Kvas veliko vajen vesti se +po navadni etiketi; prosti kmečki sin je bil bolj utrjen +v Horaciju in Homerju ko v abotnih poklonih in neslanih +govoricah tako imenovane omikane družbe. Vendar +kar se poslednjega tiče, tolažil se je s tem, kar mu +je gospod Vencelj pravil o slemeniški družini; z druge +plati pa se zopet ni tako okornega čutil, da bi se +mu bilo ravno bati, in zaupal je na svoj naravni, vednostno +dovolj izobraženi razum in čut.</p> + +<p>V tej razmišljenosti je bil Lovre Kvas pozabil +paziti, kje je stranska cesta, ktera po Peharčkovem +popisu drží do Slemenic. Še le ko je solnce zašlo in +ko so ga jeli ljudjé bolj pogostoma srečevati, domislil +se je, da je morda že zgrešil pravega pota.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_12"></a>[12]</span></p> + +<p>“Ali je tod prav do grada Slemenic?” praša starega +zgubanega moža, ki je nesel butaro rogovilastih +neobrezanih brezovih vej na hrbtu.</p> + +<p>“Ka-áj?” zatuli dedec z visokim glasom, iz kterega +se je dalo soditi, da je gluh.</p> + +<p>Kvas še enkrat praša.</p> + +<p>“Metličja sem narezal, metličja” odgovorí mož.</p> + +<p>“Vi me ne razumete, oče! jaz bi rad vedel, koliko +je še do Slemenic in kod moram iti do tje.”</p> + +<p>Stari dedec ga s svojimi malimi očmí debelo pogleda +pa pravi: “Nu, áha, res!” in odide počasi +svojo pot.</p> + +<p>Če ni hotel Lovre s svojo kleko na sredi ceste +ostati, moral je dalje jezditi, da-si ravno se mu je +skoro zdelo, da bi bilo bolje, ko bi se vrnil; kajti +po uri sodé je mislil, da bi moral po Peharčkovih +besedah biti že na Slemenicah, ko ne bi bil zgrešil +stranskega pota. Pa kakor bi mu sovražen duh kljuboval, +ravno zdaj ni bilo nobenega človeka na cesti. +V vzhodu je mesec pokazal svoje polno lice.</p> + +<p>Čez nekaj časa zagleda malega dečka s cajnico +na rokah, ki mu je ravno naproti tekel. Kraj je bil +malo samoten in fantè je morda menil, da je ta človek +v suknji eden tistih hudih gospodov, ki pridejo +očeta za davek rubljevat, zató se je ognil s ceste +na travnik.</p> + +<p>“Hej fantič! stoj!” vpije jezdec “kod se hodi +do Slemenic?” Ali bosonogi deček stisne namesto<span class="pagenum"><a id="Page_13"></a>[13]</span> +odgovora svojo kapo pod pazduho in jo udere po travniku, +kakor bi mu bili vsi vragi za petami.</p> + +<p>Nevoljen je začel Kvas rentačiti in jeziti se sam +na-se in na starše, ki otroke tako izrejajo. Zdajci zagleda +tretjega človeka in misli: v tretje gre rado; +če še zdaj nič ne zvem, pa se vrnem in prenočim v +prvi hiši. Mlada deklica s košarnico na glavi ga sreča.</p> + +<p>“Dober večer, Micika!” ogovorí jo Lovre ter jej +zastavi že tolikokrat ponovljeno prašanje.</p> + +<p>“Oh moj Bog in mati božja!” — odgovorí deklica +“saj ste že zašli za pol drugo uro predaleč. Ali +niste videli velike semreke na samem in s peskom +nasute male ceste? Tam bi bili morali v stran zaviti. +Če boste počasi jezdili, greva vkup, pa vam bom +pokazala. Ravno prav bode; tako me vsaj ne bo strah.”</p> + +<p>Lovre obrne konja in počasi sta potovala s deklico +nazaj. Marsikaj jo je prašal in marsikaj mu je +povedala medpotoma, česar pa ne bomo tu sem postavljali, +ker bi za kterega resnobnejega izmed prijaznih +bralcev bilo morda premalo važno. Ko sta +prišla do imenovane semreke, razložila mu je, kterih +potov naj se ogiblje, da bo prav prišel.</p> + +<p>“Oblačno je malo; da bi le Bog dal, da bi se +mesec ne skril za oblake, pa boste lehko našli.”</p> + +<p>“Aha!” — zarohní tu tretji glas in Kvas zagleda +čudovitega moža na cesti — “aha, dekle, jaz +bom že tvojemu povedal, da se ti z druzimi razgovarjaš +po noči pri mésečini; slabo te bom pohvalil, +ha, ha, ha!”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_14"></a>[14]</span></p> + +<p>“Kaj si ti Mrtinek?” djala je deklica. “Glej ta +gospod gredó na Slemenice. Ti greš ravno to pot, in +lehko ž njimi hodiš.”</p> + +<p>Lovretu pak je pošepnila na tihoma: “Nič se ga +ne bojte; čeravno je raztrgan in bos in grd in nima +prave pameti, pa je pošten. On je <em class="gesperrt">deseti brat</em>, +pot dobro vé. Lehko noč!”</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Drugo_poglavje">Drugo poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Povsod poznan, nikjer domá,</div> + <div class="verse indent0">Kjer vleže uro se poslednjo,</div> + <div class="verse indent0">Tam smrt mu domovanje dá.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Fr. Levstik.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Kdor pozna življenje, djanje in nehanje, misli +in prepričanja, kakoršna so bila nekdaj po pripovedih +naših starih slovenskih očakov, ki gluhi in slepi za +spačeni novi svet vedno le čase svojih in svojih prednikov +dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je bilo pred +štirdeset in več leti med našim narodom veliko več +poezije ko v današnji suhoti. “Kje se zdaj še kaj +čudovitega zgodí? Kdo dan danes še kaj vé? Le kakov +sleparček še pride, da človeka opehari.” Tako +pravijo dedje. Koliko časa že ni bilo slišati od desetega +brata! V poprejšnjih časih se je pa še vendar +včasi naletel, ki je, rojen <em class="gesperrt">deseti</em> sin iz matere s +čudovitimi lastnostimi in zmožnostimi obdarovan, po<span class="pagenum"><a id="Page_15"></a>[15]</span> +božji namembi preganjan, od hiše do hiše po širocem +svetu hodil, za srečo povedoval, zaklade pokazoval, pesmi +pel in pravljice pravil, kakor nihče drugi. Ljudjé so +ga častili, radi videli in mu dali živeti in spati. Pač +pride v kako hribsko dolino še zdaj sem ter tje kak +raztrgan in umazan peripatetikar, ki mu robato po +domače pravimo <em class="gesperrt">berač</em>, ki se izdaja za desetega +brata; toda svet je postal neveren, menj gostoljuben +ko nekdaj, in tudi današnji deseti bratje niso tisti ko +nekdaj, malo vedó, in kakor očetje trdijo — “niso +druzega ko goljufje.” Ta čudna prikazen, namreč pomanjkanje +<em class="gesperrt">pravih</em> desetih bratov, dá se menda samo +tako razlagati, da slovenske žene niso več take, da +bi za vrstjó po letih deset sinov rodile.</p> + +<p>A pustimo taka premišljevanja bolj izurjenim +mislecem in vrnimo se rajši k svojima popotnikoma.</p> + +<p>Tiho je korakal človek, kterega je Lovretu deklica +imenovala desetega brata, konju pred gobcem, +in mladeneč je imel časa dovolj v mesečini opazovati +to čudno podobo. Bil je človek kacih štirdesetih let +star, toda že mu je hrbet hotel lezti v dve gubi. +Na sebi ni imel druzega ko srajco iz najdebelejšega +platna, kakor ga sprede slovenska mati, dolge hlače +iz iste tvarine nekdaj na črno pobarvane, zdaj že zarujavele +in pod koleni jako blatne in razcefrane, na +glavi pak mu je čepel rujav klobuk s širocimi krajevci +in čez oglavje z belo nitjo prevezan. Da mu +hlače niso uhajale, branila je usnjata oprtavnica, na +križ čez ramo razpeljana. Večerni zrak je bil precej<span class="pagenum"><a id="Page_16"></a>[16]</span> +hladen, Lovretu se je celo mrzlo zdelo, vendar je +stopal deseti brat bosonog. Da bi pa kdo ne mislil, +da črevljev nima, nosil je je z bekovo trto prevezane +čez ramo. Kaka dva pota se je nazaj na Lovreta +ozrl, ter ga ostro ogledoval. Pri tej priliki je +Kvas videl obleki popolnoma primeren obraz. Lice je +kazalo kostí, ktere so imele voljo in nagon vsemu +obličju štirivoglato podobo ustvariti. Strani ste bili +upadeni in širok nos je ošabno nosnice v zrak molil. +Vrh malih sivih očí so se v sredi zraščene obrvi +predrzno visoko vihale gori v čelo, ktero se ni veliko +videlo iz zmršenih lâs.</p> + +<p>Da-si ravno ga je deklica bila potolažila, da se +ni treba bati desetega brata, vendar je Lovreta nekaj +čudno spreletelo, ko je na širocem polji po noči +sam bil s tacim, ne malo neznanskim človekom. Ko +je pa čez nekaj časa v dalji zapazil luč, ohrabrilo +ga je to nekoliko in mislil si je, kaj mi more storiti, +enega samega se ne bom bal. Da bi poprej čas minil, +začne pogovor ž njim.</p> + +<p>“Koliko je še do grada?”</p> + +<p>“Popred boš tam, kakor pojdejo spat,” odgovori +deseti brat z glasom, ki je bil vse drugo pred ko +prijazen.</p> + +<p>“Ali ste vi znani z gospodo?” praša dalje Lovre.</p> + +<p>Njegov drug se grozovito zasmeje, potem pa reče: +“Ti si šema! Zakaj me pa vikaš? Jaz sem Mrtinek, +spak! deseti brat, kakor vsi otroci vedó. Če nočeš, +da bi se ti kdo smejal, ki je bolj neumen ko ti,<span class="pagenum"><a id="Page_17"></a>[17]</span> +tako me pošteno tikaj, pa utegneva še prijatelja biti +v teh letih, kar boš šolmoštraril na Slemenicah!”</p> + +<p>“Kako pa véš, kdo sem?” praša Lovre čudé se.</p> + +<p>“Saj si me prašal, če sem kaj znan na Slemenicah,” +odgovorí Mrtinek in se zopet smeje na vsa usta.</p> + +<p>Čudni grajščaki morajo to biti, h kterim pridem, +da vsako spremembo v svojem družinskem in +domačem življenji zaupajo tacim ljudém, mislil je +Kvas sam pri sebi.</p> + +<p>“Ker je videti, da so ti povedali, da bo tak +in tak človek prišel,” reče Lovre, “moram misliti, +da si star znanec v gradu. Zató mi lehko poveš, kakova +je gospodičina, gospa, gospod?”</p> + +<p>“O prav lehko ti to povem,” odgovorí Mrtinek.</p> + +<p>“Pa nočeš? Zakaj ne?”</p> + +<p>“Ti nekaj rad poprašuješ,” odgovorí Spak. “Zató +mi moraš dovoliti, da te še jaz eno reč vprašam. +Kako sem ti kaj jaz všeč?”</p> + +<p>Rekši je čudoviti človek Kvasa tako ostro pogledal +s svojimi malimi svitlimi očmí, da je bilo mladenča +skoro strah. Vendar na misel mu je prišlo njegovo +smešno prašanje, pobesil je očí in s posiljenim +smehom je odgovoril: “Prav dobro si mi všeč, prijatelj, +zakaj pa ne?”</p> + +<p>“No jaz ti bom povedal, da mi tudi <em class="gesperrt">ti</em> dopadeš. +Mislil boš morda, da je to pač vse eno, pa ni +taka. Mrtinek Spak, deseti brat, in kakor bi se še +lehko imenoval, bode ti še prav prišel v sili, zató +ga le dobro poznaj. Zdaj ti bom pa povedal najprvo<span class="pagenum"><a id="Page_18"></a>[18]</span> +to, kar si prašal. Kakova je gospica? Da mlad človek, +sosebno če še ni grd, da bi ga pes oblajal, +kakor pravijo, da sem jaz, — rad pozvé za deklico +pred ko za baburo, to je že stara reč. Z grajsko +Manico se midva prav dobro pomeniva. Morda si že +v mestih lepšo videl, ali pa ne. Gospod in gospa +tudi nista napečna, pa to boš že še vse videl in +skusil.”</p> + +<p>“Ali si že ti dolgo tu v okolici?” praša Kvas.</p> + +<p>“Kar mi je mati umrla,” reče Spak nekako zamolkleje +pri tem vprašanji.</p> + +<p>“Kje si pa domá? Kako je to, da po svetu ne +hodiš, ker praviš, da si deseti brat?”</p> + +<p>“Jaz sem doma, kjer so dobri ljudjé, kjer po +mojem jeziku govoré. Nimam svojega zapečka, pa se +ne pritožim zató. Če ne verjameš, da sem deseti, pa +pusti. Misli, kolikor hočeš, pa malo govori, če nočeš, +da se ti kaj ne zgodí. Zdaj pa molči od tega in kaj +veselega govori. Jaz imam poskočne in vesele ljudi +rad. Juheja, hopsasa!”</p> + +<p>In kakor bi bil na enkrat ves drugi, poskoči od +tal, zažene črevlje z rame daleč od sebe preč in letí +zopet po nje. Kvas ni mogel razumeti vsega tega. +“Človek mora biti malo prismojen,” mislil si je.</p> + +<p>“Ali znaš peti, prijatelj škric!” praša ga Spak.</p> + +<p>“Malo, pa zdaj ne pojem. Ti zapoj!”</p> + +<p>Spak vzdigne glavo proti mesecu, odpre široka +usta in hreščaje začne robato pesem:</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_19"></a>[19]</span></p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">“Stara baba Iskerca</div> + <div class="verse indent0">Jedla sok iz piskerca,</div> + <div class="verse indent0">Migala s suho bradó</div> + <div class="verse indent0">Hčer zmerjála je takó:</div> + <div class="verse indent0">Če boš v cerkvi ti na moško stran,</div> + <div class="verse indent0">Kjer Mrtin stoji mi razcapán,</div> + <div class="verse indent0">Tak obračala oči,</div> + <div class="verse indent0">Če bo hodil na naš prag</div> + <div class="verse indent0">Tebe gledat Mrtin Spak,</div> + </div> +</div> +</div> + +<p class="noindent">ha, ha! kaj ni lepa, pesem <em class="gesperrt">od mene</em>, kaj?”</p> + +<p>“To si sam zložil? No poj do konca! Tacih sem +še malo slišal.”</p> + +<p>“Le čakaj, prijatelj suknjač, to in nektero ti bom +še zapel, če se bova lepo gledala na Slemenicah. Še +srečo ti bom povedal, če hočeš precej nocoj. Samo +to si izgovorim, da se mojih sovražnikov ogiblješ.”</p> + +<p>“Kdo pa je tvoj sovražnik?”</p> + +<p>“To boš izvedel, predno bo dva, tri dni. Na +Slemenicah ga boš videl vsak dan.”</p> + +<p>Prideta na travnik. Pri poti je stalo na samem +košato lipovo drevo, ki je fantastično molilo svoje +goste veje v tiho krasno mesečno noč. Na zapadu se +je videla s hribca prijazna lučica izmed sadnega +drevja, grajske strehe so se v mesečini svetile. Mladenča +so zopet obšle prijetne in otožne misli vred, +ko je zagledal svoje novo stanovanje pri tujih ljudéh.</p> + +<p>“Tu pod lipo grajska Manica sedéva; tu sem jej +srečo povedal,” pravi deseti brat.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_20"></a>[20]</span></p> + +<p>“Saj nič ne veš,” odgovori mladeneč, “kako +prihodnjost bom imel jaz?”</p> + +<p>“Ti boš nekaj doživel tam gori, česar se ti še +ni senjalo nikdar. Le dobro ogledaj grad, mesec sveti +lepo, pomnil ga boš do smrti, pomnil boš tudi desetega +brata, čeravno mu ne veruješ, do groba ga +boš pomnil.”</p> + +<p>Glas Spakov je bil pri teh besedah popolnoma +različen od prejšnje govorice, nekako temen in strašán, +tako da je mladenča malo osupnil. In ker se je +ravno ta trenotek luna skrila začasno za oblak, prešinila +ga je tembolj neka čudna čut; rajši bi bil +že v gradu ko tu s tem pol norim človekom na samotnem +polji. Da-si ravno kakor izobražen človek ni +trohice verjel na vraže, obšla ga je vendar misel, +da Mrtin Spak res kaj več vé, ko navadni ljudjé.</p> + +<p>Lehko je misliti, da je kraj, kjer sedeva in sanjari +lepa deklica, naj si bode tudi nam neznana, +mikaven za mladenča, čegar “srce je prazno,” in +samo hrepení po nečem, česar um ne vé vselej razložiti. +Zatorej je Lovre, ko se je luna medtem zopet +izza oblaka prikazala, pazljivo ogledal mesto okoli +“grajske lipe.” Ozek pa dolg travnik se je raztezal +po dolini. Razun lipe je rastlo samo še gosto vrbovo +grmičje ob malem šumečem potoku, ki se je zvijal +ravno mimo krasnega drevesa. Pod lipo, ktere deblo +bi bila komaj dva moška obsegla, bila je okoli in +okoli napravljena klopica in tla so bila razhojena, +očiten dokaz, da je Spak resnico govoril rekši, da<span class="pagenum"><a id="Page_21"></a>[21]</span> +hodijo dostikrat le-sem grajska gospoda, sosebno pa +Manica. Prijazna sprehajališča imam že, da bi le še +vse drugo dobro bilo, mislil si je Lovre.</p> + +<p>“Sitno je po noči priti; ali ne bi mogel tod v +kaki krčmi prenočiti?” praša Lovre.</p> + +<p>Ko odgovora ne dobi, obrne se nazaj in pogleda +za Mrtinom. Nikjer ga ni bilo. Lovre si ni mogel +razložiti, ni kam, ni zakaj, ni kedaj mu je izginil. +Ostalo mu ni druzega na izbiranje, kakor po belo +potresenem poti v grad jezditi, kterega je imel pred +očmí.</p> + +<p>Na Slemenice ga je peljala pot proti zadnjemu majhno +navkreber. Grajsko poslopje je bilo precej prostorno, +štirivoglato in v dva gorna (stropja). Da-si ravno je bilo +zidano, kakor se je iz stavbe dalo soditi že v novejšem, +to je ne v srednjem veku, poznalo se je vendar, +da so stavitelji malo v mislih imeli take čase, v kterih +je dobro, če se dom dá braniti. Zató je okrog in okrog +spodnji del zida imel obliko male trdnjave in majhna +jako zamrežena okna. Gosto sadno drevje je rastlo +okrog in okrog gradú po hribcu; samo proti severju +je bil svet nekaj bolj kamenít in gol. Zato so tam +stali hlevi in druga gospodarska poslopja. Zadej se +je svet naglo vzdigoval do strmega holma, na kterem +je Kvas na hiter pogled zapazil rogovilasto zidovje, +razsip stanovanja nekdanjih gospodov na Slemenicah.</p> + +<p>Luč, ki je gorela v gradu od zdolej in v prvem +nadstropji, prepričala je Kvasa, da še družina in gospoda +ne spé.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_22"></a>[22]</span></p> + +<h2 class="nobreak" id="Tretje_poglavje">Tretje poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Prišel je pobič lep in mlad;</div> + <div class="verse indent0">Pa kaj mi je prinesel,</div> + <div class="verse indent0">Prašala ga nisem, povedal mi ni.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Narodna pesem.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>V zgornji sobi slemeniškega grada je bila mala +druščina okrog omizja zbrana, ktero hočemo bralcu +bolj na tanko predočiti, kar se tim laglje zgodí, ker +je ni bilo več ko pet glav: gospodar z ženo, hčerjo +in malim sinom, pa Marijan Piškáv, sin sosednjega +lastnika na pristavi Polesku, komaj četrt ure od Slemenic.</p> + +<p>Benjamin G* je bil meščanske rodovine; ni +mogel torej ošabno šteti plemenitih prednikov, ki bi +si bili v boji tako ali tako čast pridobili, tudi niso +bili njegovi prededje še tako dolgo naseljeni na Slemenicah, +da bi bil mogel gospod Benjamin svoj pridevek +v starem kronistu Valvazorju brati. Pa imel je +devet oralov zemlje, lepe bukove gozde, precej velik +nograd, osem parov konj in celo čedo rogate živine +— in to je bilo, s čimur se je grajščak več ponašal, +kakor bi se bil mogel sklicevati na “šestnajst kolenov +slovečih prededov” kakor plemenitniki znane severne +dežele. Ko se naša povest začenja, bil je Benjamin +že čez petdeset let star, kar so sem ter tje osiveli +lasjé pričali; vendar čisti zrak, v kterem je živel od +svojega dvajsetega leta, kar je šole popustil, ohranil<span class="pagenum"><a id="Page_23"></a>[23]</span> +mu je bil še neko mladenško krepost, vsled ktere je +svojo nenavadno visoko postavo še vedno po koncu +nosil. Obraz njegov je bil večidel vesel in to je veliko +pripomoglo do tega, da lica in čela niso razorale tiste +črte, ktere nam človeka starejšega delajo, kakor je +v resnici. Nočemo segati v njegovo življenje nazaj, +tu povemo le dve reči, namreč da je bil precej po +zgodnji smrti svojega očeta vzel svojo zdanjo ženo, +še bolj miroljubnega značaja ko on, dalje pa da je +dolgove, ktere mu je bil oče zapustil, s tem poravnal, +da je staro opuščeno pristavo Polesek z nekaj zemljiščem +vred nekemu priseljencu, do tačas neznanemu +gospodu Piškávu prodal.</p> + +<p>Roditeljema nasproti je sedela deklica, stara kacih +tri in dvajset let. Manica je bila prvorojenka in edina +sestra mlajšega brata, komaj devetletnega Balčka. Postave +je bila bolj očetove, kajti prej bi jo bil človek +imel za veliko kakor majheno. Iz modrih očí je sijala +neka mila neskrbna in malomarna melanholija, ktera +je bledo lice še veliko lepše delala in skoro morala +vsacega nekako čudno geniti. Njena rudeča usta so +se le malokedaj nasmehnila. Pa ne morda zavoljo +tega, da bi bila kaka skrivnost morila deklici mlado +srce, to ne; sama ni vedela, zakaj se jej včasi smejati +ne ljubi, ko se drugi smejó; sama ni vedela, zakaj +ni vesela, da-si ravno si je morala izpovedati, da jej +ne manjka ničesa. Oče je mislil, da izvira ta lastnost +od tod, ker preveč bere; pa ker je ljubil svojo edino, +izmed štirih rojenih pri življenji ostalo hčer neizrečeno,<span class="pagenum"><a id="Page_24"></a>[24]</span> +zató jej ni hotel veselja kratiti s kako prepovedjo. +Gosti lasjé kostanjeve barve nad visokim čistim +čelom, pravilno ustvarjen obraz in cela zrast jej je +dajala nežno, čeravno ne posebno lepoto. Bila je nekaj +časa v mestu, veči del svoje omikanosti in vednosti +pak si je pridobila z lastno pridnostjo.</p> + +<p>Razun domačega, še nedoraslega sina je sedel +na koncu mize kacih devetnajst let star mladeneč, +Marijan Piškáv. Imel je eno tistih obličij, ki po eni +strani lehko veljajo za lepa, po drugi pa se lehko +o njih reče, da jim še nekaj manjka, česar se ne +moremo domisliti. Zdravega, životnega mladenča je +vsak na prvi pogled ugenil iz tega obraza; nasproti +pak bi bil moral tisti, ki trdi, da se človeku z obraza +bere, kako živi in misli, soditi, da je življenje in +mišljenje Marijanovo kaj enolično. In res bi se tu +posebej ne bil zmotil. Kakor sosed je bil skoro veden +in večen gost na Slemenicah.</p> + +<p>Sredi mize je gorela voščena sveča, in okrog +svečnika so ležale raztrošene kvarte.</p> + +<p>“Ali jih ne vržemo še enkrat?” praša mladeneč +in zbira posamne podobe.</p> + +<p>“Jaz sem se že naigrala,” reče Manica in potegne +knjigo bliže. Videlo se je, da bi bila rajša brala.</p> + +<p>“Kako moreš ven in ven v bukve gledati? Ves +dan si v nje zamaknjena in še na večer se jih ne +naveličaš,” pravi Marijan. Ker je bil v prvi mladosti +njen tovarš v igri, torej star znanec in skoro bolj na<span class="pagenum"><a id="Page_25"></a>[25]</span> +Slemenicah domač ko na domu svojega očeta, zato +jo je tikal.</p> + +<p>“Jaz sem že tudi djala, da bi bila Manica doktor +postala, ko bi bila Balček,” pravi mati na to.</p> + +<p>“Ali jaz ne bom doktor postal, mama?” praša +deček.</p> + +<p>“Ti si premalo priden, vse drugo ti je bolj mar +ko bukve,” pravi mati. “Le počakaj, kedar učenik +pride, ta te bo že nagnal, da se boš pridnejše učil, +ko si se do zdaj.”</p> + +<p>“Učenik te bo ostro držal,” reče Marijan, da bi +dečka podražil. Balček je verjel, naslikal si je v domišljiji +učenika starega, grdega, ki ga bode uhljal +in lasal, kakor je v vaški šoli videl, da šolmošter +lasá kmečke fantine, in na jok so se mu ustnice napravile.</p> + +<p>“Nič ne verjemi, Baldvinče! Če boš priden, ne +bo ti nič žalega storil novi učenik. Midva se bova +vkup učila,” pošepnila je sestra bratcu na uho in mu +z lepo ročico pogladila rumene kodraste lase z lica.</p> + +<p>“Kedaj pa pride?” praša Marijan.</p> + +<p>“Danes bi bil imel že tu biti, kakor mi je pisal +moj prijatelj profesor v Ljubljani, ki mi je to reč +oskrbel. Bojé, da je izvrsten mladeneč in bil eden +najpridnejših učencev,” odgovorí gospodar.</p> + +<p>“Dobro bo to!” pravi Marijan. “Da bi le kaka +mevža ne bil, imel bom potlej vsaj tovarša na lov. +Lesic je letos dosti, v vasi doli je ena že precej kur +odnesla. Pred sinočnim sem je bil šel čakat, dve uri<span class="pagenum"><a id="Page_26"></a>[26]</span> +sem na prelazu sedel, na zadnje pak mi je bilo dolgčas +po noči samemu prežati, zebsti me je začelo, +obesil sem puško čez pleča in sem šel spat. Ko bi +bil še enega imel, pa bi bila lepega lesjaka dobila. +Tudi zajcev je letos dosti, Bog vé kako je to, da +je letos tako srečno in rodovito za žival.”</p> + +<p>“Lovec ste, morali bi vedeti, da zató, ker je +bila lanska zima prav gorka in je torej spomladi bilo +veliko zaroda,” razlaga gospod Benjamin.</p> + +<p>“Ali letos bode velik sneg.”</p> + +<p>“Bog vé, morda pa ne,” odgovorí gospodar ter +se nasloni na stol.</p> + +<p>“Gotovo, jaz vem da bo,” trdi mladeneč, “gob +je bilo letos vse polno, lešaj po hrastji je dolg zrastel, +dežja je bilo malo po leti, žerjavi so že leteli — —”</p> + +<p>“Bežite, iz tega vsega se ne dá nič posneti. Vi +morate bolj pametno misliti. Pustite vraže Mrtinu +Spaku in kmetom doli v vasi.”</p> + +<p>Manica ni poslušala tega pričkanja, odprla je +bila knjigo in jela brati, mati pak je imela z nekim +šivanjem opravek.</p> + +<p>“To niso vraže,” ugovarjal je Marijan in bil ravno +namenjen svoje prepričanje dalje razpeljevati, ko pogleda +hišina, stara Urša, v sobo in pri pol odprtih +durih naznani, da je nek gospod prišel, ki bode najbrž +hotel čez noč ostati.</p> + +<p>“Kdo bi pač po noči prišel?” djala je gospa, +hitro svečo prižgavši.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_27"></a>[27]</span></p> + +<p>“Nima biti kdo drugi, kakor učenik, saj ima +danes priti, najbrž se je na poti kako zamudil. Daj +napraviti sobo, večerjo in kar je treba, grem jaz doli.”</p> + +<p>Rekši vzame gospod Benjamin luč svoji ženi iz +roke in odide.</p> + +<p>“Kakošen je ta gospod?” klical je strežajki Marijan.</p> + +<p>“Ah gospod, mlad je in lep, prav lep,” djala +je Urša in še enkrat pomolila glavo v izbo. “Prijezdil +je in deseti brat je ž njim prišel; to pomeni, da je +srečo v grad prinesel.”</p> + +<p>“To ti je lepa druščina, kaj ne Manica, gospod +učenik in capin deseti brat!” In kakor bi se bil Bog +vé kako bistroumno odrezal, smejal se je mladi gospodič +na vse grlo.</p> + +<p>“Kaj ni Mrtinek takov človek kakor mi? Kaj si +more, če ima malo menj pameti včasi. Tudi reveža +ne smemo zaničevati. Morda je on boljši vodnik ko +kdo drugi.”</p> + +<p>Po stopnicah so se zdaj čuli koraki in Lovre +Kvas je stopil s grajščakom v sobo.</p> + +<p>“Le otresnite se teh premislikov,” govoril je gospodar, +“tukaj smo na kmetih in sami domači. Ne +gledamo vnanjosti in formalnosti, sploh boste nas +našli kmečko priproste in malo meščanske navade v +hiši. To vsak vé, da se človek po poti upraší in +utrudi, vsedite se!”</p> + +<p>Po tej prijazni domači sprejemi je bilo Lovretu +nekako dobro pri srcu, in ko se je hotel izgovarjati,<span class="pagenum"><a id="Page_28"></a>[28]</span> +da je tako pozno na večer prišel in morda zarad tega +neprijetnosti napravil, ni mu dal gospod Benjamin še +besede izgovoriti in ga je precej seznanil s pričujočimi +in svojo ženo, ki je preskrbevši potrebne reči +zopet v sobo prišla. Malega Balčeka je naglo minil +strah, ko je videl, da učenik ni nikakor tak, kakor +uni stari doli pri fari. Ko ga je celó tako prijazno +pogledal in mu obljubil, da bosta gotovo prijatla, ker +vé, da bode priden učenec, razbistrilo se je popolnoma +dečkovo obličje in ogledal je svojega prihodnjega +učenika od nog do glave.</p> + +<p>“No gospod Kvas!” spregovorí grajščak, ko je +prebral Lovrova spričevala in priporočilno pismo od +svojega nekdanjega prijatelja in Kvasovega profesorja, +“iz vsega vidim, da je resnično, kar sem že prej od +vas slišal, predno sem vas poznal. Preverjen sem, da +če je komu mogoče našemu Balčku glavico zdramiti, +bodete jo vi. Gledite in prizadenite si, da vam bode +vsaj malo podoben nekdaj, in prepričali se boste, da +bova s seboj zadovoljna.”</p> + +<p>“Glavo ima dobro,” pristavi mati in ljubeznjivo +pogleda na svojega ljubljenca, “lehko se bode učil, +samo — —” hotela je reči: malo razposajen je včasi; +ali ko je videla, kako jo je sinček za obleko cukal +in proseče ozrl se va-njo, naj ga ne zatoži, nasmejala +se je in ni končala stavka.</p> + +<p>“Jaz si bom gotovo prizadeval na vso moč, da +storim svojo dolžnost, in ker ima moj gojenec, kakor +milostljiva gospa pravijo, dobro glavo in vem, da<span class="pagenum"><a id="Page_29"></a>[29]</span> +bode priden, imam najboljše upanje, da bova v dveh +letih precej daleč prišla,” reče Kvas.</p> + +<p>“Samo dve leti ste namenjeni pri nas ostati?” +praša gospa.</p> + +<p>“Da, dve leti, potem bi rad šel na više šole, +kar bi bil že zdaj storil, ko ne bi bil imel nekih +ovir, ali da naravnost povem, materijalnega pomanjkanja +in malo slabotnega telesnega zdravja.”</p> + +<p>“To je zató, ker ste bili vedno v ozidji in ste +se morda preveč trudili z ukom in podukom, kar se +vé da ne tekne zmerom tako telesu kakor duhu,” djal +je gospodar. “Ali tu pri nas na deželi imamo ves +drug zrak kakor v mestu, zató boste pri nas zdravi +ko riba in ker ste mladi, ne odide vam univerza, +tudi če se pogodimo s časom še za dalje.”</p> + +<p>“Boste videli, gospod učenik!” spregovori Manica, +“da pri nas ni tako dolgočasno življenje, kakor si +morda mislite in kakor se vam je na prvi pogled +zdelo. Sosebno ker ste po noči prišli, niste videli, +kako lepo okolico imamo. Tukaj pri nas se boste učili +lehko naravo in ljudi poznavati; zakaj po mojih mislih +je malokje toliko originalnih nevsakdanjih značajev +ko v našem okrožji. Če Bog da, privadili se boste +tako našega življenja, da ostanete tudi več ko dve +leti.”</p> + +<p>“Beži no, Manica!” djal je Marijan, ki je bil +med tem kakor doma veliko pipo izvlekel in tobak +napravil, neprašaje za nikako dovoljenje in vstal, +“misliš, da je gospod Kvas — tako se menda pišete<span class="pagenum"><a id="Page_30"></a>[30]</span> +če sem prav razumel — ravno tak ko ti, da se mu bo +ljubilo cele ure poslušati neumnega brnjavsa desetega +brata ali pa Kerjavlja tiste prazne kvasiti ali tiste +nore pesmi peti ali kamnoseka Matijca ogledovati, +kako v leščevji sedi in nič ne govorí, beži! Midva +bova rajša hodila rakov lovit, zajcev gonit, lesjaka +čakat. Pa se bomo že še zmenili, deset je ura. +Lehko noč!”</p> + +<p>Rekši odide Marijan. Lovre je iz vsega predomačega +obnašanja mladenčevega sodil, da je najbrž +Maničin ženin, da-si ravno se je čudil, kako nasprotno +mišljenje se vidi med njima. Ni si mogel reči, +da bi mu bil mladeneč po všeči, zato tudi precej za +prvega ni imel pravega sočutja do njega. Bil je malo +v zadregi, ko ga je gospa prašala, kako mu kaj sosed +dopade.</p> + +<p>Govorica se je pletla še nekaj časa o raznih +rečéh. Po večerji pak, ktero je bila nova njegova +gospodinja hitro za-nj pripravila, razšla se je družina +spat in Lovre je dobil prijazno sobo z razgledom na +vrt. Svoje rečí je našel že tam. Da-si ravno truden, +vendar ni šel popred spat, predno je vredil in razložil +knjige in obleko, kterega vsega blaga žalibog ni +imel veliko. Izbica in pohištvo je bilo priprosto, ali +Lovre še v svojem življenji ni imel tako prijaznega in +prijetnega stanovanja.</p> + +<p>Premišljevaje razne skušnje in dogodke današnjega +dneva vleže se v mehko posteljo s sladkim občutkom +trudnega človeka, ki je dan preživil popolnoma<span class="pagenum"><a id="Page_31"></a>[31]</span> +zadovoljen ž njegovim koncem. Komaj nekaj +ur popred so ga še obhajale bridke misli, tožil je +nad svojo osodo, ki mu ni dala veliko več ko revščino, +ki ga je drvila že blizo od praga njegovih +željá k tujim ljudém, — in zdaj je bil srečen, kajti +vedel je, da so ti tuji ljudjé dobri. Že davno je bil +odpravil svojo kratko večerno molitev, pa zaspati ni +mogel, težko ga je stalo misliti nocoj na milo svojo +staro mamico in na Boga, razne podobe, ktere je po +dnevi imel pred očmi, vrstile so se mu v spominu. +Zdravnik Vencelj, posamezni udje grajske družine, +miloglasne besede Maničine, prelepa njena podoba — +ah kako srečen mora biti ta Marijan, ki je menda +ženin njen — čudna prikazen deseti brat, njegove +proročne besede — vse se je mladenču čudno vrtelo +po glavi in ko je naposled zadremal, vezale so se te +misli v čudne sladke sanje.</p> + +<p>Ko se je Lovre drugo jutro zbudil, bil je velik +dan. Solnce je prijazno sijalo skoz njegovo okno. Čudil +se je, kako da je tako trdno in dolgo spal, kar ni +bila sicer njegova navada. “Ljudjé si bodo mislili, da sem +Bog vé kak zaspanec in nemarnež,” djal je in naglo +na noge skočil. Ura je bila že osem. Obleko je našel +očejeno in pripravljeno. Hitro se opravi in odpre okno.</p> + +<p>Zdaj še le je mogel natančneje ogledati kraj in +lego gradú, svojega novega stanovanja.</p> + +<p>Slemenice so stale na nizki višini. Vrt z gostim +sadjem preraščen, kterega je sinoči le na pol videl, +razprostiral se je po rebri posebno lepo na južno<span class="pagenum"><a id="Page_32"></a>[32]</span> +stran. Precej za vrtom pa se je začel travnik ob obeh +platéh malega potoka, ki se je daleč po vedno oži +dolini med vrbovimi grmi vil in bleščal v jutranjem +solncu. Tudi velika samotna lipa, ki je ponosno na +samem raztezala široko razraščene veje, dala se je s +strani zapaziti. Konci dolzega žleba se je potok nalival +v širok ribnjak, ki je bil malemu jezeru podoben. +Na obe platí ribnjaka pa se je vzdigovala strmina, +na desni strani gosto preraščena, na levi pa gola, +kamenita tje do vasice, ki se je na vzvišenini stojé +okolici kaj lepo podajala. Med gradom in vasjó je bila +majhna podružna cerkvica z ograjenim pokopališčem, +ktero so bili nekdanji slemeniški gospodje postavili. +Proti vzhodu čez vrt in čez travnik pak je Kvas videl +posamno veče domovje; vendar ker je stalo tik hoste +in se ni veliko videlo iz drevja, zató ni mogel razsoditi, +ali je hiša premožnega kmečkega moža ali pa +gradič. Visoki mecesni in redno nasajene lipe so kazale +na gradič. To je bil Polesek. Ko je tako skozi okno +gledal, zapazil je desetega brata, bosega in opravljenega +ko včeraj, ki je izza konjskih hlevov prignal +konja, kterega je on včeraj jezdil. Imel je veliko batino +v roci in ker je konj počasno stopal, vsipaval +ga je neusmiljeno prek reber po dolgem. Prišedši mimo +okna je zagledal Kvasa, namežikal z očmí, na čuden +smeh široka usta raztegnil in zavpil: “Dali so mi gospod, +da bom zver tiral Peharčku nazaj, hi! Pa ta +božja stvar tako hodi ko polž na vlaku. Kerjavlju jo +bom dal na popravo, tako-le!” Pri zadnji besedi zopet<span class="pagenum"><a id="Page_33"></a>[33]</span> +loputne z gerjačo po konji. Kvas ni vedel, ali bi se +smejal ali jezil nad neusmiljenim človekom, kterega +je še nekaj časa z očmí lovil.</p> + +<p>Stara hišina je pokukala v izbico in vidé, da je +vstal, poklicala ga k zajutreku, ki ga mu je na +mizo postavila. Ob enem mu je pravila, da so drugi +že zunaj, “gospod pri ljudéh, ki češplje tresejo na +gornjem vrtu, gospa na sušivni jami in gospica doli +po vrtu hodijo.”</p> + +<p>Četrt ure potem je bil tudi Kvas na vrtu. Naproti +mu pride Manica. Danes se mu je še veliko +lepša zdela. Vošil jej je dobro jutro in ona ga je +prašala, kako mu kaj dopada na Slemenicah, kako +je kaj spal in druge čisto navadne reči, na ktere je +Lovre rajši odgovarjal, ko dostikrat na še tako važne. +Precej pri tem razgovoru pak je čutil, da ima gospodičina +nekaj v sebi, kar jo veliko više postavlja, +in ravno zató je bilo vse njegovo obnašanje skoro +nekako boječe. Gospodičina je to menda sprevidela, +kajti govorila je ž njim kakor s starim znancem prosto +in domače.</p> + +<p>Ob to prijetno druščino pripravi Kvasa človek, +ki mu je bil dozdaj še neznan, ki je pa naravnost +iz grada prišel in moral biti torej domač.</p> + +<p>“Glejte, tu pride naš stric Dolef,” reče Manica +in ko se je mož približal, djala je, “stric! to so gospod +Kvas, naš učenik.”</p> + +<p>Novi prišlec je bil precej prileten in suh ko +sama kost. Po vsem svojem zunanjem opravku ni bil<span class="pagenum"><a id="Page_34"></a>[34]</span> +nikakor podoben, da bi bil ud grajske družine. Po +špičastem koščenem obradku so rastle zapuščene in +zastarane ščetine, ktere so zmršene in nerazčesane +pričale, da je lastnik imel jih samo zató, ker je bil prezanemaren, +da bi je bil obril. Čelo vrhu globoko ležečih +mrečih očí bilo je visoko pa nagrbančeno, kolikor +se je dalo razvideti izpod nekdaj belega, zdaj +pa orumenelega in raztlačenega slamnika in ravno +tako razkuštranih, sem ter tje že osivelih dolgih las. +Obleka ni določila, ali je gospod Dolef star krojač +ali rokodelski popotnik, kakoršnega na veliki cesti +srečaš z uprašeno culo na plečih, ali drugi deseti +brat. Oguljena suknja, na komolcih že skorej votla, +zapeta do brade, segala je komaj do tistega ne imenljivega +telesnega dela, kteri pri sedežu in tepežu največ +terpí. Hlače so bile dolge, ozke in na drobnih +koščenih nogah vendar še preohlapne, vzlasti od spodej, +kjer so se rujavih čevljev dotikale, blatne in s +peto pohojene.</p> + +<p>“Salve, prijatelj, ste prišli? No dobro, da ste +prišli. Midva se bova še le kaj zmenila, dva študioza, +eden mlad eden star. Deklina le pojdi, ti ne razumeš +nič tega, kar se midva lehko meniva.”</p> + +<p>Rekši izvleče iz žepa malo kmečko pipico in zamazan +mehur tobaka in si jo natlači. Manica odide +po vrtu, popred pa nekako smejé se pogleda Lovreta, +ki je strmé gledal tega moža in ni vedel, kako bi +odgovoril; ni vedel, ali je prav razumel ali ne, ko +je djala “tu pride naš stric.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_35"></a>[35]</span></p> + +<p>“No, vidim se vam kakor kak “vacuus viator” +kakor Latinec pravi, ne vem že kteri, ali Ovid ali +Virgil ali Horaci. Pa to nič ne dé, če človek dolgo +živí, vse mu pride v koš. Včasi smo bili že drugi +ljudjé, “fuimus Troes,” veselo smo živeli, pili in peli, +da nikdar tega in Adolf, svojega očeta drugi sin, ki +bi bil imel tolar vrh glave vrezan dobiti in črn talar, +ni bil zadnji. Pa zdaj so vse tiste urice k niču. Povejte +mi, moj tovarš, kaj bo iz vas, kam se boste +obrnili, ko ste filozofijo in fiziko dognali?”</p> + +<p>“Ne vem še, nisem se še določil,” odgovorí Kvas.</p> + +<p>“V seminar ne?” praša stric Dolef in tlečo gobo +v tobak potakne.</p> + +<p>“Najbrž da ne.”</p> + +<p>“Pa zakaj ne? Glejte, ko bi se jaz ne bil premislil +in bi bil to, kar so moj ranjki oče menili, da +bodem, bil bi zdaj ves drugačen trebušček izredil, +kakor je ta-le. Dekan bi bil in še kaj več. Pa to se +vé, ko bi pijače ne bilo na svetu, bilo bi marsikaj +drugače. Ko bi se pes ne bil za grmom zamudil, pa +bi bil zajca vjel; tako bi bili moj oče bolj pametno +storili, ko bi bili še nekaj malega časa živeli. Ko so +umrli in je ta moj brat gospodarstvo prevzel, ta Benjamin, +tačas je Dolef dobil po oporoki nekaj petic +več v roke in halo! Kakor bi vraga spustil, bilo je +vse naše. Štirje pravi tiči smo bili: jaz, neki Logar, +Vesel, pa neki baron Fric Frik, in mi štirje smo +imeli groše in ves svet je bil naš pri poličku. Jeminej, +to so bile urice! Na starem trgu je bila lepa Nežika,<span class="pagenum"><a id="Page_36"></a>[36]</span> +tista nam je točila do štirih čez polnoč. In pili smo +ga dan na dan. Drugo jutro sem vselej prišel ves +zaspan v šolo. To je bilo zadnje leto, v prvi klopi +sem sedel, — imeli smo zgubanega profesorja, ki je +vedno palico nosil pod pazduho na ulicah po letu in +po zimi, ta je imel latinsko. Jaz sem bil popred zmerom +priden in to mi je potlej, ko sem samo pil, tako +prav prišlo, da sem ravno tako shajal, ko drugi, ki +so zvečer do desetih v bukvah čepeli. “Quid tu censes?” +je prišla vrsta ná-me in Dolef se je vzdignil +iz prve klopi, malo bled in krvavih očí pa vendar +še čvrst, in se je tako odrezal, da so vsi strmeli. +In na večer smo spet in spet pili. To so bile urice! +Povejte mi, ali je današnji dan še kaj veselega sveta?”</p> + +<p>“O, še se najdejo!” odgovorí Kvas — “toda +jaz sem tacih veselic malo skusil.”</p> + +<p>“Verjamem, verjamem” pravi Dolef in hitro tripote +na gosto dima potegne, da bi spet pravil dalje +o svojih uricah. “No ljudjé so se sprevrgli; nemara, +da že ni več pravih pivcev. Glejte, kako +se svet spremeni, tempora mutantur! Tisti moj tovarš +Frik je bil svoje dni tak, da je vinski kar denar +trosil — trosil, zastópite; no, zdaj pa ljudjé +povedó, da je neki na Štajarskem sodnik in si je +tako prelevil poprejšnjo kožo in pamet, da ga ne +pije kaplje več in da si je že veliko premoženja naskoparil. +Samo jaz sem še stari ostal in bom ostal +najbrž do groba. Včasi sem že rekel, da bom popustil +pitje, ali ne gre in ne dá se. Kamor se človek enkrat<span class="pagenum"><a id="Page_37"></a>[37]</span> +vpreže, tam mora voziti po suhi in blatni cesti. +‘Vino pellite curas’ bere se v Horaciji, če se ne +motim.”</p> + +<p>“Dobro pamet imate, da niste še pozabili tacih +izrekov. Ali ste še potlej kaj pečali se s knjigami?” +praša Lovre.</p> + +<p>“O kaj še!” odgovorí Dolef. “Kar so ranjki oče +umrli, pustil sem ves uk. K vojakom sem jo bil pobrisal, +pa je nisem mogel daleč prignati. Djali so, da +sem vedno pijan, pa pijan sem bil malokdaj. Res +sem ga zvračal, kakor tisti v pesmi:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">En starček je bil,</div> + <div class="verse indent0">Je vince rad pil,</div> + <div class="verse indent0">Je glažek izpraznil,</div> + <div class="verse indent0">Je druz’ga nalil,</div> + </div> +</div> +</div> + +<p class="noindent">ali znal sem ga tudi nositi. Kar so mi bili pa oče +pustili dote, tisto je šlo z vragom; pa naj gre v božjem +imenu, saj mi mora brat Benjamin kot dajati do +smrti in pri tem se še vendar včasi kak božjak vloví, +da je za požirek brinjevca.”</p> + +<p>“Ali če človek preveč pije, prikrajša si življenje +in človek živí zato, da sebe in druge srečne stori — —”</p> + +<p>“Le tiho, le tiho, že vidim da majhno filozofa +v vas tičí in da bi me radi spreobrnili. Pa saj veste, +kedaj se pijanec spreobrne: kedar se v jamo zvrne. +Zakaj tega ne skrivam, da sem pijanec; kakor sem +vas videl, precej sem vam povedal, da me boste poznali. +Jaz tudi vem, da bi morda bolje bilo zá-me, +ko bi se ne bil te navade navzel. Ali kar je, to je +in mir besedí! Zató me ne bo nikoli nihče slišal, da +bi mu rekel: pijančuj, ampak pravim zmerom: varuj<span class="pagenum"><a id="Page_38"></a>[38]</span> +se vraga, delaj tako kakor me slišiš, ne tako kakor +me vidiš. Pa se bova že še kaj pomenila od moje +šole in druge rečí. Zdaj grem doli v vas, če imajo +kaj za primáko za suho grlo. Če ste kaj učenih bukev +prinesli, bodeva jih enkrat skupaj pogledala in +še enpot se bom pomladil in se še marsičesa domislil.”</p> + +<p>Lovre je še precej časa gledal za starim, kako +je koračil čez vrt. Noge so se mu že opletale, na +gosto je že stopal, vse je opominjalo na to, da ni +daleč tisti čas, ki bode konec storil življenju tega +moža, in vendar mu je bila strast še tako živa! Pač +čudna reč to, da more človek drugače ravnati, kakor +mu razum velí, razum — največa moč v njem!</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Cetrto_poglavje">Četrto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Pogovor vmes uname</div> + <div class="verse indent0">Od modrih se jim glav,</div> + <div class="verse indent0">Od sladkosti življenja</div> + <div class="verse indent0">In od njega težáv;</div> + <div class="verse indent0">In če se menim ž njimi,</div> + <div class="verse indent0">Nobenemu ni mar,</div> + <div class="verse indent0">Da nisem bil še v Rimi,</div> + <div class="verse indent0">Na vojski še nikdar.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Fr. Levstik.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Ako je kdo sodil iz tega, kar smo dozdaj pravili +o Kvasu, da bodemo Lovretu do konca te suhotne +pravljice za petami, to je, da bomo najmanjša<span class="pagenum"><a id="Page_39"></a>[39]</span> +djanja njegova načrtali s tisto jezičnostjo, ki jo včasi +občudujemo poslušaje naše stare majke, rojene v prejšnjem +stoletji, ali da bomo tako vestno svojega junaka +stopinje sledili v temotni preteklosti štirdesetih +let, kakor sloveči angleški novelisti, ki vpeljevaje +svojega viteza v kako izbo, celó ne pozabijo povedati, +da je kljuko pritisnil, — kdor tako sodi, ta ni +prave pogodil. Nikakor pa se s tem nočemo hvaliti, ker +vemo, da ni taka obširnost reč, ktero vsak pisač +lehko posnema, ampak da je tistemu, kdor jo hoče +vpotrebljevati, posebnega božjega dara tako potreba +ko ribi vode, in ta dar je — živa domišljija. Ker +se pa s tako domišljijo pisavec te pravljice ne more +ponašati in ker bi rad še nekaj poštenih možakov +čisto stare korenine bralcu pred oči postavil, zapustimo +za več časa svojega mladega prijatelja na Slemenicah, +naj se seznanja in udomačuje, kakor mu +drago, ter poglédimo doli v <em class="gesperrt">Obrhek</em>, kmečko vas, +ki dalje časa stojí, kakor bi kopa dedov, za vrstjo +živečih, pomnila. Pot do tjekaj ne bo dolga, kajti +komaj četrt ure ti bo treba, če malo urneje stopiš, +in gospod stric Dolef so, kedar so se najbolj pijanosti +opotekali, prišli v pol uri.</p> + +<p>Nekteri gospodje učenjaki trdijo, da je za deželno +zgodovino zelo imenitna etimologija lastnih imen +starih krajev, mest, hribov, vasí. In ker je tudi slavni +Šafařik med temi, verjamem tudi jaz, da včasi v kacem +imenu kaj več čepí kakor samo ime. Zavoljo te +vere sem že dostikrat, kar sem povest o desetem bratu<span class="pagenum"><a id="Page_40"></a>[40]</span> +izvedel, premišljal in djal sam pri sebi: Kaj vraga bi +se dalo iz Obrhka po odmečku, pristavku, spremeni +in predevku posameznih črk, po iznajdbi korenike v +sanskrtu in materi staroslovenščini — izpeljati in +skazati vsaj toliko, da bi Slovence za trenotek osleparil +in preveril, da znam več ko hruške peči. Ali +povedati moram danes, ko je čas, da bi svojo nevidezno +učenost očitno pokazal, da nisem s svojo preiskavo +nič dalje prišel, kakor da imam ponižno misel: +Obrhek se pravi vasi samo zató, ker je stavljena +<em class="gesperrt">ob vrhu</em> na levici že imenovane doline, kjer +je bil grajski ribnjak. Zraven te misli imam pa še +drugo menj razvito, namreč to, da je pri vsej moji +prizadetvi in preiskavi še zmerom mogoče, da je Obrhek +ime dobil od tega staroslovanskega malika ali od +onega božanstva, samo da sem jaz prekratkega pogleda +in da imam premalo ali pa nič genijalnega +duha naših starinarjev. Morda mi bo kak dobrovoljen +starinoslovec pri mogoči drugi izdavi desetega brata +tu iz zadrege pomagal ter mi pod črto tega lista napravil +majhen komentarček.</p> + +<p>Obrhek, ves do kraja — s Kerjavljevo kočo vred, +je imel dva in dvajset številk nad hišnimi vrati. Da +so bile hiše po večini lesene ali samo ometane, da +so bili posamni tramovi čeravno iz bukvine, vendar +že črvojedni in črno zakajeni, da so bile nektere +strehe, kakor se je iz zaréz na slémenu bralo, že petnajstkrat +s slamo prekrite in je skoraj sploh že v +šestnajsto tu in tam kaka luknja krovca prosila: to<span class="pagenum"><a id="Page_41"></a>[41]</span> +nam poterjuje že izrečeno verjetnost, da je bil Obrhek +star. Obrščanje so bili pa tudi najboljše duše, kar si +jih misliti moreš. Da-si ravno siromaški kmetavsi in +revni ko jare miši, vsi do enega, kterega bomo še +omenili, ravnali so se vendar po božjih in cerkvenih +zapovedih; odrajtovali so fronke in desetino in biro, +če je bilo le za žive in mertve mogoče, ob pravem +času. Da-si ravno so možakarji včasi malo porentačili +in pokleli, kedar so je ženice razjarile ali kedar je +pri pipi tobaka govorica tako nanesla, da se je bolj +možato podalo, če so vpletli hudiča ali vraga med +poštene in mirne besede, da-si ravno so obrški fantinje, +da bi staro navado in svojo čast ohranili, sešli +se na večer sredi vasí, polegli so pod “velicim čampljevim +drevesom” in kako staro pesem zakrožili; čeravno +so ženice imele tisto čudovito lastnost, ktero +je že pred več ko devetnajst sto leti pri Galijancih +Julij Cezar našel — zvedavost namreč: vendar pri vseh +teh slabostih so bili Obrščanje pobožneji ko vsi njih +sosedje okrog in okrog. Vsak večer si slišal v posameznih +hišah petdesetkrat ponovljeno češčeno-marijo +z roženkranskim dostavkom; v sredi Obrhka pa je +stalo leseno znamenje s kaj malo umetavno izrezljano +podobo Križanega, kteremu so vaške dekleta na vsako +spomlad glavo z venci in rožnimi kitami olepšale in +pred kterim se je vsak vaščan mimo gredoč spoštljivo +odkrival, spomnivši se na smrt in na fajmoštrovo +besedo, tudi če je ravno šel od krčmarja Obrščaka +ves vinski in težak.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_42"></a>[42]</span></p> + +<p>Ta ravno imenovani mož je bil glava vse vasí +in neovrgljivo zeló potreben za okolico, če smemo +tistim zaupati, ki terdé, da človek najbolje stori, če +nepotrebne, to je, ne živo živo potrebne denarje zapije, +ali da lepše povemo, tistemu dobrotniku spraviti +dá, ki mu sladke kaplje ponudi pokusiti. Že samo +to, da je po njem imenovala se vsa vas, moralo mu +je nekaj veljave pridobiti, kajti pravil je on in njegovi +očetje, da je nekdaj na Obrhku samo njegova +hiša stala in da so se drugi sosedje okrog njega naselili, +to se vé, menda kmalo potem, kar je nehal +bob v klasji rasti in se je v stročevje spremenil. Koliko +imenitnejši mož je moral torej Obrščak biti, ker +so zraven imenovane zgodovinske in imenske veljavnosti +še druge reči pristopile, ktere so ga vzviševale +nad vse vaščane. Bil je namreč krčmar in župan in +po tem tacem naravni brambovec in zastopovavec +vsega, kar je sosesko zadevalo. Njegova postava — +bil je velik, rudečega lica, nosil je toliko trebuha, +da se je dalo spoznati, da ne goni sam za brazdo +voličev — ta je popolnoma pristovala k drugim lastnostim, +vnanjim in notranjim. Premožneji ko drugi +sosedje je kakemu revežu tudi včasih frakeljček na +upanje natočil, in čeravno se taki dolžniki niso nič +posebno kaj podvizali, da bi svoje dolgove poravnali, +imel je vendar Obrščak vsaj toliko dobrega od njih, +da so rekli: “nič napečen mož ni to.” Kedar je bilo +za sosesko kaj govoriti, vstopili so se sosedje za Obrščaka +in on je imel tačas samovoljo. Čeravno se ni<span class="pagenum"><a id="Page_43"></a>[43]</span> +bil naučil ni brati ni pisati — zakaj pred štirdesetimi +leti so se ljudjé menj pečali za take rečí — izuril +se je bil vendar toliko, da je po lastni iznajdbi +zapisoval, koliko poličev je imel pri tem ali tem sosedu +na dolgu. Obrščak je imel namreč v treh znamenjih +vso matematiko in vso abecedo. “Kljuka pet, križ deset, +kol enó, pa je XVI krajcarjev za en bokal.” To se +vé, da je Obrščak te kole in križe tako napošev, zdaj +majhne zdaj velike, zdaj na to, zdaj na to stran viseče +zastavljal, da je ni živ krst več razumeti mogel, +ko on sam. Ker pa je bilo tacih dolžnikov obilo število, +kteri so na upanje pili, in ker je bil krčmar +prepošten in prevesten, da bi bil s svojim pisanjem +sebi in drugim zmešnjavo napravljal in od tega tirjal, +kar je uni izpil, zaznamoval je Obrščak kovačevo +vrsto na prazni strani stare pečati (druzega papirja +ni poznal) z rogovilastim zaznamkom, ki je imel klešče +pomeniti, grajskemu Dolfu je napravil v zapisnik nekaj +črt, ki so hotele škrice pri suknji naslikati itd. +drugi je drugo znamenje imel.</p> + +<p>Prebravši popis krčmarjeve osebe, vém, da častiti +moj bralec pričakuje zbrano družbo okoli tega +poštenjaka, vzlasti če se še domišlja naše posebne +pravice, ktere sem od kraja prvega poglavja opomnil.</p> + +<p>Popoldne je bilo okoli treh, ko so sedeli Dolef, +deseti brat Mrtinek, dva kmečka možaka pri enem, +dva druga — eden mlad čeden fant okrog dvajsetih +imenovan Francelj Dražarjev, eden pa več ko še enkrat +toliko star Miha izpod Gaja — pri drugem vinu.<span class="pagenum"><a id="Page_44"></a>[44]</span> +Ker je krčmar videl, da imata poslednja dva sama +med seboj govoriti, mešal se je le bolj med prvo +druščino.</p> + +<p>“Jej, naj te vrag!” djal je eden kmečkih možakov +Matevžek — “gospod Dolef, kaj je zdaj v +vašem gradu novega, kaj? Tako je vendar-le res, da +ste dobili novega šolmoštra, sami zá-se, posebej. +Enega sinova ima gospod slemeniški, ta vaš brat, pa +učeniku daje jesti in piti in — kaj bom drugače govoril: +dobro vá-se in dobro ná-se mu preskrbí in še +denarja mu bo dal vem da, in kaj bo iz vsega tega? +Nič!”</p> + +<p>“Denar bo potekel,” pravi drugi.</p> + +<p>“Vidva tega ne zapopadeta; molčita rajši!” djal +je Dolef.</p> + +<p>“Kaj bi vraga ne vedel?” huduje se Matevžek. +— “Ali nisem svojega paglovca celo zimo zaganjal +k šolmoštru, da bi ga bil kaj izučil? Po svetem Urbanu +— to se vé sem moral pastirja imeti, potlej je +s šolo preč. Pa sem bil undan, ko sem prešiče v +mestu prodal, kupil mu ene bukvice, češ naj bo fant +v cerkvi na branje molil, da ne bo stal kakor trot +pred Bogom. Ali kaj menite, da je znal brati! Hudirja +je znal, namalanega! Beri kaj iz bukvic, djal +sem mu v nedeljo popoldne. Pa se je pripravljal ko +bolni iz postelje, tako zbiral besede in tolkel in jecljal, +kakor bi kislo repo jedel iz škrbaste sklede. In ko +mi je undan berič pečat prinesel, zakaj nisem peska +na cesto napeljal, še razločiti ni mogel, kdaj je dan<span class="pagenum"><a id="Page_45"></a>[45]</span> +postavljen, da se imam pri gosposki zglasiti. Šember +te vzemi, sem djal, po kaj sem te pošiljal vso ljubo +zimo k šolmoštru, ko se nisi naučil nič in si še veči +telek, ko jaz sam. Mar bi bil jaz fanta doma imel, +da bi mi bil prejo vil v klobčiče! Zató jaz pravim, +grajski gospod mora imeti čudno pamet, da našemu +farnemu šolmoštru biro daje, ko mi vsi in še več, +potlej si pa še sam enega vzame in ga sam plačuje.”</p> + +<p>“Kaj ne veš, zakaj tako dela?” pravi krčmar.</p> + +<p>“Zakaj?” pravi mož.</p> + +<p>“Ko bi ti imel tako kopico denarja, pa bi ravno +tako delal.”</p> + +<p>“Ta je pa resnična” pristavi drugi izmed možakov. +— “Ko bi jaz ali ti hodil po ajdovi setvi od +kozolca do kozolca s velicim poveznim vozom in z +žrdjó, in bi vsak deseti snop izpulil in tako nektero +razstávko pšenice, ki so jo drugi ljudjé pridelali, +domu napeljal, i, menim da bi potlej denar trosil in +razmetal.”</p> + +<p>“Le pijte, pa molčite!” reče Dolef, kteri ga je +že v možganih imel, da so mu oči vkup lezle, potem +je z glavo pritrkovaje začel peti z onemoglim glasom:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">En starček je bil,</div> + <div class="verse indent0">Je vince rad pil,</div> + <div class="verse indent0">Je glažek izpraznil,</div> + <div class="verse indent0">Je druz’ga nalil.</div> + </div> +</div> +</div> + +<p>Ali modri možjé iz Obrhka se niso dali motiti +z gospod Dolfovo pesmijo, ktero so slišali že nektero +in nekterokrat.</p> + +<p>“Pritožili se ne bomo čez-enj” pravi krčmar, kteremu +je na misel prišlo, da bi utegnil gospod grajščak<span class="pagenum"><a id="Page_46"></a>[46]</span> +izvedeti, kako se je v njegovi hiši zaničljivo o +njem govorilo.</p> + +<p>“Bog obvaruj!” djal je drugi izmed sosedov, ki +je bil Obrščaku nekaj grošev dolžen in se torej ni +spodobilo, da bi bil na nasprotni strani stal. — “Dober +gospod je, on bi ne mogel uboščeka s palcem v +oči dregniti, kakor kdo drugi.”</p> + +<p>“Kaj se vama meša? kaj sta šlevasta ali še le +bosta? Kaj pa odgovarjata na tisto, kar vaji nihče +ne praša! Jaz nisem djal, da ni dober, pošten mož, +ali pameti nima prave, pameti!” trdi svojeglavo Matevžek. +— “Jaz bi mu tudi z oči v oči to povedal, +kaj se bom torej bal, če me stric Dolef sliši ali ne. +Saj smo možjé, ne nosimo moderca, ampak kamižolo +in vemo, kedaj je čas molčati, kedaj govoriti in na +uho pošte prenašati. Kaj ni res, gospod Dolef?”</p> + +<p>“Kaj pak da ga bomo še en bokal, še en bokal, +še en bokal” blebetal je Dolef in z glavo vedno +bliže mize prihajal. “To pa to, dolžen sem že — koliko +sem že? Nikomur nisem nič zapil, otroke sem +vse preskrbel, ki nisem nobenega imel. — Še en +bokal!”</p> + +<p>“Saj še tega nismo izpili!” pravi krčmar.</p> + +<p>“Še en bokal!” ponavljal je Dolef vedno.</p> + +<p>“Vidite, tega je že verglo, za danes ga ima dovolj +božjega darú,” — reče Matevžek, ko je Dolef +izza mize vstal in kolovratil se na klop k peči, tam +nekaj cunj si vkup zdrgnil za zglavje in se zleknil +po klopi.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_47"></a>[47]</span></p> + +<p>“Kaj mu pomaga, da je gosposke matere sin! +Kaj mu pomaga, da vé več ko vsa naša vas, da je +ranjki gospod poprejšnji nekteri tolarček vrgel za-nj +iz mošnjička? Vse je bilo tako, kakor bi jaz pšenico +vsega letošnjega pridelka v gnoj zakopal. Saj je tak +človek, da-si ravno dosti vé in zna in ima ime, in +suknjo nosi na sebi, — še zmerom menj vreden, ko +jaz ali pa ti Obrščak, kaj ni res! Za koliko je bolji +ko moje babnice petelin. Petelin moje babnice — že +dostikrat sem djal, da ga bom s krepelcem pobil ali +pa Kerjavlja najel, da ga mi bo ustrelil — petelin +druzega ne dela, ko škodo na božjem svetu in to je: +na dvoru mi vse razbrska in razkoplje, med seno mi +tistega perja nanese, da po zimi junci kašelj dobodo, +in ječmen mi pozoblje. Za drugo ni na svetu. Tako +tudi ta gospod Dolef za druzega ne tava pod solncem, +kakor da nič ne dela, da travo tlači in da vino, +dar božji,” končuje.</p> + +<p>“Glej vraga, kako jo je dobro razpeljal, kakor +bi pravljico pravil. Vém, da še Mrtin ne bi bil bolje +povedal.”</p> + +<p>Čudno se je zdelo možém, da deseti brat ni +govoril danes nič in se je vedno obračal na drugi +konec mize, kjer sta ona dva sedela in se menila.</p> + +<p>“To sem vam jaz samo zato postavil, da boste +videli, da je res neumno otroke učiti branja, pisanja, +in vrag vé kakove copernije se še učé. Ta človek je +modre učene glave, pa je bolj neumen ko-ti Kerjavelj! +ki ne veš nič, nà pojdi pit!” Ta poslednji ogovor in<span class="pagenum"><a id="Page_48"></a>[48]</span> +konec moževe modrije je veljal starcu, čisto samo +svoje nenavadne postave in podobe, ki je bil v hišo +stopil in se mizi približal.</p> + +<p>Ali predno je Kerjavelj prijel kupo, da bi radodarnemu +sosedu odpil, prigodí se nekaj, kar je storilo, +da je moral oči drugam obrniti, da-si je bil že suhoten +po grlu skozi in skozi doli. Kakor je torej bil +kaplje želján, moral je pogledati desetega brata, svojega +prijatelja, ki je ravno v tem trenutku spel se +izza mize, za pedenj više vzrastel kakor je bil sicer +velik, strahovito očí okrog sebe metal in naposled +zarohnil nad starejim izmed spodnjih dveh pivcev:</p> + +<p>“Ti Miha izpod Gaja! nisi vreden, da za mizo +sediš. Ti si oderuh, tebe bomo dali h konjederki v +službo; vrgli te bomo na smetí, če se brž brž ne pobereš +ven! Ven!”</p> + +<p>Tisti, kteremu je to veljalo in njegov sosed, sta +vzdignila glave po koncu. Priletnemu Mihatu so se +grbe na licu pomnožile in barva se je v zeleno spremenila, +ko je videl, da ga podí Mrtinek ven. Obledel +je iz jeze in sramote, da ga tak človek hoče iztirati iz +družbe in ni ga bilo volja iti; nasproti pa je bil toliko +babjeveren, da se je bal z desetim bratom prepira, +kteri bi mu lehko napravil, da mu bodo krave +krvavo mleko imele in druzih urokov veliko. Tudi +morda ga je vest toliko pekla, da ni niti šel niti ne +prec odgovoril, zakaj ne gre.</p> + +<p>“Ali si me slišal? kaj sem djal?” vpije Mrtinek.</p> + +<p>“Pa zakaj?” vpraša Miha s svojim zopernim glasom.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_49"></a>[49]</span></p> + +<p>“Zató, ker smo tukaj sami pošteni ljudjé, tí pa +si mrcina pasja, oderuh! Ti pojdi h konjedrcem in +rabeljnom za hlapca, ne pa med poštene može za +mizo. Poglejte možjé — obrne se deseti brat do druzih +— tukaj sem dolgo poslušal, kaj imata ta dva +in Bog oče me udari, če sem še kaj tacega slišal. +Za štiri tedne odloga prosi ta vaš sosed Francelj. Vsi +veste, da temu hudirju denarja ni treba. Pa zakaj +ga tako tirja, da se še z jokom ne da preprositi? — +zakaj Francelj je res jokal pod pestmi, le pod očí +ga pogledite. Zató ker mu méni domačijo prodati, +ker vé da ga bodo potlej v vojake vzeli in da bo +potlej lehko za njegovo deklico hodil v svojem šestdesetem +letu, palica ga potiplji! Kaj počnemo ž njim? +Ali ni prav, da se naprvo izkida izpred nas?” — “Aha, +dobro govoriš Mrtin!” oglasí se Kerjavelj in izpije +glaž. Drugi možjé pak so molčali na Spakovo vprašanje +in sicer iz raznih razlogov. Krčmar Obrščak se +ni hotel Mihatu zameriti, še manj pa desetemu bratu, +ker je dobro vedel, da če z enim potegne, druzega +ne bo več blizo. Izmed pivcev pak je bil eden Mihatu +v rodu po krvi, drugi pa po mošnji; torej sta +oba namuzovala se tako, da se ni vedelo, ali odkimavata +ali pritrjujeta.</p> + +<p>“Ven bom šel, ali <em class="gesperrt">berači</em> me ne bodo podili!” +pravi Miha.</p> + +<p>Deseti brat pak je stopil izza klopi in z močjó, +kakoršne v njegovih koščenih udih ne bi bil nihče<span class="pagenum"><a id="Page_50"></a>[50]</span> +pričakoval, ubere Mihata za vrat in ga z lehko zvleče +izza mize do vrat, ter ga sune venkaj.</p> + +<p>Krčmar, ki se pri vsem tem ni genil, djal je +zdaj: “Prav, saj ta skopuh ne da tako dosti več skupiti +ko nič.”</p> + +<p>Kakor bi se ne bilo nič zgodilo, tako se vsede +Mrtinek zopet za mizo.</p> + +<p>“Nič se ne boj, France, pa vesel bodi, plačala +bova tvoj dolg, hiša ti ne bo prodana in ljubico boš +imel. Jaz vem za <em class="gesperrt">zaklad</em>; drevi ob poldesetih v +Leznecu bodi; na križišču posedi, da jaz pridem —” +pošepta Mrtinek mladenču na uho, vdari potem ob +mizo in ves spremenjen zavpije: “No, kaj ste umolknili? +Poprej ste godli in klopotali, da so me po eni +plati ušesa bolela. Zdaj naj kdo kako obaltno zarobi, +da se nam kri razgreje. Le pijte, danes je moj dan, +jaz dam za-nj kolikor more kdo piti.”</p> + +<p>“Mrtinek, jaz bi rad nekaj prašal,” pravi Matevžek.</p> + +<p>“Le migaj z jezikom, pa se ti bo govorilo. Vse +se sme prašati, samo to je druga reč, ali se če odgovarjati +ali se neče,” odgovorí deseti brat.</p> + +<p>“Glej ljudjé pravijo, da ti hudir sam — Bog +nas varuj in sveti božji križ — denar donaša, zató +se ti ga nikoli ne zmanjka,” pravi Matevžek.</p> + +<p>“V kakošni postavi pa dohaja k meni, ali v +mačji koži, ali s kozlovo brado, ali z oslovsko peto? +Kaj pravijo?” pravi deseti brat in se tako zasmeje, +da je bila Matevžka res misel, za resnico verjeti, kar +je prašal v šali.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_51"></a>[51]</span></p> + +<p>“Polsedmo brazdo pod zemljo ga ima vrag zakopanega +— tako so včasi pravili — in ti ga menda +najdeš, zató ker si deseti brat.”</p> + +<p>“Tako pravijo? Ali ti verjameš ali ne verjameš?” +praša Mrtin s smehom.</p> + +<p>“Ravno to sem te hotel prašati, ali smem verjeti +ali ne. Djal sem, če boš ti potrdil, i nu potlej +bi utegnil drugače misliti. Na tiste coperne babe, rojenice, +strahove in mrliče, ki nazaj zahajajo — jaz ne +verujem, ker jih sam še nisem videl. Hudič mora pa +vendar biti, saj je v štirdesetdanskem postu Boga +skušal; v tej skušnjavi se pa tudi vidi, da ima denar +pod oblastjo, ker obetal je tačas bogatije in lepotije +vesoljnega sveta. Zató sva se že z babo unidan menila +— — pa Mrtinek če ne boš zameril, da ti naravnost +povem?”</p> + +<p>“O nič se me ne boj! Tebe ne ugriznem, ko bi +že tudi koga.”</p> + +<p>“Nu! — z babo sva se menila od tebe in sva +ugibala, kje toliko denarja doboš, da tako rad za +vino daš, beračem pomagaš in da se čudno vidi...”</p> + +<p>“Kako je to, da sem sam razcapan in ongáv, +jeli?”</p> + +<p>“I nu res, da si še čevljev ne privoščiš, čeravno +bi lehko take nosil, ki bi bili gori do pregiba.”</p> + +<p>“Mar do pod pazduhe,” zasmeje se Mrtin, “ali +čakaj bom še jaz tebe eno prašal: ali véš, kaj je +deseti brat?”</p> + +<p>“To je res, da vem,” odgovorí Matevžek, “ali<span class="pagenum"><a id="Page_52"></a>[52]</span> +ti Mrtine nisi tak, ko drugi deseti bratje, od kterih +pripovedujejo stari ljudjé. Ko so se moja ranjca mati +možili, bil je tudi en tak na svatovščino prišel kakor +ti, ves neumen pa vsegavedež. Pa nihče ni vedel, +kdaj je stopil v hišo; na enkrat je stal tam pri godčevski +mizi. Tačas je moji materi prorokoval, koliko +in kakove otroke bodo dobili, in vse se je zgodilo, +kar pové, da je bil res deseti brat. Pa ko se je klobas +in plečeta najedel in nekaj v mavho nabral, ni +ga bilo več videti v tem kraji. In kdor še o kacem +desetem bratu vé povedati, vsaki pravi: prišel je in +šel ...”</p> + +<p>“Kaj sem pa jaz?”</p> + +<p>“Je! tega ne pravim, da nisi deseti brat; jaz +menim le, da si drugačen ko so drugi taki zato, ker +imaš denar, ki ti ga sam vrag bruha iz sebe ali +vedigabog kje ga dobivaš.”</p> + +<p>“Nič naj te to ne skrbí,” odgovorí Mrtinek nekaj +resnobneje. “Če misliš, da sem koga okradel, skaži +mi; če sem koga oplahtal, naj me toži; če je pa +pošten denar, pa tiho bodi. Glej cesarska podoba je +gori vrezana na tej petici ko na tvoji; zato pij, hudirja! +Ko bi tudi za vragov denar pil, kaj zató; vino +je božji dar iz Obrščakovega soda.”</p> + +<p>Toda Matevžkovega soseda, kteremu je pijača +napita stala, stresnilo je nekaj čudno po vseh udih, +ko je nesel kupo na usta, kajti verjel je na žive in +mertve, da je to vino res s podzemskim škratovim +denarjem plačano. Ker je mislil, da bi utegnilo v želodcu<span class="pagenum"><a id="Page_53"></a>[53]</span> +ostati ali kake gliste v njem zaroditi, zlil je po +obradku in naprsniku pol kupe in le drugo četrt je +izpil. Matevžek pa ga je bil že nekaj v glavo dobil; +zató se ni samo čisto nobene vinske vraževine bal, +temuč je celó hotel pogovor z desetim bratom dognati, +kajti dolgo si je že obetal, da mora neke čudnosti +in nenavadnosti iz samih Mrtinkovih ust razjasnjene +slišati.</p> + +<p>“Ti Mrtinek! ker vidim, da sva danes pri poliču +in da nič ne zameriš, prašal te bom še eno. Ali sta +res vidva z gospodom na Polesku, tistim tihim, zaprtim +človekom prijatelja? Pravijo, da je on tudi +vragu zapisan — —”</p> + +<p>Matevžek ni mogel dalje govoriti, ker ga je +stari dedček Kerjavelj vedno pod mizo z nogo becal +in silno z očmí migal, da naj molčí o tej reči. In +res se je Mrtinkovo lice čisto spremenilo, ko je slišal +gospoda s Poleska omenjati. Položil je dve petici na +mizo, vteknil pipo v usta, vrgel prevezane čevlje čez +ramo in počasi šel ven.</p> + +<p>“Ali niste mogli molčati!” jezi se Kerjavelj. “Kaj +je bilo treba blebevsati od Piškáva, morski strah te +postrašil? Kdo bo za vino dal? Nalašč sem prišel +les-kaj, da bi ga enkrat pil čez dolgo, ko večni kraj; +pa mi ga odženete. Bog se vas usmili! Že toliko dni +je med nami, pa ne veste, da se ne sme ž njim govoriti, +kar človeku v glavo pade.”</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_54"></a>[54]</span></p> + +<h2 class="nobreak" id="Peto_poglavje">Peto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Tak dedje nam bili</div> + <div class="verse indent0">Pred stotino let.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Jak. Zupan.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Prišel bo en možiček!</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Stara pesem.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Kerjavelj, mož, ki je poslednje besede govoril, +zdi se nam tako imeniten, da ga natančneje narisamo +in zató ž njim celo nov odstavek začnemo. Zakaj današnji +Obrščanje, ki so bili tačas otroci, ko se je naša povest +godila, trdijo, da niso razun desetega brata +Mrtina Spaka nikogar za veče čudo imeli ko Kerjavlja.</p> + +<p>Bil je ta mož že čez šestdeset let star, srednje +velikosti, pa precej životen. Lica je bil zabuhlega, +čela nazaj visečega in nekaj čudnega, pol škiljavega +pogleda. Oblečen je bil po zimi v suknjo, ki je bila +Bog vé kedaj vojaška in iz plavega sukna, kteri se +pa zdaj iz množine poméčkov, zaplat in lukenj, z +vlaknom in nitmi zapletenih, že ni poznalo, ktera +barva in zaplata je prvotna in ktera je še le potlej +pridjana. Hlače prtnenice so segale samo do kolena, +kjer je Kerjavelj za malo péd bose kože kazal, ker +so bile golenice njegovih čevljev že tolikrat udelane, +da niso več segle do kolena in do stremen. Na glavi +je imel klobuk s širocimi kraji, kakor ga sem ter +tje današnji čas samo še v časi v starini ali na glavi<span class="pagenum"><a id="Page_55"></a>[55]</span> +čestljivega slovenskega deda vidimo, ki se ne da zapeljati +neumnim nošam mlajšega sveta. Pa da bi Kerjavelj +pokazal, da je svoje dni cesarja služil, torej +kaj svetá skusil, imel je krajevec nad levim ušesom +gori zavihan in na oglavje pripet, kakor nekdanji +brambovci v francoski vojski.</p> + +<p>Pravijo, da je lepše, če se človek nevednega +kaže, kakor če laže. Zató bom tudi jaz naravnost +povedal, da ima pričujoča povest med druzimi slabostimi +ravno na tem mestu znamenito prazno lino, ktere +nikakor ni bilo močí zadelati in zamašiti. Ni namreč +znano, kje se je naš dedek Kerjavelj — rodil, ni +znano kje in kako je pastirčeval in fantoval, kje in +kaj so bili njegovi roditelji. Vém sicer, da bi bil +mogel, ko bi bil bolj prepričan svetosti pisateljevega +poklica, v krstne farne bukve iti gledat in to prazno +mesto napolniti, tembolj ker je v istini rojstvo prvi +pogoj, tedaj največi faktor vsacega velikoumnega +djanja v človeškem življenji. Ali fajmošter obrške +fare je čmerikav star gospod, s kljukastim nosom in +srebernimi naóčniki, ta je, ne vém zakaj, najhujši +sovražnik vseh novelistov, romanopiscev, dramatikov +in druzih ljudí te ropotije; lehko si potlej misliš, da +sem se bal moža spraševati za letne številke in osebne +zadeve druzih ljudi, češ, ko bi pa dedec slutil, kaj +bi jaz rad, gotovo bi me po hlapcu in kuharici vrgel +plano.</p> + +<p>Toda naj bo že Kerjavljeva mladost taka ali +taka, to moremo za trdno povedati, da je bil pred<span class="pagenum"><a id="Page_56"></a>[56]</span> +desetimi leti smreko posekal, ktera je bila za prvi tram v +hiši, ki si jo je Kerjavelj na pusti Obrščakovi njivi +tik hoste postavil z lastno roko, in ktera še današnji +dan stojí, da-si ravno namesto Kerjavlja samo miši +in podgane v nji gospodarijo. Kerjavelj je smolo bral +po hosti, ter jo prekuhaval in prodajal kmetom, da +so si kola mazali. Zraven tega pa je imel še več +lastnosti, ktere so ga daleč okrog seznanile. Skupek +vseh teh lastnosti ga je pa po vsem ločil od desetega +brata, kteri se je veliko ž njim pečal. Ljudjé namreč, +ki so videli in vedeli, kako Mrtinek vse prevdari +in vsako reč izvé in so ravno zato radi verjeli, +da zna več ko drugi, — ravno tisti ljudjé so govorili, +da ima blaženo lastnost, ki marsikoga stori srečnega +v nesreči, — djali so, da je Kerjavelj dobra duša, +samo malo neumen.</p> + +<p>In vendar Kerjavelj ni nič posebnega počenjal. +Smolo bral, kislega mleka gospodinj v vas prosit +hodil, smolno olje prodajal po dva krajcarja funt, +vranam in vrabcem nastavljal, veverice streljal in +pekel in jedel, crknjene prešiče po okrožji pobiral +in doma za predpustno slanino in slaščico sušil, zvečer +k sosedovim za peč hodil sest, pravil tam vselej +in vsak večer, kako je morski strah, hudirja na barki, +videl ko je bil vojak, kako je kozo ozdravil, da ni +več v pšenico hodila, kako je “štatljivemu” konju +navado odpravil itd. — nič druzega ni revež počel. To +pa gotovo ni bogvedi kaj. In vendar so ga neusmiljeni +jeziki raznesli za neumnega ali vsaj malo prismojenega.<span class="pagenum"><a id="Page_57"></a>[57]</span> +Ker so vedeli, da je Kerjavelj dobra duša +in rad ustreže, imeli so ga za Jurčka in nalašč govorico +napeljali na hudirja, na kozo in na take rečí, +da je le mož pozabljivši, kako je to stokrat že v +raznih spremembah pravil, še enkrat isto reč ponovil. +In če je ubošček malo drugače zategnil, če je danes +djal, da ga je bilo strah, ko je hudiča na kose sekal, +jutri je pa rekel, da ga ni bilo nič strah, brž so ga +djali na osla in ga na laž stavili. Da, nekaj jih je +bilo, ki celó niso verovali, da je bil Kerjavelj kedaj +morski vojak, ampak so hoteli vedeti, da ni v svoji +vojaščini dalje prišel, ko gori do sorškega polja nad +Ljubljano in da jo je tam kakor bojazljivec skrivaj +pobrisal. Pa to so bili menda le hudobneži, ki nikomur +nič ne verujejo; zató menim, da bode bolje, če +midva z bralcem vzameva Kerjavljevo za resnično.</p> + +<p>“Takó ti praviš, Kerjavelj, da se temu Mrtinku +ne sme od karsibodi govoriti?” pravi kmet Matevžek.</p> + +<p>“Kaj še! Ne sme se ne!” vpije Kerjavelj, ki je +imel zraven naštetih še to dobro lastnost, da je glasno +govoril in besede vlekel.</p> + +<p>“K tebi rad zahaja, pravijo,” dostavi Matevžkov +sosed, “ti že veš, kaj mu je nevšečno. Kaj praviš, +zakaj noče o tem gospodu s Poleska nič slišati, pa +vendar eni vedó, da sta znana? Kaj ti kaj pové?”</p> + +<p>“Nič ne pové!” odgovorí Kerjavelj.</p> + +<p>“Če je hudiču zapisan, kar jaz mislim, ker ima +zmerom denar, da-si ravno živí kakor čuri-muri božji +volek v travi, brez dela, — vém, da se kaj pomenita<span class="pagenum"><a id="Page_58"></a>[58]</span> +od vraga,” pravi Matevžek in čez ramo pogleda +soseda, krčmarja in mladega Franca, ki se je bil +tudi bliže pomeknil.</p> + +<p>“Saj ga ni hudiča, kdo ga je pa videl?” pravi +krčmar in namežika drugim gostom, kakor bi hotel +reči: zdaj ga imamo, poslušajte.</p> + +<p>In res je bil Kerjavelj na enkrat ves živ.</p> + +<p>“O to pa to! Hudir je pa hudir.” Rekši se stegne +po mizi, pomakne klobuk nazaj in z glavo pritrkovaje +pravi: “saj sem ga jaz presekal, o polnoči sem ga +presekal, na dva kosa.”</p> + +<p>“Povedi nam, kako je to bilo.”</p> + +<p>“Takole: jaz stojim ob enajstih na barki za +stražo pa — —”</p> + +<p>“Pred si pa rekel, da o polnoči,” seže mu France +v besedo.</p> + +<p>Kerjavelj se ni dal ni temu ugovoru, ni smehu +motiti, ampak je svojo terdil in djal: “O enajstih je +bilo, to še dobro vém. Sam sem stal, megla je bila +in tema, kakor v rogu. Zeblo me je, pa sabljo sem +imel. Dremoten sem prihajal; zató sem začel tjekaj +po morji gledati.”</p> + +<p>“Kako si po morji gledal, ko je bilo tema?”</p> + +<p>“Naj bo tema, saj sem imel kresilo in gobo in +drva, pa sem zakuril. — Kar gori v jamborji nekaj +pravi: vrr, vrr, vrr! Jaz gledam, gledam, — +— ni bilo nič! Spet dremoten začnem prihajati. Le +počenem tje na tla. Kar se barka tri pota zaguglje +sem ter tje. Jaz gledam, gledam, poslušam, — ni<span class="pagenum"><a id="Page_59"></a>[59]</span> +bilo nič! Kar nekaj sem po morji pride po vodi in +z nogami pravi: comp! comp! comp! Jaz gledam, +gledam — kar vidim, da hudič gre!...”</p> + +<p>“Kako si pa vedel, da je hudič?” praša eden +nevernih poslušavcev.</p> + +<p>“Kaj ne bi vedel! Ali ni imel rudečih hlač, +zelene kapice, kosmatih tačic in take nohte na prstih, +ko uni-le kavlji pri vagi?”</p> + +<p>“Ali te je bilo kaj strah?” praša krčmar.</p> + +<p>“Kako me bo strah, ko sem britko sabljo v rokah +držal? — No, potlej je tista pošast ali tisti +peklenski škrat plezal gori ob barki prav na glas: +škreb! škreb! škreb! Kakor je na vrh prišel, pa se +ti je z oči v oči meni nasproti postavil. Sveta mamka +božja sedem križev in težav — sem jaz djal — pa +sem zavzdignil britko sabljo, pa sem zamahnil, pa +sem čez glavo ubral in loputnil: lop! — pa sem ga +presekal, samega hudiča sem presekal, na dva kosa!”</p> + +<p>“Kako pa véš, da si ga presekal?” praša Francelj.</p> + +<p>“Kaj ne bi vedel, saj je dvakrat padlo v morje; +prvič je reklo: štrbunk! v drugič pa se je slišalo: +štr—bunk! Pa reci potlej, da ga nisem presekal, da +ga nisem <em class="gesperrt">na dva kosa</em> presekal.”</p> + +<p>“To je res, da si ga! Ná pij, ki si tako dobro +delo storil,” pravi Matevžek. “Ali ti še koza kaj na +Obrščakovo njivo uhaja.”</p> + +<p>“O nič več ne, zdaj sem jo že <em class="gesperrt">ozdravil</em>, +kozo, že dobro dolgo let je tega,” pravi Kerjavelj in +prazno kupo na mizo postavi.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_60"></a>[60]</span></p> + +<p>“Kako si jo ozdravil?”</p> + +<p>“I kako! kri sem jej spustil, pa se je popravila. +Jaz sem imel s kuho opraviti, moral sem paziti, da +se mi smola v loncu ne vžge; zato nisem mogel +zmerom v kozi očesa imeti. Ti Obrščak si mi vedno +žugal, da mi jo boš vzel, če bo v škodo hodila. Kaj +je bilo početi? Zaprte nisem mogel imeti, varovati +in vračati zmerom in zmerom nisem utegnil. Čakaj +me vrag čak! ti bom že eno naredil, kozača, da ne +boš ven in ven gobca v ograjo tiščala! Pa sem vzel +véliki nož ter sem ga nabrusil na ós in sem se vlegel +na trebuh prav tiho za mejo tam pri vrzeli, kjer +je žival noter hodila. Kaj ti pride! En gobec trave +namuli pa odtrga: hrst! Zopet namuli — tačas se +pa jaz stegnem in: šop! porinem nož kozi v bedro. +Kri je tekla, kakor v turški vojski, in vpila je uboga +Dimka, kakor bi jo na meh drl; jaz sem pa djal: +čaki! zdaj te ne bo več v škodo.”</p> + +<p>“Ali ti je crknila potlej?”</p> + +<p>“Kaj še! Kakor jej je tista pregrešna kri odtekla, +ki jo je zapeljevala, potlej je ni bilo več videti +v škodi in zdaj vém, da nima nihče bolj pohlevnega +živinčeta.”</p> + +<p>“Kaj meniš, da je hudobija v krvi?”</p> + +<p>“To je da!” vpije Kerjavelj. “Slaba kri sama stori +pri živali in pri človeku, da se greh dela. To sem +jaz od učenega Hrvata zvedel v vojacih, na barkah +sva bila vkup. Tam na morji imajo take igle, da +puščajo vsacemu, kdor je uporen, razposajen, hudoben,<span class="pagenum"><a id="Page_61"></a>[61]</span> +poreden in pregrešen. Zato sem pa še jaz kozi +puščal.”</p> + +<p>“Kolikrat so tebi puščali?” vpraša Francelj.</p> + +<p>“I te zgaga prekanjenska! kedaj sem se pa jaz +kaj pregrešil? Nikoli!” odgovorí Kerjavelj malo hud. +“Klin se s klinom zbija, vino z vinom, glavo za +glavo, tako pa tudi hudobnost s hudobnostjo. Ali +sem vam že pravil, kako sem Bučarjevemu konju +poštatljivost odpravil?”</p> + +<p>“Nikoli nisi še pravil!” odgovoré sosedje, čeravno +je vsak izmed njih to pravljico že Bog ve kolikrat +slišal.</p> + +<p>“No s pomladi unega leta, ko je bil lan pozebel, +sejal je Bučar oves po lanišči. Ker je bil hlapec +— tisti Urh je tačas služil Bučarja — nekaj +obolel in je v stanici ležal, ni mogel za brazdo hoditi. +Bučar pride pó-me in pravi: pojdi, Kerjavelj, +pojdi boš namesto Urha ene tri kraje povlekel. Jaz +grem precej. Bučar mi vpreže tistega sirastega konja, +ki ga je prédlansko spomlad konjederec vzel, pred +brano in jaz poženem: ti hóte! Dvakrat sva šla po +razboru gori in doli. V tretje pa poženem: bistahor +po sredi! Pa ni tel iti po sredi, le v rázbor je silil, +mrha. Cukam za vajeti, cukam, vpijem, pa na zadnje +se mi pošast še vstavi in se ne gane. Ko bi bil imel +nož, prec bi ga bil popravil, kakor sem kozo, kar porinil +bi ga bil tje v tisto suhoréber. Čaki me čak! pravim +in odpnem vago, pomerim in mu z viškoma eno tako +po rebrih prisolim, da se tri rebresa zlomijo.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_62"></a>[62]</span></p> + +<p>“Kaj te ni Bučar nič oštel, ko si konja končal?”</p> + +<p>“Kaj še, saj sem mu rebra spet zravnal.”</p> + +<p>“Kako?”</p> + +<p>“Kar še enkrat sem loputnil, pa so kosti zopet +nazaj stopile.”</p> + +<p>Vem, da bi bil Kerjavelj tisto popoldne še nekter +izmislek svoje modre in misleče glave sosedom +povedal, ne samo kako se žival po novem zdravi, +ampak še druge izkušnje, postavim, kako je svojo +mačko voziti učil, kako je ponočne tatove, ki so okrog +njegove koče lazili, za vselej odgnal, ko ne bi bil +krčmar v tistem hipu zagledal, da dva mlada gospodiča +s puškami čez pleča gresta mimo hiše in sicer +Marijan s Poleska in novi grajski učenik. Vedečni +možjé so pa vendar hoteli videti, kakov je poslednji +in so se skozi okno stegnili. Kerjavlju ni bilo mar +gospode; ali kakor so ljudjé trdili, da je neumen, domislil +se je zdajci prav po pameti, da bode treba +kmalo plačevati, denarja pa ni imel, ker je bil ravno +za sol in za tobak dal polšest krajcarjev. Zagodrnjal +je nekaj, da ima doma “molzovo kozo,” da mora +torej iti molst ter se je tiho izmuzal iz izbe, da ni +nihče prav vedel kedaj.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_63"></a>[63]</span></p> + +<h2 class="nobreak" id="Sesto_poglavje">Šesto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Na srcu, se mi zdi,</div> + <div class="verse indent0">En kamen mu leží.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Narodna pesem.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Zapustivši Obrhek, krenil jo je Mrtinek čez polje +naravnost proti gradu Polesku. V tem hipu pa ni +imel tistega veselega norčevavnega obraza, ki ga je +ljudém prikupoval. Sicer navšvic zavihane obrvi so +mu bile zdaj vpadle; strnile so se nad nosom v gubanice, +in odvzele navadno pečat neumnosti in priprostote, +ktera se je drugokrat brala ž njegovega lica. Usta +so izgubila polovico svoje širokosti, ob kratkem, to +ni bil več deseti brat, ki je v vasovanjih deklicam +čudne reči pravil in prerokoval, ki je včasi med radovernimi +možaki sedel, ko so kako modro ukrepali +in razdirali. Večkrat je ozrl se okoli in okoli in vidé, +da je sam daleč okrog, zatrepetale so mu ustnice in +mislil je z glasno besedo.</p> + +<p>Vsede se na kamen tik pota, izvleče izpod srajce +debel podolgast šop v zamazano ruto ovit. Razvije iz +nje več listov in je skrbno pregleduje. In polahko se +Mrtinkove oči razmočijo in po rujavem licu prileze +debela solza in kane v velo travo na tla. “Ljubezen +vas je pisala, vé črke, roka, ki me je edino božala nekdaj; +ljubezen vas je sestavila in vendar imate v +sebi smrt, kazen hudobiji. Odpusti mi, draga mati! +če nisem tvoje zapuščine rabil tako, kakor je bila +tvoja volja, samo za svoj dobiček; odpusti, če sem<span class="pagenum"><a id="Page_64"></a>[64]</span> +dolgo misel imel, da moram ž njimi njega upropastiti, +ki je tebe v nesrečo pripravil, ki ti je vzel mir, mir +in še več. Umrle boste z menoj, ali poprej morate +še vsaj drugim ljudém kaj dobrega storiti, poprej +morate njemu spanec preganjati z oči, buditi mu +vest — — —”</p> + +<p>O daleč tam je zdajci zapazil Mrtinek moža, ki +se je z motiko na rami bližal ravno po tisti stezi, ki +je mimo njega držala. Naglo odbere iz svojih pisem +eno, druge zopet zavije, skrije v nedrije pod srajco, +vstane in s hitro stopinjo korači proti gradu Polesku.</p> + +<p>Če pravimo proti <em class="gesperrt">gradu</em>, ne mislimo s to besedo +znamovati selišča, ki bi to imenovanje zaslužilo; +kajti povedali smo že, da je bil Polesek nekdaj samo +drugo bivališče gospodov slemeniških, pristava; govorimo +le z ljudsko besedo, ki razločuje kmečka +in gosposka poslopja in z neko spoštljivostjo meni, +da se poslednjim, če tudi niso posebno odlična, vendar +ne sme z navadno besedo <em class="gesperrt">hiša</em> imenovati. Ne +samo, da so že nekdanji stavitelji grada Poleska +bolj potrebnosti in življenje pred očmi imeli, ko lepoto, +— tudi zdanje posebno zanemarjeno stanje je +imelo videz, da bi bil marsikdo to domovje z večo +pravico imenoval <em class="gesperrt">puščo</em>.</p> + +<p>Na sprednji, to je zapadni strani, moral je človek +skozi stara vrtna vrata ali bolje vrzel, ker lesa +se je bila že davno polomila in je samo še na spodnjem +vretenu visela. Plot okoli vrtne ograje je bil +tu in tam raztrgan, segnite plotnice so mirno ležale<span class="pagenum"><a id="Page_65"></a>[65]</span> +križem preraščene v koprivah in hobatu. Ozka steza +je peljala do vežnih vrat, znad kterih se je bil velik +kamen, grb bogvedi ktere prejšnje rodovine, iz zida +izluščil in padel na tla. Krivec, oskrbnik ali pristavnik +v Polesku, kakor so mu ljudjé djali, odvalil je +bil ta kamen samo toliko spred vežnega praga, da +se ni kdo ob njem spodteknil. Zidanje ni bilo visoko. +Grad je imel samo eno nadstropje; na širjavo pa ga +je bilo precej, tako da je bilo veliko izb in shramb +praznih. Zid je bil zunaj osivel, tako da je bilo videti, +kakor da bi vse plesnovalo. Grad je bil krit s +šibrami; tu in tam pa, kjer je bil sneg ali kjer je +burja kako luknjo naredila, zadelana je bila streha +z deskami. Hlevi in drugi podstreški pa so bili kriti +s slamo, na kteri je rastel mah in staroletni tresek. +Če ne štejemo nekaj kuretine, pisane mačke in lovskega +psa, ni bilo v vsem Polesku več živali, ko dva +repa, ena krava in mlad lep konj v hlevu.</p> + +<p>Na male kosce razdeljene in z raznimi semeni +obsejane njive okrog Poleska, kakor tudi raznovrstna +gospodarska orodja in vozovi, ki so bili zarujaveli in +razvrti nakopičeni pod lopo, vse to je pričalo, da se +gospodar ne peča sam s kmetijo, ampak da je zemlja +v najemu.</p> + +<p>Po vsem tem bi človek sklepal, da mora gospod +s Poleska kaj ubožen biti. Ali vsi ljudjé v okrožji +so vedeli, da to ni res, da gospod Piškáv in njegov +sin imata tako življenje, kakoršnega si le želita; nekteri +so celo terdili, da ima stari Poleskar toliko denarja,<span class="pagenum"><a id="Page_66"></a>[66]</span> +da ga v dveh dneh ne sešteje. To se vé, da +so si veliko glave belili, kako je to, da mu je doma +tako malo mar.</p> + +<p>Pa saj so imeli še veliko druzega ugibati, česar +niso mogli razumeti. Zakaj ta stari gospod, ki je bil +v te kraje prišel s svojim še čisto mladim sinom, bil +je kaj čuden mož. Za ves svet se ni zmenil. Da-si +je bil že lep čas v tem kraji, ni imel nobenega znanja, +nobenega prijatelja. Vsak dan, po letu in po +zimi, hodil je dve uri po stezi ob svojem gozdu, ki +se je čez velik klanec na vzhodnji strani raztezal. Če +je kdo na teh sprehodih srečal in pozdravil starega +in zamišljenega moža suhega obraza, majhne postave, +črnikastega lica, v dolgi že oguljeni rujavi suknji, +snel je dolgo svojo pipo, iz ktere je ven in ven kadil, +iz ust ter je malo nakimal, govoril pa nikdar +nič. Ko so ga enkrat kmetje poznali, jeli so se ga +zató nekako bati, ter so se mu radi že od daleč +ognili.</p> + +<p>S komur je imel kaj opraviti, s tistim je besedoval +samo toliko, kar je bilo potrebno. Za prvega +je njegov sosed Slemeničan včasi prišel k njemu; ali +tudi temu je gospod Piškáv kmalo videti dal, da mu +ni nič dolžen in da ga ne vidi rad pri sebi. Zató se +ga je tudi le-ta ogibal. Tolika je bila gospodova +odurnost, da je nekdaj, ko je videl, da ga gospod +fajmošter, častitljiv starček, gre obiskat, zapovedal +Krivčevi ženi, naj reče duhovnemu gospodu, da ga +ni doma. To se vé, da je Krivčevka sklenila roke,<span class="pagenum"><a id="Page_67"></a>[67]</span> +klicala Boga in vse svetnike na pomaganje, ker ni +mogla razumeti, kako ne bi bil človek tacega posvečenega +gosta vesel. Bala se je legati in je fajmoštru +po pravici povedala, da je gospod domá in kaj da +je rekel. Lehko se pa vé, da je Piškáv imel tudi od +fajmoštrove strani potem za vselej mir.</p> + +<p>Od kod je Piškáv prišel, tega ljudjé niso vedeli. +Da je deželán, to se je dalo iz tega sklepati, ker +je po božje govoril kakor drugi ljudjé, kedar se je +menil s Krivcem ali kmeti, ki so mu najemnino plačat +prinesli.</p> + +<p>O poletenskih nedeljah je včasi jezdil v cerkev, +pa le včasi. Tam je imel spredej klopico za-se plačano +in je ves čas iz nekih črnih bukvic bral, ne +ozerl se ni na levo ne na desno. Nekdaj je bil pozabljivši +to knjigo v cerkvi pustil in kruljevi Mihelj, +ki se je bil svoje dni pri kanonirjih v nemškem Gradcu +brati izučil in je te bukve pobral in gospodu nazaj +nesel, raztrosil je bil med ljudi, da niso pisane ni +po nemško ni tako kakor kakošne navadne poštene +molitevske. Iz tega so povzeli umni možjé v Obrščakovi +krčmi, da je knjiga najbrž “koloman” ali tisto +pisanje, ki se uči, kako se hudič — Bog ga nas +varuj! — kliče v ris.</p> + +<p>O eni lastnosti se pa niso mogli možakarji zediniti. +Eni so namreč djali, da je za druge ljudi skop, +drugi pa da ni. In res je včasi ostro tirjal od kmetov, +kar mu je bil kteri na najemščini dolžen; včasi +je pa zopet pravil kakov berač, ki se je bil po nevedoma<span class="pagenum"><a id="Page_68"></a>[68]</span> +v Polesek zaletel, da je pri gospodu le-tam +dobil tak dar vbogaime, kakoršnega še živ dan ne.</p> + +<p>Star pregovor hoče vedeti, da se otroci radi po +starih zvržejo. Ali pri Piškávovem sinu to ni veljalo. +Marijan je bil ves drugačen ko njegov oče. Kakor +je oče večno doma tičal in sam v sé zamišljen preživel +pri tobaku, vinu in starih knjigah zimo in leto, +tako je človek Marijana dobil, kjer je hotel, samo +doma malokdaj. Ako ni s puško in psom taval po +gozdu za zajcem in lesico, bil je v gradu na Slemenicah +ali v vasi v tovaršiji, ki mu nikakor ni bila +enaka. Pa ker je hotel veselo družbo, ni imel kje +izbirati. Zató pa so mladenča kmetje veliko v čislih +imeli in stari so z mlajšimi vred povdarjali: to je +pravi gospod. Nobeden vaških fantinov ni znal boljše +spevati navadnih, dostikrat ohlapnih in obaltnih popevk +in zdravic, ko grajski Marijan. Da-si tudi si še +sam ni bil prav za prav v svesti, kaj ga veže na +Slemenice, pogodile so bile vendar stare žene — in +malo je bolj modrih na svetu kakor so bile obrške +babnice —, da bo grajsko Manico vzel.</p> + +<p>Ker sta bila po tem takem oče in sin malo +vkup, misli se lehko da zveza med njima ni bila najoža. +In zares je bilo čudno videti, kako malo se je +stari gospod pečal za djanje in nehanje svojega sina. +Če je cele dni preživel zunaj doma, ni ga zvečer še +prašal ne, kje je bil. Isto tako, kakor z druzimi je +tudi s sinom — le redkokdaj kaj več govoril. Le do +petnajstega leta je moral Marijan vsak dan ob gotovi<span class="pagenum"><a id="Page_69"></a>[69]</span> +uri doma biti; tačas ga je oče učil brati in pisati in +početke najimenitnejih znanosti, tako da je bil Marijan +po vrhu izobražen. Ali po petnajstem letu je +oče pustil učenje in sinu je bilo to popolnoma po +všeči; kajti ker ni imel do uka nikakoršnega veselja, +zdele so se mu tiste ure, ko je moral očetu nasproti +sedeti in v dolgočasne knjige zreti, najpusteje v svojem +življenji. Govoril ni stari ž njim nikdar drugače, +ko nemško. Kaznoval ga ni še v otročjih letih nikdar +drugače, kakor z osorno ostro besedo. Vendar se je +Marijan tudi te same besede tako bal, da si ni nikoli +upal niti ugovarjati mu.</p> + +<p>Da-si je bil vzrastel mladeneč tako popolnoma +opuščen, brez ljubeče matere in po očetovi neskrbnosti +živel čisto po svoji glavi in volji skoro v vsi +svobodi, ne bi bil tudi njegov sovražnik reči mogel, +da nima dobrega sercá. Zakaj če tudi ni od očeta +nikdar očitnega znamenja ljubečega sercá in ljubeznjive +besede prejel, ljubil je vendar pri vsem tem +starega kakor sin, in ko je bil stari Piškáv preteklo +zimo nevarno zbolel, postal je mladeneč celi čas njegove +bolezni ves drugačen človek in res po sinovsko +skerbel za-nj. Bil je že od otročjih let vajen videti +očeta pod to osornejo skorjo in ker ni nikdar veliko +premišljeval, zato mu še na misel ni prišlo, da bi +mogel njegov oče drugačen biti kakor je bil.</p> + +<p>Razun gospodarja in sina je bilo na Polesku še +troje glav prebivavstva. Ko se je bil namreč gospod +Piškáv naselil na Polesek, poprašal je po kacem človeku,<span class="pagenum"><a id="Page_70"></a>[70]</span> +ki bi mu bil za postrežbo in oskerbovanje tacih +vsakdanjih reči, za ktere se sam ni hotel pečati. +Čevljar Andrejček, po svojem orodji Krivec imenovan, +ki je s svojo ženo poprej v vasi osebenkoval, bil je +tako srečen, da je v Polesku dobil dve izbi in velik +kos njive zato, da je njegova žena in pozneje njegova +hči Franca gospodu postregla, on pa včasi okrog +hiše pogledal, zvečer vrata zapehnil, očedil in otrebil +kar je posebno vpilo iz nesnage in nereda. Iz vsega, +kar je bralec okrog Poleska videl, pa se da posnemati, +da se je oče Krivec bolj brigal za svoja kopita +in šila, kakor za snažnost in red grada Poleska. Zato +je bila res za-nj in za njegovo pristavnikovanje velika +sreča, da se stari in mladi gospod za drugo nista +dosti zmenila, če je le Krivčevka vsak teden dvakrat +mesa in tobaka prinesla iz bližnjega trga in če +je konja očedil in psa napasel.</p> + +<p>Stari gospod Piškáv se je bil tega popoldne +ravno s svojega sprehoda vrnil in je v svoji zgornji +sobi sedé mirno vlekel iz svoje dolge pipe. Na +mizi je stala steklenica vina in prazna kupica zraven +kopíce razmetanih bukev. Soba ni imela nobene lepote +in ko bi ne bilo velikanske z bukvami založene +omare, na kteri so vse križem stale male in velike +posode iz stekla in druzega blaga, prazne in “z belimi, +rdečimi in črnimi vodami napolnjene” kakor je pravila +Krivčevka, bila bi skoro prazna. Stene so bile +gole, samo tam omari nasproti je visela podoba, na +platno naslikana mlada ženska. Krivčevka je menila,<span class="pagenum"><a id="Page_71"></a>[71]</span> +da je to mati božja in to jej je še nekaj tolažilo srd, +da gospod nima ni moleka za roženkranec, niti “britke +martre” v svoji izbi.</p> + +<p>V tej sobi je torej sedel gospod s Poleska, ko +je nekdo nerodno na vrata potrkal. Nevoljno se je +staremu premračilo čelo, kajti ravno zdaj mu je bilo +posebno neljubo, da bi ga kdo motil. Ali predno se +je oglasil, odprla so se vrata počasno in v sobo stopi +— sključena postava, Mrtinek Spak. Bil je Mrtinek +v tem trenotji svojega imena popolnoma vreden, kajti +res je bilo na njegovem obrazu nekaj spačjega, vražjega +brati. Stopil je pred starega sicer čudno v dve +gube zvit, ali nikakor ne z isto spoštljivostjo in boječo +pohlevnostjo, s ktero se niži človek bliža višemu; +temveč v svitlem njegovem očesu je sijala neka divja +iskra in okrog ust se je videl zaničevaven smehljej.</p> + +<p>“Kaj hočeš zopet?” praša stari in vstane s stola.</p> + +<p>“Jaz sem pač vedel, da ne pridem prav, kedar +že pridem. Ali tako vprašati sina uboge Majdalene, +to ne gre,” odgovorí deseti brat in še bolj ustne raztegne. +— “Svoje rojstvo zastavim — in sam Bog vé, +kako grozno bi neki gospod rad, da bi to stavo izgubil, +ko bi bilo mogoče he! he! kaj ne? — svoje +rojstvo zastavim, da pred toliko leti, kolikor jih jaz +štejem v življenji, kar ga je poštenega mestnega in +potepinskega, — ne bi bila uboga Majdalena Strugova +verjela, da bo doktor Peter Kaves nekoga, ki +ga tačas še ni bilo na pozemskem svetu, tako malo +prijazno sprejel.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_72"></a>[72]</span></p> + +<p>“Ne vém, kaj čvekaš, tu vzemi pa pojdi!” pravi +gospod Poleščan in mu porine nekaj tolarjev.</p> + +<p>“Ne veste? I, kaj kratke pameti bi bili! Saj je +že dolgo tega, kar sem vam vse to skazal in, če hočete, +bodem vam danes še enkrat. Ali danes nisem +prišel brnjat, ampak kupčevat. Kar ste ondukaj na +mizo vrgli, to ni zadosti. Človek ima tudi svoje veče +potrebščine, če prav hodi okoli kakor <em class="gesperrt">potepin</em>, +česar mu ne bi bilo treba, ko bi nekteri ljudjé bili +ljudjé.”</p> + +<p>Stari je bil obledel. Vsedel se je na stol in +glavo podprl. Precej pak se je zopet po koncu sklonil +in djal nekaj prijazneje: “Zakaj mi ne daš mirú? +Pojdi, da te videl ne bom, in dobil boš, da boš pošteno +živel. Povedi, koliko hočeš; vse boš imel, samo +pojdi iz tega kraja; daj mi pisma, z zlatom je plačam. +Saj veš, da se te lahko iznebim, sodniji te bom +prepustil — — —”</p> + +<p>“O kaj še!” — zakrohoče Mrtinek — “papir je +v mojih rokah, ta bo varoval mene, vas ne. Zdaj +ponujate denarja, ali moja mati je v nadlogi umirala, +kje je bil tačas ta vaš denar? Ne boste se me iznebili +ne; vém, da imate ondi-le nekaj, ki bi me +spravilo tjekaj, kjer je ona, ali tudi jaz imam tacega +mačka (pokaže samokres izpod srajce), tako za samo +brambo ga nosim, ker vém, da se včasi čudeži lehko +godé. Živeti pa jaz ne morem niti nočem drugače, +kakor sem se privadil. Ko bi vas bil popred našel, +morda bi se bilo naredilo, zdaj je preč. Pa vendar,<span class="pagenum"><a id="Page_73"></a>[73]</span> +da ne boste rekli, da sem prišel samo nagajat in neljubih +spominov budit, zató vam prodam to-le popisano +plat. Glejte, tu se govorí o nečem, kar bi vašemu +Marijanu v eni noči sive lase napravilo, ko bi +izvedel, da mu je grdi capin, kterega samo po strani +pogleduje in zasmehuje, celó po krvi bliži, kakor kdo +misli razun vas in mene. Koliko mi daste za-nj?”</p> + +<p>Gospod Piškáv se stegne in pogleda. Moral je +pisanje spoznati, kajti segel je hitro po njem. Ali +Mrtinek ga ravno tako naglo odtegne in pravi: “O, +ne tako! Vidite, da nisem tako hudoben, če sem +ravno znorele matere sin. Dve sto križatih in nič več +vam ne bo preglavice delalo, da ste kedaj poznali +Majdaleno Strugovo! Ali drugače ne, ko iz rok v +roke.”</p> + +<p>Molčé gre stari do omare, izvleče vrečico in jo +dene na mizo, potem pa hlastno pograbi listino.</p> + +<p>“Zdaj se boste oddehnili! Morda vam bo še mogoče +utajiti, ko bi se kedaj prigodilo, da bi jaz hotel +kaj trditi, kar bi vašemu Marijanu malo časti delalo, +<em class="gesperrt">morda</em>, ha! ha!”</p> + +<p>Rekši spravi vrečico pod srajco.</p> + +<p>Staremu se je moral nek spomin zbuditi, ki ga +je vsega prevzel; zakaj zginila je topa merklost ž +njegovega obličja, tresel se je na vsem životu in glas +je bil mehek, proseč, ko je djal: “Sin! —”</p> + +<p>Deseti brat se pretrese pri tem ogovoru.</p> + +<p>“Sin! pusti me, naj umerjem vsaj v tem miru, +umrl bom kmalo. Ne onečasti mene in Marijana in<span class="pagenum"><a id="Page_74"></a>[74]</span> +— sebe! Daj še drugo iz rok, kar imaš v rokah, +da ne bo pričalo o nekdanjosti — —”</p> + +<p>“Priče so zmerom dobre, nekaj moram imeti od +matere za spomin, od nesrečne matere,” ugovorí zamolklo +Mrtinek.</p> + +<p>“Pusti to življenje,” pravi dalje stari, “pojdi v +druge kraje, jaz te bom preskrbel, samo da sin ne +izvé, da — —”</p> + +<p>Dalje ni mogel govoriti. S tresočo roko nalije +kupo in jo desetemu bratu porine.</p> + +<p>Že je Mrtinek z eno roko segel po pijači, z +drugo pod srajco, kamor je bil prej skril zavita pisma.</p> + +<p>“Zarotim te za ljubezen tvoje matere — —”</p> + +<p>“Ljubezen!” — krikne Spak in zopet se mu +oko divje zabliska — “ljubezen, ne, ne, ljubezni vi +niste imeli, ne iskre ne! Obnorela je! Ne dam, ne +pijem iz te kupe, morda je <em class="gesperrt">kaj tacega</em> v nji, kar +je njen stric <em class="gesperrt">pil</em>, kar mu je doktor Kaves piti dal!”</p> + +<p>Rekši se obrne in izleti iz sobe ko burja.</p> + +<p>Na smrt bled in zelen strmí stari gospod za njim +in ustnice trepečejo: “Tudi to vé!”</p> + +<p>Oskrbnik Krivec je med tem v spodnji izbi na +nizkem stolu sedel, pred seboj je imel razloženo svoje +čevljarsko orodje ter je žvižgaje tolkel podplate. Sivi +dolgi lasjé so mu nagajivo padali po grbavem licu, +na kterem je bila vtisnjena vedno vesela in neskrbna +natora. Ko si z žuljavo smolnato roko obriše sitno +lasnato zbrav s čela, zagleda na pragu desetega brata.</p> + +<p>“Ohej! le noter, le bliže deseti materin sin!<span class="pagenum"><a id="Page_75"></a>[75]</span> +Kako ti je kaj? Kaj mi novega poveš?” zavpije in +vzame pol dodelan čevelj med koleni.</p> + +<p>“Tebi ne morem nič novega povedati, ti si že +star, vse ti je že v koš prišlo, samo grob ti bo še +nov,” odgovorí deseti brat in vrže svoje čevlje na +klop. “Volk te podiši!” pravi zopet čevljar “čemu +pa brusiš golo peto po pesku in po strnišču? Tako +mi ne boš nikoli nič zaslužka naklonil, zakaj po tem +tacem, bo samo Bog tvoj čevljar, ki ti bo vselej +druge žive podplate pripel, kedar boš te shodil in +skvedral.”</p> + +<p>“No, jaz menim, da imam zadosti dobrega čevljarja, +če sva z Bogom pobogala se za podplate.”</p> + +<p>“To je res, železna opetica se zvrne in raztepe; +živa božja koža pa ne z lepo. — Ali kaj mi boš novega +povedal? Ljudjé govoré, da včasi komu za srečo +poveš, kakor ciganka; meni pa nočeš in ne privoščiš +nikdar kaj tacega. Daj, daj, zini!” priganja Krivec +in žebelj, ki se mu je bil zvrl, iz čevlja puli.</p> + +<p>“Ti si star, moli in pokoro delaj, če hočeš. Sreča +se samo mlajšim pripoveduje.”</p> + +<p>“Vidiš, kako te prav uči,” dostavi Krivčeva žena +v izbo stopivši.</p> + +<p>“Ti grdún ti, če ne boš druzega povedal, ko +od groba in smrti in starosti in molitve in pokore, +nesnažna žvirca, zahvalil se ti bom s kopitom čez +glavo,” huduje se čevljar.</p> + +<p>“Le molči, smolè stari! ali mi pa še rajši povedi,<span class="pagenum"><a id="Page_76"></a>[76]</span> +kdaj boš hčer možil, saj jo bo ongav Francelj +doli iz vasi vzel, ne?”</p> + +<p>Krivcu se na enkrat vedro lice zresnobi.</p> + +<p>“Od Franceljna se jaz nimam kaj meniti; in če +nečeš, da bi se mi zameril, še ti ne govori o njem. +— Kam jo bo pa vraga djal? Ko bi bil jaz vedel, +da ima na svoji hiši toliko dolga, zares ne bi bil +pustil svoji deklini ne ene besede govoriti s fantom. +Saj si že slišal, da mu bo Miha hišo in zemljišče +prodal.”</p> + +<p>“Ne bo mu je — ne,” odgovorí Mrtinek.</p> + +<p>“Sam je tukaj-le pravil,” potrdi čevljar. “Jaz +sem nekaj vinarjev na stran položil, zató pa nočem, +da bi šla deklina brž po poroki z mavho po svetu. +Zato tudi tebi svetujem, nikar jej ne nosi nobenih +pošt od njega.”</p> + +<p>“Kaj pa, ko bi Francelj denar dobil? Ko bi +skopuha plačal?” praša Mrtinek in oprtí čevlje, da +bi odšel.</p> + +<p>“Kje ga bo dobil? Na posodo, to ni nič. Drugače +ko bi mu ti povedal, kje so na sveti večer tolarji +cvetli, ha, ha!”</p> + +<p>“Kdo vé!” pravi deseti brat.</p> + +<p>“Stoj no, kam pa kolovratiš?” vpil je čevljar, +ali Mrtinek je bil že duri za seboj zaloputnil in videl +ga je, kako je široke stopinje delal čez dvorišče.</p> + +<p>“Glej-ga, stari!” šepetala je Krivčevka svojemu +preljubeznjivemu, “to je vendar pol čudesa! Nikoli +nihče si ne upa k našemu gospodu, ta Mrtinek je<span class="pagenum"><a id="Page_77"></a>[77]</span> +bil pa otodi dober čas gori. Kaj praviš, kaj je +to?” In to čudo, kakor tudi Mrtinkove besede o možitvi +njune hčere sta mož in žena v dolgem zaupljivem +pogovoru obravnovala, kterega pa ne ponavljamo +bralcu zavoljo njegove dolgosti in navadnosti.</p> + +<p>Mrtinek je gredé skozi vrt, kjer je Krivčeva +Franca v gredi nekaj okopovala, postopil k njej ter +rudečeličnemu dekletu nekaj tiho povedal, kar jej je +še bolj razvnelo obraz.</p> + +<p>“Kaj ti veš!” djala je.</p> + +<p>“Bodeš že videla! Predno bo pust —” Mrtinek +ni skončal. Zagledal je nedaleč Marijana, ki je prihajal +po stezi. Na očesu se je desetemu bratu videlo, +da bi se mu bil rad s pota ognil, pa bilo je že prepozno. +Zató je oči v tla pobesil in hitro stopal po +potu Marijanu ravno naproti.</p> + +<p>Ko sta se srečala, stopil je deseti brat z eno +nogo v stran in ni pogledal niti ogovoril Marijana ter +hotel dalje.</p> + +<p>“Kaj si pa zopet iskal tod okoli?” praša ga +Marijan. Deseti brat mu je bil edini človek, ki ga ni +mogel videti, da-si sam ni vedel prav za prav zakaj.</p> + +<p>“Tebe že ne, za druge ti pa nič mar!” odgovorí +Mrtinek.</p> + +<p>“Bodem videl, če mi nič mar, berač potepivni!”</p> + +<p>Mrtinek ga hudo pogleda, kakor bi ga hotel z +očesom prebosti. “Berač! — Kedaj sem tebe kaj prosil? +Bogá moli, da ne boš kedaj še veči berač ko jaz.<span class="pagenum"><a id="Page_78"></a>[78]</span> +Bog vé, kdo med nama ima zdaj-le več v rokah ti +ali jaz.”</p> + +<p>“Še enkrat naj te vidim, da boš tod lazil, pa +ti bom puško stolkel na buči,” pravi mladeneč in zavihtí +kovano kopito svoje risanice.</p> + +<p>“Poskusi! Pri Bogu je milost potlej,” odgovorí +deseti brat s pomenljivim smehom ter sam med seboj +godrnjaje koracá dalje čez polje.</p> + +<p>Bodi-si da je Marijan Piškáv, površno izobražen, +z drugimi ljudmi vred veroval, da ima ta Mrtinek +Spak res nekaj čudesnega in vražjega na sebi, ali pa +da se je v tem hipu vkljub svoji srčnosti in nevstrašljivosti +res bal tega človeka, ki je bil vsaj njemu nasproti +že odvselej potuhnjen in nekako prezirljiv; nekaj +ga je pretreslo, kesal se je, da ga ni na miru +pustil in šel svojo pot.</p> + +<p>Potok, ki teče čez slemeniške travnike in potem +dalje mimo Obrhka, izvira v severji komaj dobre pol +ure od velike lipe v odstranskem zatišji izpod hriba, +preraščenega z brezjem in jelševjem. Ravno mimo skal, +z robidovjem prepletenih, izpod kterih se tiho kaplja +za kapljo pririne in potem v ozki stružici z lahnim +šumom eno drugo dalje in dalje podí: tam mimo skal +drží malo uhojena pot, kravji stezi podobna, čez +hribe. Hodijo tod Obrščanje in drugi iz obližja malokdaj. +Le kedar se kak gospodar napoti peš v daljni +semenj po voli in hoče najbližo pot čez hribe ubrati, +krene jo tod-tje. Skoro nikoli pa nobenemu na misel +ne pride, da bi po noči sam šel mimo samotnega<span class="pagenum"><a id="Page_79"></a>[79]</span> +znamenja, vegastega križa in “grmade,” ki že od nekdaj +tu stojí in je vsled pravljice in raznih ostrašljivih +rečí, ktere je ta in oni tu videti hotel, med narodom +na slabem glasu. Bil je namreč na tem mestu pred +več in več leti nek kramar ubit. Ker je pa nesrečni +mož moral imeti kakove male grehe nad seboj in neznan +tolovaj ni za maše dal, strašil je ubiti kramar +nektero mesečno in temno noč po brezji in celo doli +na travniku je včasi kdo mislil videti dolgo črno podobo +s krošnjo in podkovano grjačo stati med vrbovimi +grmi.</p> + +<p>V tem glasovitem kotu tedaj bi bil tistega večera +človek videl desetega brata, kako je pod robidovim +grmom čepé s klinom jamo v zemljo kopal. +Mesec se je bil ravno prikazal izza vzhodnjih hribov +in obseval samotnega človeka pri njegovem neznanskem +delu tik lesenega križa.</p> + +<p>Bilo je mrzlo. Mrtinku so se tresla kolena in +večkrat je prenehal, odložil svojo nespretno leseno +kopačo in si mel roke, da bi prste ugrel.</p> + +<p>“Vrag! dve pedi globoko, zadosti je, kaj bi +zmrzoval!” zagodrnjá kopač, izvleče iz nedrija vrečico, +odvozlá motvoz, vzame nekaj denarja ven, drugo pa +vrže v izkopano kotanjo.</p> + +<p>“To bo zaklad!” pravi in se zasmeje tako na +glas, da se lastnega jeka ustraši. Vstane in gleda +okoli. Le vodica je lehko šumela pod njim in razun +njega in drevja na pol podrte podobe križanega Zveličarja +ni bilo čuti in videti ni živega ni mrtvega.<span class="pagenum"><a id="Page_80"></a>[80]</span> +Kotanja je bila kmalo zasuta. Vrh prstí položi Mrtinek +travnato ježo in potem zagrne mesto z odrastleki robidovega +grma.</p> + +<p>“Ná, leži do jutra večer, da te s Kerjavljem in +Franceljnom za doto vzdignemo in, če ima škrat toliko +močí, da bo cvenk in žvenk v žeblje ali oglje +spremenil, naj bo, to veselje mu že privoščim.”</p> + +<p>Potem nasadi svoj veliki klobuk na glavo in +obuje čevlje. Ko gre mimo križa, vstavi se in reče: +“O moj Bog ne bodi mi hud, kedar bom na sodnji +dan stal pred teboj; ne bodi mi tačas tako malo milostljiv, +da bi me na levo posadil zavoljo tega, da +sem norije uganjal po tvoji zemlji! Saj si mi dal s +pametjo tudi neumnost, saj si vedel, kakov bom in +kako se mi bo godilo, predno si me ustvaril.</p> + +<p>“To se vé, morda mi boš enkrat djal: če si hotel +dobro storiti, zakaj si pri tem ljudi zapeljeval, da +so na vraže verovali. Jaz vém, da je ta bosa, ali +ravnam se kolikor toliko po tvoji besedi, ki si djal: +kar desnica dobrega stori, naj levica ne zná. Ljudje +ne smejo vedeti, da bi jaz lahko kaj imel; v grob +bom seboj nesel, kar vem in imam. To pa drugače +ni mogoče. — Morda ni prav, da ga imam v strahu, +ki bi mu imel vsaj zato zahvaliti se, da sem na +svetu. Tudi morda ni tebi po volji, da tako živim, +da ti kazen iz rok jemljem, pa — jaz ne vem, če +morem drugače. Daj mi še nekaj časa tavati po zemlji +in s tvojo pomočjo še pokoro storiti, da me vzameš +v nebesa k materi. In morda bo še on, ki ga večkrat<span class="pagenum"><a id="Page_81"></a>[81]</span> +spominjam, kaj ima na vesti, napravil toliko +kesanja in pokore, da mu bo tvoj sv. vratar odslonil +vhodišče v raj in se tam sprijazniva.”</p> + +<p>Po tej izvirni molitvici se Mrtinek počasi pomika +ob potoku proti vasi. Ob dolenjem potoku so neki +vaški tihotapci rake lovili. Ko je Mrtinek zagleda, +mahne jo proti njim in se že od daleč oglasí s svojim +hreščečim glasom pevaje znano pesem:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Na mrzlem studenčku</div> + <div class="verse indent0">Je deklica prala,</div> + <div class="verse indent0">Je prala je prala</div> + <div class="verse indent0">Je tiho jokala,</div> + <div class="verse indent0">Jokala jokala,</div> + <div class="verse indent0">Je reva grenko!</div> + </div> +</div> +</div> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Sedmo_poglavje">Sedmo poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Srce je prazno, srečno ni.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Prešern.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Kvasovo pismo prijatelju Ferdinandu Bojanu.</p> + +<p>Če ti še le zdaj, še le po več mesecih obljubo +spolnujem, vém, da si prepričan, da je bilo kaj posebnega, +ki me je oviralo, da ti nisem bil mož beseda. +Večkrat sem že imel pero v roci, večkrat sem +bil že napisal nekaj vrst tebi namenjenih; ali vselej +sem vrgel pero in pisanje od sebe, ko sem videl sestavek +pred seboj brez nog in glave. Zakaj ko sva +se ločila, tí tjekaj kamor te spremiti nisem mogel, +in jaz kakor prognan Dioniz iz Sirakuz v Korint tlako +delat s topoglavimi otroki, tačas sem bil tak, da sam<span class="pagenum"><a id="Page_82"></a>[82]</span> +sebe nisem poznal. Tožilo se mi je po tebi, prav zelo +se mi je tožilo. Kamor sem šel in koder sem hodil, +nikjer mi ni bilo prav. In če sem se vprašal, kaj je +prav za prav, česa mi manjka, nisem si mogel odgovoriti. +Čutil sem se tako osamljenega tako nepotrebnega +na svetu, da bi se bil res lehko sprijaznil +s pregrešno mislijo: ko bi mi Bog smrt poslal, bilo +bi morda še najbolje. Čemu sem pa tukaj, kaj je +moja naloga? In v tacih trenutkih bi bil že skoro +rad, da bi bil mogel misliti, kakor splošina tega sveta +misli: tudi jaz sem eden, da jih je več, eden izmed +tistih: fruges consumere nati.</p> + +<p>In še zdaj nisem popolnoma na dobrih nogah, +da-si se reč precej na bolje obrača. Ti se boš smejal. +Vendar tebe in tvoje srce poznam. Tebi lehko povem, +česar ne bi pravil nikomur. Ali vsega ti povedati ne +morem, besede mi manjka. Čutim, čutim, ali kedar +bi imel govoriti, tačas sem okoren in neroden. Upam, +da boš ti izmed vrst bral, česar povedanega ne najdeš, +kar bi ti pa jaz rad povedal. Nekaj je v meni, +kakor hrepenenje po nečem neznanem, ki se mi pa +vendar zdi, da že na pol imam.</p> + +<p>Pa ti si pravi Kvas, rekel mi boš, kvasiš, da +sam ne veš kaj. Prav govoriš, Nande moj, če tako +praviš, jaz res še sam sebe ne razumem.</p> + +<p>Spominjam se, da sem tudi tačas tako bledel, +ko sva v samotni izbici odložila knjige in sva se pomenkovala +o marsičem, česar ne bom nikdar pozabil. +Spominjam se, da si me ti kakor stareji in modreji<span class="pagenum"><a id="Page_83"></a>[83]</span> +vedno zavračal in mi odgovarjal na moje večne tožbe: +človek mora imeti toliko filozofije, da si dušo prosto +ohrani vnanjih in notranjih stisk in težav. To sofistiko, +ki si jo bil iz najinega prijatelja Horacija na posodbo +vzel, končaval si vselej z mentorskim obrazom rekši: +upanje, Lovre, upanje živí človeka, če ga že vse +drugo zapusti.</p> + +<p>Pa legal si — ne stoj! tako robato ti ne smem +govoriti, ti se ne moreš legati — tisti modri poetje +in blebetavci lažejo. Saj že upam in upam, kar sem +se zavedel, da živim. In kaj mi je prineslo to upanje? +Nič; konec vsega tega večnega upanja je ta, +da hlapčujem, da sem priupal učeništvo na starem +gradu. Ali bi ne bil tega lehko opravljal precej, ko +sem se brati in pisati izučil? Čemu sem se tolikanj +ubijal? Čemu sem si prizadeval slepca Homerja razumeti +in druge prismojene in pametne besede nekdanjih +razmotati si, čemu sem postopača Sokrata občudoval?</p> + +<p>Že vem, kaj boš odgovoril, kako me boš oštel +in me nehvaležneža pital. In da ne boš menil, da sem +čisto izgubljen, moram ti povedati, da so vse to le +besede, pol resne pol ne. Nekaj upanja mi je še +vendar ostalo, čeravno moja vera na-nj ni tako neomahljiva, +da bi s teboj mislil, da človeka živi. Zakaj +ko bi bilo to res, bil bi zdaj pri tebi, bil bi srečen +pri tebi. Tudi ne smeš misliti, da jih več ne spoštujem, +teh starih modrijanov. Če včasi sanjarim, sanjarim +zató, ker me nekako veselí, menda ker bi s<span class="pagenum"><a id="Page_84"></a>[84]</span> +tem rad praznoto napolnil, praznoto v svojem srcu. +Dokler sem še pri tebi bil, imel sem vsaj enega človeka, +ki me je ljubil in razumel, kteremu sem lehko +vse zaupal, vse povedal. Še te imam v srcu, tvoje +prijateljstvo je menda edina reč, kar me more navdušiti, +kar me more tolažiti. Ali ravno to je tudi, +ki me nekako tare; kajti prav zelo te pogrešam; jaz +bi rad imel vsaj enega pri sebi, ki bi čutil z menoj +in se ž njim še o čem drugem pomenil, kakor o dolgočasnih +vsakdanjih rečéh. Ne more mi iz glave, kedar +se tebe domislim, kitica priproste pesmi, ki mi jo +je unidan pel eden mojih tukajšnjih čudovitih prijateljev, +mavhar prav po božji volji, ki se desetega +brata imenuje (če veš, kaj to pomeni); pel je:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Po hribcih je ivje,</div> + <div class="verse indent0">Po dolih je mraz,</div> + <div class="verse indent0">Al kje je preljubi,</div> + <div class="verse indent0">Al kje sem pa jaz!</div> + </div> +</div> +</div> + +<p>Pa to me domisli, da ti moram kaj povedati o +svojem življenji in svojih novih gospodarjih in prijateljih +— ali da tega imena ne skrunim — znancih. +Iz tega, kar sem ti ravno kar pravil in tožil, bodeš +morda posnel, da sem nezadovoljen s svojim okrožjem. +Toda pohvaliti se moram, da kar se vnanjega +življenja tiče, nisem do zdaj še boljšega imel in da +so mi celó ljudjé večidel po godu. Menim, da že +nekaj več sveta poznam, kar sem tukaj.</p> + +<p>Moj gospodar, tako menda ti moram imenovati +očeta svojega gojenca, moj gospodar je pol izobražen +meščan, pol kmetovavec. Kakor prvega ga človek +mora rad imeti. Tako prijazen in priljuden je z menoj,<span class="pagenum"><a id="Page_85"></a>[85]</span> +da si res v srečo štejem, da sem jaz, ki sem se +težko in nerad pripravil in udal v to osodo, vsaj k +tacemu možu prišel. Kakor kmetovavec je pa ves tak +rusticus, kakor Horac svojega v lepem verzu slika: +Immoritur studiis et amore senescit habendi. Zares +jaz tacega človeka ne zapopadem, ki ima dovolj in +več ko dovolj in vendar še vedno v tem tičí, kako +bi pridobil še več. Moj gospodar je omikan mož, vé +ti o vsem govoriti; kakor se kaže je tudi marsikaj +bral, lepo knjižnico ima, marsiktero pametno besedo +izgovori, ki bi bila vredna, da bi si jo dobro zapisal +in ravnal se po njej. Ali najljubše mu je vendar govoriti +od žetve in setve, žrebet in telet, kónj in volov +in druzih enacih rečí. Pri najmanjšem delu misli, da +mora zraven biti, vse ogleda in vse dela. Večkrat +sem si mislil, ko sem ga zvečer videl vsega utrujenega, +kaj ti je treba vse obleteti, tolikanj ubijati se, +tolikanj trpeti in skrbeti! Jaz za-se menim, ko bi +enkrat toliko imel, da bi pošteno utešil potrebščine +tistega dela svoje osebnosti, ki ga telo imenujem, +jaz bi nikdar ne mogel še dalje in dalje riti in pridobivati, +ampak hotel bi živeti srečen in zadovoljen. +Da feaškega življenja tu ne mislim, to že vém, +da ti v glavo ne pride.</p> + +<p>“Kako je to, da se hoče nekaj šopiriti s temi +sploh znanimi izreki, morda bi me rad svoje učenosti +prepričal,” bodeš rekel videvši, da sem te že dvakrat +v teh vrstah razveselil, omenjevaje starega klasika. +Ali tudi to sem še tukaj pridobil. Imam namreč starega<span class="pagenum"><a id="Page_86"></a>[86]</span> +študenta, čudovitega človeka, brata svojega gospodarja, +za učenika in učenca. Ah, ko bi ga ti videl, +tega postarnega, sesušenega, raztrganega in zamazanega +moža, ko bi ga slišal, kako govorí vedno +o pijači, ne nedolžni vodi, temveč o sladkem vincu +in žganji, kako včasi celo mene pridobiva, da bi šel +ž njim, kako pri tem vé navajati primerne in neprimerne +latinske izreke iz raznih knjig — ti bi mislil, +da imaš starega slovečega capeta Diogena pred seboj, +ki mu druzega ne manjka ko poveznjene kadí, da bi +va-njo zlezel in pa malo več ciniške filozofije. Zakaj, +ko bi k temu kak Véliki Aleksander prišel in mu na +izbíranje dal, kaj bi rad imel, izprosil bi si moj stari +učenec rajši en frakeljc žganja, kakor pa da mu ne +bi solnca zaslanjal. Učenca pa imenujem starega Dolfa +(kako čudno naše ljudstvo imena za svoj jezik prekrščuje) +zató, ker včasi zjutraj, ko na vrtu berem +svojega in tvojega ljubljenca, pride k meni ter mi +knjigo iz rok vzame in jame prestavljati, da se mu +ne morem prečuditi. Koliko talentov je Bog ljudém +razdelil, ljudém, ki te darove zakopljejo sebi in človeštvu +na škodo. Nektero leto je že preteklo, kar ni +imel knjige v rokah, veliko je med tem časom tacega +doživel, ki ni v nikakoršni zvezi z izobraževanjem +boljšega dela našega bitja, celó veliko je počel, +kar bi bilo prelehko utopilo poslednje duhovne moči +v njem, in vendar včasih, kedar mi bukve iz rok +vzame, tako dobro zamotane reči v Horaciju pretolmači, +da ne vem kaj bi mislil, ali imam genijalnega<span class="pagenum"><a id="Page_87"></a>[87]</span> +človeka pred seboj, ki je tudi njemu namenjene darove +zakopal, ali pa so nekdanji učeniki vse drugače +znali učencem znanosti prilastovati ko današnji pedantje +in suhoparniki. Pa naj bo dovolj o tem, drugopot +ti povém, če boš hotel, vso zgodovino tega +čudnega “bisera v blatu.”</p> + +<p>Ker sem ti začel obrisovati svojo okolščino, moram +ti še druge spomina vredne osebnosti, s kterimi +se tu pečam pred oči postaviti, da si boš potem moje +življenje in vsakdanje početje posnel. Ker sem ravno +z moškimi začel, ostanem dosleden in ti najprvo te +v rudimentu naobrazim, da-si s tem še ne rečem kakor +da bi imeli ti kako prednost ali bi mi bili bolj +po volji od žensk. V obližji, komaj nekaj streljajev +od mojega zdanjega stanovanja, stojí stara pol razpadena +luknja, ki se gradič imenuje in je lastnija +enega najnenavadniših ljudí, nekega starega bogatega +hipohondra, ki ne terpí žive duše blizo sebe. +Njegov sin Marijan je vsakdanji gost pri nas, po tem +tacem tudi eden mojih novih znancev. Človek je iste +starosti ko jaz, kaže se mi bolj prijaznega ko mi je +ljubo, veliko mi ima pripovedovati, zdaj me zvabi in +spravi tje zdaj sem, ali pri vsem tem ga nisem nič +kaj vesel. Včasi grem ž njim na lov, ne tolikanj iz +veselja kakor zavoljo tega, ker se ne morem odpovedati. +Ti veš, da me včasi tista neslanost popade, +da se zamislim v kaj in molčim. Te slabosti se še +dozdaj nisem odvadil, kakor si iz tega razvidel, kar +sem ti od kraja pravil. Moji tukajšnji ljudjé pa to mojo<span class="pagenum"><a id="Page_88"></a>[88]</span> +razvado razlagajo, da menijo: dolgčas mu je. Zató in +ker so zares dobri ljudjé in bi mi radi ustregli, silijo +me naj to in to z Marijanom vred počenjam. Tako +se primerja, da sem večkrat kakor mi je ljubo s +puško v hosti ali s trnekom na ribnjaku ali zdaj kar +je sneg zapadel, nad tiči. V teh priložnostih pa moram +spoznati si, da nisem za tacega prijatla ustvarjen, +kakor ga mi je osoda tu pripravila. Dobra duša +je, prijazen, veliko si prizadene, da bi me razveselil +in jaz sam si dostikrat očitam, kako mu morem tako +nehvaležen biti, ali kar je to je, pravega sočutja do +njega mi popolnoma manjka. Saj veš, da sem včasi +več ur lehko blebetal; s tem pajdašem pa mi dostikrat +pogovor obtiči, besede zmanjka, nimam se česa +meniti ž njim. Govorí veliko; ali vse njegovo mišljenje +se plete o tem, kar mu je najbliže, in to mene +ne more vezati. Ima še nekoliko izobraženja, čeravno +veliko ne. Ta človek, kakor se mi po vsem vidi, je +namenjen ženin najlepše deklice, kar sem jih jaz v +življenji videl, hčere mojega gospodarja, <em class="gesperrt">Manice</em>.</p> + +<p>Nočem poskušati, kako bi ti na papir narisal +njeno podobo, zakaj beseda je okorna, pero bi jo +bolj kazilo kakor slavilo. Celó ko bi bil slikar, ne +mogel bi temu obrazu vdihniti tiste blagosti in tiste +srčne dobrote, ktero človek spozna, ako je bil nekaj +časa ž njo vkup. Zares menim, da omenjenemu srečnemu +mladenču zavidam ta biser, kterega morda ne +bo tako vreden, kakor zasluži in zató morda ne vé +in ne bo vedel, kaj bo dobil na svetu. Tu vzor lepše<span class="pagenum"><a id="Page_89"></a>[89]</span> +polovine človeštva, in tam suh navaden človek, ki +morda še ne čuti globlje kakor vidi, ki ima morda +ozke in oméjene misli o pozemski sreči — ali ni to +nasprotje? Nasprotja pa se po naravnih in logičnih +postavah ne strinjajo ne vežejo. In vendar mi povedó +ljudjé, da se mislijo tu vezati, da meni gospod slemeniški +dati svojo hčer Marijanu.</p> + +<p>Ko sem sam te razmere opazoval, prepričal sem +se zdaj, da je resnica; zdaj pa se mi je zopet zdelo, +da ta reč še ni tako gotova. Marijana nisem mogel +nikdar nič prašati o tem, še govoriti ne morem ž +njim o tacih rečéh, sam ne vem zakaj. Vidim, da +sta si kakor dva stara znanca, da se tikata kakor +brat in sestra; ali nobenkrat ju nisem še dobil v kakem +bolj skrivnostnem in živem pogovoru, vzlasti pri +njej nisem videl nikacega znamenja gorečega čuta do +njega. Mislil sem, da deklica razumno misli, da se +njeni zdravi pameti nepotrebna in neumna zdi vsakošna +sentimentalnost in vnanje skazovanje, da je +torej v tem podobna priprosti slovenski materi, ki +goreče ljubi svojega odraslega otroka, pa ga ne poljubuje, +ne objemlje, ampak rajša pod tršo skorjo +zakrije blažno ljubezen. Drugekrati pa, ko sem s +svetom in sam se seboj nezadovoljen kje v kraji sedel +in me je zalotila in sva kak pogovor pričela, sprevidel +sem, da sem tu napečno obsodil; sprevidel +sem, da ima deklica zraven svoje vse razumnosti +celo nekaj romantičnega mišljenja. Lehko povzameš, +kake sklepe sem iz tega delal gledé omenjene reči.<span class="pagenum"><a id="Page_90"></a>[90]</span> +Napeljal sem včasi govorico na-nj, omenil sem njenega +častivca; pa nikdar se noče z menoj o tej razmerici +meniti; vselej se mi utegne s tem, da resnobna +postane in začne o druzih rečéh govoriti, ali pa se +nekako čudno in ljubo nasmehljá, da ne vem ali +hoče reči: kaj ti mar moja zadeva, ali pa misli naznačiti, +da ljudjé brez nje številijo.</p> + +<p>Po vsej pravici boš djal, kako je zopet to, da +se po starobabje védečen vtikam v rečí, ki bi me +imele toliko brigati, ko prédlanski sneg. Jaz moram +reči: mea culpa, res sem nespameten. Človek nima +včasi kaj delati, pa si take uganjke zastavlja. Tako +menda tudi jaz ugibljem, ker imam preveč časa. Moj +učenec je ljub, priden fantič, bojí se me in rad me +ima, tako da se prav dobro razumiva. Ker mi vse o +pravem času stori, kar mu naložim, prekladati ga +pa nočem, ostaja mi precej praznega dneva. Če teh +ur ne presanjarim v svoji izbici, grem na vrt, kedar +ni premrzlo in tam v kolibici včasi najdem gospodičino +pri — bukvah. Ko ne bi že druzega imela na +sebi, že to, da posebno rada bere, móralo bi me, +da bi jo častil. Zakaj jaz mislim, da je že to znamenje +dobrega srca, če kdo ljubi poezijo ali lepoznansko +berilo. Le pomisli, kako sva med seboj včasi +prav sodila tiste izmed svojih vrstnikov, kterim ni +bilo mar za drugo, kakor da so ustrezali raznim telesnim +potrebam, kterim je vsako branje mrzelo, izvzemši +morda kake posebno domišljijo budeče spise,<span class="pagenum"><a id="Page_91"></a>[91]</span> +ki so jim le zato dopadali, ker so jim bili po mesenosti +v rodu.</p> + +<p>Mati njena, že precej priletna ženica, je gospodinja +skozi in skozi. Vse hrame in predale v pohištvu +mi je že razkazala in razložila, tako da sem se +že včasi dolgočasil, ker ne morem trditi, da bi me +malenkosti zanimale: kako roža iz tega in tega semena +zraste, kako se to in ono orodje rabi, kako +se korenje za seme prav sadi in enake reči. Pa majka +je dobra, skrbljiva za-me, kakor bi bil njen sin in +varovati se mi je, da je ne žalim s tem, ko bi pokazal +se nepazljivega ali malomarnega v tacih imenitnih +in potrebnih pogovorih.</p> + +<p>Veš, da imam jaz tudi kmeta rad, ker sem sam +iz prvote bil kmet, ker sem sam kakor deček že za +brazdo plužne držal. Med prostimi kmečkimi možaki +čuješ včasi izvirno in tako modro misel, da se je ne +bi smel noben modrijan sramovati, čuješ primere in +govorne podobe, ktere reč tako do dna in tako živo +pred oči postavljajo, kakor malokteri poet zna izraziti +izlege svoje domišljije in glave. Kmet je po tej moji +misli tudi šola mislečemu človeku. In zavoljo tega +svojega načela rad zahajam med ljudstvo. Imam tudi +že lepo krdelo znanih originalnih mož, ktere opazujem +in včasi od njih kako poberem. Rad bi ti popisal +na kratko tudi le-te, ali ti si ne mara premalo demokrat, +meščanska kri ti vre po žilah, meščanstvo +pa je prelaz na boljarstvo. Utegnil bi se malo nasmehniti +moji priprostosti, kakor bi to ti imenoval.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_92"></a>[92]</span></p> + +<p>Razvidno ti je iz vsega tega, da bi bil na mojem +mestu vsak pošten in zmeren človek srečen in tako +zadovoljen ko mačka na peči, če dovoliš da ti robato +povem. Jaz si tudi včasi trudim preveriti samega +sebe, da mi je dobro, ali vselej ne gre. Kakor sem +ti od kraja pisma povedal, manjka mi tebe, Nande! +manjka mi svesti, da sem sam svoj gospodar, na +pravem mestu in pravem potu do namena, ki bi mi +bil po volji. Zakaj mi je Bog naklonil, da moram v +najlepši dobi svojega življenja za tujo mizo sedati, to +mi ne gre v glavo. In vendar moram koj pri tej +priči izpovedati se, da ne bi rad tega mesta popustil, +ko bi mi prilika ponujala se, celó ne tako brž, ko +bi mi kdo odprl pot na univerzo, ktere sem še pred +malim časom tolikanj želel. Kaj ne, da se me je poprijel +deseti naglavni greh “confusio,” ter se me drží +kakor laščec. Odpiši mi kmalo. Željen sem videti, +kako me boš obral in oštel. Za zdaj te Bog poživi, +podajam ti roko čez hribe in doline.</p> + +<p class="right">Tvoj Lovre.</p> + +<p><em class="gesperrt">Pripis</em>: Ravno sem zgibal to kroniko mojih +sreč in težav, ko mi pride stara naša hišina povedat, +da je gospod Vencelj (okrajni zdravnik, poštena duša, +eden izmed prvih mojih znancev v tem času babilonske +sužnosti — Bog me ne kaznuj, da tako neumno govorim) +s svojo hčerjo prišel v grad in da po meni +praša. Predno torej te vrste, ki bodo <em class="gesperrt">tebe</em> videle, +zapečatim, menim da ti moram še to imenitno novost +povedati. Omenjeni otec gospod Vencelj kaj radi govoré<span class="pagenum"><a id="Page_93"></a>[93]</span> +o svoji hčerici, večkrat so mi jo obljubili pripeljati. +Radoveden sem kaka je, zato grem precej +doli. Ko bi bila taka, kakor — — pa zdrav!</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Osmo_poglavje">Osmo poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Skupaj midva sva sedela,</div> + <div class="verse indent0">Nama lep večer je bil.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>S. Jenko.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Drugo Kvasovo pismo.</p> + +<p>Oho! za enkrat si se še zmotil, predragi moj! +Sicer skazujem vso čast tvoji modrosti in razumnosti, +ali tako ti jaz vendar nisem rekel med vrstami brati, +kakor vidim iz tvojega odgovora, da si presodil mene +in moje “pomanjkanje.” Da sem jaz zaljubljen! Da +samo zavoljo tega tako enostransko opisujem svojega +tovarša Marijana, ker vidim, da mi je na poti! Moj +Bog! ne vem, če se norca delaš iz mene in iz mojih +okolščin, ali pa se je tebi samemu kaj tacega pripetilo, +česar v svoji porednosti mene obdolžuješ.</p> + +<p>Po vseh besedah je videti, da tako od nje govoriš, +kakor cigan od žametovih hlač, to je zmerom +in najraji. To so tvoje besede in na dalje imaš skozi +in skozi neko veselje nagajati mi in mi reči podtikati, +ktere mi še na misel niso prišle, dokler nisem +imel tvojega pisma v roci. Kar se omenjenega pregovora +tiče, moram te opomniti, da nikakor ni na<span class="pagenum"><a id="Page_94"></a>[94]</span> +pravem mestu, čeravno je naroden. Kako se ti, hudoba, +predrzneš mene ciganu primerjati in celo lepo +deklico tisti reči, ki se v pošteni družbi celó ne imenuje. +In ti, ki si meščan, ki bi moral vedeti, kaj +je prav, kaj ne! Ko bi bil že jaz to izrekel, meni +bi ne bilo tolikanj zameriti.</p> + +<p>Premislil sem tvoje besede. Popolnoma se zlagam +s teboj, da se mi zbuja čut, ali bolj prav potreba +v srcu, ktere poprej nisem imel. Ali s tem, da trdiš, +kakor bi bil tvoj prijatelj drugi del svojega srca tebi +vzel in deklici oddal, pokažeš samo, da me premalo +poznaš, da mojemu razumu in značaju premalo zaupaš. +Toliko bi me pa vendar moj prijatelj imel poznati, +da bi vedel, da ne bo Lovre Kvas nikdar +ravnal samo tako, kakor mu bode srcé velelo, ampak +da bode poslednje vedno podlagal oblasti zdravega +uma in premisleka. Nikakor ne morem tajiti, +da me srce ne vleče do hčere mojega gospodarja, — +da, to moram izpovedati se tebi, predragi moj, — +če je eno bitje na božjem daljnem svetu, za ktero +bi se jaz z vsim mladostnim ognjem vnel, za ktero +bi norel in gorel, kakor je kdaj kak človek mogel, — +bila bi to enaka deklica, kakor je ta, ktere sem ti +v zadnjem pismu omenil. Jaz sem si v nekdanjih in +zdanjih sanjarijah svoj ideal precej visoko zastavil, +čeravno nisem preziral pri tem, da se od človeka +kaj božjega ne sme tirjati. Reči moram, da v vsem +času, kar sem tukaj, nisem na njej ni najmanjšega<span class="pagenum"><a id="Page_95"></a>[95]</span> +madeža zapazil, vedno je tista krotka dobra duša, +vesela in resna, domišljava in razumna.</p> + +<p>Ali da bi si upal misliti z vso resnobo drugače +na njo, kakor s spoštovanjem, tega ne smem, kajti +razum mi velí, kaj je ona, kaj si ti?</p> + +<p>Svet sodi človeka po tem, kar ima, kar je in +kakoršen je. Svet je pa že star; torej tudi ta navada +v starosti utrjena; kdor bi jo hotel ovreči, ta bi sam +stal, kdor bi jej hotel ravnati nasproti, moral bi skalo +v strm klanec valiti.</p> + +<p>Ona je edina hči premožnega, lehko rečem bogatega +grajščaka, imela bo lepo doto in da-si oče +njen ni plemenitnik, ima vendar češčeno poznano ime.</p> + +<p>In jaz! — nimam nič, ne veljam nič, nisem +nič! Žalibog!</p> + +<p>Ali bi ne bilo po tem tacem več ko nespametno, +ko bi se jaz srcu in njegovim nagonom udal? Ali bi +ne bilo naravno, da bi padel, ako bi tako visoko letal?</p> + +<p>Vidiš, kako si ti te reči vse premalo premislil, +predno si svojo trditev zapisal, da sem “zaljubljen.”</p> + +<p>Velikokrat sem že premišljal, velikokrat sem na +tihem tožil nad svojo osodo, ki me je tako nizko postavila. +Ne da bi bil s tem nezadovoljen, kar mi je +Bog dal, ne da bi se bil hudoval nad svojim rojstvom +v malem bornem podstrešji, nikakor ne da bi +me bilo sram, da sem iz najnižega ljudstva; le zavoljo +<em class="gesperrt">nje</em>, da mi je nemogoče na njo misliti, to mi +je bilo bridko. Nočem ti prikrivati, da sem imel dostikrat +hude boje, da sem potlačil take misli, in da<span class="pagenum"><a id="Page_96"></a>[96]</span> +me skrbi, bom-li imel moči dovolj zatirati čut, ki bi +mene in njo nesrečna storila, ako prodere. Celó vraža +me malo straši. Tukaj je namreč, kakor sem ti menda +že omenil, čuden človek, prorokovavec deseti brat. +S tem sem se bil sešel na prvem potu v grad in djal +mi je z nekako vzvišenim glasom, da bom svoje stanovanje +in življenje na tem kraji pomnil vse življenje. +Čeravno ne dam nobenega groša na take besede, +vendar so mi že dostikrat na misel prišle in menim, +da je izrekovavec morda res videl mojo prihodnjo nesrečo.</p> + +<p>Vsak si sam kuje svojo srečo; zato upam, da +se bodo vse skušnjave ubile nad mojim značajem, +kterega hočem in moram ukrepiti in utrditi. Ob pravem +času čem paziti, da ne bo imel moj gospodar +vzroka, spominjati se me kot nehvaležneža.</p> + +<p>Pamet je boljša ko žamet, da kakor Sanho Pansa +v pregovorih govorim, in pamet mi Bog ohrani, pamet +in prevdarek, pa bo dobro!</p> + +<p>Pa naj bo dovolj tega modrovanja; sicer boš porednež +še iz tega svoje sklepe delal in me boš morda +v prihodnjem pismu domislil na volka, ki se je ravno +s tem izdal, da je tele snedel, ker se je preveč branil. +Nič ti ne zaupam, sama nagajivost te živí.</p> + +<p>Ker po psihologičnih postavah vsak od tega najrajši +govorí, s čimur se pečá, ne smem se tudi jaz +zvreči, ampak moram ti kaj iz svojega učeništva povedati. +Moj učenec je kaj bistre glave in to me veselí +tolikanj bolj, ker nisem tacega pričakoval. Spomladi<span class="pagenum"><a id="Page_97"></a>[97]</span> +bom že po malem z latinščino lehko začel, ker +fantič je bil že precej pridobil od sestre, ki ga ima +neznansko rada, predno sem jaz prišel. Če bodem +kaj dalje časa tu ostal, upam si pravega mladenča +napraviti iž njega. Za prvega me je bilo volje ostati +le k večemu dve leti, ali zdaj se pomišljam in pravim, +da če bo tako ko zdaj, ostanem tri leta. Ta +čas bom prislužil lep kupec in potem se vidiva ti v +zadnjem, jaz v prvem letu. Stareji moj učenec, stric +prvega, pak je postal moj učitelj. Pred včeranjim +me je bil zvabil, da sem šel ž njim v krčmo, kjer +so mi kmetje veliko ponujali piti, samo na zadnje +sem moral več praznih bokalov plačati. Ti na mojem +mestu bi bil rekel: rad imam kmeta, dokler ga ne +vidim; ali meni ni nič žal ni za denar ni za čas, +ker sem se veliko naučil pri možakarjih.</p> + +<hr class="tb"> + +<p>Prijatelj, prijatelj, kaj bo iz mene! Včeraj, ko +sem ti do tukaj pisal, govoril sem takó, precej potem +sem se svojim mislim skoro bi rekel izneveril in +danes, ko zopet pero v roko vzamem, moram govoriti +drugače. Res je, predragi moj Nande, kar si trdil; +res je, česar sam ne morem ali nisem mogel ni sebi +ni tebi povedati: vsadila se mi je v srce čut, ki je +več ko spoštovanje in prijateljstvo.</p> + +<p>In kje je moj razum? kaj mi velí? Pravi mi, da +ne ravnam prav, da sebi in njej nesrečo na glavo +nakopavam, da svojemu prijatelju Marijanu krivico +delam. Pripoveduje mi um, da je vsaka misel na njo<span class="pagenum"><a id="Page_98"></a>[98]</span> +nespametna, da njen oče ne bo nikdar dovolil, da +bode nevoljen in jezen iztiral človeka iz svojega domovja, +ki ni nič seboj prinesel, razun deset prstov na +rokah in staro suknjo na sebi, ki je kakor služeč v +njegovi hiši, — in si upa vendar oči povzdigniti do +nje, do njegove hčere.</p> + +<p>Kje je tista moja glava, tista moja trdna volja, +ktero sem mislil da imam? Nikjer je ni, nikdar je +nisem imel.</p> + +<p>In jaz sem eden tistih ljudí, ki so ga navduševale +besede starega pesnika, ki poje: če se svet pogrezne, +v razvalinah ostanem mož nevstrašljiv, dosleden +svojim prvim namenom in načelom! Ne, samo +slaba trstika, tenka šibica sem, ki raste v hitrem potoku. +Vsak valček, dve združeni mali kapljici jo +zazibljete, vsaka lehka sapica jo zamaje in pošibi. +Nestalnost, neznačajnost, to je podedval vsak Evin +sin od svoje matere in jaz tudi nisem brez te podedíne +ostal.</p> + +<p>Pa stoj! ni res, kar sem tu izgovoril.</p> + +<p>Ni me majhen valček genil, ni me sapica premeknila! +Rajši bom burne tirjatve človeškega srca +primerjal goratim morskim valovom in hrupnemu viharju. +Rajši se ti bom opravičeval, kakor obtoževal. +Nisem še omamljen, ali otrpnjena je moč tolikanj, +da kljuboval ne bom več dolgo, to vém.</p> + +<p>Udati se moram, srce tako hoče, da, udal sem +se že!</p> + +<p>In kako bi se človek mogel ustavljati čuti, ki<span class="pagenum"><a id="Page_99"></a>[99]</span> +mu je mila, za ktero mu je sam stvarnik odločil velik +del srca, ki je najblaža, najlepša izmed vseh potreb +njegovega notranjega višega dela!</p> + +<p>Pa zakaj ti pripovedujem vse te reči? Naj ti s +hladno mirno kervjó povem najin včerajšnji pogovor +in potem boš sodil, zakaj je drugi del tega mojega +pisma različen od prvega. Reci na to, kar hočeš, jaz +pravim samo to, na mojem mestu bi ti ravno tako +ravnal. To se vé, marsikdo drugi bi se mi posmehoval, +zató pa jaz te reči razkladam le tebi, ker ti +poznaš mene in jaz tebe.</p> + +<p>Včeraj popoldne sem se bil naveličal pisati. +Mislil sem, pismo do Nandeta lehko jutri ali drevi +skončam, zdaj pa naj se malo na prostem sprehodim. +Ravno solnce je prav gorko sijalo, sneg se je po +strehah topil; slišal sem v svojo izbico, kako se je +drevje po vrtu veselo otresovalo zimskih bremen, ob +enem: bil je najlepši zimski dan, kakor si ga le na +deželi misliti moreš. Vzamem neko knjigo, bil je +menda Katul in grem ven.</p> + +<p>Konci vrta stoji ulnjak. Da-si bučele zdaj po +zimi mirno v svojih panjevih spé, zahajam vendar +skoro vsak dan tjekaj na klopico sest. Ne bom djal, +da me mika na to mesto le solnce, ki ravno tú-sem +vsako popoldne posebno toplo sije, ne, mar ti resnico +povem, tudi zató hodim rad tjekaj brat, ker +dostikrat nahajam tam <em class="gesperrt">Manico</em>, s ktero se kaj pomeniva. +Pa da si ne boš mislil, Bog vedi kaki so ti +pomenki, moram ti povedati, da se nisva še nikdar<span class="pagenum"><a id="Page_100"></a>[100]</span> +druzega razgovarjala ko najpametneje reči, nikdar do +— včerajšnjega dne.</p> + +<p>Vselej sva imela pogovore, iz kterih sem jaz +veliko koristnega pridobil. Ne vem, če sem ti že povedal, +ali ne, da je ta deklica izobražena in razumna +bolj kakor vsaka ženska, kar jih jaz poznam. +Dostikrat sem se jej čudil, ko je govorila o Šekspiru, +o italijanskih in nemških klasikih bolje, kakor bi bil +ti govoril. Posebno rada ima Valvazorja, pozna iž +njega našo domačo zgodovino skoro do pike in ker +me je dostikrat osramotila s tem, da sem bil v tem +gotovo potrebnem znanji tako neveden, poprijel +sem se bil še jeseni našega zgodopisca in sem ga do +dna pregledal samo njej za ljubo, da sem mogel o +tem govoriti. Pesmi našega menišiča Vodnika zna iz +glave in kedar začne kako deklamovati, zdi se mi +za trikrat lepša, kakor če jo berem.</p> + +<p>Vsedel sem se bil na klop pred ulnjak. Bil sem +nekaj nemiren, sam ne vem prav zakaj; morda so +me ravno besede pekle, ki sem je bil ravno za tebe +napisal. Nisem imel nič veselja do branja; vendar da +bi se razmislil, odprem knjigo. Naletel sem nesrečno +mesto v svojem Katulu, zakaj kar mi je prvo v oči +prišlo, so bile besede:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Odi et amo. Quare id faciam fortase requiris.</div> + <div class="verse indent0">Nescio sed fieri sentio et excrutior.</div> + </div> +</div> +</div> + +<p>Precej teh besedí sem imel zadosti. Zdelo se mi +je, da so zá-me in ná-me narejene. Zaprem knjigo +in začnem — vest izpraševati. Kolikor bolj sem premišljal<span class="pagenum"><a id="Page_101"></a>[101]</span> +tisto tvojo opombo v poslednjem pismu, toliko +bolj sem se preveroval, da si me prav spoznal, da +je res, česar si sam nisem bil v svesti. Ali sklenil +sem še enkrat tam pred ulnjakom, da se hočem premagovati, +da še tebi ne povem, kaj je prav za prav +v meni, ker zdelo se mi je, da bom laglje zatrl +vsako ljubezen, ki ni na pravem mestu, ako se nikomur +ne odkrijem, ako še sam sebi tajim resnico, +ktere hladna pamet ne odobrava.</p> + +<p>Dolgo sem menda tako sedel; solnce se je bilo +že bliže na zahod pomeknilo, hladneje je bilo postalo +na mojem sedežu.</p> + +<p>Mil in prijeten glas me iz te sanjarije prebudí +in ko kviško pogledam, vidim njo pred seboj.</p> + +<p>Vem, da sem bil rudeč ko rak. Na pozdrav nisem +mogel besede odgovoriti. Stala je pred menoj, +lepša se mi ni še nikdar zdela.</p> + +<p>“Zdaj sem vas pa motila v kakih sladkih mislih. +Tako ste bili vtopljeni, da mi je bilo na mar, tiho +odtegniti se. Samo ženska zvedavost, kaj ima pač +tak mlad gospod, ki se mu veselo širni svet odpira, +da glavo podpira in resno tu sedí, kakor bi bili vsi +dobri ljudjé pomrli,” djala je ona in se vsedla ne +daleč od mene na klopico.</p> + +<p>Jaz se posiljeno nasmehnem, odgovoriti nisem +vedel kaj.</p> + +<p>“O, na vse zadnje vam še rudečica v lice udarja. +Že vidim, da sem vas še zalotila, ko ste kake svoje +prijetne skrivnosti premišljali. Ali se dadó ugeniti.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_102"></a>[102]</span></p> + +<p>Njena veselost je bila nalezljiva. Hitro me je minila +otožnost, udal sem se v ta pogovor in sem jej +rekel: “Pač težko, da bi ugenili, kaj mi je ravno +po glavi rojilo, in ne bom tajil, da ima tudi nekaj +skrivnostnega v sebi.”</p> + +<p>“No čedalje bolj sem védečna. Vidite, kako hitro +uganem, kaj vam je! Kar z lica sem vam brala. +Morda bi se še dalje prišlo od splošnega do posebnega. +Kolikrat se sme ugibati? Postava je trikrat.”</p> + +<p>“Če tudi večkrat rečete, ne boste do pravega +prišli...”</p> + +<p>“Le stojte! najprvo mi povejte, ali so bili vaši +spomini ali vaša premišljevanja, kakor rajši hočete, +vesele ali žalostne vrste?”</p> + +<p>“Kakor se pogledujejo,” odgovorim jaz — “saj +veste, da imajo vse reči dve strani — eno svitlo in +eno temno, ali...”</p> + +<p>“Nič, nič! že se mi odtegujete, pa mi ne uidete +z lepo. Pa nič ne dé, če tudi hočete naravnost odgovarjati, +vse eno vam pridem do konca, le čakajte. +— Trikrat je dovoljeno! — Potem pa morate biti +tolikanj možat, da se boste udali, kedar resnico zadenem.”</p> + +<p>“To vam prav lehko obljubim,” djal sem v svesti, +da sama na sebe ne bo prišla. Čisto nič mi pa ni +bilo dobro pri srcu, čeravno sem se drugekrati enaki +nagajivosti lehko smejal.</p> + +<p>“Začela bom od zgorej. Prijateljstvo je vam po +vaših lastnih besedah, če se prav spominjam, ena<span class="pagenum"><a id="Page_103"></a>[103]</span> +najviših in najblažih idej. In ker ste tako srečni, kakor +ste že pravili, da imate pravega dobrega prijatelja, +moram najprej misliti, da ste se njega spominjali. +Mar ni tako?”</p> + +<p>“Samo en del ste ugenili. Pač mi je bil tudi +prijatelj v mislih, ali poglavitna oseba on ni bil,” +rečem jaz.</p> + +<p>“Že dobro, kaj pa hočete še več. Precej v prvič +en del, v tretje pride morda vse. Zares ne mara, da +se bom tako prevzela, da bom sama preverjena svojega +bistroumja in se bom sama hvalila. Le tiho! +Vi, gospod učenik! ste prav slabo odgovorili, ker ste +se na dveh krajih odkrili, prvič da sem <em class="gesperrt">en del</em> +ugenila in drugič ste rekli, da prijatelj ni glavna +<em class="gesperrt">oseba</em>. Iz tega poslednjega posnemljem, da ste na +<em class="gesperrt">osebe</em> mislili in tako imam zdaj dva držala, kterih +se lehko poprijemljem.”</p> + +<p>“Ne, dovolite gospodičina!” djal sem jaz, “prvo +ni bilo nič napečno. Da ste en del ugenili, to sem +bil primoran povedati, ker ste me ravno pred na možato +besedo priverili, da se moram udati, kedar resnico +zadenete. Drugo je bilo pa že menj premišljeno.”</p> + +<p>“To je veliko, če človek tudi svoje slabote +spozna. Ponižnost je lepa čednost. Drugekrati bi vam +take nepremišljenosti ne odpustila; ali zdaj imam toliko +samopridnosti, da vas prav rada odvežem zato, +ker je meni na korist,” reče ona.</p> + +<p>Ne vem, če sem jo popred še kedaj videl tako +veselo, kakor v tem razgovoru.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_104"></a>[104]</span></p> + +<p>“Kdo bi si bil mislil, da znate iz vsake besede +sklepe delati,” pravim jaz.</p> + +<p>“O to je spet slab poklon in znamenje, da vi +mojemu umu malo zaupate. Le tiho, ne dam vam +popraviti te pregrehe. — Zdaj veljá v drugič. Kakor +dober vojvoda grem precej v središče sovražnikovo. +Morda ste mislili na kako podobo, ki vam je še ljubeznivejša +ko prijatelj, o kteri mi pa dozdaj še niste +ničesa pravili.”</p> + +<p>Nande moj! kje so besede, da bi ti povedal, +kako mi je srce bilo, ko je ravno <em class="gesperrt">ona</em> to izgovorila! +Kako mi je kri šla v glavo, kako se mi zagrnilo pred +očmi, kako mi je splaval vsak pomislek tistega razuma, +vsled kterega do tedaj sam sebe nisem poznal!</p> + +<p>Da-si mi je zastavila ono prašanje, kakor v šali +in s svojim ljubeznjivim smehljanjem, zazdelo se mi +je, da se jej je glasek malo tresel, da se jej je lice +malo oživilo, oko hotelo pobesiti se — in prijatelj, +to mi je bilo dovolj, kakor blisk me je prešinila +misel, da bi mi ona lehko vračala tisto čut, ki sem +jo jaz čutil pa zatiral.</p> + +<p>Nisem v tem hipu mislil, kaj sem, kaj imam, +nisem mislil na njenega očeta niti na svet, ena misel +je prodrla in zatrla vse druge, in to je bila <em class="gesperrt">ona</em>.</p> + +<p>Ne morem povedati, kaj sem govoril, kako sem +se obnašal, ali nerodno ali vdvorno; le to vem, da +me je bila glava popustila, da je srce govorilo namesto +nje, da sem jo za roko prijel, da mi jo je<span class="pagenum"><a id="Page_105"></a>[105]</span> +pustila, da sem jej povedal več, kakor sem sam vedel +do tedaj.</p> + +<p>Pa morda si še preveč upanja delam. Odgovorila +mi ni namreč še nič. Ni imela časa.</p> + +<p>Kakor osoda človeku od rojstva do groba nagaja, +ni tudi meni prizanesla, ni mi pustila, da bi +bil slišal brž včeraj tisto besedo, za ktero dam kri +in življenje. Prišel je bil tretji človek, ki je vsemu +konec storil.</p> + +<p>Ne smeš si pa misliti, da je bil ta nepotrebni +tretji človek kak razjaren oče ali srdit tekmec, bil je +hvala Bogu bolj neškodljiv dobrohoten človek, priprost +berač ali moj “deseti brat,” ki ni druzega hudega +napravil, kakor da mi je ona roko iz roke izpulila +in za uljnakom izginila. Vselej sem tega človeka +rad videl, ali včeraj bi ga bil, kakor neljubo pričo, +najrajši vrgel čez deveto goro.</p> + +<p>Bojim se sicer ne, da bi me izdali, ali vendar +me je nekako pretresnilo, ko me je ta čudni mož domislil +tiste noči, ko sva bila v prvič vkup, in ko mi je +prorokoval, da bom grad in grajske ljudi pomnil vse +življenje. In kako bi mogel tega večera pozabiti, ko +bi tudi že druzega nič ne doživel več! Razloži mi, +kako je ta človek vedel, kaj me čaka? Od kraja +sem mislil da je nor, večkrat sem pa že imel priliko +prepričati se, da je popolnoma pri umu. Zdelo se mi +je, da ga to nekaj posebno veseli, česar je en del +videl, da-si ravno si ne morem misliti, kaj bi tega +mavharja vodilo, da se tolikanj za-me peča. Zakaj<span class="pagenum"><a id="Page_106"></a>[106]</span> +že večkrat sem ga zagledal na raznih krajih naenkrat +za seboj ali pred seboj.</p> + +<p>Govoriti nisem potlej mogel več ž njo na samem.</p> + +<p>Davi pri zajutreku se jej skoraj nisem upal v +obraz pogledati, pa kmalo sem se prepričal, da se +zna vse drugače zakrivati ko jaz. Kakor je ona govor +poprijela, ne bi bil živ človek na to misel prišel, +da je bilo med nama v poslednjem času kaj posebnega. +Kmalo smo govorili, kakor vselej.</p> + +<p>Prašal boš morda, kaj zdaj mislim.</p> + +<p>Naprej! Storil sem veliko stopinjo, nazaj mi pač +ni več mogoče. Skušal bom sebe, svoje oči in srce +toliko čuvati, da bode ostala skrivnost samo moja in +njena. Ali učiti se hočem iz vseh močí. Morda mi +boste <em class="gesperrt">glava</em> in pridnost, ki ste me že do te stopinje +spravile, pomagale, da bom čez nekaj let mogel +stopiti pred njenega očeta.</p> + +<p>Ali Bog vé, če mi ni še poprej kaj druzega namenjenega. +Saj se osoda človeku naglo premeni. Še +tako dolgo človek tistih misli ne ostane, kar bi eno +pismo spisal, kakor imaš živo pričo na meni in pričujočem +listu. Na enkrat, v enem skoku sem se predrugačil.</p> + +<p>Zdrav, prijatelj! Kakor hitro se mi bode kaj +imenitnega pripetilo, zvedel boš po drugem pismu. +Čeravno boš iz vsega tega presodil, da je za enkrat +sangvinizem mojega temperamenta prevladal, vendar +vem, da me ne boš grajal, zlasti ker bi nič ne pomagalo, +kakor lehko previdiš.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_107"></a>[107]</span></p> + +<h2 class="nobreak" id="Deveto_poglavje">Deveto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Biló ni godú, svatovšnje, semnjà,</div> + <div class="verse indent0">Da tje ne bili bi vabili ga.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Prešern.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Marsikak ženin, ki je bil predpust zamudil, klel +je in glavo podpiral na srédpostno sredo, da štirdesetdanski +post dolgo trpí; marsikak mlad junak, ki je +težko čakal tistega dne, ki mu bode izvoljeno nevesto +na samošni dom pripeljal, želel si je v pregrešnem +srcu, da bi sveta mati katoliška cerkev ne +bila postavila prepovedi: ne obhajaj ženitovanja ob +prepovedanem času.</p> + +<p>Tako je tudi naš Obrščan Francelj Dražarjev +vse postne dni težko čakal tistega pražnjega delavnika, +vélicega ponedeljka, ki mu bo dovoljenje prinesel, +da bi storil, kar je Mrtinek Spak rad pel:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">En krajcar imam,</div> + <div class="verse indent0">Ga fajmoštru dam,</div> + <div class="verse indent0">Oznanim mu sam,</div> + <div class="verse indent0">Da ljubco imam,</div> + <div class="verse indent0">Poročil me bo,</div> + <div class="verse indent0">Zvezal me ž njo.</div> + </div> +</div> +</div> + +<p>Ali ravno ta Mrtinek, ki je te vsakdanje vrste +popeval, izgovoril je bojé nekdaj modro besedo: potrpljenje +je bolje ko medna hruška, bolje ko vsa +mazila in zdravila, kar jih konjederka in zdravnik +Vencelj premoreta. Da jo pa ta beseda desetega brata +res vredna, da jo modro imenujemo, dokaže menda +gotova resnica, da je Franceljnovo potrpljenje končalo +se z ženitovanjem. In povedi nam kdo bolj vesel +konec dolzih pričakovanj, bojaznosti in nepriležnosti.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_108"></a>[108]</span></p> + +<p>Komaj so bili v cerkvi v spomin, da je odrešenik +iz groba vstal, aleluja odpeli, pelo se je v +Obrhku drugo aleluja v znamenje, da se mladi Dražar +ženi in svatovščino obhaja.</p> + +<p>Dražarjeva hiša, ki je to veselje doživela, res +ni bila vredna enake časti kakor je svatovanje, zakaj +po vsej pravici jo je deseti brat primerjal stari suhi in +grbovi babi, ki se samo še ob drenovi palici po koncu +drži in vendar noče umreti, ampak zavidljivo gleda na +mlajše svojega spola, ki imajo glajše lice in še vse +zobe v čeljustih. Ta primera — ki se bode, kakor +le v gredoč omenimo, komu naših bralcev vegasta in +robata zdela, ktero pa mi že iz ljubezni do svojega +rokavnjača morda enostransko sodimo in jej višo ceno +dajemo, kakor bi jo dajal kak mirneji mislec — ta +primera se je nanašala na leseno ostenje, črvivo brunovje +in opuščeno streho lesene Dražarjeve hiše. +Vešči ljudjé so si pravili v Obrhku, da bi bila Franceljnova +mati, stara tegotna Dražarka, ki je med +lanskimi pasjimi dnevi popustila Obrhek in šla Boga +gledat od obličja do obličja, kaj lehko popravila +svojo domačijo, vzlasti ker so bile dražarske njive +najbolje v obrškem polji, ko ne bi bila imela ženica +priskutne navade vsak krajcar za žganje in bel kruhek +potrositi. Znano jim je bilo, da se je bila ranjca +te <em class="gesperrt">malo</em> ženske navade navzela od svojega umrlega +moža, ki se je bil v mladih letih pri brambovskih +vojskah ob francoskem času s to božjo pijačo seznanil. +Obrške sosede, ki so bile tako ljubeznjive, da so jo<span class="pagenum"><a id="Page_109"></a>[109]</span> +včasi obirale in čez zobe vlekle, bile bi jej še odvezo +dale za to slabost, ali to, da dolgove dela in +ne misli, kaj bo sinu Franceljnu pustila, to je bilo +v njih očéh huje ko tisti mutasti grehi, ki se še ne +vé, kaki so. Nobena izmed njih ni hotela očesa zasolziti, +ko so lani sosedo pokopovali. Brž potlej se +je slišalo, da bo Miha izpod Gaja, poglavitni dolžnik, +prodal Dražarijo, ker mu Francelj, novi gospodar, +ni mogel plačati, kar je imel Miha tirjati. In +zdaj se je djalo, da je dolg plačan, pismo je bilo +narejeno, Francelj s Krivčevo hčerjo oklican in zdaj +je bilo pirovanje! Napravljeno smo imeli celo rešto +kvant, kako so Obrščanke ugibale, kje je mladi sosed +denar dobil; ali ker so menj imenitne, nočemo ž +njimi častitih bralcev dolgočasiti. Pogledimo rajši v +hišo, da-si je razkopana lesena in stara, tako dolgo +ne bo na kup padla, da mi ven pridemo.</p> + +<p>Zbrana je bila v hiši lepa druščina ljudi! Če +rečem, da so jim godci godli, razume se že samo po +sebi, da so bili vsi vesele in židane volje; zakaj godci +in mala nebesa — to ste pravemu Slovencu dve misli +ali dva razumka, ki ju ne more vselej naravnost +ločiti.</p> + +<p>Ženin in nevesta, vsa v veselji, sta sedela za +mizo, upehana od plesa. Krivec in Krivčevka sta bila +tako dobre volje, da že od svoje svatovščine semkaj +ne tako. Vzlasti je bila poslednja, da-si ravno sicer +skopa, na današnji dan vse predrugačena. Dostikrat +je vstala izza omizja, jemala razne potvice in mesene<span class="pagenum"><a id="Page_110"></a>[110]</span> +jedi iz skled in je nosila tjekaj k peči, kjer je na +ostanke prežala vsa nada prihodnjega Obrhka, otroci +obojega spola ubožnih in premožnih Obrščanov. Med +to krdeljo je sedel tudi naš prijatelj Kerjavelj in se +je mestil s kostmí, ki so mu od vseh straní na obiranje +letele od mize.</p> + +<p>Cvet vsega društva pa so bili poglavni naši +znanci, Kvas, deseti brat in Dolef, da-si so se razno +obnašali. Kvas je tiho sedel na oglu in opazoval +ljudí in navade. Kmetje, sosebno starešina Matevžek, +ki je v kotu sedel in nektero neumno in smešno razdrl, +imeli in šteli so si za veliko čast, da je svatovščina +imela gosposkega gosta. Zató so pa pokladali najtolsteje +in najlepše prigrizljeje pred-enj.</p> + +<p>Deseti brat ni hotel med gosti sedeti. V svoji +navadni obleki je stal sredi hiše, zdaj pa zdaj se +glasno zakrohotal, in kedar so godci kako novo ubrali, +vzdigoval je nerodno bose noge, metal je visoko od +sebe in s peto bil ob tla, kakor bi hotel plesati.</p> + +<p>O Dolfu je malo druzega povedati, kakor da je +imel kupico vedno med prsti.</p> + +<p>“Naj Kerjavelj pije! povedal nam bode, ali je +res hudič na svetu,” pravi starešina Matevžek.</p> + +<p>“O res, to pa to, saj sem ga jaz presekal, na +dva kosa sem ga presekal!” zavpije Kerjavelj vesel, +slastno povžije dar iz kozarca in brž je bil pripraven +svojo povest praviti.</p> + +<p>“Od svoje žene naj pové, zdaj smo na ženitovanji!” +— zavpije deseti brat.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_111"></a>[111]</span></p> + +<p>“Kaj je bil kdaj oženjen Kerjavelj?” praša Krivec.</p> + +<p>“O bil bil!” odgovori Kerjavelj, “sveti Kozmes +mi jo je bil dal, Bog mu daj dobro, vsi sveti so +mi jo pa vzeli, mojo Urško, Bog jim te grehe odpusti, +jaz jim jih ne bom nikoli pozabil, kaj menite!”</p> + +<p>In nakremži se Kerjavelj in se namrda, nabere +lice v čudovite gubance, razvleče usta na široko, +stisne oči in si jih začne brisati s pestjo ter zatuli +čudovit jok, da so se nekteri smejali, nekterim pa +se je začel smiliti.</p> + +<p>“Nič ne jokaj, brate!” tolaži ga deseti brat, +“tvoja Urška ni bila latvice kislega mleka vredna. +Zakaj bi tulil in solze pocejal za-njó.”</p> + +<p>“Kaj lažeš!” srdi se Kerjavelj.</p> + +<p>“Povéj rajši, kako sta se seznanila, koliko časa +sta bila vkup,” pravi Krivec.</p> + +<p>“Kako se bova seznanila!” odgovorí Kerjavelj, +“jaz sem djal tí, ona je djala tí, pa je bilo vse. +Jaz sem za pečjó ležal, pri Bučarji je bilo, pa trebuh +me je bolel.”</p> + +<p>“Zakaj ga nisi ozdravil tako, kakor kozo?” vpraša +deseti brat.</p> + +<p>“Zato ker se nisem domislil. — Trebuh me je +bolel; kar pride Bučar in mi pové, da je Hrvatom, +ki so prešiče čez hosto gnali, ena tacih žival v travo +polegla.”</p> + +<p>“Crknila!”</p> + +<p>“Kaj lažeš, ni bila crknila, samo hoditi ni mogla +več. Jaz nisem imel kaj jesti, pozabim trebuh in<span class="pagenum"><a id="Page_112"></a>[112]</span> +grem živinčeta iskat. Tam pri cesti je bilo stegnjeno. +Jaz poprimem za prednje noge, — takole, — potegnem +vso žival čez hrbet, eno nogo čez eno, drugo +čez drugo ramo, zadnje so mi pa doli pod hrbtiščem +po mojih nogah opletale in rivec je čez mojo glavo +naprej molil, takole! Težko sem nosil, grozno so +me slabosti obhajale, pa mrak se je delal in trebuh +me je bolel. Tačas sem Boga klical na pomaganje, +ali nič ni izdalo. Kar mi je na um prišlo: ti Kerjavelj, +danes je svet Kozmek in svet Domen, to sta +bila dva konjederkina brata, sta ljudi zdravila in +dobra dela doprinašala; prosi ju, onadva ti bosta pomagala, +da boš imel menj težave s prešičem. In ko +sem roke povzdignil, spustil sem po nevedoma obe +gnjati, prase mi je zmuznilo po hrbtu na tla, rivec +mi je še klobuk posnel. In potlej sem prosil svetega +Kozmeka, naj mi pride na ramo pomagat ali naj pa +vsaj eno živo dušo pošlje, ker sam nisem mogel praseta +zopet na ramo spraviti, kakor je pred bil.”</p> + +<p>“Ali te je zaslišal sveti Kozmek?” prašajo eni.</p> + +<p>“Kaj pak, da me je,” odgovorí Kerjavelj. “Komaj +sem jezik za zobe djal od molitve, že sem zagledal +eno žensko, ki je mimo prišla.”</p> + +<p>“Stara beračica je bila!” reče Mrtinek.</p> + +<p>“Kdo pravi! Kako bo stara, saj še šestdeset let +ni živela do tačas! Kako bo beračica, kaj me je +vbogajme prosila kaj-li? — Jaz pravim: ti, ženska, +Bog te je ustvaril, Bog te je dal, pomagaj mi na +ramo! In brž je poprijela prešiča za eno bedresce in<span class="pagenum"><a id="Page_113"></a>[113]</span> +mi je pomagala vleči na ramo. Jaz pa sem brž djal: +to je dobra ženska, to bi ti vzel. To sem jej naravnost +povedal, z oči v oči. Ona pa ni djala nobene +slabe besedice, samo z brado je pokimala in do dobrega +sva se zmenila, da je njej Urška ime, da se +meni Kerjavelj pravi, da ona ni nikjer doma, da imam +jaz hišo, in vse je bilo pri kraji. Za doto je nisem +vprašal; pa sem vendar videl, da ima eno vrečo in +nekaj v nji, Bog vé kaj je bilo.”</p> + +<p>“Oves!” pravi Mrtinek.</p> + +<p>“I, kaj še! Jaz trdim in mislim, da je bilo kaj +boljšega tam notri. Pa naj bo že kar hoče, jaz bi +jo bil rad imel, kakor še nihče ni človeka rad imel, +ko bi gosposka, duhovska in deželska, ne bila samo +zato na svetu, da ljudém nagaja in sitnosti dela. +“Urška! kar z menoj pojdi, mrak je že,” tako sem jej +djal in šla je z menoj v mojo hišo. Postlal sem posteljo +v hiši za-njo, sam sem pa v vežéh ležal. Šest +tednov je bila pri meni, to je od svetega Kozmeka +do vseh svetih. Dvakrat sem bil pri fajmoštru in sem +lepo prosil, obete in obljube delal, ali vse zastonj; +ne smeš se ženiti, so mi djali in vse so čvekali, da +sem nor, da nimam nič in Bog znaj kaj še. Kar so +ta gospod govorili, djal je tudi uni gori na Slemenicah. +Molil sem na vseh svétih zjutraj pri prvi maši +tri očenaše in dve veri na čast vsem svetnikom in +svetnicam, prosil sem vse verne duše v vicah, da bi +omečile fajmoštru srce in gospodu malo premisleka +vdihnile, da bi mi dovolil, česar ga bom šel še v tretje<span class="pagenum"><a id="Page_114"></a>[114]</span> +prosit. Res, po maši pravim: svet križ božji, da bi +vse dobro izteklo! Ko sem se vstopil tje pred moža, +začel sem moledkovati in prositi, kakor ne bom sv. +Petra na poslednji dan nebes prosil.”</p> + +<p>“Ali te niso uslišali?” vpraša Krivec.</p> + +<p>“O pač!” pravi Kerjavelj. “Naveličal se me je +sveti mož poslušati in mi je nazadnje rekel, če ti +gospod v gradu in soseska dovoli in če imaš ženo +s čim preživiti, naredi kar hočeš, pa kesal se boš. — +In jaz sem vesel šel domú. Domá pa je bilo zaprto. +Urške ni bilo nikjer. Reva je bila pobegnila, nikoli +več je nisem videl.”</p> + +<p>“Ali se ti kaj toži za-njó?”</p> + +<p>Kerjavelj se v jok spustí in pripoveduje: “O pač +se mi je tožilo. Že leto in zopet leto je minilo, Urška +je bila že najbrž umrla in jaz sem še včasi mislil, +kako lepo bi bilo, ko bi mi je ne bili vsi sveti vzeli. +Tisto jesen sem bil dosti pridelal, lahko bi se bil +ženil. Krompirja sem imel poldevet naramnih koš, korenje +mi je bilo dobro obrodilo, vsaka luknja ga je +bila polna. Kaj menite, kedar so vrata zaškripala, +vselej sem mislil: zdaj-le pa moja rajnca Urška gre.”</p> + +<p>Komaj je Kerjavelj izgovoril in debelo solzo otrnil, +ko res vrata zaškripljejo, ali namesto ranjce Urške +je prišel v hišo le Marijan. Vsi so veseli pozdravili +gosta, samo desetemu bratu je lice zatemnelo; vsedel +se je tje k godcem, vgozdil koščeno brado med palec +in prste ter tako naslonjen tiho sam za-se ždel, na +nobeno prašanje nič odgovoril in nikamor pogledal.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_115"></a>[115]</span></p> + +<p>Tudi Lovreta je malo rudečica oblila, ko je Marijan, +potem ko je skoro vsacega svata posebej ogovoril +in vsacemu napil, prisedel se zraven njega in +djal: “Kaj ste tudi vi prišli?”</p> + +<p>“Ravno skozi vas sem šel in zvabili so me v +hišo,” odgovori Kvas. “Dobro je, če je človek včasi +med dobrimi ljudmí vesel in si malo priproste stare +navade ogleda.”</p> + +<p>“To ste prav govorili; posebno za vas je dobro, +da ste včasi veseli, saj tako vedno doma čepite, nikjer +vas ni videti! Nikar mi ne zamerite, tako se mi zdi, +kakor bi se me hoteli malo ogibati. Popred v prvih +časih, ko ste na Slemenice prišli, prišli ste včasih k +meni, šla sva na lov ali kam drugam, da je čas minil. +Jaz sem vas bil prav vesel, ker sem vsaj imel enega +pajdaša. Ali zdaj že dober čas se mi pozdeva, da +ste se jako spremenili, kar ogibljete se me.”</p> + +<p>“Nikar me napačno ne sodite, prijatelj!” pravi +Lovre in malo barvo spremeni, ker je bil primoran +ugovarjati temu, kar je vedel, da je resnica. “Saj veste, +da nimam nikacega razloga, da bi se vam odtezal. +Jaz sem čuden človek, nisem za družbo, vem da sem +vas že dostikrat dolgočasil s svojo tovaršijo. Morate +mi tedaj odpustiti, če nisem tak, kakoršen bi moral +biti in kakoršni so drugi ljudjé. Vsak človek, pravijo, +ima svoje slabosti in jaz jih imam največ. Sam +čutim, da bi se moral dostikrat drugače obnašati in +drugače ravnati, pa — ne morem.”</p> + +<p>“Bežite! to so neumnosti. Bodite kakor je drugi<span class="pagenum"><a id="Page_116"></a>[116]</span> +svet. In če vas nisem kedaj razžalil ali če vam nisem +kaj storil, nikar se mi ne skrivajte, kedar pridem na +Slemenice. Zares se mi včasi tako zdí, kakor da bi +vas ne bilo v soseščini. Če pridem k vam, vas ni, +če Manico vprašam kje ste, ne vé mi povedati ali mi +pa noče povedati, kakor bi jej bili prepovedali. Dostikrat +sem se že namenil, da vas bom zató izpovedal +in ravno prav je, da sem vas dobil.”</p> + +<p>“Prav storite, da me oštejete!”</p> + +<p>“To zopet ni nič! Vi mi morate obljubiti, da se +boste poboljšali in da boste prišli precej jutri zjutraj +k meni in potlej jo bova udarila kam v hosto ali pa +kam drugam, kjer bova vesela.”</p> + +<p>“Prišel bom, ali povedati vam moram, da to pri +meni ni tako lehko mogoče, kakor pri vas. Jaz imam +svoje dolžnosti, vi ste sam svoj gospodar. Jaz moram +sam sebe in druge učiti, če hočem kaj veljati kedaj +na svetu in če hočem to zaslužiti, kar sem zdaj.”</p> + +<p>“Kdo bo zmerom v tistih bukvah ril in dolg čas +prodajal. To je le za včasi, če že mora biti. Kar +se pa fanta tiče, ki ga morate podučevati, vem, da +vam ne bo gospod Benjamin nič rekel, če ga včasi +pustite in greste pol dne ali pa cel dan z menoj z +doma. Bom že jaz govoril ž njim.”</p> + +<p>“To se ne bi spodobilo.”</p> + +<p>“Spodobilo! Saj vas vendar nima nihče navezanega! +Ljudjé tudi niso tako spotikljivi na Slemenicah, +da bi se človek brž zaletel, če ga ni ene pol urice +domá. Zató pridite jutri k meni, precej zjutraj ali<span class="pagenum"><a id="Page_117"></a>[117]</span> +bom pa jaz vas prišel iskat. Samo da se mi ne skrijete, +sicer bom res verjel, da sem vam nekaj naredil, +ali da me ne morete videti, kar bi mi pa prav žal +bilo. — Čakajte, bova se že še zmenila, jaz grem +enkrat z nevesto plesat.”</p> + +<p>Ravno so bili godci eno ubrali in Marijan je popustil +svojega soseda, da bi se vvrstil med kmečke +stare in mlade plesavce.</p> + +<p>Kvasa je ta pogovor z neskrbnim mladenčem +čudno genil. Ni mogel dalje tu ostati, vleklo ga je +ven na samoto, imel je veliko premišljati, česar tukaj +med veselimi ljudmí ni mogel.</p> + +<p>Vstal je izza ogla in razmišljen šel proti vratom, +pozabljivši celó zahvaliti se priljudnim ljudém za pogostovanje. +Med vrati ga je zagledal Marijan, hitro +popustil svojo plesavko in čudé se prašal: “Kaj že +greste? Zakaj ne počakate, da bi šla vkup?”</p> + +<p>“Imam še delo danes popoldne,” odgovorí Kvas +brez premisleka, da ravno laž izgovarja. “Saj vas +jutri zjutraj obiščem.”</p> + +<p>“Le gotovo!” kliče Marijan za njim.</p> + +<p>Da-si ravno je človeška natora taka, da se težko +ločimo od kraja, kjer veselje prebiva, primorani smo +vendar dostikrat v življenji drugače ravnati, kakor +nam velevajo željé. Tako popustimo tudi mi, če tudi +neradi Dražarjevo hišo in spremimo svojega Lovreta; +popred pa moramo še to opomniti, da ako bi se kteri +izmed bralcev našel, da bi bil rad še Kerjavljeve +neumne spomine poslušal, kar pa ni verjetno, da tedaj<span class="pagenum"><a id="Page_118"></a>[118]</span> +Kerjavelj ves tisti božji dan ni nič novega povedal +razun stare pravljice od hudiča na novo preoblečene.</p> + +<p>Počasno je koračil Lovre od vasi po obrobji proti +Slemenicam.</p> + +<p>Veliko je iz zadnjega pogovora z Marijanom +pozvedel, kar ga je v srce zabolelo. Sprevidel je, da +ima ta mladeneč blažo dušo, nego jo je kedaj pričakoval, +pri tako vsakdanjem človeku, kakor se mu +je Marijan iz prva videl. Res je bilo, da se ga je on +sam ogibal, ker mu vest ni dala po prijateljsko in +kakor si je on mislil — po hinavsko bratiti se s tistim, +kteremu je najlepšo reč vzel, — ljubezen.</p> + +<p>Da je Marijan Manico ljubil, to je bil iz vsega +za gotovo izvedel. Da-si ravno namreč ni deklici +Marijan sami nikdar nič o tem govoril, obnašal se je +vendar proti njej tako, kakor bi se vse samo ob sebi +razumelo, česar ni izgovoril. Ker je vedno samó med +prostim ljudstvom živel, navzel se je bil menda tiste +natore, ktero med našimi ljudmi vidimo, da se vsako +razkazovanje in očitovanje kacega notranjega globljega +čuta zatira. Da se je zastran svoje prihodnje namišljene +neveste rajši zmenil z njenim očetom kakor +ž njo samo, pripomoglo je veliko tudi to, ker je +čutil, da ga deklica, kar se tiče duha in dušnih +zmožnosti, daleč presega.</p> + +<p>Da pa jo je ljubil bolj goreče, kakor bi bil človek +sodil iz vnanjosti njegove in iz obnašanja proti njej, +razvidelo se je iz tega, da skoro ni dan minil, da ga +ne bi bilo na Slemenicah.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_119"></a>[119]</span></p> + +<p>Manica je Lovretu sicer naravnost povedala, da +jej ne bi bilo nikoli mogoče Marijanu zaročiti se, tudi +ko ne bi bila njega nikdar poznala, vendar se Lovre +ni mogel nikoli popolnoma utolažiti. Vselej kedar je +prišel mladeneč v grad, umeknil se mu je s poti, nekaj +zavoljo tega, da ga ne bi videl, nekaj da se ne bi +izdal.</p> + +<p>Da mu je poslednje dobro šlo izpod rok, sprevidel +je danes. Neskrben je Marijan povsod drugod +iskal vzrokov, zakaj se mu novi prijatelj odteza; le +prava reč mu ni na misel prišla. Smilil se mu je ta +prijatelj, očital si je veliko, ali pomagati si ni mogel.</p> + +<p>Po vsem soditi, bilo je očitno, da Maničin oče +dobro vé za Marijanovo nagnjenje do svoje hčere in +da ga je volja dovoliti kdaj zakonsko zvezo z dedičem +premožnega soseda, morda tolikanj rajši, ker +si je mož želel, da pride lepa lastnija Polesek, nekdaj +s Slemenicami zedinjena, zopet v prvo rodovino nazaj, +čeravno samo po ženskem rodu. Še več; Manica je +skoro za gotovo vedela, da sta oče njen in mladi +Poleščan že govorila o tej reči. Ali nikdar jej ni bila +prilika dana, da bi odkrito svojo misel povedala. Oče +jej ni o tem govoril, bodi-si ker je mislil, da še ni +čas zato, ali pa ker je menil, da se vse to vsled +znanja med mladima človekoma od otročjih let že samo +po sebi ume. Marijan pak se je obnašal proti namišljeni +svoji nevesti bolj kakor star prijatelj ali +skrbljiv brat, kakor pa kot ljubeč ženin. Nikdar ni +bilo to, kar se je v njegovih govorih nanašalo na take<span class="pagenum"><a id="Page_120"></a>[120]</span> +razmere, toliko jasno, da bi bilo deklici po spodobnosti +mogoče naravnost odgovoriti, kar bi bila sosebno +po zadnjem seznanstvu z Lovretom gotovo storila.</p> + +<p>Lovre je Manico in njen značaj predobro poznal, +da bi se bil za-njo bal; ali vendar je imel nektero +uro, v kteri so ga otožne misli obhajale, misli, ki so +kakor nezgodne oblačice zdaj pa zdaj zaslanjale jasno +lepo solnce njegove sreče. Saj ni imel ničesa druzega +za-sé kakor ljubezen; vse drugo je bilo njemu nasproti. +Kolikokrat bode še solnce vzhajalo in zahajalo, predno +mu bode samo mogoče odkrito povedati to, kar bi se +zdaj ne samo predrzno, temveč marsikomu še smešno +zdelo, da je oči obrnil previsoko, da je sam sebe pozabil.</p> + +<p>Marijan je bil, kakor je sprevidel, pri vseh svojih +slabostih, vendar dobra duša. Poprijel se je bil Lovreta +precej od kraja, in vse skozi kazal gorkeje prijateljstvo +do njega, kakor ga je mogel Lovre povračevati. +Da je torej tega človeka spodrinil, da je on +kriv vseh bolečin in nesreče, ktero bode ubogi mladeneč +občutil, kedar izvé, da se njegovo tiho upanje +ne bo spolnilo, ker je drugi na njegovo mesto stopil; +vse to se je Lovretu zdelo kakor greh.</p> + +<p>Sicer je v tacem prevdarjenji veliko razlogov in +veliko reči našel, s kterimi se je sam pred svojo vestjo +zagovarjal; ali popolnoma srečen in miren ni mogel +biti. Menil je, da Marijanu vendar le veliko krivico +dela in to je bil tudi eden poglavnih vzrokov, zakaj +se ga je ogibal.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_121"></a>[121]</span></p> + +<h2 class="nobreak" id="Deseto_poglavje">Deseto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Bodo te ljudjé srečevali,</div> + <div class="verse indent0">Pa te bodo popraševali:</div> + <div class="verse indent0">Kod si hodil, kje si bil?</div> + <div class="verse indent0">Kje si čevljičke rosil?</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Narodna pesem.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Med tacim premišljevanjem je prišel Lovre blizo +grada. Namesto naravnost domú, ubere stransko pot +navkreber čez senožet proti zaraščenemu hribu, na +kterem so stali škrbasti ostanki stare razvaline. Vedel +je tam za klopico pod starim orehom sred brinja, od +kterega je imel človek lep razgled daleč po vzhodnoseverni +strani čez polja in loge tjekaj do daljnega porobja +sneženih gorá. Tam pod orehom je bil njegov +najljubši sedež, tam se je v lepih pomladanskih dnevih +učil, tam je dostikrat ž njo v pogovoru sedeval, tam +je nektero uro — mislil, veliko mislil.</p> + +<p>Po senožeti je že jela trava odganjati in zeleneti; +trobentice in zvončki, v obleki nedolžnosti, so tu in +tam pripičeli iz mehkih tal; tam v zabrežji, v osoji<a id="FNanchor_1" href="#Footnote_1" class="fnanchor">[1]</a>, +ležal je še zadnji sneg pol komolca na debelo. “Vé +lepe prilike upapolne, vesele in neskrbno srečne mladosti! +— mislil je Kvas, — v vsi stvarnikovi krasoti +ste razcvele, in slana ene noči vas lehko oveneli, vam +lepoto in življenje ob enem pogoltne. Tako je tudi +z menoj!”</p> + +<div class="footnotes"> +<div class="footnote"> +<p><a id="Footnote_1" href="#FNanchor_1" class="label">[1]</a> Osoja je kraj, kamor solnce ne posije.</p> +</div> +</div> + +<p>Ko pride vrh hriba in se zavije okoli prvega<span class="pagenum"><a id="Page_122"></a>[122]</span> +grmičja, zagleda svoj oreh in svojo klopico in na +klopici — noga mu nehoté zastane, prijetna čut mu +vse ude spreletí, oko se zbistri in lice zarudi od veselja +— na klopici vidi Manico sedeti s knjižico v +rokah.</p> + +<p>Tiho po prstih se jej od zadej približa in na +lehko položi roko na njeno ramo. Deklica se zgane, +obrne in ljubo okó se sreča z očesom.</p> + +<p>“Ti porednež, ali ne moreš drugače priti? Ali +me moraš tako ustrašiti?” kregala ga je deklica, pa mehki +ljubeznjivi glas in smehljej je pričal, da so te besede +vse pred kakor nevolja.</p> + +<p>“Samo zató sem te ustrašil, da bi bila malo huda, +ker vem, da ti to prav dobro pristova,” odgovorí Lovre, +vsede se zraven nje in jo prime za roko.</p> + +<p>“Čudna navada je to, svojo ljubezen skazovati! +— Zdaj mi pa najprvo povedi, kje si bil, potlej te +bom še le dalje karala. — Stoj, popred še poglej, kje +je Balček, z menoj je gori prišel in doli po rebri leta.”</p> + +<p>Lovre pogleda za dečkom in vidi, da daleč doli +v dolini sedí in nekaj veže. Vsede se zopet k njej +in pravi: “V vasi sem bil na ženitovanji. Zdaj pa +povedi, kar ti je na sercu; oštevaj me, kolikor hočeš, +zakaj če me kregaš, imam te najrajši, menda zató, +ker vidim, da me ne znaš in ne moreš.”</p> + +<p>“Če je pa tako, naj ti prizanesem, da-si ravno +nisem bila nič kaj vesela, ker te nisem dobila tukaj, +kjer si sicer vedno, kedar te doma ni. Prizanašam ti +to malomarnost tolikanj —”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_123"></a>[123]</span></p> + +<p>“Nikar me ne žali Manica —” prosi Lovre.</p> + +<p>“Daj mi besedo izgovoriti! Pravim tolikanj rajši, +ker vem, da si bil ta čas med srečnimi ljudmí — +srečen in vesel.”</p> + +<p>“Ne, nisem bil, in zató sem šel sem. Tukaj sem +še le srečen, da tebe vidim.”</p> + +<p>“To tako na ušesa bije kakor kak poklon.”</p> + +<p>“Pusti šalo z nimar, pomeniva se kaj resnobnega. +— Z Marijanom sem govoril. Prašal me je, zakaj +se ga tako ogibljem in —”</p> + +<p>“To te tudi jaz prašam, da-si ravno vem, kaj +mi boš odgovoril. Sicer pa sva se že o tej reči, menim, +zadosti zmenila, zató nikar ne govoriva o njem. Imam +te za prepametnega, da bi si zavoljo njega glavo belil. +Kar sem ti že dostikrat pravila, to ti poterjujem še +zdaj, naj ti bo dovolj. Mislim, da si me dovolj spoznal, +ali vsaj želim, da bi me bil, da mi priznavaš +toliko trdne volje, kolikor mi je bo v najinih okolnostih +potreba.”</p> + +<p>“Da, predraga Manica! spoznal sem te, vem, da +tvojega srca jaz še vreden nisem,” — reče Lovre in +živeje stisne njeno roko.</p> + +<p>“V svoji lastni pravdi človek ni pravičen sodnik. +Zató le meni prepusti razsojo, ali si vreden ali nisi. +Kaj meniš, da jaz sebe in svoje serce tako malo čislam +in cenim, da bi ga bila dala človeku, ki ga ne bi +bil vreden? Tebi sem ga dala. Želela bi ti boljše +deklice kakor sem jaz, ravno ker vem, da je zaslužiš.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_124"></a>[124]</span></p> + +<p>“Druge bi mi želela? Za tako željo se ti ne bom +nič dobro zahvalil. Če je še kje blaže bitje od tebe, +bilo bi za-me preblago, ne mogel bi ga razumeti in +ravno zató ne ljubiti. Če mi hočeš dobro, želi mi +samo sebe, druge ne maram, tudi ne ko bi mi jo ti +izbrala in zatrdila, da je boljša ko ti.”</p> + +<p>“Ne, tako do idealne ljubezni se ne morem povzdigniti,” +reče smehljaje se Manica. “Ne vem, ali si me +napek razumel, ali sem jaz napačno govorila, hotela +sem samo reči, da si želim boljših lastnosti, da bi te +bila še bolj vredna.”</p> + +<p>“Ali kaj, če te ravno jaz nesrečno storim, če —”</p> + +<p>“Tega ne smeš!” seže mu smejaje se Manica v +besedo. — “Kaj ti na misel pride! In še ne bojiš se +kaj enacega naravnost z oči v oči povedati! Še dve +taki, pa bi se bilo bati, da vere na-te ne izgubim.”</p> + +<p>“Nikar me ne razumej ravno na robe, ali mi +vsaj prizanašaj s svojo nagajivostjo tako dolgo, da +izgovorim. Jaz sem djal: kako se me boš potlej spominjala, +kedar boš videla, da sem jaz kriv, da si +morda nesrečna, kedar ti morda jaz ne bom mogel +pomagati in sama ne, kedar ti bodo starši očitali, da +si se tako spozabila in si govorila s človekom, ki —”</p> + +<p>“Naj bo dovolj tega tvojega črnogledega naštevanja. +Odgovorim ti le to, da jaz ne bom nikdar +nesrečna. Tudi ko bi se res zgodilo, da bi oče ne dovolili, +tudi če tebe ne bom imela, ne bom nesrečna +— razumej me prav — zakaj spomin na tebe mi bo +potem tako drag, kakor si mi ti zdaj. Starši moji<span class="pagenum"><a id="Page_125"></a>[125]</span> +mi res lehko kaj dovolijo ali ne dovolijo, siliti me +pa ne morejo v nobeno reč in me ne bodo. Sicer pa +ti mojega očeta še malo poznaš, če si vedno najhuje +reči o njem domišljaš. Jaz mislim, da bi boljega +očeta ne mogla imeti. Gotovo ne želí on meni in tebi +druzega ko srečo in zato se kdaj ne bo tako ustavljal +mojim prošnjam. To se vé, da zdaj mora najino +znanje ostati skrivnost, oče in mati bi me ne sodili +prav, ker mene in tebe premalo poznajo. Pa kedar +čez majhno let prideš zopet na Slemenice in te bomo +že za dr. Kvasa klicali, potlej smeš brez skrbi pred +svet stopiti, najprej pa pred mojega očeta, ki so premoder +mož, da bi človeka sodili le po premoženji in +ne po poštenji in notranji pravi ceni.”</p> + +<p>“Jaz bi te v zvezde vkoval in poslušal do zadnjega +dne. Tako me utolaži tvoja beseda, da se bom +res za vselej skesal in te nikdar za zamero prosil, +da sem ti svoje srce razodel. Govori mi še dalje, +jaz bi te najrajši poslušal.”</p> + +<p>“Le čakaj, saj nisem še pri kraji. Če me res +tako rad poslušaš, preljubi moj Lovre, naj se te pa +tudi moja beseda toliko prime, da se boš ravnal po +njej. Že večkrat sem te opominjala očitno in skrivaj, +da ne bodi tako otožen.”</p> + +<p>“To je v moji natori.”</p> + +<p>“Že dobro. Jaz sem tudi take natore. Ali tebe +sem svarila le, da ne imej vedno tacih otožnih, kakor +sem popred rekla, črnogledih domišljij o najini prihodnosti. +Čemú to? Samo zadovoljnost človeku kalépomagajo<span class="pagenum"><a id="Page_126"></a>[126]</span> +mu nič. Da se nisi poboljšal, priča to, da +si otodi spet o tem govoriti začel. Glej danes je vesel +dan, vse je vedro in svitlo, razvedri se še ti. Za jutri +in za pozneje bo že Bog skrbel. Jaz va-nj zaupam +in ti moraš tudi. Ljudjé so samo po podobi božji +ustvarjeni in vendar so nekteri dobrega serca, koliko +dober mora še le Bog biti! Torej dobrih ljudí ne bo +zapustil. Jaz molim vsak dan za tvojo srečo in nikdar +me ne obhajajo take misli, kakor tebe terpinčijo ven +in ven.”</p> + +<p>“Moraš mi oprostiti, kar se poboljšati ne dá.”</p> + +<p>“To bi jaz hotela prašati, če se res ne dá. Shakespeare +sicer nekje pravi, da ste zaljubljenost in +modrost dve sestri, ki se zlasti pri moških nikdar ne +vjemate, temuč ste v vednem razprtji, kjer je ena, +druge ni. Ali čeravno jaz tudi spoznam, da je ta mož +svet in človeka poznal, vendar nimam take vere na-nj, +da bi menila: vse, kar je on djal, je brez izjemkov gola +resnica. Človek ima srce, ima pa tudi um.”</p> + +<p>“Ko bi bila ti na mojem mestu, ljuba moja, +trdila bi, da je mož resnico govoril skozi in skozi. +Spoznala bi, da se mora um le predostikrat udati srcu, +da človek takih reči želí, ktere mu um postavlja pred +oči, kakor nemogoče.”</p> + +<p>“Kakor ti govoriš, nisi vreden druzega, kakor da +bi te malo ozmerjala. Jaz pa pravim, da <em class="gesperrt">blago</em> +srcé v svojih željah manjkrat zaide, kakor oster razum. +To tudi menda ni posebno pridno, če človek vedno +misli in misli. Razum, če predaleč zaide in napačne<span class="pagenum"><a id="Page_127"></a>[127]</span> +pote najde, pripravi človeka ob vsako vero. Ne veruje +na Boga, ne sam na sebe, niti da so še dobri +ljudjé na svetu. In da ti naravnost povem, za tebe +sem se tudi bala, da ne bi tako zašel.”</p> + +<p>“Prav vesel sem, da praviš: sem se bala, zakaj +to dokazuje, da se zdaj več ne bojiš. Pa tudi prav +govoriš. Ti si moj angelj váruh. Kedar jaz ne bom +molil, boš ti za-me in ko bi že vsemu svetu ne zaupal, +ko bi mislil, da so sami goljufi, tatovi, lažnjivci, da +drug druzega pehari, kar je ljudi na svetu: na te +bom imel zmerom vero.”</p> + +<p>“Premalo mi obljubiš. Pa ne govoriva več o tem. +Nekaj druzega bi ti rada povedala. Ali je bil doli +v vasi Mrtinek, deseti brat?”</p> + +<p>“To se vé, da je bil! zakaj pa to prašaš?”</p> + +<p>“Jaz sama ne vem. Nekaj čuden se mi ta človek +zdí, in jaz menim, da ni to, kar se na oči vidi. Jaz +sem ga že videla, ko je bral, vem, da razume tudi +nemški jezik, vem da hodi v Polesek in da se nekaj +skrivnostno obnaša, kedar meni, da ga nihče ne vidi. +Vse to pa on tají. Videla sem že, da se veliko pečá +za té. To mi pa, da ti po pravici povem, ni nič po +volji, da-si ga imam sama rada, kedar pride v grad. +Povem ti tedaj, da se ga ogiblji.”</p> + +<p>“Lastnim svojim načelom nisi zvesta. Veliš mi +tu nekaj, ki ni vredno, da bi človek v misel vzel. +Mari mi je berač! On je edini, ki ve, kar bi midva +sama imela vedeti, najino ljubezen, predraga moja! +Ne smem se mu tedaj zameriti, če nočem, da bi me<span class="pagenum"><a id="Page_128"></a>[128]</span> +izdal in bi te po tem morda nikdar ne imel prilike, +tako gledati in poslušati ko zdaj. Samo enega človeka +se mi je bati, in ta je <em class="gesperrt">Marijan</em>!”</p> + +<p>“Pozabil si že, kaj sva popred govorila!”</p> + +<p>Zdajci prileti glasno klicaje prek rebri Balček. +Lovretov učenec prestriže ljubimcema pogovor. Z eno +roko se obesi za komolec svojega učitelja, z drugo +se prime sestre in vsi trije gredó s hribca doli proti +domú.</p> + +<p>Komaj odidejo izza grmovja, stopi Marijan na +plano in se vsede tjekaj na klop. Bil je žalosten, +kakor se mu je bralo na licu. Sibovec, ki ga je bil +menda kje v meji za kratek čas odrezal, pade mu z +rok, glavo z dlanjo podpre na kolena, in zjoka se +na glas. Ko bi ga Lovre tu videl, tako sedečega, kako +je solza za solzo kapala z mladega, sicer zmerom veselega +in jasnega lica, spoznal bi bil mladenča še od +druge strani.</p> + +<p>“Njega tedaj ljubi, ne mene!” tako je vzdihnil +in še bolj so ga solze zalile.</p> + +<p>“Zdaj še le sem uganil zastavico! Kje sem imel +oči! Ali ne bi bil tega lehko videl že, kar je ta pritepenec +tukaj? Stoj! še ni izgubljeno. Jaz mu bom +povedal, kaj in kdo je in mu pot pokazal. O, Manica! +ko bi ti vedela!”</p> + +<p>Nekaj zašumí, Marijan se ozre, deseti brat stojí +za njim z nekim porednim smehom.</p> + +<p>“Kaj gledaš nazaj s solznimi očmi, starega lesjaka +sin, kakor svetega Roka pesek?” zavpije Mrtinek.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_129"></a>[129]</span></p> + +<p>“Spravi se! ali ti bom posvetil!”</p> + +<p>“O kaj še! Sam pojdem od tukaj! Bojim se te +pa ne, še tisto uro se te ne bom bal, ko mi bo duhoven +smrtno popotnico prinesel. Poskusi se me s tistim +šibovcem zdaj-le samo dotakniti, in tako gotovo, kakor +te ne bom nikdar na posodbo prosil, dobiš pri +tej priči pol grunta pod ježo namesto tvojega zdanjega +bogastva. — Pa kaj se to menim! Le povedati sem +hotel, kako tacemu močnemu mlademu možu slabo +pristova, če se po babje in otročje joka zató, če se +mu babnica skuja. Ne boš je imel te Manice, jokaj +ali ne jokaj. Tvoja ne bode, ko bi bil tako bogat, +da bi kupil nebeško kraljestvo, tako lep ko breskov +cvet in tako prebrisan, da bi vedel, koliko je vernih +duš v vicah, vseh tistih, kar jih na pratiki gole glave +naprej tišči. He, he, he!”</p> + +<p>“Povedal sem ti že, da te težko vidim in da mi +je najljubše, če se pobereš od mene. Klical te nisem!”</p> + +<p>“No, no, to je že drugo govorjenje. Vidiš, vidiš, +ti očetov sin! če človek po svetu hodi in nas pametne +ljudi posluša, nauči se počasi govoriti in še +marsikako drobnjav. Vso svojo jezico boš skril, kakor +gad noge skriva in tají. Tvojo ljubico bo drugi dobil, +ti se boš ustil in boš sam ostal doma, ko berač na +žegnanji. Ali vse te bo minilo, ko starega konja +dirjanje.”</p> + +<p>Marijan vstane in odhaja. Deseti brat se zakrohotá +in stopa nekaj stopinj za njim.</p> + +<p>“Hoj, kam?” vpije za njim. “Deseti brat kako<span class="pagenum"><a id="Page_130"></a>[130]</span> +modro zine in resnično. On ti bo pravil lepe in prave, +ti pa nastavljaj in pobiraj. Ribničan je za pečjó sedel +in je poželjivo na mizo v skledo gledal. Majhno je +manjkalo, kar mi niso jest rekli, djal je in je bil vendar +lačen. Majhno je manjkalo, da te ni marala, pa je vendar +ne boš imel; vse je manjkalo! Vidiš, kaj deseti brat +zná, ki te ima tako rad ko trn v peti!”</p> + +<p>Marijan je bil že daleč v dolini. Lehko bi bil +še slišal veselo smejanje Mrtinkovo, ko ne bi bil imel +druzih misli. Deseti brat je dolgo stal gori na robu +hribca. Ko se pa stori mrak, popravi svoje prevezane +čevlje na ramo in gre na levo stran, izgubí se v grmovji +in neko robato pesem zapoje, da se daleč po +dolini razlega.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Enajsto_poglavje">Enajsto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Jaz mislil sem, da nam bo zet</div> + <div class="verse indent0">Naš sosed, ki je lep in vrl.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>M. Valjavec.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Na Slemenicah je nekaj dni potem že precej pozno +zvečer pospalo staro in mlado, razun gospodarja in +njegove žene, ki sta v spavnici pri užgani sveči še +pomenkovala se o raznih rečéh, ki zadevajo gospodarstvo +in družino. Tikoma njune spavnice je spala +Manica. Zunaj je bila pomladanska noč precej mrzla.</p> + +<p>“Ne vem, kaj je, da Marijana ni več blizo,” +pravi gospodar Benjamin.</p> + +<p>“Meni se to tudi čudno zdi. Morda smo se mu<span class="pagenum"><a id="Page_131"></a>[131]</span> +kaj zamerili. Manica je tako čudna proti njemu, da +je ne morem razumeti,” odgovori žena.</p> + +<p>“Prašal ga bom enkrat, kaj je, da več ne pride. +Meni to ni nič všeč. Za Manico bi jaz ne vedel kje +boljega ženina zbrati, kakor je on. Čeravno bi si ga +jaz za nektere reči drugačnega želel, vendar mi je še +najbolj po volji. Menim, da bi se naredil, kedar mu +leta pridejo. Tacemu je ne smemo dati, ki nima nič. +Zato sem bil óndan prav vesel, ko me je prašal, ali +bi mu jo dal kedaj ali ne.”</p> + +<p>“Silila je pa vendar ne bova, saj je sama pametna. +Jaz tega že ne pustim, da bi jej kedaj rekel: +moraš ga vzeti. Saj veš, da zet v glavi in v sercu +prinese največo in najlepšo doto. Jaz tudi nisem prinesla +kdo ve kaj k tvoji hiši, pa nisi zdaj nič slabejši, +kakor bi bil drugače.”</p> + +<p>“Jaz se bojim, da boš še priliko imela zares storiti, +kar zdaj samo govoriš. Ali to ti povem, da jaz +ne bom nikdar dovolil v kak tak zakon.”</p> + +<p>“Zakaj se bojiš?”</p> + +<p>“Mislil sem že vse te dni, zakaj se Marijan nas +ogiblje, in na mari mi je prišlo, da bi kaj sumil na +našega učenika Kvasa. Opazoval sem potlej njega in +Manico. Nisem ničesa mogel videti, da bi mi bilo +čisto potrdilo to misel, vendar se mi malo nevarno zdi +za-njo. Videti je, da prav rada govori ž njim. Fant +je sicer res pameten, ali mlad je in to je dovolj.”</p> + +<p>“E, beži! to že ni nič!”</p> + +<p>“Tudi jaz želim, da ne bi bilo, ali z nimar ne<span class="pagenum"><a id="Page_132"></a>[132]</span> +smeš pustiti vsega. Mene večidel ni domá. Ti moraš +gledati, da ne prideta na samem vkup in da nimata +prilike govoriti. Daj jej vedno kaj posla.”</p> + +<p>“Naša Manica zopet ni tako neumna! Kar prvemu +se ne bo na vrat obesila. Saj vé, kdo je ona in kaj +je naš učenik.”</p> + +<p>“Saj veš, kaj je mladost. Ko si bila ti mlada, +tudi vem, da nisi imela bog ve kaj modrosti.”</p> + +<p>Žena se zasmeje in odgovorí: “No, posebnih neumnosti +in norosti mi menda ne moreš očitati iz mojih +prejšnjih let. Premalo premisliš, kaj izrečeš.”</p> + +<p>“Živa si bila ko večina žensk.”</p> + +<p>“Pa bi bil iz manjšine eno mrtvo izbral. Jaz te +nisem snubila, saj si ti mene,” reče ženica smejé se.</p> + +<p>“Nič se ne huduj, žal mi ni bilo nikdar, da sem +te snubil. Na Manico pa moraš paziti, da bo tudi +ona lehko enkrat enako rekla.”</p> + +<p>“Ko si si že enkrat v glavo vzel, kar upam, da +ni nič, bodem gledala in kmalo boš izvedel, da ni nič.”</p> + +<p>“Pa dekletu ni treba ničesa praviti. Ako bi bilo +kaj res, odpravil ga bom z lepo in tiho od hiše, dasi +ga imam prav rad. Fanta prav dobro učí, in uboga +ga skoro bolj ko mene. Zato prav želim, da bi bil +mladeneč pameten.”</p> + +<p>Rekši pogasí gospodar luč in se spravi spat. Dolgo +pa sta še oče in mati ugibala o otrocih, o družini in +druge enake reči, predno sta zaspala in so nju popustile +vsakotere skrbí.</p> + +<p>Tam v drugi sobici pa je čulo mlado uho vsako<span class="pagenum"><a id="Page_133"></a>[133]</span> +besedico. Deklica, o kteri sta se skrbljiva roditelja +pogovarjala, ni spala. Ko sta stara dva utihnila, pritekla +jej je iz lepega očesa grenkobna solza ter kanila +na belo rjuho, solza, ki jo je rodila in ožela ljubezen, +vir sladkega veselja in britke bolečine. Misli +so se jej podile po vroči glavici in skrb je s tesnim +preveslom objemala boječe srce. Malo pred dnem še +le so se stisnile trudne oči, in v sanjah so se čudovito +razpletale reči, kterih je bila glava polna.</p> + +<p>Drugo jutro je bil lep solnčni dan. Drevje po +vrtu je bilo v belem cvetji, bučelice so šumele po njem. +Lehka sapa je gibala in osipala tam pa tam z vej +bela cvetna peresca.</p> + +<p>Lovre Kvas se je šetal po ozeleneli travi prek +vrta. Zagleda Manico daleč pri ulnjaku, kjer je ravno +prej bral. Bil je tam samoten kraj, za njega tolikanj +imenitneji, ker so se prijetni spomini prvega spoznanja +na-nj vezali. S precej hitrimi koraki jo krene Lovre +tjekaj misleč, da bode zopet imel priliko, vsaj tri besedice +pregovoriti ž njo. Prišedši do tje deklice ne +najde. Ob drugi strani je bila odšla v grad. Njegove +bukve, ki je je bil prej tam popustil, ležale so še na +klopici na solncu. Zazdelo se je Lovretu, da so premaknjene +in vedoč, da je je ona v rokah imela, poprime +je Lovre z nekim prijetnim čutom.</p> + +<p>Ko knjigo odpira, pade majhen listek papirja iz +nje. Naglo ga pobere in razvije. Bila je njena pisava, +v hitrici s svinčnikom začrtane besede: “Preljubi! +varuj se. Oče in mati nekaj sumijo. Pazijo<span class="pagenum"><a id="Page_134"></a>[134]</span> +na té in na mé. Ne išči me in ne govori z menoj veliko. +Vsako svoje obnašanje premisli prej. Ne skrbi +pa nič, vse se bo s časom dobro izteklo. Še malo let!”</p> + +<p>Roké so se mladenču tresle, ko je to malo pismice +bral in zopet bral. Česar se je dolgo bal, bilo +je tukaj. Že je videl svojo besago navezano, že je +menil slišati resnobno besedo gospodarjevo, ki mu pot +kaže od svoje hiše, od njegove ljube v daljni svet. +Ne vedóč kam, obrne se proti vzhodu čez vrt in travnik +proti potoku. Misli so se križale po možganih, a +druga je drugo pobijala, sam ni vedel za nobeno, ni +mislil nič.</p> + +<p>Prišel je doli do potoka in tam taval po stezici +ob vodi.</p> + +<p>Vsede se tam na travo in zre v šumečo vodico. +Počasi se umiri. Zamaknjenemu v sé in svojo bližnjo +okolico, bilo mu je pri srcu kakor pesniku, ki je pel:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Sem v mislih sédel pri potoku,</div> + <div class="verse indent0">Igranje gledal sem vodé,</div> + <div class="verse indent0">Kak valčeki v veselem skoku</div> + <div class="verse indent0">Dirjáje se naprej drvé.</div> + <div class="verse indent0">Sem šepetanje čul, šuménje,</div> + <div class="verse indent0"><em class="gesperrt">Ljubezni</em> sladko govorico:</div> + <div class="verse indent0">Al meni tako govorjenje,</div> + <div class="verse indent0">Le meni kráte to pravico</div> + <div class="verse indent0">Ljudjé krivični, svet nemil.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Sem videl lahno pripogniti</div> + <div class="verse indent0">Cvetico v znožji se do tal,</div> + <div class="verse indent0">Vodico videl poljubiti,</div> + <div class="verse indent0">Poljub jej val nazáj je dal:</div> + <div class="verse indent0">Le za-me, za-me ni poljuba,</div> + <div class="verse indent0">Skrivaj dobiti ga ne vem,</div> + <div class="verse indent0">Očito vzeti ga ne smem.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">In vrbo gledal sem pijano</div> + <div class="verse indent0">Od rádosti, voden’ga hlada,</div> + <div class="verse indent0">In v srcu bilo mi je znano:</div> + <div class="verse indent0">Življenja veseli se mlada.</div> + <div class="verse indent0">A meni žálost se rodila,</div> + <div class="verse indent0">Osoda kriva namenila</div> + <div class="verse indent0">Mladosti cvetje neveselo.</div> + </div> +</div> +</div> +<p><span class="pagenum"><a id="Page_135"></a>[135]</span></p> +<p>Pismice, ki ga je v rokah imel, padlo mu je bilo +na tla. Ni čul človeka, ki je prišel tiho po stezi ob +potoku, postal za njegovim hrbtom in vidé, da ga ne +vidi, sklonil se po strani in tiho pobral papirček.</p> + +<p>“Lep dan je danes, prijatelj!”</p> + +<p>Po tem ogovoru se Lovre ozre in vidi Mrtinka +za seboj.</p> + +<p>“Kaj tako žalosten ždiš, kakor bi te zima in +mrzlica tresla. Solnce sije in še božji volek je vesel, +ki nima več uma in pameti od Boga, kakor da na +prag svoje luknjice izleze, kedar je solnčni dan. Ti +si pa učen in uma imaš ko devet druzih in te ni sram +tu sedeti, kakor da bi bil lačen in žejen. Hej! poskočen +bodi in vesel! Tisto pismice, ki ondukaj na +tleh leži, ki ti ga je tvoja ljubica pisala, poberi in +shrani! Že veš, kam se devajo take reči, ki od nje +zahajajo. V zglavje, da se človeku kaj pridnega in +prijetnega senjá!”</p> + +<p>“Kako veš, od kod imam to pismo?” praša čudé +se Lovre.</p> + +<p>“Oj, ti ljuba učenost in dobrota ti!” odgovorí +Mrtinek. “Kaj ne veš in še zdaj ne veruješ, da sem +jaz pravi deseti brat. Desetim bratom pak je Bog +toliko več vídnosti in védnosti dal, kar se enkrat v +mavho dene.”</p> + +<p>“No, če kaj veš, povedi, kaj je tu v pismu?” +praša Lovre.</p> + +<p>“Mrtinek Spak, deseti brat, vé nektero, ki je +ti, moja učenost in dobrota, ne veš. V pisanji se bere<span class="pagenum"><a id="Page_136"></a>[136]</span> +takó, da za-te ni nič dobra na Slemenicah, da ne +smeš Bog ve kaj za <em class="gesperrt">svojo</em> hoditi. Jaz pa tako rečem +in pravim, če boš ti pameten, nikdar je ne bo +imel Marijan, vrag ga jemlji! Pamet imej in še nekaj +časa tod okoli bodi, pa boš videl in slišal take +reči, kakoršnih še bral nisi, nikar že doživel. Videl +boš, kaj se pravi “deseti brat”. Le meni zaupaj, pa +brez skrbi bodi.”</p> + +<p>Lovre se zasmeje.</p> + +<p>“Ti! varuj se, da se mi ne zameriš. Jaz sem +že nekaj skusil. Ti si pa še mlad prevrát, vse bi +rad naglo storil, kakor lačen pes, ki ga hišna mati v +golido k pomijam spusti!”</p> + +<p>“Povej mi po pravici, Martine, kaj si prav za +prav in kaj si bil. Deseti brat nisi, tega ne verjamem. +Vidim pa, da si poseben človek,” pravi Lovre.</p> + +<p>“Ne verjameš, da sem deseti brat? Kakor hočeš! +Vera je taka zver, da je še modri Bog ne more nikomur +v rejo dati, ampak vsak jo ima, če rad hoče.”</p> + +<p>“Vidiš, to si tudi tako povedal, da moram verovati, +da si se nekdaj učil,” pravi Lovre.</p> + +<p>“Kaj sem se učil in še marsikaj, tebi nič mari. +Zató me ne skušaj, ni ne izprašuj! Če boš živel in +če mene kakov pust ne brcne, bodeš še veliko zvedel. +Da boš troho več vere imel, povedal ti bom še eno. +Ti, namreč ne ravnáš po zapovedih, ki so ti dáne, in +modro ravnaš.”</p> + +<p>“Zakaj praviš to?”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_137"></a>[137]</span></p> + +<p>“<em class="gesperrt">Tvoja</em> ti je odsvetovala, da se nikar ne pečaj +veliko z menoj.”</p> + +<p>“Kako to veš?” praša Lovre in se še bolj čudi.</p> + +<p>“Jaz sem deseti brat, hudir! Trdoglav si! Pa v +svetem pismu se tako bere, da babnice niso za gospodarstvo. +Poslušaj jo babo tačas, kedar ti prav +veli, sicer pa ne sezuj hlač, da bi je ona nosila. Zamerim +jej nič, saj ne vé, kaj beseduje, kedar o desetem +bratu govori. Ali tebi bom pa zameril, če se me boš +ogibal, in proč bo s tvojo srečo. Ti si se mi bil prav +prikupil, zató sem se pa zagovoril, da me moraš +pomniti.”</p> + +<p>Rekši se Mrtinek obrne, in kakor bi ga kdo podil, +hitro koraka po stezi naprej.</p> + +<p>“Počakaj malo, greva vkup!” kliče Lovre za njim.</p> + +<p>“Le sam hodi, sam, vesel bodi, muhe zapódi, pa +zapój, — vpije deseti brat nazaj, — če druge pesmi +ne znaš, pa kakovo dolgočasno zatrobi, kakor je ta-le:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Ustanite dekleta!</div> + <div class="verse indent0">Ura je deveta,</div> + <div class="verse indent0">Ubogajte očeta,</div> + <div class="verse indent0">Zapovedi so pa tud le-té:</div> + <div class="verse indent0">Ubogajte še matere.</div> + </div> +</div> +</div> + +<p>Le to zapoj, grdo na debelo zahrešči in če imaš +gino ali ktero drugo bolezen v grlu, vse to bo minilo.”</p> + +<p>Lovre se napotí domú. Med potoma sreča strica +Dolfa, ki je bil namenjen v vas k Obrščaku na glažek +brinovca. Moral ga je precej dolgo poslušati, ker +pravil mu je na novo, kako je nekdaj, ko je bil še<span class="pagenum"><a id="Page_138"></a>[138]</span> +v latinskih šolah, prepijal in bil vesel s svojimi pajdaši +in vinskimi brati.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Dvanajsto_poglavje">Dvanajsto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Saj polje več cvetic rodí,</div> + <div class="verse indent0">Devic dežela več gojí.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Fr. Levstik.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Gospodar na gradu slemeniškem je imel navado, +svoj rojstni dan z večo pojedino obhajati, na ktero je +povabil vse svoje prijatelje in znance iz obližja. Če +pa pravimo <em class="gesperrt">vse</em>, ne sme se misliti veliko krdelo družin +z materami in hčerami, starimi in mladimi sinovi, +zakaj Bog je posadil ta grad tako na samijo, da je +gospod Benjamin vse svoje izobražene in pol izobražene +povabljence, celo prifarnega dolgopetega šolmaštra +vštevši, lehko na prstih obéh rok zračunil, kedar se je +reč najbolje obnesla.</p> + +<p>Tega leta pa je nesreča hotela, da mož še tega +malega števila ni mogel popolnoma zbrati na praznovanje +svojega godú. Eden sosednjih grajščakov je bil +zadnji božič preselil se tjekaj, kjer vedno godove obhajajo; +njegova vdova in njeni hčeri, o kterih so jeziki +hteli vedeti, da niso lepé, nosile so črno obleko in +zdelo se jim je nespodobno ta znamenja neveselega +srca razkazovati po veselicah. Družina bližnjega gospoda +sodnika se je bila nekam v mesto na svatovščino +starega strica po druzem kolenu, ki so ga muhe<span class="pagenum"><a id="Page_139"></a>[139]</span> +v tretje v zakon gnala. Tako so se možu gostje odpovedali, +kakor tistemu bogatemu revežu v svetem +evangelji. Gospod Vencelj s svojo hčerjo, fajmošter, +star oficir v penziji in šolmašter, ti so obljubili. Marijana +in njegovega očeta so sicer tudi vabili, a ni +se vedelo, ali prideta ali ne, ker sina že dalje časa +ni bilo blizo, stari pa je imel svoje odurne navade.</p> + +<p>Sosebno stari hišini Urši je bilo tolikanj čez glavo, +da letos najboljih gostov ne bode. Dva večera jej je +ta huda preglavica spanec jemala. Seštela je namreč +umna žena, da jej to nič menj škode ne prizadene, +ko cele tri šmarne petice. Vse božje leto se je veselila +na gospodov god, da jej bo ta ali ta kaj okroglega +v pest stisnil, za kar ne bo druzega treba delati, +ko malo postreči. Samo to je še varčno ženico +tolažilo, da iz njene škode izhaja gospe korist. Koliko +se bo namreč prihranilo mesa, zabele, vina in +druge take ropotije.</p> + +<p>Lepo jasno jutro je bilo na Benjaminovega godú dan.</p> + +<p>Marijan je bil zgodaj vstal, poklical psa s seboj +in šel čez travnik. Zapalil si je bil pipo tobaka in +je ravno prevdarjal, ali bi šel na Slemenice ali ne. +Veliko vzrokov je menda govorilo za pojdi, še več +menda pa za vrni se, kajti večkrat je postal, pogled +v tla obrnil, debelo dima potegnil in zopet nekaj počasnih +stopinj storil. Na zadnje pa ni bilo dvomiti, +kako se je odločil, kajti pot, ki ga je ubral, držal je +proti hosti, tedaj je Slemenice imel za hrbtom.</p> + +<p>Tam na robu gozda se vleže znak v senco, natlači<span class="pagenum"><a id="Page_140"></a>[140]</span> +v drugo tabaka, in kdor bi ga bil videl tako brez +vsega opravka na tak lep dan in še dopoldanšnjo uro +zreti samo za sivimi oblački, ktere je malomarno iz +ust izpuščal, djal bi bil: to je živo pisana podoba +tacih ljudi, ki ne delajo nič, ne mislijo nič.</p> + +<p>Ne moremo terditi, da bi naš gospodič ne bil zares +nič mislil. Nasproti se pa tudi današnji dan ne da +več dognati, kaj bi mu bilo po glavi rojilo, ali je morda +prevdarjal, kako bi se kadilo, ko bi pipi dal novo sreberno +okovanje napraviti, ali je pa premišljal, kar +poje narodna pesem:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Sinoči je pa slan’ca padla</div> + <div class="verse indent0">Po zelenem travniku;</div> + <div class="verse indent0">Je vse cvetje pomorila</div> + <div class="verse indent0">In vse mlade rožice;</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Meni pa nič ni za rož’ce.</div> + <div class="verse indent0">Če je slan’ca pomori.</div> + <div class="verse indent0">Meni je za dekle moje,</div> + <div class="verse indent0">Če me ona zapusti.</div> + </div> +</div> +</div> + +<p>Naj bo že tako ali tako; upam, da ne bomo sami +ene misli ostali, če rečemo, da je vrlo malo romantičnega +pri mladenču, in da ga vsaj malo po slabeji +strani obseva ta resnica, da je konci negotove meditacije +— trdo <em class="gesperrt">zaspal</em>, tako da mu je njegova najzvesteja +ljubica, pipa, iz ust padla.</p> + +<p>Zbudí se še le, ko ga nekdo s palico podreza. +Odpre očí in vidi svojega očeta pred seboj.</p> + +<p>“Ali se nisi po noči naspal?” praša ga stari +malo osorno.</p> + +<p>Sin vstane, pobere pipo in klobuk, pa ne odgovorí +nič. Oče se obrne proč in hoče zopet svojo pot +iti, ker veliko še s sinom navadno ni govoril. Pa +kakor bi se nekaj domislil, vrne se, nekako ostro pogleda<span class="pagenum"><a id="Page_141"></a>[141]</span> +sina in vpraša: “Kaj, da ne greš danes med +ljudi? Ali te niso vabili?”</p> + +<p>“Ne grem!”</p> + +<p>Stari malo molčé postoji, potem pa pravi: “Sin! +vidim nekaj dni sem, da si več doma, ko si imel navado +biti. Vem tudi, da se ti je nekaj zgodilo, naj +bo že kar hoče, da si se tako spremenil. Povedi mi, +kaj ti je?”</p> + +<p>Marijan tacega vprašanja od svojega vedno tihega +očeta ni pričakoval. Da-si je bil tudi glas nekako +nenavadno mehek in očetovski, mladeneč ni bil vajen +razkrivati srca očetu, ki se vsaj na videz ni pečal za +njegovo djanje in nehanje, zató je tudi zdaj odgovoril: +“Nič mi ni, motite se, če menite, da sem se spremenil. +Na Slemenice zdaj ene dni nisem šel, ker se +mi ravno ne ljubi. Danes pa bode tako dovolj ljudí +gori, mene lehko pogrešajo.”</p> + +<p>“Od kedaj te lehko pogrešajo?”</p> + +<p>“Jaz le tako mislim, da grem lehko drugo pot +gori, ne ravno danes.”</p> + +<p>“Fant! ti nisi odkritosrčen! Praviš, da ti ni nič. +To lehko rečeš kmetu, ki zna pet šteti in ne dosti +več. Tvoj oče pa je videl svet in pozná človeka, kakor +ne želí tebi, da bi ga poznal. Mene ne boš preslepil +z besedo; ne motim se tako brž, kakor meniš. +Ker ti meni nečeš povedati, povedal bom jaz tebi, +kaj ti je. Vsa ta otožnost izvira iz tega, ker ti ena +ženska — imena nečem imenovati — ni po volji. Ali +ni res?”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_142"></a>[142]</span></p> + +<p>Marijan je očeta debelo gledal. V tem trenutku +bi bil skoro sam sin verjel, kar so ljudjé ugibali, da +v starem čmerikavcu tičí nekaj vražjega, kajti živi duši +ni sam ničesa o tej reči govoril. Kako je oče zvedel?</p> + +<p>“Odgovori, če te prašam!” pravi stari, in nevoljen +nabere čelo.</p> + +<p>“Res je res,” pravi Marijan pol tiho. “Manico +sem ljubil, pa zdi se mi —”</p> + +<p>“Že vem, kaj se ti zdi; pa pameten bodi. Kedar +boš starši, hvalo mi boš vedel, da sem te prav učil. +Če te ženska neče, pusti jo, še bolj je prav. Tako +ne boš imel prilike pustiti je sam. Svet je velik, na +ta kôt pa nisi navezan. — Zdaj pa pojdi v grad med +ljudi!”</p> + +<p>“Danes ne grem rad.”</p> + +<p>“Jaz pravim: pojdi! Dokler si mlad, bodi vesel +in vživaj! Kedar boš star, tedaj se boš plazil okrog.”</p> + +<p>Marijan se tacemu povelju ni mogel ustavljati. +Komaj pak je dvakrat prestopil, pokliče ga oče nazaj +in pravi: “Ker že ravno govoriva, naj ti še to povem. +Če imaš kaj hvaležnosti v sebi, šel boš po moji smrti +od tod. Šel boš kam, kjer tvojega očeta niso poznali. +Zató se ne zmeni veliko, naj te imajo ženske tu rade +ali ne. Zdaj pa le pojdi!”</p> + +<p>Kakor da bi bil več izgovoril, kot je mislil, korači +starec naglo ob robu hoste proti domu, Marijan +pa prek polja proti Slemenicam. Kaj bi bil mladeneč +dal, ko bi bil mogel v tem hipu razjasniti si +očetove besede! Bil je ta razgovor z očetom najdalji;<span class="pagenum"><a id="Page_143"></a>[143]</span> +nikdar mu ni več povedal. Zakaj ne bi tukaj smel +ostati? Nehoté mu je prišla misel, da morda oče ni +popolnoma zdrave pameti; ali greh se mu je zdelo +kaj tacega misliti, in našel je več reči, ki so mu naravnost +kazale, da so vse besede očetove premišljene. +Da si je stari nekako prizadeval ostro govoriti, bilo +je vendar zlasti v poslednjih besedah nekaj serčnega, +prosečega in očetovskega, in ravno zato, ker sin tega +ni bil vajen videti pri očetu, ganilo ga je tolikanj bolj. +Čeravno ni mogel razumeti razlogov, zakaj mu oče +velí, malo meniti se za ljubezen tukajšnjih ljudí, namenil +si je vendar že iz hvaležnosti ravnati se po njegovem +svetu in celó — ta namen je bil malo težek +— Manico pozabiti.</p> + +<p>Ko pride na kolovozno pot, ki drží do Slemenic, +zasliši voz za seboj.</p> + +<p>“Počasi, počasi, prijatelj! Saj vas komaj s konjičem +dohajam po tem kamnitem potu. Boste se malo obesili +in pogovorila se bova kaj!” Tako je klical zdravnik +Vencelj, ki se je peljal na svojem malem vozičku +in zdaj pa zdaj zarentačil, da Slemeničan ne da pota +popraviti. Marijan se vsede tik njega.</p> + +<p>“Kam ste pa Maričko deli, da je ni z vami, +gospod Vencelj?” vpraša Marijan.</p> + +<p>“Saj je že dva dni tu gori pri Manici! In vi ne +veste tega? Včasi so mi ljudje pravili, da ste vedno +pri sosedovih — več ko domá,” pravi zdravnik.</p> + +<p>“Zdaj že več dni nisem bil in tudi danes nisem +bil namenjen tje.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_144"></a>[144]</span></p> + +<p>“Ne? Tako je ta reč! A že vidim, že vidim, +kje je rana. Malo ste se z Manico — svojo nevesto, +le dovolite, da tako rečem, — razprli in to vam je +nekaj muh v glavo dalo. Pa to nič ne dene, malo +prepira med dvema, ki se ne vidita težko, to je ravno +tako, kakor kakova majhna bolezen. Človek ne vé, +kaj je zdravje, dokler ni bolán. Solnce zvečer zato +zaide, da se ga človek ne naveliča: vsako jutro se +mu še lepše zdi. Tako je tudi prepir v ljubezni, ha, +ha! jaz vem, sam sem bil ravno tak v svojih lepših +letih. Kaj ne, da sem uganil?”</p> + +<p>“Ne, razprtja ni bilo nobenega,” odgovorí Marijan.</p> + +<p>“Tedaj vas pa že ne presodim, zakaj bi bili tako +samotarski postali. Dvomim, da bi vam bilo doma tako +kratek čas. Pa le majhno počakajte, ko prideva v +Slemenice, potlej sva že vkup, precej bom vedel, ali +sem prav mislil ali ne. Kaj pa, kaj počne gospod Kvas?”</p> + +<p>Pri tem imenu je Marijan zarudel. Zdravnik je +to opazil.</p> + +<p>“Ne vem nič,” pravi mladenič.</p> + +<p>“Zdaj vas imam še le, prijatelj!” smeje se Vencelj. +“Takó, s Kvasom sta si navskriž! Le tiho, le tiho! +To pa že ni prav. S poštenim prijateljem pa ne sme +prepira biti. Le čakajte, jaz bom vaju spravil, če le +zlomek ni. Dolgo me že ni bilo tukaj gori. Glejte +no, da se še taka mirna duša, kakor je ta Kvas, more +skregati s kom, ki je zopet tako neškodljiv ko vi, +tega bi ne bil verjel.”</p> + +<p>Marijan je sprevidel, da bi ga gospod zdravnik<span class="pagenum"><a id="Page_145"></a>[145]</span> +v gradu lehko v zadrego pripravil, ko bi govorico +napeljal na reč, o kteri še mislil ni rad, nikar da bi +moral še govoriti. Zato je menil, da je najbolje, če +mu vse pové.</p> + +<p>Gospod Vencelj je čudé se poslušal Marijanovo +pripovedovanje.</p> + +<p>“Ali pa dobro veste, da je to vse res? Ali se +niste motili?” praša mladenča.</p> + +<p>“Slišal sem nekaj besedi v njunem pogovoru, +pač težko bi bilo, da bi se motil,” odgovori Marijan.</p> + +<p>“Verjetno je verjetno! Mladost je mladost, ne +premisli, je-li mogoče to ali to, ali se da izpeljati ali +ne. Sicer je prav pameten mlad mož, jaz sem ga +precej rad imel, ko sem ga spoznal; ali če je taka, +zdi se tudi meni, da je previsoko pogledal. Svet je že +tak. Človek v vaših letih meni, da se od ljubezni živi, +da za življenje ni druzega treba ko malo srca! Pa +tiho zdaj, tukaj sva, naproti nama gre celo krdelo; +le pamet, le veseli bodite, vse se bo dobro napravilo.”</p> + +<p>Ko se je vozič ustavil pred veliko grajsko lopo, +bližali so se z vrta sem gospodar Benjamin s fajmoštrom, +Manica s starim dosluženim vojakom gospodom +Grašičem in Lovre z zdravnikovo hčerjo. Za +vso družbo pak je repil dolgi učitelj Zmuznè, kteri +je sam sebi tovarševal, ker je iz žalostne skušnje +vedel, da se ne more nikjer v pogovor mešati.</p> + +<p>Po navadnih pozdravilih prime gospodar svojega +prijatelja zdravnika za pod pazduho in ga pelje +proti hiši.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_146"></a>[146]</span></p> + +<p>Marijan si je sicer prej za terdno namenil, da +se bode Manice in Kvasa kolikor moči ogibal in z +druzimi govoril. Ali ko jo videl deklico pred seboj, +s ktero je prve mladostne igre igral, pri kteri kakor +deček sedeval neskrben in vesel, za ktero se je nevedé +kedaj kakor mladenič vnel in srečen bil v tihi +ljubezni, ki si je še skoro sam v svesti ni bil: ko jo +je videl pred seboj, pozabil je očetove besede, in +nekako milo se mu je storilo. Zdaj še le je videl, +da je Manica lepa, da on lepše ne najde.</p> + +<p>Lovreta tedaj še pogledal ni, ko ga je pozdravil.</p> + +<p>“No, Marijan, kaj pa je tebi,” ogovori ga domača +hči, “ali smo se ti kaj zamerili, da te ni več +videti? Bala sem se celó, da nas še danes ne boš +razveselil, vendar smo tako srečni, da te še enkrat +vidimo. Mislili smo, da si zbolel, pa ljudjé so te povsodi +videli, samo na Slemenicah ne.”</p> + +<p>“Tudi na Slemenicah bi me bili videli, ko bi +bil vedel, da ni <em class="gesperrt">nikomur</em> neprijetno, če pridem, da +najdem...”</p> + +<p>“Veš, da si <em class="gesperrt">veliko</em> izgovoril,” pravi Manica +resnobno. “Mene sicer ne moreš tako naglo razžaliti, +vendar opomniti moram na tvoje besede, da si bil v +naši hiši zmerom dobro sprejet. Zatorej ne razumem, +zakaj tako govoriš.”</p> + +<p>“Nič bolj vesel bi ne mogel biti, kakor ko bi +vedel, da me <em class="gesperrt">res</em> ne razumeš. Pa ti bom že še izpovedal +se naravnost, tako da se ne boš mogla izgovarjati +z nevednostjo. Lej! ta v ... je nama že za<span class="pagenum"><a id="Page_147"></a>[147]</span> +petami, rad bi poslušal menda. Tega imam jaz v želodcu. +Pa se bova že zmenila, jaz ti bom govoril +naravnost in menim, da bom tudi od tebe resnico +zvedel.”</p> + +<p>Predzadnje besede so zadevale Kvasa, ki je, kakor +se je videlo, bil v živem razgovoru z Maričko.</p> + +<p>Zdaj še le je Manica sprevidela, da je tudi Marijanu +znano, kar bi bila rada vsaj nekaj časa še +prikrivala pred svetom. Pomislila je, da bi se prav +lehko zgodilo, da bi Marijan ali očetu reč razkril ali +pa z Lovretom kaj opraviti imel, in barva po lepem +licu se jej spremení in oči pobesi v tla. Sklene pri +prvi priliki z Marijanom govoriti.</p> + +<p>Prav sreča je bila, da je bil ravno stotnik Grašič +k Marijanu pristopil in ga s celo vrsto prašanj zamotil, +da ni zapazil spremembe na dekličinem obrazu. +Rad ali nerad zapleten je bil Marijan kmalo v pogovor +od zajcev in lesjakov in celo šolmošter Zmuznè +je ktero vmes zinil, dopovedovaje gospodu stotniku, +ki je marsikaj po svetu skusil, da boljega lovca ga +ni, kakor je Marijan. In kakor je bil ta naš mladi +znanec vajen resnobneje reči hitro obdelati, bil je +tudi zdaj kmalo ves v govoru, pozabljivši “deklice +nezveste” in tekmeca in vseh očetov na svetu, razen +starih zajcev, o kterih je veliko pravil, kako mu jo +je tukaj pa tukaj kteri upeljal kožo in življenje.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_148"></a>[148]</span></p> + +<h2 class="nobreak" id="Trinajsto_poglavje">Trinajsto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Kaj mu je danes sreče tat?</div> + <div class="verse indent0">Zamoril radost kakšen strup?</div> + <div class="verse indent0">Al’ ga prevaril je kak up?</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>M. Valjavec.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Pripovedovavec veče povesti bi se dal primerjati +amerikanskemu volovskemu vozniku, ki ima več voz +zapreženih. Če poganja živino v pervem vozu, zastaja +mu ona v zadnjem in če se povrne k poslednjemu, +zaide spredaj rogata neubogljivost iz tira, tako da +se revež sem ter tje tekaje ves upeha in mu še ne +gre vse po volji. Tako tudi pripovedovavcu zastane +marsikak prizor, ki bi utegnil vsaj za tistega zanimiv +biti, ki se je po izreji ali po lastnih načelih navzel +lepe čednosti, ki jej v navadnem življenji pravijo <em class="gesperrt">natančnost</em>. +Vemo sicer, da se s to krepostjo posebno +baha mogočen sosed nas Slovencev, terdé, da je nektere +rečí še le on do tal pregledal, do dna premislil. +Mi Slovenci pa smo zopet pohlevni možički, ko bi +Pavliha še enkrat na svet prišel, djal bi morda še +več; zato se ne predrznemo svojemu sosedu te samoslave +ometati, naj si je včasi že tudi neljubeznjiv +proti nam. Znano je, da so slabe, grešne lastnosti +nalezljive. Nasproti pa tudi ni niti Platon ni sveti +cerkveni očak Avguštin dokazal — vsaj kolikor je +nam znano — da ne bi tudi dobre lastnosti, tedaj +čednosti in kreposti take navade imele, da bi prehajale +od enega na druzega človeka; temuč človek<span class="pagenum"><a id="Page_149"></a>[149]</span> +ima celo tako malo originalnega na sebi, da vse svoje +djanje in nehanje tako obrača kakor druge vidi. Po +tem bi mi sklepali — ne bomo se pa rotili, da je +ta naša logika prava, da je že tudi med Slovenci +kaj tacih natančnežev.</p> + +<p>Ti pošteni ljudjé bi nas utegnili tedaj pocukati +in reči: “Ti, izobražen gospodar mora po stari dobri +navadi seznaniti tujca z novimi gosti, ki je vpelje v +svojo hišo. Kako je tedaj to, da se nahajajo v tvoji +povesti ljudje in še celo mlada deklica, hči tistega +zdravnika, o kteri ne vemo še več, kakor da je na +svetu.”</p> + +<p>Ko bi se kaj tacega primerilo, in sosebno od +mlajših bralcov se bojimo enakega ometa, ne vemo +druzega boljega izgovora, kakor da rečemo: pisavec +ni od Boga tiste potrebne lastnosti prejel, da bi bil +ob enem istem času na vseh krajih. Ako to osebo +spremlja, mora ono z nimar spustiti; poseganje <em class="gesperrt">nazaj</em> +pa je morda temu ali onemu prijatelju rednega +in pravilnega napredovanja nevšečno. Upati je pa +morda oproščenja, če tu popravimo zamudo, kakor +se ravno da, namreč da predočimo čestitemu bralcu +nove goste po njihovi podobi in po značaji.</p> + +<p>Vencljeva hči, ki je sedela pri obedu zraven +Kvasa in starega gospoda Grašiča, bila je deklica kacih +devetnajst let. Bila je v primeri z Manico majhne postave, +vendar kar se zrasti tiče, ne bi jej bil tudi +zaviden sodnik mogel nobene nepravilnosti očitati. +Malo drobni okrogli obraz z živim očesom je bil zrcalo<span class="pagenum"><a id="Page_150"></a>[150]</span> +vedno veselega srca, kakor je tudi neka gibčnost +in lehkota v vsem njenem obnašanji oznanjala veselo +mlado kri, ki svet in ljudí sodi in pozna le od medene +plati. Njen oče, gospod Vencelj, kakor v svojem +poklicu tako v vseh rečéh praktičen mož, izredil jo +je bil po napačnem načelu, da ženska ne sme več +vedeti, nego kolikor ravno potrebuje kot dobra gospodinja +in da zna v omikani družbi vsaj tako govoriti, +da se jej ne more ničesa očitati. Sicer pa je +skrbel za njo, kakor za svoje oko in nekteri pravijo, +da mož ni bil nikdar bolj pri dobri volji, kakor tačas, +kedar je kdo njegovo ljubljenko pošteno pohvalil. +Ob taki priliki mu je včasi — sosebno če je kaj pil +popred — beseda ušla, da bo srečen, kdor jo bo +imel, da je pa tudi ne bo vsak, ne ta ne oni, v +zakon dobil.</p> + +<p>Gospod Grašič je nekdaj cesarja služil in je bil +tako srečen, da je do stotnika prišel. V sloveči bitvi +pri Lipsiji mu je bil palec na levi roci odstreljen. +Tedaj je imel gospod stotnik tudi veliko srečo, da +je svojega glavarja Koloreda, generala kranjskega +polka Reus-Plauen francoske sablje ubranil, in ta sam +po sebi prav majhen prigodek si je mož v toliko +čast štel, da so njegovi znanci morali poslušati nekterokrat +to staro novico, ponovljeno od prve do zadnje +pike. Po obrazu soditi stotnik ne bi bil imel veliko +čez petdeset let; ali sam je trdil, da mu jih ne manjka +veliko do sedemdeset in gotovo je sam najbolje vedel. +Samo to, da je še vedno z mladimi deklicami<span class="pagenum"><a id="Page_151"></a>[151]</span> +najrajši govoril, vrivalo je nekterim vero, da se staršega +dela kakor je res. Hvale bi bila taka laž morda +zato vredna, ker je nimajo vsi ljudjé, zlasti ker se, +kakor hudobni ljudjé pravijo, ženske rade ravno narobe +lažejo.</p> + +<p>O šolmoštru Zmuznetu, ki je na zadnjem koncu +mize zraven domačega sina sedel, ne vemo druzega +povedati, kakor da je bil dolg koščen mož in mu ni +bilo veliko mari za razgovor, temuč bil je ves živ +in mrtev na slastne jedi in dobro vino, ktere je goltil, +kakor bi nazadnje v svojem življenje jedel. Tega mu +pa ne zamerimo, saj je mož dobro vedel in dobro +znal, da je grajščakov rojstni god samo enkrat v letu +in da mu njegova preljubeznjiva doma druzega ne +privošči leto in dan ko slabo zabeljene močnike režene +moke. Da pa ni nič govoril, zató je imel tudi +veljavne vzroke. Videl je namreč onega malo rejenega +moža z naočniki na nosu, sivimi lasmi in dolgo +rujavo suknjo, ki se mu po domače fajmošter pravi +in ki sedi tik gospodarja na druzem koncu. Pri neki +enaki priložnosti je namreč Zmuznè, misleč da se bo +s tem gospodinji prikupil in ga bo kaj večkrat povabilo +na tolsto obed doletelo, vedno in vedno jedi +hvalil, ki so na mizo romale. Ali fajmošter so tako +siten in hudomušen gospod, da so potem Zmuznetu +medpotoma domú očitali, da je nespodobno jedila +hvaliti, če nas nihče ne vpraša. Zato se je bil že +tačas zagovoril, da bo vprihodnjič molčal in te obljube +se je danes tembolj držal, ker si je mislil: “ni<span class="pagenum"><a id="Page_152"></a>[152]</span> +dobro za človeka, če se fajmoštrom zameri, zakaj +njim so velike oblasti dane za ta in oni svet.”</p> + +<p>Ker družba ni bila velika, bil je razgovor večidel +splošen, sosed ni mogel s sosedom posebne govorice +imeti, da ga ne bi bili vsi slišali. Tudi se je +reč naglo zmenjevala; zdaj so se besede pletle o gospodarstvu +in letošnjem pridelanji, zdaj o vsakdanjih +prigodkih v okrožji. Stotnik je včasi vjel — čeravno +ni imel kake šegave za svojo lepo sosedo na jeziku, +— ktero besedo, na ktero bi se dal ta ali oni zanimljiv +spomin iz vojaškega življenja navezati in razširiti v +daljšo povestico. Zdravnik pa mu je včasi nasprotoval, +zastavljaje mu mala vprašanja, ktera je sicer vojak +vselej razložil, pa so ga vendar bolj ali menj motile +v pripovedovanji.</p> + +<p>Mi bi te pogovore razsnovali bolj na drobno, ali +ker so bili taki, kakoršni se v življenji povsod slišijo, +opustimo je rajši, ker ne vemo ali bi ustregli +vsim bralcem ali ne, sosebno ker so se jih mlaji +ljudje te poštene druščine malo vdeleževali, ktere +imamo povsod najbolj pred očmi in je tudi bralcem +priporočamo.</p> + +<p>Proti dvem popoldne, “ko so bile gostem želje +po jedi in pijači ukrotene,” da po Homerjevo govorimo, +vstali so izza mize razen gospodarja, fajmoštra, +in šolmoštra, ki je vedno kupico v roci vrtel. Gospodinja +je peljala starega stotnika, kteri bi si bil ne +mara drugo druščino rad zbral, na vrt pokazat mu +novo zasajeno nemško zelje in rožmarin, ki raste že<span class="pagenum"><a id="Page_153"></a>[153]</span> +deseto leto. Marijan in Manica, ter Lovre z Maričko, +kteri je bila Kvasova družba nekaj posebno po godi, +napotili so se za gradom navkreber proti razvalini.</p> + +<p>Videti je bilo, da je Marijan nalašč tako oprezoval, +da sta šla Lovre in njegova tovaršica precej +naprej. To je menda Lovre tudi opazil, zakaj postal +je na enkrat nekako tih in ni odgovoril na prašanje, +ki mu ga je Marička ravno zastavila. Ne more se naravnost +reči, da bi bil ravno ljubosumen, kajti poznal +je Manico in jej zaupal, ali obšla ga je vendar neka +čudna čut.</p> + +<p>“Kaj ste tako naglo obmolknili, gospod Kvas?” +praša ga Marička.</p> + +<p>“Saj veste, da se človek včasi kaj spomni in se +tako nehoté zamisli. Upam, da mi boste to razmišljenost +oprostili, da-si ravno vem, da ni lepo, če se +v vaši druščini kaj tacega primeri. Kaj ste me že +prašali?”</p> + +<p>“Sama sem že pozabila. Pa menda vam vendar +niso moje prejšnje besede ta spomin — ki mora kaj +posebnega biti — zbudile? Ali se ne sme vedeti, česa +ste se ravno domislili?”</p> + +<p>Kvas je bil zopet malo v zadregi. Hotel se je +že nekaj malega zlegati. Deklica, ki je va-nj uprla +svoje bistro oko, opazila je menda to in naglo djala: +“O že vidim, da je kaj tacega, česar ne poveste +prav radi. Nečem vas nadlegovati. Zvedela bom pa +že še, da le enkrat vas in vaše dvomljive okoliščine +tanje spoznam. Čakite, koj potem ko pridemo doli v<span class="pagenum"><a id="Page_154"></a>[154]</span> +grad, prijela bom Manico; ona ima oster pogled, gotovo +vas je že spregledala in vem, da sve toliko prijateljici, +da vas bo izdala.”</p> + +<p>“Takó vi vérujete, da imam jaz kake <em class="gesperrt">dvomljive</em> +razmere.”</p> + +<p>“Verujem ravno še ne, ali zdi se mi. Pa vse +pride na beli dan, kar se zgodi. Če pa pravim <em class="gesperrt">dvomljive</em>, +ne smete te besede v slabem pomenu misliti. +Jaz nisem tako učena ko vi, ne znam besedí premišljati, +ampak govorim, kakor mi na jezik pride.”</p> + +<p>Zdaj sta se bila že za grmovjem v ovinku skrila. +Marijan in Manica sta bila toliko zad ostala, da se +nista več videla.</p> + +<p>“Kje sta pač ónadva ostala?” govorí vesela deklica +dalje. — “A naj bosta, kjer hočeta, menda imata +pomenke, kterih midva ne smeva slišati. Zato ju nečeva +motiti. — Zdaj sva na vrhu. Glejte kako lepo +se vidi po deželi. Vidite tam le-ono belo cerkvico na +hribu? Tukaj čez Polesek?”</p> + +<p>“Vidim.”</p> + +<p>“In potem majhno na levo pogledite.”</p> + +<p>“Tam ste vi doma, gospodičina, ne?”</p> + +<p>“Domá pač, ali rojena sem v mestu, tedaj sem +meščanka, če je ravno malo mestnega na meni. Oh +tam pri oni cerkvici so tudi moja mati pokopani. Kaj +bi dala, ko bi bili zdaj tukaj-le med nama ljuba +mamica! Kedar k nam pridete, pokazala vam bom grob.”</p> + +<p>“Ali je že dolgo tega, kar vas je ta britka izguba +zadela?”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_155"></a>[155]</span></p> + +<p>“O komaj osem let sem bila stara. Pa, gospod +Kvas, nič veliko me ne smete izpraševati o tej reči, +sicer bi vam tako zabavo naredila, da bi se začela +jokati.”</p> + +<p>In res se deklici prikaže pol solzice pod bistrim +očescem.</p> + +<p>“Prav trd človek bi moral biti, ki bi vam kaj +tacega zameril, kar blago srce kaže. V tej reči se +solz ne smemo sramovati. Kedaj pa vas smem obiskati?”</p> + +<p>“Veselilo bo očeta in mene, kedar pridete. Jaz +sem vedno domá in oče tudi malokdaj kam gredó, +sosebno zdaj po leti, ko so ljudjé zdravi. Le kmalu +enkrat pridite. Vsaj danes teden, če vam prej ni +ljubó.”</p> + +<p>“Porabil bom to vaše prijazno povabilo, to se +vé, ako vašega gospoda očeta ne nadlegujem.”</p> + +<p>“Lepo vas prosim! Če menite, da na mojo besedo +še ne morete k nam, bodo vas še oče povabili. +Samo potlej pa morate ostati mož beseda. Pozabiti +ne smete; moški radi pozabijo svoje obljube.”</p> + +<p>“Tega pa še vendar iz skušnje ne veste?”</p> + +<p>“Če ravno ne,” odgovorí deklica malo zarudela, +“pa se vendar sliši in bere. Vi morate dokazati, da +ste v tem bolji ko drugi. In kedar pridete, razkazala +vam bom svoj vrt in rože in svoji dve ovčici, moje +največe veselje.”</p> + +<p>“Ali bom dobil kaj iz vašega vrta?”</p> + +<p>“No, to se samo ob sebi razume, da doboste<span class="pagenum"><a id="Page_156"></a>[156]</span> +najlepšo rožo za spomin, če jo boste hoteli vzeti. In +tukaj vam brž aro dam.”</p> + +<p>Rekši utrga divjo rožo z grma in mu jo da. +Lovre bi bil lehko opazil, da se nežna ročica za malo +spoznanje trese, ko ne bi bile njegove misli drugje.</p> + +<p>Prišla sta bila zdaj na majhno porobje, tako da +sta lehko ves hribec razgledala. Precej daleč zdolej +sta na potu stala Marijan in Manica. Kvas je videl +iz Maničinega obnašanja, da Marijana nekaj prosi, +česar mladeneč neče obljubiti. Da-si je Lovre slišal +le nektere besede Marijanovega govora, razvidel je +naglo, kaj govorita in obraz se mu je nekako čudno +spremenil. Strmel je tjekaj doli in vidé, da je Marijan +hitro obrnil se od Manice in sam koračil proti +gradu, pozabil je, da ni sam in djal je pol na glas: +“O nespamet! povedala mu je. Vse je izgubljeno.”</p> + +<p>Marička, ki je nekoliko poznala razmere med +Marijanom in svojo prijateljico, razvidela je zdaj s +tisto žensko ostroumnostjo, ktera je celó mladim, tudi +malo izkušenim deklicam v enacih rečéh lastna, kaj +pomenja Kvasov malo preglasen izrek. Tih vzdihljej +se jej ukrade globoko od srca. Precej pa se umiri +in reče: “Gospod Kvas, ali ne greva zopet nazaj?”</p> + +<p>Glas tega vprašanja pak je bil ves drugačen, +kakor v njeni prejšnji govorici. Lovre je molčé koračil +tik nje po poti navzdol. Tudi njej se ni ljubilo +nove govorice začeti. Morala je precej hitro stopati, +da ga je dohajala. Kaka dva pota ga je opomnila, +da prehitro stopa.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_157"></a>[157]</span></p> + +<p>Kmalu sta bila zopet pri gradu, skoro ob istem +času ko Manica, ki je bila veliko pred njima. Marijan +je hotel iti proti domu, a zdravnik Vencelj ga +je zagledal in vlekel po sili nazaj gori v sobo, kjer +se je zopet zbrala vsa družba.</p> + +<p>Toda mlajši ljudjé so bili vsi nenavadno tihi. +Marijan je slonel na stolu in zdaj pa zdaj jezno pogledal +Kvasa. Gospod Vencelj, ki je morda nekoliko +slutil, kaj je tej spremembi vzrok, pomagal si je +zdaj tako zdaj drugače, da bi se zopet jeziki malo +otajali. Ali kmalu je videl, da mu to tako malo izpod +rok gre, da je celó gospodar opazovaje pogledoval +zdaj svojo hčer, zdaj Marijana.</p> + +<p>Ne vemo, kaj bi bilo konec te situacije, ko ne +bi bila hišina Urša naznanila, da je Kerjavelj odzdolaj +in da hoče po vsi sili z gospodi govoriti.</p> + +<p>“Aha, to je tisti pomorski vojak, ki pripoveduje +da je hudiča presekal?” vpraša gospod Grašič.</p> + +<p>“Tisti, tisti! Le brž naj gori pride; jaz tega +neumneža prav rad slišim,” pravi Vencelj.</p> + +<p>Ko je tudi gospodar potrdil, kar je djal zdravnik, +šla je ženica ven in kmalu potem se vrata počasno +in polagoma odpró in naš smolar se zmuza v sobo. +Kakor ni nič potrkal, tako tudi širocega klobuka ni +snel z glave, ampak debelo je gledal zdaj enega zdaj +druzega in ne vedé, koga bi ogovoril, vedno še vrata +pritiskal, da-si ravno so bila že zaprta.</p> + +<p>“No Kerjavelj, kaj bi pa ti rad?” vpraša ga +gospod Benjamin.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_158"></a>[158]</span></p> + +<p>“Bog daj, da bi vam dobro teknilo, če ste jedli, +— vsem!” pravi Kerjavelj.</p> + +<p>“Je že dobro! Le povedi, kaj si prišel!”</p> + +<p>“Pa odkrij se; kedar prideš med gospodo, ne +smeš imeti klobuka na glavi,” pravi fajmošter.</p> + +<p>Kerjavelj se odkrije in pravi: “Saj res, odkriti +sem se bil pozabil. — Prišel sem povedat, da sem +v hosti videl dve čudni živali. Dopoldne sem smolo +bral po smrečji. Še košek sem bil doma pustil, prav +pozabljivši sem ga bil pustil, in moral sem si narediti +kozico iz brezovega lubja. Komaj pol sem je bil nadrgnil +tam pri tisti debeli smreki v Kavki, kjer imajo +vrane vsako pomlad mlade. In kaj sem zagledal? Dve +zveri ste obirali gabrovo zelenje komaj tako daleč, +kakor tista moja puška streli, ki sem jo ono leto, +ko je bila tista suša, od ciganov kupil. — Pa veste +kaj, ljudje božji, ne morem lehko praviti, ker odavi +si nisem nič skuhal. Tako mi je nekaj grčavo po +grlu, — ko bi mi hoteli pol glažka tacega vina +privoščiti, kakor ga imate ondukaj, da bi ga popil. +Bodem pa molil za-nj.”</p> + +<p>Ko so se stari in mladi na to prošnjo, ki se +po Kerjavljevi misli že sama ob sebi lehko razume, +— glasno zasmejali, postane malo srdit in za dlako +je manjkalo, da ni debelo po tleh pljunil in obrnil +se. Ali ta srditost ga naglo neha, ko vidi, da je +grajski gospod vzel prazno kupo in jo do vrha natočil.</p> + +<p>Poželjivo zvrne pijačo v sé do zadnje kaplje,<span class="pagenum"><a id="Page_159"></a>[159]</span> +odpre potem usta in z nekim nepopisljivim glasom +na znanje da, kako slasten požirek je bil to.</p> + +<p>“Bog vam daj zdravje, da bi še le čez dolgo časa +pomrli. Dobro je bilo, tri ure pred smrtjo bi tako pil.”</p> + +<p>“No, zdaj pa povedi na dalje, kakošne živali +si videl?” vpraša Vencelj.</p> + +<p>“Kdo je djal, da so živali? Zveri so, zveri +pravim! Ne vem če so sloni ali so levi ali kakova +druga divja teleta. To pa vem, da medvedje niso, +ni volcjé ne, še lesice ne!” odgovorí Kerjavelj.</p> + +<p>“Naj bodo pa zveri, samo povedi, kakošne so.”</p> + +<p>“I kakošne! štirinogate, rogate, kosmate, tolike +kakor kozé, pa vendar niso koze. Repa nimajo, pa +vendar ne vem; zdí se mi, da repa nisem videl. Divji +ste pa, saj ste tako dirjali čez goščo, ko svetega +Elija voz po oblacih, ko sem malo zateptal nad njima. +Pa ste vendar tudi malo krotki, zakaj precej potlej +sem ju videl vrh hriba. Zató bi jaz djal, da puške +vzamete, pa vstrelite kleka divjega. Ko bi mesa ne +hteli jesti, i nu, jaz bi ga prav rad vzel in za zimo +posušil.”</p> + +<p>“Ali je pa tudi res, kar praviš. Ali niso bile +kake domače koze?” vpraša gospodar.</p> + +<p>“Ne, kozi pa že niste bili. Saj ju je tudi Obrščak +videl, kako ste šli mimo njegovega kozolca davi +ob petih, potlej Matevžek ju je pod Obrhkom srečal +in deseti brat ju je tudi ogledoval. Mrtinek je trdil, +da ste divji kozi, ki iz hribov pridete. Jaz pa pravim, +da ni res, zakaj o divjih kozah nisem slišal nikjer,<span class="pagenum"><a id="Page_160"></a>[160]</span> +še tačas ne, ko sem bil pomorski vojak. Druga zver +je to.”</p> + +<p>Stotnik in zdravnik sta djala, da naj bi se šlo +malo pogledat.</p> + +<p>“Divje koze pridejo večkrat s pomladi ali jeseni. +Pred dvema leti sem eno jaz sam ubil. Ni jih težko +zalezti, ker so večidel mladiči, ki se v dolino upajo,” +rekel je gospodar.</p> + +<p>“Haló! le po orodje. Saj imamo dva mlada junaka, +ki imata urne roke in dobre oči. Sosebno vi +Marijan, poznate vse kote po hosti. Vi nas boste +razstavili.”</p> + +<p>“Danes se mi nič kaj ne ljubi,” odgovorí Marijan.</p> + +<p>“Ohe! Ali vas ni sram take besede!” vpije stotnik. +“Ko sem bil jaz v vaših letih, ljubilo se mi je vse. +Nobena noč ni bila tako temna, in nobena deklica +taka, da jej ne bi bil kadet Grašič znan — gospodičini +tu mi bodo že dovolile, da se malo pohvalim.”</p> + +<p>“Če gredó vsi drugi,” djal je Marijan ter nekako +s strani pogledal Lovreta, “grem tudi jaz.”</p> + +<p>“Saj bodo še gospod fajmošter šli z nami,” pravi +gospod Vencelj.</p> + +<p>“Meni se ne spodobi morilnega orodja nositi +okrog,” odgovori stari mož.</p> + +<p>“Bog je živali zato vstvaril, da so človeku na +korist. Zato je vsak sme za potrebo pobijati. Ko bi +jaz bolj sveto pismo iz glave znal in življenje svetnikov, +dokazal bi vam, gospod fajmošter, da so dostikrat +sveti možje morilno orožje nosili. Sveti Hubert,<span class="pagenum"><a id="Page_161"></a>[161]</span> +svet Florijan, svet Juri in vedigabog kako se jim še +pravi,” reče stotnik.</p> + +<p>“Oni so imeli drugi poklic in jaz imam druzega,” +odgovori fajmošter ter vstane.</p> + +<p>Gospodar je bil med tem več pušek prinesel in, ko +si je vsak eno izbral, vzel je po ponudbi še Zmuznè +eno dolgocevko, da-si ravno se je videlo že na tem, +kako jo je prijel, da ni še nikdar kaj enacega v +roci imel. Fajmošter se poslovi.</p> + +<p>Zdaj Kerjavelj za korak naprej stopi in pravi: +“Gospod grajski! ko bi kaj smolnjaka za kolo potrebovali, +zdaj imam prav dobrega. Tak je ko olje, kakor +laneno olje; ni zgoščen niti ne vodén. In vam ga +dam prav po ceni, zato ko ste vi, krajcar bom odmeknil +pri dveh funtih.”</p> + +<p>“Le k hlapcu pojdi za take reči. — Tukaj imaš +za pot.”</p> + +<p>In petica zgine v Kerjavljevem žepu.</p> + +<p>“Gospod grajski! ko bi jaz smel ono posekano +javorjevo hlod, ki v Kavki leži, domu vzeti? Vidite, +žlica se mi je strla, nimam s čim jesti, rad bi si +drugo zdolbel.”</p> + +<p>“Žlice ne boš iz cele golí delal! Le pojdi doli +k Urši, pa naj ti da eno žlico.”</p> + +<p>“Bog vam daj zdravje! Pa gospod grajski, ko +bi smel jaz svojo molzaro kozo po vaši senožeti ob +gozdeku včasi malo popasti; zdaj mi še latovice mleka +ne da, ki nima dobre poklaje.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_162"></a>[162]</span></p> + +<p>“Po senožeti bomo kosili. Pasel boš jeseni! Le +pojdi, zdaj si že opravil.”</p> + +<p>“Gospod grajski, ko bi” — —</p> + +<p>“Le pojdi, le pojdi! Zdaj ne utegnemo.”</p> + +<p>S tem mu je gospodar prestrigel celo réd prošinj, +ki se je je bil Kerjavelj namislil govoriti. Zató +je po stopnicah gredé godrnjal nad vražjo gospodo, +ki je tako skoporita, da še ene koze ne pusti napasti +in ne dá ene javorjeve golí, ktera bi se <em class="gesperrt">dobro</em> prodala, +in še celo človeku ne privošči, da bi vse izgovoril. +In ko je medpotoma to premišljal, vskliknil +je: “O Kerjavljc! o ti sami zlodej ti, o ti živi nepridiprav +ti! Zakaj si govoril o javorjevi hlodi? Ko +bi bil jezik za zobmi držal, kaj bi je ne bil lehko +skrivaj pofulil in unesel in ukradel? Kaj bi bil kdo +vedel ka-li? Nihče bi ne bil vedel, da si jo ti! Še +deseti brat ne bi bil vedel! Saj pravim, moja pamet +je taka, ko moje koze rep. Zmerom je zadej, če se +prav koza trikrat obrne. Ti nepridiprav ti!”</p> + +<p>Pobitega srca je bil Kerjavelj zarad javorjeve +golí tako dolgo, dokler ni petico zapil pri Obrščaku, +kjer je našel tudi strica Dolfa, kteri se je s svojim +bratom Benjaminom tako malo razumel, da je na njegovega +godú dan rajši v krčmi kakor doma vezoval se.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_163"></a>[163]</span></p> + +<h2 class="nobreak" id="Stirnajsto_poglavje">Štirnajsto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Me vpraša, — — —</div> + <div class="verse indent0">Zakaj več za-nj ne maram,</div> + <div class="verse indent0">Zakaj več on ni moj?</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>M. Vilhar.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>O ti veliki Šekspir, mož modrosti in spoznanja, +kterega pritlikavci dolžé, da je božjo vrednost na +človeku preveč v ničevo deval, kako modro besedo +si ti zinil, ko si djal, da je tista uboga stvar, ki po dveh +nogah hodi in se človek imenuje, včasi najneumniša +na tej božji zemlji. Kaj ne da nisi ni v spanji mislil, +da bode čez tristo let priplazil se k tvoji velikosti +eden iz dežele Ilirije, ki je bila tebi tako mitično +daleč, kakor priprostemu slovenskemu dedu neznana +srečna <em class="gesperrt">Olentova</em> dežél, prašaje te: “Kaj ne, ko si +ono besedo izrekel, bili so ti posebno zaljubljeni ljudjé +na mislih.”</p> + +<p>Ali! gotovo si imel te vrste ljudi pred očmi. +Zakaj, ali niso ravno reveži ti najbolj vrtoglavi? Ali ne +sanjarijo, da zdaj nebesa zdaj pekel v srcu nosijo? +Ali ne trdijo, da se jim je v srcu vnel in razpalil +tak požar,</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Da ne mogó vgasíti</div> + <div class="verse indent0">Potoci vse ga zemlje,</div> + <div class="verse indent0">Deževje vsega neba</div> + <div class="verse indent0">In vse široko morje.</div> + </div> +</div> +</div> + +<p>Ali si ne domišljajo, da imajo “kragulja” v sebi, +da imajo globoke “srčne rane,” ktere ne ozdravi sam<span class="pagenum"><a id="Page_164"></a>[164]</span> +Eskulap, ali da po krščansko govorim, kterim ne vesta +zdravil še sveti Kozma in Damijan ne? Gotovo si te +ljudi mislil, ljubi moj “velikan učenosti,” saj ti je +bilo gotovo znano, da si taki ubožčeki želé včasi najabotneje +reči, postavim perotníce in krila, da bi kakor +Dedal leteli po zraku do druzega svojega srcá; +da si voščijo zdaj večnosti, zdaj kolnejo in roté se +nad počasnim tirom tiste nevidljive abstraktnosti, ki +jej pravijo <em class="gesperrt">čas</em>; da priletni razumni možaki po otročje +šepetajo in besedujejo in se prav po golobje obnašajo.</p> + +<p>Lehko si tedaj misliš, ti velikan, kako srečni +smo mi Slovenci, da imamo med malim številom svojih +filozofov take mislece, ki nam z jasno in učeno +modrostjo dokazujejo, kako norostno, neslovensko, da +celó kužljivo je tako djanje in nehanje. Ne vem sicer, +kaj bi ti rekel, ko bi bil slišal poštenega možá, ki +mi je misel izgovoril, da se mu tovorni osel, ki s +svojo težko krošnjo potrpljivo kobacá čez brv in se +za težko palico, ktera mu udriha krotovice na pošev +po životu, samo toliko zmeni, da malo zamiga z dolzimi +ušesi. Zanimljivo bi pa morda bilo za-te in za-me, +ko bi ta štirinogati mož, — če je res tak modroslovec +in ne neumen, kakor hudobni svet hoče vedeti, +— ko bi ta mož ljudém spregovoril in bi jim naravnost +svoje misli o zaljubljencih povedal. Mogoče +je, da bi potlej vseh nevernih Tomažev pri nas Slovencih +in pri druzih rodovih popolnoma zmanjkalo, da bi +svet vse “neslano objemčkanje in popevčkanje” popustil +in da bi pesniki po nasvetu slavnega moža samo<span class="pagenum"><a id="Page_165"></a>[165]</span> +zdrave in jedernate pesmi peli, postavim: “kak prideluje +se krompir najbolji.”</p> + +<p>Pa stoj, pero moje! Kam si zabredlo! Ni dobro +biti tako odkritega srcá. Izprašuj vest in spoznalo +bodeš, da se ti je bati zamere pri mladih lepoticah, +pesnikih in še pri druzih možéh, kteri bodo hudo +čez te šli in te zabavljivo, hudobno in celo umazano +dete po lehkovernem svetu razvpili. Tega se pa varuj, +zakaj iz skušnje veš, kako neradi nekteri odpusté, +če se jim malo po robu staviš. Oporekovati +lastno besedo ni moško. Edini pot, po kterem se še +pošteno izkoplješ iz te zadrege, morda je ta, da naravnost +poveš, da ti še “na kraj pameti” ni bilo, koga +razžaliti, temuč da si čenčalo le zato, ker ti je v tem +poglavji nekaj glav zaznamovane zaljubljene vrste narisati, +kaj so pametnega in — naj ti bo še enkrat +dovoljeno pregrešno ziniti — nespametnega govorili +in počeli.</p> + +<p>Lovci — s kterimi je po dolgi prošnji smel tudi +Lovretov učenec Balček iti — skrili so se bili že +med grmovjem nad Poleskom, ko ste Manica in Vencljeva +hči šetali se po potu od Slemenic proti travniku. +Obema ni bil jeziček nič posebno uren, kajti +razgovor je večkrat obvisel. Obe ste menda imeli veliko +premišljati. Videlo se je, kakor da bi vsaka izmed +nju rada zaupala prijateljici kaj jej je na srcu, pa +bilo je obéh sram začeti.</p> + +<p>Saj ste si imeli obe veliko povedati. Danes se +je prigodilo marsikaj, kar je obema misli nekaj zasuknilo.<span class="pagenum"><a id="Page_166"></a>[166]</span> +Marička je danes sprevidela — zakaj ne bi +naravnost povedali — da jej je bilo začelo nekaj +prav skrivaj globoko doli v mladem srčicu tleti, česar +gotovo ona prva ne bi bila živi duši razkrila. Ob +pravem času pak jo je ozdravilo spoznanje, da je +zaželena reč za-njo nedosegljiva, ker se ne bliža njej +ampak prijateljici. Hotelo se je sicer v mladi, <em class="gesperrt">človeški</em> +krvi deklici nekaj tacega kakor zavist vzdigovati, +toda bila je preblazega srcá, zmagala je +boljša stran in privoščila je namišljeno srečo prijateljici +prav srčno.</p> + +<p>Manica pa je sreče v tem hipu prav malo čutila. +Danes je govorila z Marijanom. Kako neprijazno jej +je mladenič, kteremu ni nikdar ljubezni obetala, očital +nezvestobo! In kako sirovo se je rotil nad Lovretom +proti njej; kake priimke je dajal <em class="gesperrt">njemu</em>, ki je bil +po Maničinem prepričanji kot človek toliko bolji, toliko +viši od njega. In vse to ga je morala poslušati +samo zato, ker je — Bog vedi kako — vedel skrivnost, +ktero bi bila rada še nekaj časa skrivala. Prosila +ga je za Boga, naj vsaj molči, naj bode toliko +blagodušen, in naj ne vnesreči nje in Lovreta. Pač +je Marijanu prišla solza v oko, ali ta solza je bila +bolj znamenje jeze in žalosti, da ga ljubljena deklica +ne mara, da njega zaničuje in ljubi človeka, ki jej +celó lastnega domovja ne more ponuditi. Rotil se je, +da ga iz hiše spravi in — sama ni vedela kaj še! +Bala se je zdaj, da bode že danes očetu vse razodel<span class="pagenum"><a id="Page_167"></a>[167]</span> +in kdo se bode po tem tacem čudil, da je govorica +med deklicama vedno zastajala.</p> + +<p>Prišli ste bili do lipe na travniku in se vsedli +na klop.</p> + +<p>“Manica,” — djala je zdravnikova hči — “jaz +te imam malo okregati. Ti me nimaš čisto nič rada. +Glej tako si žalostna, da se mi smiliš, če te pogledam, +in še ne poveš mi, kaj ti je. Dolgo sem čakala, +zdaj pa ko vidim, da nečeš sama povedati, moram +jaz začeti. Naravnost ti povem, meni ni nobene sile, +ali ko bi bila na tvojem mestu, zdi se mi, da bi bila +popolnoma srečna.”</p> + +<p>“Ali se res tako malo znam premagovati, da že +vsak vidi in vé!” djala je Manica.</p> + +<p>“Ti! To bi me pa vendar lehko razžalilo in +tako bi ti zamerila, da me ne bi nikdar več bilo k +vam, ko bi le mogla. Kaj vsak vé, če jaz vem? Povej +mi naravnost, kaj ne, da imaš rada gospoda +učenika in ne Marijana, kakor ljudjé pravijo?”</p> + +<p>Za odgovor se Manica nasloni prijateljici na +ramo in šepeče: “Marička, če že veš, prosim te, nikar +ne pravi nikomur, tudi svojemu očetu ne. Jaz +bi bila povedala tebi, ko bi bila le komu. Mislila +sem, da vem jaz sama in on. Pa vse se je menda +proti meni zagovorilo. Da bi le sama <em class="gesperrt">ti</em> vedela in +nihče drugi, kako vesela bi bila, ko bi imela razun +njega še enega človeka moje enakosti, postavim tebe, +ljuba moja, da bi govorili o moji sreči. Ali zdaj vé +že nekdo, ki bi eden najzadnjih imel vedeti.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_168"></a>[168]</span></p> + +<p>Marički je bilo to vse še nekako novo. Zarudela +je v lice in se veselo nasmehnila. “Ti, Manica,” — +pravi — “ali se mora o tacih rečéh tako <em class="gesperrt">žalostno</em> +govoriti. Jaz bi pa plesala in vesela bila na tvojem +mestu. Naj počnó drugi, kar hočejo, naj vedó, kar +hočejo! Če te kdo praša, saj ni da bi mu morala +povedati, poženi ga in reci, kaj ti mar. Kako me +more kdo siliti, da bi povedala, kaj mi je v srcu, +če nečem.”</p> + +<p>“Ti ne veš — —”</p> + +<p>“Nič, nič! Že vem, če hočeš, molčala bom tako +ko ta kamen, še sama si ne bom upala vedeti. Da +bi očetu to pravila, to še mogoče ni, in komu druzemu +ne bi mogla kaj tacega govoriti. Skoro sem +tako neumna, da bi me bilo sram, in ko bi morala, +res ne vém, kako bi govorila. Samo tebi bi lehko +povedala, da, tebi pa naši gospodinji Lizi. — Kaj +meniš, kako sem jaz zvedela?”</p> + +<p>“Ali ti je Lovre sam povedal?”</p> + +<p>“O ne, on ne pové nič. Sosebno danes je bil +tako molčeč, da se mi je včasi čudno zdelo. Glej, +zakaj mi nisi popred povedala, da bi mu ne bila +toliko prizadela, ko bi bila vedela, da mu le ti po +glavi greš. Pa vendar sem ga pripela tako, da mi +je moral obljubiti, da pride ón teden enkrat k nam. +Tačas mu bom pa malo ponagajala s teboj, če smem. +On mi ni nič povedal, ali prav na zadnje sem ga +sama spregledala, kaj je prav za prav. — Pa popred<span class="pagenum"><a id="Page_169"></a>[169]</span> +si rekla, da o tem nekdo vé, ki bi ne imel vedeti. +Kdo je to?”</p> + +<p>“Marijan!” pravi Manica.</p> + +<p>“No, prava reč! To ni vse nič. Jaz ne vem, +zakaj bi se zató žalostila. Če ga ne maraš, pa ga +ne maraš, kaj ti more?”</p> + +<p>“Veliko žalosti mi lehko stori. On je prav svoj +človek, včasi se pokaže, kakor bi imel nekaj dobrega +srca in zató sem ga jaz rada imela, da-si bi ga ljubiti +nikdar ne bila mogla; včasi je pa zopet trmast +in ves predrugačen. Danes je nalašč prilike iskal, da +sva govorila. Morala sem čudna očitanja slišati od +njega, ki mu nisem nikdar nič obetala. Bil je ves +divji in rotil se je, da hoče Lovreta spraviti iz naše +hiše, predno bo en teden, rekši da bo očetu povedal +vse. Jaz sem mu naravnost povedala, da ga +zdaj res ne ljubim, pa vsaj spoštujem, če pa to +stori, bodem ga zaničevala. Da, na zadnje sem ga +za Boga prosila, naj bo tiho, pa obljubiti mi ni +hotel in sama si videla lehko, da me je pustil samo +in je šel. Kakošna imena je Lovretu dajal, tega ti +ne morem praviti, vsaka beseda pa me je globoko +in ostro zbodla.”</p> + +<p>“Kaj pa je, če očetu pové, saj mu ne bodo +verjeli, prej da tebe prašajo. Ti pa lehko rečeš, da +ni nič, saj taka majhna laž — —”</p> + +<p>“To ni tako, ljuba moja! Slišala sem ondan pogovor +med materjo in očetom in vem, da že sami +malo slutijo. Bog vé, kako so na to misel prišli.<span class="pagenum"><a id="Page_170"></a>[170]</span> +Prav lehko bodo verjeli, sosebno če jim Marijan pové. +On je nekdaj razgovor med nama slišal, za gotovo +vé in jaz mu tudi nisem mogla tajiti. — Sicer bi pa +tudi ne mogla legati, zlasti svojim staršem ne.”</p> + +<p>“E saj ne bo povedal. Jaz ga nikdar več ne +pogledam, če to stori.”</p> + +<p>“Menila sem včasi, da moj oče drugače mislijo +o tacih rečéh. Zdaj pa vem, da bo moral, če zvedó, +Lovre našo hišo zapustiti. Jaz bi ga pa ne mogla +pozabiti in nesrečna bi bila, prav nesrečna. Včasi +sem si več moči zaupala, zdaj pa, ko mi nekaj +pravi, da — —” Manica ni mogla izgovoriti. Solze +so jej prišle v oči, objela je prijateljico in tiho jokala.</p> + +<p>Znano je, da so ženske mehkejega čuta, in da +ni posebno težko pripraviti je do grenke kapljice, ki, +znamenje veselja ali še raje — žalosti, izvira iz zrcala +človeškega srca, iz očesa. Zató tudi Marička, +vidé prijateljico jokati, ni mogla dolgo zadrževati solzice +na trepalnici.</p> + +<p>Obé deklici ste sedeli potem precej časa tiho, +le zdaj pa zdaj je Marička kaj prašala, da bi govorico +na druge reči napeljala, toda tudi njej se je +videlo, da besedí zmanjkuje.</p> + +<p>Manica je v misli zadolbena zrla proti oblakom, +ki so se trgali in vlekli proti gozdu. Visoko gori nad +deklicama je nesel kragulj pišče, v vasi uplenjeno, +svojim mladičem.</p> + +<p>“Ali vidiš kragulja?” vpraša Manica.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_171"></a>[171]</span></p> + +<p>“In pišče! Uboga živalca, kako vpije, ko bo +moralo umreti,” odgovorí prijateljica.</p> + +<p>“Če žival kaj misli, gotovo se temu piščetu zdaj +zdi, kakor da bi ž njim vred bilo vsega sveta konec.”</p> + +<p>“Kako ti taka čudna misel v glavo pride?”</p> + +<p>“Res je morda čudna, pa ravno ta me je potolažila +nekako v tem hipu. Mislim si, če mora že +ta živalca tako gorjé dočakati, kakor je smrt v +mladosti, zakaj bi potem druga božja stvar ne nosila +svojega bremena. Bog je pravičen, razdelil je gorjé +med vse svoje stvarjenje. Zató se tudi jaz ne smem +braniti, če mi pride kaj, česar bi se rada ognila.”</p> + +<p>“Lepo te prosim, ne govori tako čudno! Kako +te more tolažiti, če vidiš še drugej gorje, kakor ti +praviš. Meni se pa živalca prav smili. Na zadnje bi +bila ti vesela, ko bi še jaz imela nesrečo.”</p> + +<p>“Vesela ne, ali ravno ker te rada imam, pozabila +bi sebe — —”</p> + +<p>“Beži, beži, kaj bove o tacih rečéh govorili, +saj hvala Bogu do zdaj ni niti tebi niti meni sile nobene. +Le iz glave si izbij take reči. Jaz pravim, da bo +Marijan vendar toliko moški, da ne bo ničesa govoril +in drugo se bo počasi vse na dobro obrnilo. Če ga +imaš rada, gospoda Kvasa, moraš misliti, da si srečna. +Vredna si ti njega in on tebe.”</p> + +<p>Med tem je bil kragulj s svojim plenom, ki je +bil deklicama nove snovi za kratek razgovor dal, preplul +poljano in se vsedel sredi gozda na visoko smreko.</p> + +<p>Pol streljaja daleč je stal Lovre na stališču,<span class="pagenum"><a id="Page_172"></a>[172]</span> +ktero so mu bili lovci odločili. Puško je nerodno +in malomarno imel ob sebi naslonjeno in ne da bi +bil pazil po gošči in potih, kod pride zverjad, zrl +je v tla. Tovarši njegovi so se bili razkropili daleč +okrog, bil je sam. Da mu je bilo za lov vsega sveta +danes malo mar, razume se lehko, kajti ravno prej mu +je na strani Marijan nekako jezen rekel, naj ga drevi +vrh Skal na koncu gozda počaka. Kaj mu je imel +povedati, to mu ni bilo čisto neznano. Rad bi bil +nekaj dal, da mu ne bi bilo treba sniti se ž njim; +na drugi strani pak si je zopet mislil, da nikakor +ne bi bilo moško, ko ne bi besede dopolnil, da mu je +skoro dolžen nekega odgovora, opravičenja.</p> + +<p>Zdelo se mu je, da že predolgo tukaj stoji — +zastonj in po nepotrebnem. Rad bi bil popred še z +Manico govoril, predno z Marijanom, zato ga je +vleklo, da bi bil svoje mesto popustil in domú šel. Ali +zopet ni vedel, kako bi se izgovoril potem, če ga +vprašajo, zakaj ni druzih počakal. Ni bilo torej druzega +kakor ostati na odločenem stališču.</p> + +<p>Frfetanje kraguljevo v njegovem obližji ga je +predramilo. Nehoté je vzdignil puško in strelil. Kragulj +je sfrfolel po vejah na tla.</p> + +<p>Drugi lovci so čuli strel in kmalo je slišal Lovre +od več strani klicaje, ki so se mu bližali.</p> + +<p>“Ali je morto!” vpil je gospod stotnik, ki je +prvi pripehal iz gošče. Z druge strani so prilomastili +gospod Benjamin, Vencelj in Marijan.</p> + +<p>“Samo kragulja sem ubil,” odgovorí Lovre, ki<span class="pagenum"><a id="Page_173"></a>[173]</span> +je zdaj še le sprevidel, da ni prav storil, ker je +lovce premotil, da so menili, da je divjo kozo streljal.</p> + +<p>“Zakaj niste pustili vraga pri miru?” pravi gospodar. +— “Psi bi bili vsak čas na pravi sled prišli +in imeli bi bili morda kaj več domú nesti, kakor +tega tiča.”</p> + +<p>“Nič ne dé” — odgovorí zdravnik Vencelj, ki +se je bil menda že tudi naveličal zastonj stati. — +“Tvoji psi niso vredni, da jim jesti daješ. Zmerom +so okoli človeka, samo na sledu ne.”</p> + +<p>“Ali nas je pa oni človek osleparil?” pravi stotnik.</p> + +<p>“Preneumen je zato!” reče Vencelj.</p> + +<p>“Saj so nekteri tudi za lov preneumni, bolj ko +za druge reči,” pravi Marijan in po strani nekako zaničljivo +pogleda Lovreta.</p> + +<p>Poslednjega je kri zalila, hotel je tudi pikro +odgovoriti, pa v tem hipu je počila puška precej visoko +vrh hriba.</p> + +<p>“To je Zmuznè!” reče Vencelj.</p> + +<p>“Slepa kura najprva zrno vjame,” pristavi stotnik.</p> + +<p>Ne dolgo potem prisopiha Zmuznè preplašen in +krvavega lica puško za seboj vlekoč.</p> + +<p>“Tukaj náte vraga namalanega — nikdar nisem +streljal, nikdar ne bom,” pravi šolmošter jezen ter +vrže puško ob tla.</p> + +<p>“Kaj vam je, da ste krvavi po licu?” vpraša +ga Benjamin.</p> + +<p>“Divja koza ga je brcnila,” pravi Marijan, +smejé se.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_174"></a>[174]</span></p> + +<p>“Da bi bila tebe in tvoj jezik!” — odgovorí šolmošter +in hoče oditi.</p> + +<p>“Počakajte no, nate, pa se obrišite in povejte, +kaj in kako ste streljali.”</p> + +<p>“Kakor sem druge videl, kar živim! Ali udarila +me je puška s kopitom, da me bolj bolí kakor zver, +če sem jo ravno v bedra zadel.”</p> + +<p>“Kaj ste kozo videli?”</p> + +<p>“To je da, če sem jo streljal, prav od blizo. +Dve ste bili, eno sem tako, da ne pojde deset stopinj +z mesta. Ko bi me le tako ne bolelo!”</p> + +<p>“Morda sem vam dal tako puško, da je bila že +nabita in je strel v cevi zarujavel, vi ste pa še v +drugič natlačili. Sicer moje puške ne udarjajo. Pa +se vam bo že zacelilo, zmijete se pa bo dobro, zdaj +pojmo gledat. Če je žival obstreljena, psom pokažemo +sled in pred večerom bomo obé imeli. Ali veste, +da ste dve?”</p> + +<p>“Dobro sem ju videl, kakor vas zdaj-le vidim, +gospod grajščak,” djal je šolmošter Zmuznè in si lice +brisal.</p> + +<p>Našli so res krvave slede in nekaj odstreljene +dlake. Koj potem so izvohali psi v gošči onemoglo +zver. Bil je mladič. Sklepali so možjé, da bi se lehko +tudi še druga dobila. Toda psi so bili danes tako +leni, da so vedno sled izgubljali. Tedaj se cela tovaršija +z enim plenom napoti domú, ker se je že +večer bližal.</p> + +<p>Marijan ni hotel iti na Slemenice nazaj. Djal je,<span class="pagenum"><a id="Page_175"></a>[175]</span> +da hoče še po hosti pregledati. Predno pa je družbo +popustil, ozrl se je proti Lovretu in mu djal tiho: +“Drevi, ko solnce zajde, pridi vrh Skal.”</p> + +<p>Lovre pomigne. Vsi odidejo. Solnce je bilo že +precej nizko. Lovre je tedaj začel misliti medpotoma, +da pač ni vredno hoditi domú in kmalo zopet isto +pot nazaj.</p> + +<p>“Gospodje, jaz bi skoro tudi še veselje imel v +hosti ostati. Morda ravno mene sreča čaka” djal je.</p> + +<p>“Kakor vam je ljubo” — odgovori gospodar — +“če ostanete bosta z Marijanom vsaj dva, vama bode +krajši čas. Drevi pa se podvizajte o pravem času +domú in še Marijana pripeljite.”</p> + +<p>“Pa varujte se prepirov!” zašepta Vencelj in +zamežika.</p> + +<p>Lovre ga debelo pogleda. Ali kaj vé ali sluti? +Ni mogoče, to je menda govoril brez misli.</p> + +<p>Krene jo berž, ko pride lovcem izpred oči proti +Skalam. Tu je bilo veliko porobje med vasjó in hosto. +Proti zahodu je viselo strmo pečevje, preraseno z +leščevjem in trnjem, proti vzhodu pak je bila tjekaj +do meje peščena zemlja, po kteri je redko med brinjem +in kotanjami rasla starikova resa.</p> + +<p>Tik roba se vleže Lovre na tla, prislonivši svojo +nenabito puško ob kamen. Ravno se je mesec, velik +in bled, vzdigaval v vzhodu. Bolj sentimentalen zaljubljenec, +kakor je bil Lovre Kvas, bil bi gotovo +glasen monolog na-nj govoril in ubogi svetilnici na +nebu dajal oči, sluh in pamet, pozabivši, da luno<span class="pagenum"><a id="Page_176"></a>[176]</span> +pač malo skrbi za nas črve, ki lazimo po tej zemlji +in menimo da presegamo vesoljnost! Kvasu pa je bila +luna zdaj malo mar. Imel je druge reči v glavi.</p> + +<p>Da-si je skoro želel, da Marijana ne bi bilo lesem, +vendar ga je težko čakal, ker si ni mogel misliti, +kako se bosta pogovorila, sosebno na tako samotnem +kraji. Enkrat mu je misel prišla, da bi se +morda hotel bíti ž njim. Ali ta misel se mu je zdela +preneumna. Moral bi biti ta Marijan bolj romantičnega +duha, da bi mu kaj enacega na um prišlo. Ko +bi bil vedel, da je mladenič veliko tistih romanov +bral, ktere Cervantes v Don Kišotu šiba, zdelo bi +se mu bilo še mogoče, a tako mu še zaupal ni, da +bi vedel, kaj je tista nespametna sodba, ki jej svet +<em class="gesperrt">dvoboj</em> pravi. Zastavil si je tudi prašanje, kako bi +ravnal, ko bi se mu res kaj tacega pripetilo. Čutil +je, da bi bil hudoben duh v njem skoro pripraven. +Ali pamet, sodnica za dilemo <em class="gesperrt">da</em> ali <em class="gesperrt">ne</em>, razločila +je naravnost za poslednje. Naj bi tako ali tako reč +iztekla, <em class="gesperrt">ona</em> in svet bi bila za-nj izgubljena. In +vendar je njo še le spoznal, svet se mu je še le +odpiral, kako bi ga mogel izgubiti z lehko prej, +predno je izpraznil namenjeno mu kupo — bodi-si +sladkega veselja ali bridke toge. — Ko se je tacih +misli zavedel, moral se je glasno zasmejati. Ob enem +pak je čutil, da se ga je nekdo s palico njegove +noge doteknil. Bil je deseti brat. “No, no! Pečena +mačka! Tako vesel? Pa tukaj? kaj si znašel morda, +da so gori v le-tej réti (kaže na luno) tudi neumni<span class="pagenum"><a id="Page_177"></a>[177]</span> +zaljubljenci in to te je tako razveselilo, da se ti je +pečica potresla?”</p> + +<p>“Nič tacega nisem znašel, Mrtin! Kje si pa bil? +kako da tod domú hodiš?”</p> + +<p>“Ti prijatelj, vprašal bi te jaz lehko, kje je +moj dom? Poprašal bi te tudi lehko, kaj tukaj delaš. +Ali vsega tega nočem, ker sem vesel, da sem te +enkrat slišal, kako se smeješ. Prav je tako, vesel +mora človek biti in poskočen. Zató te rajši vidim, da si +enkrat vesel, kakor da bi tri zime snega ne bilo in +čevljev ne treba. Sicer imaš vedno navado, da delaš +obraz na kislo, kakor tisti ubožni oče, ki zadnjo +plesnjevo skorjo med svoje tri paglavce razdeli, sam +pa luknjo tobaka pokadí, da si kruleči želodec utolaži. +Pa to ni prav; človek naj se včasi kislo drži, +kakor za praznik, postavim, kedar nima kaj bolj +poštenega delati, ko ta svet premišljati in njegove +madeže.”</p> + +<p>Nastajala je tema. Vsakčas je moral Marijan +priti. Zató je Lovre mislil, kako bi Mrtina z lepo +odpravil.</p> + +<p>“Lehko noč, Mrtinek, če greš spat. Jutri kaj +pridi,” pravi.</p> + +<p>“Je! kure in otroci se zdaj že zarijó, pošten +človek pa ne mara za dve tri ure, če se pri dobrem +možu pomudi. Kaj ne moreva tu kakove razdreti, +ki se bo nama modra zdela. Zakaj če se midva hočeva +z oči v oči malo pohvaliti, lehko rečeva, da +sva dva moža, kakoršnih matere ne pobirajo za plotovi,<span class="pagenum"><a id="Page_178"></a>[178]</span> +in vodé tacih ne prinesó, ampak pravi materi +ste naji rodili. Še bo šel včasi dež, predno se bosta +dva enaka zlegla in zvalila na dan. Ni vsaka ženica +otovrej.”</p> + +<p>“Pojdi tedaj v grad, če ne greš še spat. Tam +je lepa druščina, doboš lehko pijače!”</p> + +<p>Mrtinek se čudno nasmehne. Spoznal je bil, da +bi ga prijatelj Kvas rad odpravil. Videlo se je, da +je hotel nekaj prašati pa spremislil se je, in rekel +samo: “Pijače bo deseti brat med gospodo dobil? +Da, ko bi bil kdo drugi, dobil bi je. Ali zdaj mu +najrajši dadé, — kakor ribniškim povabljencem, ko se +je Urh Prekánjeni z Marjéto Režájlo ženil, — tepkovca +in pisker lesnikovca. Drugod pa še zavdávice +za-nj nimajo. Bog te obvaruj in naj se ti o sami +ljubici sanja.”</p> + +<p>Rekši odide, komaj pa se toliko za grmovje +zavije, da ga ni mogel Kvas več videti, postoji in čaka.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Petnajsto_poglavje">Petnajsto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Zrela hruška sama pade.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Národni pregovor.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Mrtinek ni dolgo stal na svoji preži, ko je zagledal, +da nekdo dohaja. Kdor ne bi bil imel tako +ostrih in dobrih očí, kakor on, ne bi bil spoznal<span class="pagenum"><a id="Page_179"></a>[179]</span> +Marijana, kajti bilo je precej mračno in vedno ga +je zakrivalo grmičje.</p> + +<p>“Kaj imata pač ta dva tukaj opraviti” godrnja +deseti brat ter se naglo zavije navzdol in potem počez. +Pripognjen in tiho prileze prek kamenja blizo +do mesta, kjer sta bila mladenča. Kvas je bil vstal +in stal Marijanu nasproti.</p> + +<p>“Jaz bi samo enega človeka na svetu vedel, kteremu +bi zdaj precej odgovoril na tako vprašanje” +slišal je Mrtinek Kvasa govoriti.</p> + +<p>“No, bom pa še jaz ob kratkem govoril” — +pravi Marijan. — “Če se v štirnajstih dneh, ne, v +enem tednu ne odpraviš z lepo od tod za vselej, povedal +bom to ljudém, ki jim je mar, da se Manica +ne obesi na berača, ki je vzeti ne more. In če to +nič ne pomaga, doboš od mene kroglo v glavo, in +ko bi ne vem kaj bilo.”</p> + +<p>Da-si je imel Lovre na take besede vzroka dovolj, +bet s cepom odbijati, premagoval se je in djal +mirno: “Marijan! jaz vam naravnost povem, da sem +vas imel bolj za blazega moža. Da mi nekove namene +podtikate, kakor bi jaz deklico samo začasno +goljufal, ne morem vam zameriti. Želim, da bi me +bolj poznali, sicer — —”</p> + +<p>“Sicer je vse hinavščina, prazne besede, kterim +se je tudi ona dala preslepiti. Povedal sem ti že, +kar sem mislil. Jaz bi ti že drugače pokazal, ko ne +bi bilo zavoljo nje. V enem tednu.”</p> + +<p>“Prosim vas, dajte mi besedo izgovoriti! —<span class="pagenum"><a id="Page_180"></a>[180]</span> +Žal mi je, da sem nedolžen vzrok vaši nesreči, ali +preverjen sem, da vi ne bi bili nič na boljem ko bi +mene ne bilo nikdar v ta kraj. Ko bi bil vedel, da +ona vas ljubi, veselil bi se bil z vami kakor prijatelj +s prijateljem, in nikdar ne bi bil poskušal ničesa +zá-se in nikdar bi se ne bil tako spozabil, da bi +vam bil po namenjenem lastnem prizadevanji njeno +ljubezen odtegnil ali ukradel, kakor mi očitate.”</p> + +<p>“Kaj je nisi, lažnjivec!”</p> + +<p>“Menim, da mi morete malo laži skazati. — +Verjemite mi ali ne verjemite, od kraja, ko sem +mislil, da je Manica vam namenjena in da tudi sama +misli na vas, zatiral sem vsako čut ljubezni. Zdaj +pa, ko od nje same vem, da vam ni nikoli ničesa +obetala, imam tudi precej lehko vest.”</p> + +<p>“Pa boš kmalo še lažo imel, ko boš culo navezal, +in pobral se po svetu, od koder te je vrag +prinesel.”</p> + +<p>“Gotovo laže kakor vi, Marijan, zakaj kar mi +že tudi storite, druzega ne boste na dobičku, kakor +da si boste lehko očitali, da ste veliko pomogli, +v prezgodnjo nesrečo pripraviti človeka, ki vam ni +druzega žalega storil, kakor da vas je nekaj časa +poznal. Lehko noč! Premislite to, kar sem vam rekel, +pa storite, kar hočete.”</p> + +<p>“Prav je, da greš, ravno bi me skoro volja bila, +zalučiti te čez kamenje, da bi se nikdar ne pobral.”</p> + +<p>“Pretepavat se nisem prišel,” pravi Lovre — +“pa mislim tudi, da bi se vam ne dal vsak kar tako<span class="pagenum"><a id="Page_181"></a>[181]</span> +za nič lučati po kamenji. Če hočete kaj tacega skušati, +treba vam bo koga druzega najeti, ne mene.” +Rekši Lovre odide.</p> + +<p>Svojo puško je bil na mestu ob kamen naslonjeno +pozabil.</p> + +<p>Marijan je še obsedel. Kvasova mirna beseda in +to, da mu ni mogel na marsikaj ničesa odgovoriti, +razkačilo ga je še bolj.</p> + +<p>“Ko bi je jaz nikoli ne imel, in ne iskal po očetovi +želji, ta pritepeni bukvar je tudi ne bo! Ko bi +ga zlodej zdaj-le nazaj prinesel, da bi ga malo potresel!”</p> + +<p>In da bi svojo jezico, ktere zdaj nad Kvasom +ni mogel ohladiti, poskusil nad njegovo tu ostalo +puško, prijel jo je srdito ter jo pet sežnjev daleč po +grmovji zagnal.</p> + +<p>To delo so dopolnovale tri krepke in robate +kletve. Tik pred seboj je zdajci zaslišal preglasen +poreden smeh desetega brata.</p> + +<p>“Ti grešnik, grešnikov sin! kaj kolneš Boga in +hudirja! Ali ne veš, da preklinjavci ne bodo gledali +nebeškega kraljestva?”</p> + +<p>Po teh besedah se začne Mrtinek zopet krohotati. +Ko bi bil ne vem kdo Marijanovih prijateljev v +tem trenutku k njemu prišel, bil bi ga z jezo odgnal. +Lehko se tedaj umé, kako je zavrelo v njem, +ko je ravno ta človek stopil predenj in še s tem zaničevalnim +smehom. Bilo je že zdaj v drugoč, da +mu je v enacem trenotku pred oči prišel ta mož, +kakor hudoben, nagajiv duh.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_182"></a>[182]</span></p> + +<p>“Ti pes! —” vpil je Marijan in zavzdignil kopito +svoje puške.</p> + +<p>“Nič pes, ne dlake ne od psa ne najdeš na +moji kože, samo malo uboge človeške kosti, ustvarjene +iz tacega očeta, pa iz bolje matere kakor ti. +Bog, ti meni greh odpusti, da te imam tako rad, da +ti ne morem oglja zbirati na tvoji čepinji, kakor +Salomon ali neki drugi modrijarh pravi v svetem +pismu. Nu, nu, le pusti tisto palico kovano le, že +vidim da je puška! Kaj praviš, prijatelj Narobe, +mož Hudojezec, ali bo vzel bognasvaruj tega Kvasa +v pekel, ali ga bo peljal v zakonska nebesa z grajščakovo +hčerjo? Povedi, kaj meniš? Jaz pravim, da +bo tako, kakor sem na zadnje djal; tebi bo pa kaj +odmečka vrgel. Ali bi ne bilo tako prav? kaj?”</p> + +<p>Za odgovor na neprilično šalo je dobil Mrtinek +s puškinim kopitom po kolenih, da je omahnil.</p> + +<p>Ravno zdaj se je luna izza sivega oblaka pokazala +in obsevala desetega brata, ki je prav polagoma +odkladal kamižolo, čevlje z rame, palico in +kučmo. “Fante! udari še enkrat, da bom vedel, da +se nisi bil spozabil, ko si me mahnil. Udari, če hočeš +desetega brata poznati!”</p> + +<p>“Ná hudič!” Rekši mahne Marijan srdito v drugoč.</p> + +<p>Mrtinek uskoči novemu udarcu, pa v tem hipu +drži Marijana z eno roko za puško z eno za vrat. +Mladeneč se je zvijal, da bi se oprostil berača, pa +zastonj, videl je, da ima Mrtin več moči, kakor bi +je bil kdo v teh koščenih presušenih udih pričakoval.<span class="pagenum"><a id="Page_183"></a>[183]</span> +Zdaj pa zdaj je Mrtinek svojega nasprotnika vrlo pomekastil +in smejaje se vedno govoril: “Vidiš, vidiš, +žaba! Tako se norosti iz neumnih, prevzetnih buč +iztresajo. Ni pridno, če človek meni, da vse ustrahuje.”</p> + +<p>In ko je Marijan zopet jel srdito otepavati z +rokami in nogami, zavihtil ga je Mrtinek okrog sebe, +zopet malo pomekastil in djal: “He, konjiček, pohleven +bodi in ponižen! Glej kako bi te lehko nek mož +čez pečevje v dolino zalučil, kakor si ti ravno prej +nekomu obetal, ti zgaga ti! In zalučil bi te kakor +leščevo batino, da ne bi nobena tvojih koščic cela +ostala, ko ne bi bil po nesreči nekoga sin, kteri bi, +to se ve, meni najraje v testamentu bolezen za dedino +zapisal. — Le počasi, kedar se mi bo zdelo, +pa te bom pustil. Ali se boš poboljšal? Bojim se, da +si podoben tistemu psu, ki je s svojim gospodarjem +v cerkev romal, tam fajmoštrovo pridigo poslušal, +da je greh krasti, pa je iz cerkve šel naravnost krast. +Bomo videli.” Rekši ga pahne od sebe.</p> + +<p>Srdit popade Marijan puško s tal in mahne s +cevjó po Mrtinku, ki se pa z isto urnostjo, ko pred, +umakne.</p> + +<p>“Tako! Čaki, podlasica nezbóljšljiva, jaz ti bom +še druge muhe iz glavice iztresel.”</p> + +<p>Pa predno je utegnil deseti brat Marijana drugoč +v svoje klešče dobiti, odskočil je ta za tri korake +in napel petelina pri puški.</p> + +<p>“Eno stopinjo stóri proti meni, pa bom sprožil!” +vpije srdit Marijan.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_184"></a>[184]</span></p> + +<p>Mrtinek se zasmeje in v enem skoku je bil pri +njem. Ali nerodno je puško prijel, kajti v tem hipu +se je sprožila. Mrtinek je imel kroglo v sebi; vendar +je bil še toliko v moči, da je svojemu nasprotniku +iztrgal orožje iz rok in ves divji loputnil ga s težkim +kovanim kopitom po glavi tako, da se je zvrnil z +ubito čepinjo. Potem se tudi on ni mogel držati +več po konci, zgrudil se je na tla. Kri mu je +tekla s curkom iz globoke rane pod prsi. Z umazano +ruto, ktero je iz nedrija izvlekel, zatlačil si jo je toliko, +da si je kri nekoliko ustavil, poprijel palico, +čevlje, kamižolo in kučmo ter se vzdignil. Počasi se +je vlekel po stezi naprej.</p> + +<p>Mesec je lepo svetil na nebu in obseval mladenča, +ki je ležal na tleh kakor mrtev. Tiho je bilo +precej časa daleč okrog, le murni in drugi mrčesi, +ki so za grmovjem po toplem dnevi prišli na večerni +hlad, žvrleli so svojo enomerno nočno pesem in tam +doli iz vasi se je slišalo lajanje dveh psov, ki sta +drug druzemu odgovarjala.</p> + +<p>Čez kake dve uri je bilo slišati ohripelo petje +posamnega glasa, ki je počasi, pa vedno bliže prihajalo. +Bil je to stric Dolef, ki je šel iz krčme Obrščakove +precej vinski domu po svoji navadi.</p> + +<p>Bil je že komaj streljaj daleč na samotni stezi, +ki je držala prek Skal. Ali kakor se je videlo, ni se +možu posebno mudilo domu, ker na svojem poti je +večkrat zašepétal malo v stran, zdaj pa zdaj na jarek +padel in se na prvo na vse štiri potem na dve<span class="pagenum"><a id="Page_185"></a>[185]</span> +zopet po konci skobácal in vedno govoril. Naposled +se je vstopil na grič in začel v dolino peti:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">“Je huda zver, ko sam hudír</div> + <div class="verse indent0">Ta žena moja, stara para,</div> + <div class="verse indent0">Ne dá pezdir mirú nikír,</div> + <div class="verse indent0">Me vara ven in ven in kara.</div> + </div> +</div> +</div> + +<p>Rodovine sem dobre, poštenega očeta” — govoril +je stric Dolef sam med seboj na dalje. — “Pa +tudi nisem bil nikoli tako neumen, ko drugi ljudjé +ter nisem vtikal vratú babjemu vragu — —”</p> + +<p>Rekši se ob ježo spotakne in pade. Ker je svet +na onem mestu skoraj še bolj visel, ko kje drugej, +bilo je nevarno za strica, da se ne bi strkljali v dolino. +Ali Dolef je bil mož, ki je znal vince piti in +nositi, tudi če ga je bilo nekaj odveč po stari hvalni +navadi. Kakor je tedaj mož, plemenitega očeta sin, +zapazil, da je v tej postelji glava veliko bliže osredku +matere zemlje nego nogé, poprijel se je vrlo za brinjev +grmiček in po nekterih težavah se je tako zasukal +okoli brina, da po natornih postavah ni več +kri v glavo silila in da je brez vse skrbi lehko položil +jo na krtino. Objemši še z drugo roko brin pel je s +slabotnim glasom:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">“Bo prišla grenka smrt,</div> + <div class="verse indent0">Hramček bo zaprt,</div> + <div class="verse indent0">Glažek dján na stran,</div> + <div class="verse indent0">Jaz bom pa zakopán.</div> + <div class="verse indent0">Dira la la la lóm.”</div> + </div> +</div> +</div> + +<p>Potem se čez nekaj časa zopet na vse štiri postavi +in ko stezo dotiplje, opomore si, večkrat zastonj<span class="pagenum"><a id="Page_186"></a>[186]</span> +poskušaje, na noge. “Bodemo zlezli domú. Pa še +jutri. Dva bokala sem dolžan. — Nič nisem dolžan, +Obrščak po pravici delaj, ne pripisuj, saj smo kristijanje; +midva oba! Petra si ven vrgel, in si ga! kaj +ti je tel? — Le prepira ne, tepeža ne! Potrpimo; +vino je Bog dal, mi smo pa otroci njegovi, žganje +smo pa sami napravili, če mi ne pa drugi; — saj</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Vinska trta</div> + <div class="verse indent0">Nima grla</div> + <div class="verse indent0">Da bi sama</div> + <div class="verse indent0">Vince žrla.</div> + </div> +</div> +</div> + +<p class="noindent">kaj boste vi? pijte pa molčite. Ne veste druzega, kakor +kar druzim ljudem iz ust pričakate. Jaz pa sem že +drugačne pivce poznal. I ko bi tebe vragúlja prinesla, +ti moj prijatelj Fric! Prec ga imava kupo in +popela bi tisto, kako se že poje, čakaj:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Gaudeamus igitur</div> + <div class="verse indent0">Juvenes dum sumus...</div> + </div> +</div> +</div> + +<p class="noindent">Ne znam. —”</p> + +<p>Med tem samogovorom je bil Dolef prišel do +tjekaj, ker je Marijan ležal.</p> + +<p>“Aha, tu je tudi eden, ki ne sme vina videti. +Revež, jaz sem se tudi včasi tako nalezel, da nisem +imel stopinje, zdaj pa —” Dolef se spotakne in pade +tikoma k ležečemu. “Hoj hoj! brate moj, vstaniva!”</p> + +<p>Zdajci zapazi, da je namišljeni pijanec — Marijan +ter da je krvav po glavi. Znano je, da kaj čisto +naglega in nenavadnega človeka strézova iz najhuje +pijanosti, kakor postavim strah. Dolfa pa, sicer miroljubnega<span class="pagenum"><a id="Page_187"></a>[187]</span> +in dobrotnega moža, ni nobena reč utegnila +bolj prestrašiti kakor kri in smrt.</p> + +<p>“Kaj še! Marijan ubit! Kdo je to storil za križanega +boga!”</p> + +<p>Pretipavši ga bolj na tanko, zapazil je stari +stric, da mladenču še žila bije, da pa ima glavo prebito. +Klical ga je, cukal in z rosó močil po čelu, +pa ni se ganil.</p> + +<p>Zarija se je v vzhodu jela žariti, ko si je Dolef +jenjal prizadevati in začel premišljati, kam bi šel po +ljudi. Odločil se je naposled na Polesek in dirjal je, +kar so ga mogle noge nositi.</p> + +<p>Težko je stari Dolef sklical Krivca in Krivčevko +iz postelje, da jima je mogel povedati, kaj se je zgodilo, +kaj je videl. Kakor je pa oskrbnikova ženica +slišala strašno poročilo, da mladi gospod pol mrtev +v rebri leži, bilo je toliko vpitja po gradiču Polesku, +da se moral tudi stari gospod zbuditi.</p> + +<p>“Kaj bo, kaj bo! O sveta Barbara, pomagalka +na poslednjo uro, mati božja, pribežališče grešnikov, +kaj bo!” vpila je majka Krivčevka in roke lomila.</p> + +<p>“Nikar ne kriči ko beraške klešče, grča babja! +kaj bi tantigoval, ko ne pomaga nič, povedi, kaj je +početi,” pravi njen mož, ki je nekaj časa kakor +panj stal.</p> + +<p>“Ti grdoba grda!” — zmerjala je baba in debele +solze brisala. — “Saj pravim, ti nimaš nič srca; +trd kamen imaš v prsih; ko bi kaj srca imel, jokal +bi se, če samo mene vidiš jokati, nikar pak, ko je naš<span class="pagenum"><a id="Page_188"></a>[188]</span> +lepi, mladi, dobri gospodič ubit. Oh rane krvave! +kaj bo za našo službo, če je mrtev ali če še le bo!”</p> + +<p>“Baba, tebe je Bog oče vstvaril, ko je ravno pri +slabi volji bil ali pa že truden; če te sam bognasvaruj +ni napravil.”</p> + +<p>“Drugokrat se prepirajta, zdaj gospoda pokličita +vsaj, da bomo šli pogledat in da ga domu prinesemo,” +pravi Dolef.</p> + +<p>V tem hipu se vrata odpró in gospod Piškáv +stopi z nabranim čelom, svečo v roci, razoglav in v +dolgi hali iz tancega črnega platna. Ostro pogleda +zbrano trojico ter pravi osorno: “Kaj to pomeni! Oba +bom segnal iz hiše. Jaz nočem nikacega krika.”</p> + +<p>Po teh besedah se obrne na vratih in hoče oditi.</p> + +<p>“O milostljivi gospod, ko bi vedeli, kaj — —” +začela je Krivčevka, pa stari jej jezno besedo prestriže: +“Nič nočem vedeti, molči!”</p> + +<p>Zdajci popade Krivčevko sveta jezica, razkačena +postopi za njim in prime za vrata.</p> + +<p>“Črna živina ste vi in moj mož. Kaj ste vi oče, +ko vaš sin umira zunaj na polji, vi pa pravite, da +moram molčati, da vam še povedati ne smem.”</p> + +<p>Samo dve besedi je stari slišal: sin umira — +in bilo je dovolj. Barvo je sprevrgel, obledel ko zid, +sveča mu je padla iz rok.</p> + +<p>“Kaj praviš? Sin moj! Kje je Marijan!”</p> + +<p>Na to hlastno prašanje pa Krivčevka ni bila pri +volji brž odgovoriti, kakor je gospod v svojem smrtnem +strahu hotel, ampak mislila mu je še to in ono<span class="pagenum"><a id="Page_189"></a>[189]</span> +očitati, ker menila je, zdaj-le je urica. Pa stric Dolef +jej je skazo storil in v treh besedah vse povedal.</p> + +<p>Tacega ni še nikdar nihče starega gospoda na +Polesku videl, kakoršen je bil v tem hipu. Nekaj časa je +stal ko okamnel, in srpó gledal zdaj tega zdaj tega. +Pa koj je z roko sive lase s čela posnel in kakor +ne bi mogel več po svoji navadi človeštva in človeškega +čuta zatajevati, postal je naenkrat ves beséden, +hitro in z neko skrbljivostjo zapovedal, kaj naj se +zgodi in vsled tega so kmalu potem koračili vsi trije +gospod Piškáv, Dolef in Krivec prek polja.</p> + +<p>Botra Krivčevka pak je jokala in tulila okoli +Poleska, da je bilo strah. Popolnoma z uma bi se bila +pa rada dela, ko so proti dnevu prinesli Marijana v +ruho zavitega in popolnoma v nezavesti.</p> + +<p>Lehko si je misliti, da je botra Krivčevka kakor +poštena katoličanka najprvo gospodu nasvetovala, naj +pošlje po duhovnega gospoda, da pride s sv. poslednjim +oljem in obhajilom. A stari gospod jej je +tako z ostro besedo prepovedal živega človeka v hišo +klicati, da si ni upala nobene več ziniti. Tudi o zdravniku +ni hotel ničesa slišati, temuč spiral je rano sam, +in sam obvezoval sinovo glavo, in sicer se je pri tej +reči tako izvedeno obnašal, da je Krivčevka možu +pozneje dopovedovala, trije gospodje Venclji ga ne bi +bili tako obvezali. In ko je videla, da se ni skoro +nič odmeknil od sinove postelje ampak vedno pazil +na vsak dihljej, tipal kako žila bije, in koliko ima +glava vročine, pritegnila je sama sebi, da ima vendar<span class="pagenum"><a id="Page_190"></a>[190]</span> +še nekaj očetovskega srca, dá, več srca kot njen +mož, ki se še jokati noče, kedar ona veka. Ko bi +le še enmajhno za njegovo dušico skrbel in ga dal +previditi, pa bi človek tel kakov očenaš moliti za-nj, +mislila je. Večkrat jo je skušnjava obhajala, da bi kar +sama in natihoma šla po fajmoštra, da bi ranjenca vsaj +izpovedal ali bala se je, da bi po svoji nepokorščini +službe ne izgubila, zató je jokaje se obljubo naredila, +da bode opuščenje svoje svete dolžnosti kakor glavni +greh pri prvi spovedi povedala.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Sestnajsto_poglavje">Šestnajsto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Bolan leži, milo ječi.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Narodna pesem.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Stric Dolef je koj potem, ko je Polesek zapustil, +začutil vsakdanjo potrebo, namreč da ne bi bilo napačno, +malo zaspati. In ker mož ni bil vajen odrekati +svojemu telesu, česar mu je lehko privoščil, vlegel +se je doma pred lopo na voz in je spal vse jutro +do trdega dne. Tako ni utegnil Slemeničanom zgodaj +praviti, kaj je danes to noč skusil in videl.</p> + +<p>Lovre je bil zarana vstal in je po svoji navadi +sedel na klopi pod grajskim orehom. Včerajšnje skrbi +so mu bile nekaj z nemar prešle, tako da se je prav z +veseljem in pridom pečal s svojo knjigo.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_191"></a>[191]</span></p> + +<p>Zdajci je zaslišal krevsanje nerodne stopinje po +peščenem potu proti gradu in obrnivši se, videl je +znano podobo Kerjavljevo, ki je naravnost proti njemu +sopihal.</p> + +<p>“Ali ste vi tisti, ki zna gosposke otroke učiti, +in ki ga za Kvasa kregajo?” vpraša Kerjavelj vstopivši +se predenj.</p> + +<p>“Jaz sem tisti, ki ga v mislih imate,” odgovori +Lovre in se zasmeje. To pak Kerjavlju ni bilo po +godi in djal je:</p> + +<p>“Slišite me vi, zakaj se mi rigate in smejete. +Jaz sem bil na vojski, na morski vojski, pa se mi +niso smijali, to vam povem. In pri fajmoštru sem bil, +pa se mi niso smijali, glejte! samo enkrat so se +mi smijali, pa so bili še tačas bolj neumen mož, +ko jaz, če ravno znajo točo ustaviti. To je bilo tačas +— da boste tudi vi to reč vedeli in se je naučili +— tačas ko smo za velikonočno spoved hodili +na izpraševanje iz nauka krščanskega. Pa so mislili +gospod, da me bodo prav vjeli in me vprašajo: Kerjavelj, +pravijo, koliko je bogov? — Nič več ko eden, +pravim jaz. Kaj nisem dobro povedal?”</p> + +<p>“Prav dobro.”</p> + +<p>“Nu” — pripoveduje Kerjavelj dalje — “potlej +malo tobaka v nos natlačijo in se s tisto majolkasto +ruto obrišejo in me še vprašajo: Kerjavelj, pravijo, +kje pa je Bog? — Jaz pravim: Povsod. Oni me +sprašajo: Tedaj, pravijo, če je povsod, ali je tudi +v tvoji hiši. — Tudi, pravim. — Ali je v tvojem<span class="pagenum"><a id="Page_192"></a>[192]</span> +hlevu. — Tudi. — Ali je v tvoji kleti, vprašajo; +jaz pa pravim: gospod, ne bodite hudi nad-me, v +moji kleti ni Boga; nobenega Boga ne najdete v +moji kleti, če ga tudi z užgano trsko iščete; in hudiča +ne najdete v njej, če prav mrtvaške bukve v +roko primete. Tako sem jim bil povedal in malo so +šobo napeli in djali: Kerjavelj, pravijo, Kerjavelj, +zakaj ni Boga v tvoji kleti, poprej si prav povedal, +da je povsod, zakaj bi ga v tvoji kleti ne bilo. Jaz +pravim: Zato ni Boga v moji kleti, ker nobene nimam. +Tačas so se mi smijali.”</p> + +<p>“Zato ker si jim dobro povedal.”</p> + +<p>“Kaj ne da! Pa skorej bi bil pozabil, da me +je deseti brat Mrtinek po vas poslal,” pravi Kerjavelj.</p> + +<p>“Kaj bi mi pa rad?” vpraša Lovre.</p> + +<p>“Veste kaj bo najbrž? Mrtinek je zbolel, leži, +pri kraji je ko buča v zelniku, peté bo stegnil. Testament +mu boste zapisali, jaz menim!”</p> + +<p>Ker je Kerjavelj to čudno novico tako malomarno +pravil, kakor bi bila vsako uro slišati, ni mu +Kvas za prvega verjel. Ali Kerjavlja je to zopet vjezilo +in rotil se je na svojo mater in svojo morsko +vojaščino, da resnico govori. Tudi je bilo vse Kvasovo +odpovedavanje, da ne more in ne utegne od +doma, da naj koga druzega poišče, zastonj, kajti +Kerjavelj je djal, da ne sme o Mrtinkovi bolezni živi +duši nič povedati, razen njemu.</p> + +<p>Do ure, ob kteri se je slemeniška družina k zajutrku +spravljala, bilo je še precej časa in pot do Kerjavljeve<span class="pagenum"><a id="Page_193"></a>[193]</span> +koče ne ravno dolga. Zato se je Kvas naposled +napotil s svojim tovaršem proti Obrhku.</p> + +<p>“Veste kaj vam pravim” — djal je medpotoma +Kerjavelj — “jaz sem mož; to so tudi po svetu vedeli +in vedó. Zakaj sem bil pa pomorski vojščak? +To vas vprašam. Stara ciganka, Bog jej daj špeha +in masla, bila je pri meni že pred dolgo leti in povedala +mi je za tako srečo, da bom, predno sveti +božič pride v deželo, nekaj podedoval. Morda je letošnji +božič v mislih imela. Kaj menite vi, ki ste +učen fant, kakor so se pri Obrščaku o vas menili, +ali bi se ne dalo tako narediti, da bi jaz za desetim +bratom kako stvarco dobil. On ima nekaj srebernih +kebrov, vi boste pa testament pisali, če jaz prav +mislim. Postavite v pisanje take besede in pokrižajte +je, da bom jaz tudi kaj dobil. Sosebno tiste črevlje +bi rad, ki je ima; saj vidite, da bom na zimo bos. +In Obrščaku sem trinajst krajcarjev dolga naredil, te +bi rad plačal, zakaj če dolg na oni svet nesem, ko +bi se primerilo, da bi umrl, ne bom večnega zveličanja +dosegel. Pa še eno kozo bi si tudi rad kupil, +ko bi denar imel. In kamižolo imam raztrgano, glejte +komolec mi jo je preril; Brzetov Tonek pak ima eno +na prodaj. Kaj ko bi se kaj denarja dobilo? Naredite +vi otovrej testament, saj ne maram ravno zastonj, +ene krajcarje vam bi htel vreči za molk in poštenje. +Nekaj bo vem da Mrtinek sam rekel vpisati, če ga +opomnite, nekaj pa sami priznamovajte.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_194"></a>[194]</span></p> + +<p>“Kaj meniš, da bi bilo to prav, ko bi se tako +naredilo?”</p> + +<p>“Oj kako ste neumni! tako govorite, da ni ne +za na ramo ne za na voz, prav tako mislite in govorite, +kakor bi po temi hodil in sence iskal! Le +poslušajte me: jaz imam dve kozi, eno mlado, eno +staro — Dimko in Marogo. Če Marogi pokladam, dam +jej mrve in slame, kaj ne? Nu, če ona zbolí in +umrje, — sveti Luka volovske podobe je varuj! — +kaj bo v jaslih pustila in komu? Senó bo pustila in +slamo, kaj ne? Pa komu? Meni ne, ki sem jej ga +dal in ki sem gospodar njen, zakaj jaz tega ne jem; +ampak Dimki bo pustila, ki ž njo pri enih klinih +privezana stoji. Ali ne bo tako, ka-li? Kaj pravite?”</p> + +<p>“To bo morda vse tako, Kerjavelj! Ti že umeš, +kakove so kozje postave, jaz ne. Ali povedi mi najprvo +to, kaj je desetemu bratu, kakovo bolezen ima?” +pravi Lovre.</p> + +<p>“Nič, zdaj je to govoriti, koliko mi boste v Mrtinkov +testament zaznamovali. Saj vem da znate, če +le hočete; zakaj ljudjé govoré takisto, da ste črno +šolo študirali in še hudobo znate zagovarjati. Zastonj +ne bo, če mi dobro storite. Ali bom enkrat za žganje +dal, da ga bova pila, ali vam bom kake tri tolste +polhe prinesel za večerjo — še ne veste kako so +dobri in vžitni v krompirji kuhani —, ali bom pa +en poln svinjski pisker smolnjaka za kola mazati prinesel +v grad, dobrega oljnatega, da se bo vlekel od +kuhavnice ko dežni curek.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_195"></a>[195]</span></p> + +<p>“Le tiho bodi, Kerjavelj, vsega tega ne boš nosil.”</p> + +<p>“Kaj!” — zadere se možanec — “kaj misli kdo, +da ne morem ali da lažem. Vse, kar jaz rečem, je +tako res, kakor bi pribil in privezal s klinom in s +trto. Le stojte, da vam povem eno, potlej boste spoznali, +če sem jaz resničen mož ali je kdo drugi.”</p> + +<p>“Že vem, da si pravi mož, le povedi, kar sem +te vprašal, kako bolezen ima Mrtinek,” pravi Lovre.</p> + +<p>“Čákite no, saj ne gorí voda in obesil se ni +nihče, to moram razpovedati, kar sem začel. Jaz +sem resničen mož. Na svete Lucije dan so Hrvatje +prešičev gnali — ono leto je bilo, ko se je Izvirnikova +črešnja podrla, votla je bila in suha in stara +kakor naša vas. Pa so je gnali po poti in tepli po +ščetinah in en grd kosorep črn pes jim je poganjal. +Tisti kosorepi pes poganja, laja in leta okoli takistih +prešičev kakor sama božjast. Jaz pa gledam in ogledujem +tisto živo žival. Kar ti jo en prešič od krdela +ubere čez njive in dirjiha gori za mojo hišo in proti +hosti. Jaz ves vesel mislim, Bog ti daj zdravje prasè, +ti boš v hosto ubežalo, Hrvatje bogme te bodo pustili +in jaz te bom našel in jedel. Ali tisti pes kosorepec +letí za prešičem in ga grozno grize in ustavlja. +Bil je že klek, kmalu ga prižene nazaj pa bil je ves +krvav in raztrgan od pesjih zob. Komaj je hodil. Jaz +postopim in pravim Hrvatom: Možjé! pravim, vi +svinjski prekupci, pravim, ta žival bo crknila, predno +na semenj pridete, in bo! Dajte jo meni za dar božji. +Srečo boste imeli, pravim, kamor boste prišli. Pa mi<span class="pagenum"><a id="Page_196"></a>[196]</span> +ga niso hoteli dati. Kar me jeza popade in pravim +jim: Šleve hrvaške, skoporitci, šemeži, svinje ženete +gori, svinje boste gnali doli, prodali ne boste nič, +zato ker ste nevoščljivi. In kaj se je zgodilo? Jaz +sem tisti večer molil na čast sv. Lucije in ona je +Hrvatom tako naredila, da sem jaz resnico govoril. +Prekupci niso skoro nič prodali na semnji. Drugi dan +sem videl, da so več gnali nazaj ko <em class="gesperrt">tri polovice</em> +tistih prešičev.”</p> + +<p>“Ali bi tudi zdaj sv. Lucijo prosil, da bi meni +škodo naredila?”</p> + +<p>“Ne mara da bi jo hotel poprositi. Ona me ima +rada, to sem že tačas pri tistih prešičih videl.”</p> + +<p>“Te molitve te bom odrešil, zakaj nobenega testamenta +ne bom delal, če je prav Mrtinek res bolan +kakor praviš,” pravi Lovre.</p> + +<p>To je Kerjavlju upanje malo potrlo. Prizadeval +si je po svoji najbolji moči Kvasa prepričati, da ni +na to ni na óno stran ne bi bilo napačno, ko bi se +kaj tacega napravilo, kar je on želel. Ko je pa videl, +da mu noče ničesa obljubiti, obmolknil je in se jezno +držal.</p> + +<p>Tako sta prišla do Kerjavljeve hiše, ktero hočemo +bralcu natančneje pred oči postaviti, nekaj zarad +tega, ker je enacih človeških stanovanj že poredkoma +najti po Slovenskem, nekaj pa, ker smo te +vere, da se je naš Kerjavelj, vsem njegovim slabostim +in pomanjkljivostim vprek, vsaj kteremu izmed +bralcev toliko prikupil, da bo potrpljivo bral, kje in<span class="pagenum"><a id="Page_197"></a>[197]</span> +v kakovem je stanoval. Kerjavljeva hiša je njegovega +lastnega dela, tedaj jej ne moremo zameriti, če ni +po nobenem pravilu stavljena. Ko se je bil ta mož +za trdno namenil stanovanje za-se napraviti, ni se +najprvo vsedel in mislil, kak črtež bi si naredil, po +kterem bi potlej skladal, temuč vgozdil je v zemljo +štiri stebre pokončnike, prevezal te s vprečnjaki, na +vsacem koncu brano vtvoril in vrh vsega sleme obesil; +vse to je delal, ne da bi bil vedel, kaj bo iz +tega postalo ali hlev ali hiša ali oboje. Kakor vsak, +ki dom dela, želel je Kerjavelj, da bi hitro izdelal, +pa hotel je tudi, da bi bilo dobro. Za lepoto mu že +ni bilo toliko, več za gorkoto. Začel je med tramovi pokončnjaki +zidati ali bolj prav prostor zadelavati. Pa +da-si se je ilovnati zid precej hitro vzdigoval od tal, +zdelo se mu je vendar vse to dolgočasno, zató je +naložil v zid panjev, golí, okornih skal in vsega. +Zató še zdaj, ko Kerjavlja več ni, niso stene +gladke. Streha je bila sicer le ena pa mnogovrstna, +kajti Kerjavelj je pokril nekoliko s slamo, nekoliko z +mahom, nekoliko z deskami ali z pezdirjem, po vrhu +pak je imel naloženo kamenje in stara kolesna platišča, +da mu ne bi sapa strehe trgala. Ker Kerjavelj +ni bil nobene kamenite vloge v zemljo postavil, poobesila +se je bila njegova hiša tako na zapadno stran +svetá, da je Lovre stopivši skozi duri malo mislil, +ali si je človek tu življenja v svesti ali ne.</p> + +<p>Še bolj čudno je bilo to stanovanje od znotraj, +kajti bilo je tukaj vse v enem, hlev, izba, kuhinjska<span class="pagenum"><a id="Page_198"></a>[198]</span> +shramba in klet. V enem kotu ste bili privezani dve +kozi, v drugem je bilo natovorjeno dokaj črnih piskrov +krompirja, koškov za smolo in druge ropotije. +Tam v poslednjem kotu pak je na slami ležal Mrtinek +Spak.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Sedemnajsto_poglavje">Sedemnajsto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Tje v kamro, tje v kamro</div> + <div class="verse indent0">Že sije prebeli dan,</div> + <div class="verse indent0">Pomenek, pogovor</div> + <div class="verse indent0">Še ni dokončan.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Narodna pesem.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Ko je deseti brat začutil, da je Kerjavelj s Kvasom +v hišo stopil, obrnil se je od stene. Videlo se +je, da mu vsako gibanje veliko težave in bolečine +dela. Lovre je obstrmel, ko je videl, kako zeló se +je Mrtinek od sinoči spremenil. Z rujavega lica je bila +kri zginila in vseh tistih značajnih prog ni bilo po +obrazu.</p> + +<p>“Ali ste prišli? Prav je, da ste prišli. Kerjavelj! +primekni gospodu tisti panj, naj se vsede,” pravi deseti +brat.</p> + +<p>Lovre je zapazil, da se Mrtinku ni samo način +govorjenja sploh (poprej ga je, kakor skora vse ljudi, +tikal) temuč tudi glas spremenil.</p> + +<p>“Kerjavelj! idi ven, midva imava svoje pomenke,” +pravi Mrtin na dalje.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_199"></a>[199]</span></p> + +<p>Da-si ne posebno rad, pobral se je hišni gospodar +Kerjavelj vendar iz hiše, poprej pak je pol skrivaj +namežikal Kvasu in djal: “Kaj sem pravil, da +bo testament!”</p> + +<p>“Mrtin,” reče Lovre, “jaz vidim, da si zeló bolán; +pošlji po zdravnika. Če ti kaj manjka, nič ne +skrbi, bode se že dobilo. Zdravje je draga reč, pa +nikdar predraga.”</p> + +<p>“Za take ljudí ko ste vi, za-me ne! Meni noben +zdravnik ne pomaga. Moje ure so se stekle.”</p> + +<p>“Te misli ne smeš imeti. Ti si nisi dal sam življenja, +tedaj nisi gospodar svoj in ne veš, doklej +imaš živeti. Kaj ne da privoliš, da pošljem po Venclja. +Na Slemenicah je zdaj, koj bo tukaj,” pravi Lovre.</p> + +<p>“Če povem, da imam svinec v sebi, mislim da +boš tiho — prosim ne zameri, da te tičem in govorim +kakor v dnevih svoje neumnosti. Jaz že vem, +zakaj te tičem.”</p> + +<p>“Svinec?” vprašal je Lovre.</p> + +<p>“Cel strel! pa ne vprašaj dalje, odgovora ne +boš dobil. Kar sem steknil, to je zasluženo. Rad grem +gori k svoji materi. Upam, da mi bo Bog milostljiv,” +pravi Mrtinek.</p> + +<p>“Ali bi ti ne bilo veliko tolažbe, ko bi po duhovnika +poslal?”</p> + +<p>“To bom že oskrbel,” pravi Mrtinek. — “Tebe +bom pa nekaj druzega prosil. Veliko ljudi je, ki so +me radi videli in marsikoga sem tudi jaz rad imel, +zaupal pa nisem nikomur. Tebe bi bil lehko sovražil<span class="pagenum"><a id="Page_200"></a>[200]</span> +zavoljo tvojega imena in rodú, ki me na nekoga domišlja. +Toda ko sem te vprvič videl, spoznal sem te, +da nisi še drugemu svetu podoben, vzlasti pa enemu +človeku ne, ki ti je v rodu, kterega sem pa jaz sovražil +žive dni, Bog mi odpusti ta greh! Zató sem +te rad imel in zató sem te prosil, da si prišel zdaj +k meni, ko mi je treba človeka, kteremu moram nekaj +zaupati. Ali smem tebi?”</p> + +<p>“Če ti jaz morem kaj storiti, storim ti z veseljem. +Vendar če imaš kaj posebnega povedati, premisli, +komu poveš. Jaz sem ti še skoro na pol tujec.”</p> + +<p>“To ni res! Ti si med dvema eden, ki ni verjel, +da sem jaz to, kar sem bil na videz. Eden je vedel, +ti si pa mislil. Rad bi šel s svetá, da bi to med +vama ostalo. — Posezi tù v zglavje!”</p> + +<p>Lovre poseže v zglavje in dobí nekaj v ruto zavitih, +listin. Mrtinek se stegne in je vzame v roke, nekoliko +razvije, oko se mu zasveti in poljubi je: “Prijatelj! +samo ena duša je bila na širocem svetu, ki je mene +ljubila, kakor bolj ne more, in to je bila — moja +mati. Ona je te črke pisala. Smrt imajo v sebi, zakaj +enega človeka lehko pogubé. In vendar je je pisala +ljubezen, ljubezen do sina!”</p> + +<p>Pri teh besedah desetega brata je Lovre videl, +da se mu je solza utrnila z očesa.</p> + +<p>“Ali tvoja mati še živi?” vpraša Mrtinek.</p> + +<p>“Še,” odgovori Lovre.</p> + +<p>“Kaj pa oče?”</p> + +<p>“Tudi oče še živé.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_201"></a>[201]</span></p> + +<p>“Ali pa ti ljubiš tudi svojega očeta?” pravi deseti +brat. — “Da gotovo ga ljubiš. Srečen človek si, +zakaj nobena reč ne žge in ne peče bolj človeka, +kakor če ima očeta in ga mora sovražiti.”</p> + +<p>“Mrtin! ti si zelo bolan, nikar svojega zdravja +še bolj ne kvari s tem, da si enake reči domišljaš,” +djal je Lovre.</p> + +<p>“Domišljaš? Vprašam te, prijatelj, ali si je treba +<em class="gesperrt">domišljati</em>, če je človek vse življenje take misli +in skušnje imel. Ti boš djal, da tacega ni, pa pogledi +ga, ki pred teboj leži in videl boš tacega človeka. +— Zdi se mi, da sem ti več povedal, kakor +sem bil namenjen. Tukaj vzemi to pisanje in nesi ga +na Polesek. Tam poišči starega gospodarja in daj mu +vse to. Reci mu, da sem ga pred svojo smrtjo prosil, +naj mi odpusti. Tam gori bom ž <em class="gesperrt">njo vred</em> — tako +mu povedi — prosil Boga, da mu bo tudi on odpustil. +Pa zarotim te na tvoje poštenje in na ljubezen +do matere, ktera te je rodila in te s trudom, skrbjó +in potrpljivostjo odgojila, pomni, da ne pokažeš te +reči živemu človeku, razun njemu. Tudi sam je ne +smeš pogledati.”</p> + +<p>Lovre je mislil že šop spraviti, ko se je Mrtinek +še v drugo stegnil in rekel: “Daj, še enkrat daj edini +žalostni spomin moje matere. Kedar sem imel to-le +v roci, spomnil sem se nje, kako je na smrtni postelji +slovo od mene jemala z jokom in težkim srcem. +Tačas sem zaprisegel, da se bom maščeval. Da se +nisem zahvaliti se imam samo njej, njenemu dobremu<span class="pagenum"><a id="Page_202"></a>[202]</span> +srcu. Deseti brat bi bil lehko premožen mož, ali zarad +nje ni hotel biti, ki je v revščini in nadlogi živela.”</p> + +<p>Vse, kar je Lovre danes slišal in videl, vse to +se mu je tako čudno in posebno zdelo, da vsega ni +mogel razmotati. Pač že prej ni veroval, da bi bil +Mrtinek v istini deseti brat z vsemi lastnostmi, ktere +mu je kakor tacemu ljudstvo prisojalo in ktere si je +sam tako dobro prisvojal. Ali zraven vsega tega ni +nikdar mislil, da bi bil ta človek kaj več kakor bistroglav +in lokáv mož, ki je znal morda nekaj iz +samopridnosti ali pa iz posebnega veselja vlastito in +čudovito živeti ter radoverne ljudi varati. Da-si bi mu +bilo ta ali uni prigodek, kedajšnje Mrtinkovo govorjenje +in vedenje lehko misel zbudilo, ktere se je ta +dan prepričal, vendar ni prišel do tega, bodi-si da +mu ni bilo mar ali pa da je z lastnimi rečmí imel +prevdarka dovolj. Nehoté mu je tedaj vstala človeštvu +sploh znana slabost zvedavosti in pozabljivši, da je +deseti brat bolan, djal je: “Mrtinek! do danes te nisem +poznal na tanko. Iz tega pak, kar si zdaj govoril, +posnamem, da si drugačno življenje preživel, +kakor sem jaz mislil. Za vse to te ne vprašam, že +veš, zakaj si reč zakrival. Samo to bi rad vedel, ali +ti je resnica, kar si prej djal, da bi namreč mene +lehko sovražil zarad mojega imena in rodú.”</p> + +<p>“Ti si Kvas” — odgovorí Mrtinek — “Kvas se +pa lehko spremení v besedo Kaves. Ti si iz kraja +doma, kjer je neki Kaves doma.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_203"></a>[203]</span></p> + +<p>“Na imenu in domu pač ni nič ležeče, Mrtinek!”</p> + +<p>“Vem da ne, prijatelj, vem da ne, če je človek +pošten in dober, ostane pošten in časti vreden, naj +ima kazno ali nekazno ime. Po imenu in po licu jaz +ne sodim ljudi. Pa to pravijo ljudjé, da na lesniki +jabelko ne zraste.”</p> + +<p>“Po tem tacem ti je kdo iz moje rodovine kaj +žalega storil?”</p> + +<p>“Meni ne, meni ne!” odgovorí deseti brat ter +na enkrat nekaj bolj resen postane. Lovre je mislil, +da mu njegovo vpraševanje ni ljubo, zató je obmolknil. +Ko tudi Mrtinek nekaj trenutkov ne reče nobene besede, +vstane Kvas in pravi: “To pisanje bom že izročil, +kakor želiš, ne skrbi. Sicer pa bo prišel zdravnik +k tebi, če dovoliš ali ne dovoliš.”</p> + +<p>Mrtin je med tem v okajeni leseni strop gledal +in ni poslušal, kaj pravi Lovre. Še le ko je ta mislil +oditi, poklical ga je nazaj in djal: “Vsedi se na panj +nazaj!”</p> + +<p>Lovre se je domislil, da ne utegne muditi se, +da ga bodo v gradu pogrešali, vendar se ni mogel +izgovarjati. Nekaj mu je djalo, da naj ostane in vstreže +možu, kteri je imel pač nekaj zanimljivosti za-nj, da-si +do današnjega dne ne več, kot toliko, kakor mika +vsak original mislečega človeka, ki hoče poznavati +čudno koderčijo tega sveta, v kterem je on sam en +del, čeravno neznanljivo manjši, kakor si v svojem +egojizmu včasih domišlja.</p> + +<p>“Od kod si doma in kaj je tvoj oče, to sem<span class="pagenum"><a id="Page_204"></a>[204]</span> +vedel popred, predno sem te videl,” — djal je Mrtinek. +— “Zdaj te pa vprašam, ali ne moreš vedeti, +če je kdo iz tvoje sorodovine kedaj šolal se?”</p> + +<p>“Pač!” — djal je Lovre. In kakor bi mu nekaj +na um padlo, pogleda desetemu bratu v obraz. +Pa da-si je bil poslednji postaren na videz in nagrban, +toliko let, kakor bi jih bilo za potrjilo njegove +hitre misli treba, ni mogel Mrtinku prisoditi.</p> + +<p>“Koliko je že tega in kdo je bil to?” vpraša +Mrtinek. — “Jaz sem vedel, da se ne motim.”</p> + +<p>“To je kacih štirdeset ali še več let, kar se ne +vé za-nj. Mislimo, da je umrl. Mojega očeta brat je bil.”</p> + +<p>Ko je Mrtinek to slišal, vprl se je z levo roko +v zglavje, na pol vsedel se, in s čudnim strmečim +glasom djal: “On je tvoj stric!”</p> + +<p>Koj po teh besedah pa se zgrudi na posteljo +nazaj. Iz tega, kako je usta razvlekel in oči zatisnil, +videlo se je, da ga je rana hudo zabolela ko je na +nagloma sklonil se po koncu.</p> + +<p>“Da, res je, lehko je tako,” — govoril je potlej +Mrtinek kakor sam s seboj. — “Mislil sem za gotovo, +da je kaj tacega. Da bi bilo pa tako, stric, stric — +tega nisem vedel. Da, v enem pismu sem našel Kvas, +drugod je Kaves. Ali pa veš, da ni še kdo drugi +tvojih prednikov šel od doma?”</p> + +<p>“Nobeden. Tudi za tega so doma pozabili. Le +dvakrat sem slišal o njem praviti. Sicer so bili vsi +kmetje. Moj oče je bil osem let star, ko je šel óni<span class="pagenum"><a id="Page_205"></a>[205]</span> +od doma. Potem se ni več oglasil. Pa kakor vidim, +ti nekaj več veš o njem.”</p> + +<p>“Vem, vem, še preveč vem!” — pravi Mrtin +nekako zamolklo. — “Ker te zdaj še bolj poznam, +moram ti zgodbo povedati, ktere nisem druzemu ko +sam sebi še nikoli pravil, da boš tudi ti vedel, kdo +sem jaz.”</p> + +<p>Ker je povest Mrtinkova precejšno dolga, stavimo +jo blagovoljnemu bralcu v naslednji odstavek.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Osemnajsto_poglavje">Osemnajsto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">On, ki je sam bil ljubi moj,</div> + <div class="verse indent0">On, ki je pravi oče tvoj,</div> + <div class="verse indent0">Šel je po sveti, Bog vé kam,</div> + <div class="verse indent0">Tebe in mene ga je sram!</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Prešern.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>“Že je tega nekaj let — tebe in mene še ni +bilo — ko je v poglavno mesto naše dežele prišel +mlad doktor zdravnik; imenoval se je Peter Kaves. +Ni mi treba praviti, da je bil to tvoj stric. Zakaj je +svoje rodovinsko ime spremenil, tega ne vem. Mislim, da +mu ni bilo všeč in hotel se je bolj učenega napraviti.</p> + +<p>Hitro je bil znan po mestu kakor najbolji svojega +poklica. Imeli so ga za najbolj učenega in res +je ozdravljal ljudi, ki so imeli take hromote, da že +zdravja niso več upali. Tako se je raznesel glas o +njem tudi po okrožji.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_206"></a>[206]</span></p> + +<p>Nekega dne je dobil povabilo, naj pride v grajščino, +ki je bila kake tri ure od mesta proč. Ob +enem se mu je s prošnjo vred poslal voz. Ker je +ravno utegnil, šel je še tisto uro. Plemenitaš Strug +— tudi ime smem povedati, ker je ta rodovina do +današnjega dne že vsa pomrla. — Strug ga je prijazno +sprejel in mu naznanil, da je njegova stričnica, +bratova hči, ktero pa kakor za lastno ima in ljubi, +že več časa na očéh bolna. Tudi mu je tako povedal, +da je doktor lehko umel, da ne gleda za noben, +še tako velik denar, če se le deklica ozdravi.</p> + +<p>Doktor Kaves je bil denarja lakomen. To je bila +njegova največa strast. Za to je storil vse, kakor bom +še povedal.</p> + +<p>Ker je doktor videl, da bo tukaj plača jako +dobra, djal je ugledavši bolne dekličine oči, da mora +nekaj dni opazovati, od kod bolezen izvira. Grajščak +je bil tega vesel in mu je zatrdil, da če se za nekaj +dni v gradu ustanovi, bode se dobro imel kakor bi +bil doma.</p> + +<p>Majdalena Strugova je bila stara tačas kacih devetnajst +let. Lepa ni bila po obrazu, pa imela je +lepo dušo, srcé dobro, ah! najbolje srce, kar sem +jaz ljudi poznal.</p> + +<p>Doktor Peter Kaves se je na gradu seznanil bolj +na tenko z grajščakom in njegovo stričnico. Bog mu +je bil dal dober jezik, dar, kterega ne dobi vsak, +po kterem se pa vendar vsak sodi. Govoril je doktor +v tej mali druščini o tej in oni reči, vse pa je znal<span class="pagenum"><a id="Page_207"></a>[207]</span> +govoriti lepo in dobro. Tako se je prikupil grajščaku +in moji ma — — <em class="gesperrt">moji materi</em> —, saj ti moram +povedati, da je Majdalena Strug moja mati. Seznanil +se je Kaves pa tudi z druzimi rečmi na gradu, tako +na priliko je na tenko zvedel, kako veliko je premoženje +Strugovo. Tudi je zvedel, da bo po stricu dobila +vse Majdalena.</p> + +<p>On je bil lakomnež. Koj je sprevidil, da ne bi +bilo težko Strugovo premoženje priženiti. On je bil +lepe vnanje postave in zaupal je tudi veliko svoji +zgovornosti.</p> + +<p>Res se ni motil. Moja mati je verjela prilizljivim +lepim besedam mladega doktorja. Revica je mislila, +da je ves svet tak ko ona, da ne zna goljufati, legati +in krivo prisegati!</p> + +<p>Moja mati ga je ljubila v resnici in z vsem srcem. +Tudi on je djal in kazal, da jo ljubi tako in +tako. Ona je premalo poznala ljudi in svet, da bi +bila ločila hinavščino in pravo misel.</p> + +<p>Ko se je doktor tako preveril, da mu na eni +strani ni nobene ovire, potipal je na lehko še na +drugi, da bi zvedel, kako njen stric misli, varoval +se pa naravnost vprašati in povedati, da ravno +on namerava dobiti bogato Strugovo. Ali tukaj je +zvedel, da stric nikakor ni namenjen s svojo deklico +tako nizko sesti, da bi jo dal temu ali onemu, ki +nima ni gotovega premoženja niti vsaj njemu enacega +imena. Vendar ni obupal. Plemenitaš je bil star. +Dolgo ni mogel živeti. Čez pet let pak je bila deklica<span class="pagenum"><a id="Page_208"></a>[208]</span> +zadosti stara, da se je lehko sama odločila. Tako +je sklenil čakati, kaj pride.</p> + +<p>Oko je bilo ozdravljeno in doktor je moral zopet +v mesto. Plemenitašu se je bil znal toliko prikupiti, +da ga je pri odhodu vabil, naj pride večkrat v njegovo +hišo. Sicer pa je imel tudi po zimi priliko govoriti +z mojo materjo, ko je s stricem prihajala v +mesto.</p> + +<p>Tako jo je tri leta slepil s svojo ljubeznijo, ki +je bila to se ve samo navidezna. Vse to zarad bogastva!</p> + +<p>Moja mati je bila dve in dvajset let stara. Ženini +so se jeli oglašati. Marsikteri med njimi je morda +iz ravno tako nepoštenih razlogov snubil, kakor Kaves. +Vendar vem, da bi bil najslabeji med njimi bolji +od doktorja. Pa moja mati je vero imela, da boljega +in blažega nima vesoljni svet. Zató se ni udala v stričevo +voljo, ki je, že slaboten in postaren, želel, da +bi se možila pred njegovo smrtjo in jej je zdaj tega +zdaj onega izmed tistih nasvetoval, ki so mu bili po godu.</p> + +<p>Stric je bil že nevoljen in je protil tako in tako.</p> + +<p>To je doktor vse zvedel. Ker se je bal, da ne +bi mu spodletelo, česar je čakal že tri leta, da bi +namreč stric moje matere ne prisilil kterega druzega +vzeti, sklenil je kaj tacega nemogoče storiti. To kar je +malopridnež naredil, zgodi se v naši deželi težko še +kedaj. Pregovarjal je mojo mater, da bi se na tihem +ž njim poročila. Mati moja je bila preveč vestna +ženska, da bi se bila temu koj udala.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_209"></a>[209]</span></p> + +<p>Ko je razvidel, da sam ne opravi ničesa, dobil +je za denar nekega malopridnega duhovna, ki ni hotel +poznati svetosti svojega stanú in je bil zarad tega po +viši duhovski oblasti od službe odstavljen zarad več +pregreškov, ki so vsi izvirali iz pijanstva. Ta je moji +materi skazoval, da tako djanje v teh okoliščinah ne +bi bilo niti zoper cerkveni niti zoper deželski zakon, +če se le poroka čez nekaj let očito razglasi ali na videz +ponovi pred svetom. Ker je doktor to obetal, privolila +je moja mati in omenjeni duhovnik ju je poročil.</p> + +<p>Pač se je moja mati kesala in grenke solze točila, +ko je bilo to končano. Nekaj jej je menda v +srcu djalo, da ta reč ne more srečnega konca doseči. +Tudi se jej je koj zdelo, da se je doktor, poprej ves +ljubeznjiv in prijazen, po poroki vidno spremenil. Pa +revica je molila in Boga prosila, da bi vse na dobro +obrnil in molitev jej je dajala upanje. Upanje! — +upanje! Neumnost! —</p> + +<p>Od strani je slišala, da doktor Kaves, o kterem +ni živ krst vedel, da je njen zakonski mož — +da ta doktor Kaves ne živi posebno v strahu božjem +in pošteni čednosti, kar se ženstva tiče. — O zakaj +ni tega pred slišala! — In vendar tudi zdaj ni verjela, +ni mogla verjeti! — Ko sta se sešla, kar pa +je malokdaj bilo, vprašala ga je, ali je to res ali ne. +On je sicer tajil, pa ne veliko. In ko se je začela +bridko jokati, pustil jo je in šel. “Neumnica!” to je +bila vsa tolažba vse opravičevanje!</p> + +<p>V enem pogovoru jima je govorica prišla na sv.<span class="pagenum"><a id="Page_210"></a>[210]</span> +vero in na Boga. Iz nekaj besedi, ktere je govoril, +razvidelo se jej je, da nima nobene vere. Ko se je +s strahom od njega obrnila, roki sklenila in zavpila: +“Jezus! kaj bo s teboj!” zasmejal se je zaničljivo, +vstal in šel pozdravivši jo z lepo besedo: “Ti si neumna!”</p> + +<p>In vendar ga je rada imela. Molila je za-nj, +molila je tačas in še potlej v drugačnih časih, in še +jaz sem moral ž njo moliti za-nj!</p> + +<p>Kacih šest mesecev po oni nesrečni poroki je +stric moje matere zbolel. Naredil je testament. Moja +mati ga je ljubila kakor očeta, ker jej je vest vedno +očitala, da se je zeló pregrešila v poslednjem času +zoper njega, stregla mu je še z večo nevtrudnostjo +noč in dan.</p> + +<p>Doktor Kaves je bil poklican k staremu gospodu. +Do tega je imel stari največe zaupanje. Mislil je, +da je to njegov prijatelj, da ga bo <em class="gesperrt">on</em> še smrti otel, +če ga bode le kdo. Kako strahovito se motimo na +tem svetu!</p> + +<p>Moja mati je doktorja, predno je bolnika videl, +na stran poklicala ter ga je s sklenjenimi rokami prosila: +“Peter, ljubi Peter! Skrbi z vso svojo vednostjo, +da boš strica ozdravil. On je moj dobrotnik in bode +tvoj. Bog naju varuj pregrešne želje, da bi umrl! +Temuč jaz rada čakam še deset, dvajset let, da so +le stric živi in zdravi!”</p> + +<p>“Skrbel bom!” — djal je on.</p> + +<p>Dal mu je nekega črnega zdravila. Polovico je<span class="pagenum"><a id="Page_211"></a>[211]</span> +bolnik v dveh dneh popil, tretji dan je umrl. Tačas +moja mati ni slutila nič hudega. Pozneje pak je v +svojih burnih dnevih govorila, da je Kaves stricu +zavdal. Skazati mu ne morem! Enkrat sem mu to +omenil in na obrazu sem bral, kakor bi bilo res! +Bog bo sodnik! Naj bo milostljiv!</p> + +<p>Sodnija je po stričevi smrti vzela testament in +premoženje v svoje varstvo. Majdalena Strug je bila +imenovana v poslednjem stričevem sporočilu za edinega +dediča. Doktor Kaves je mislil, da je na koncu +svojega namena.</p> + +<p>Pa Bog je drugače obrnil.</p> + +<p>Skazalo se je, da plemenitaš Strug, moje matere +stric, vprek svojemu bogastvu ni nič lastnega premoženja +imel. Vse je bil namreč podedoval po neki +teti. Ta pak je imela sina, za kterega se ob smrti +materini ni vedelo, kje je, in so ga sorodniki za +mrtvega razznanili.</p> + +<p>Leto pred stričevo smrtjo je bil z daljnega prišel +v svojo domovino nazaj. Ker pa je videl, da je stric +že na koncu svojega življenja, ni hotel precej svoje +pravice tirjati. Zdaj pa po Strugovi smrti se je +očitno oglasil in skazal. Testament je bil ovržen, +Majdalena ni imela nič, razen zapuščine svojega očeta, +ktera pak ni bila veliko veča, ko dota vsake bolje +kmečke hčeri.</p> + +<p>Pravda, ktero je moja mati po priganjanji doktorjevem +začela, iztekla se je na njeno izgubo prav +v kratkem času, ker je bilo vse očito po zakonu.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_212"></a>[212]</span></p> + +<p>Zdaj še le je prišlo moji materi spoznanje, popolno +pa strašno spoznanje!</p> + +<p>Ko je doktorja, ki se je je odslej čisto ogibal, +poiskala in ga opomnila, naj se sklenjena zveza razznani, +ko mu je povedala, da bom jaz prišel v kratkem +času na svet, kot sad te zveze: tačas se jej je +pokazal pravi doktor Kaves.</p> + +<p>“Jaz te zdaj ne poznam! Beračice ne maram, +sosebno grdé ne!” To so bile zadnje besede, ki je +je ž njo govoril. Ta skušnja je bila pač podučilna, +ali draga moja mati bi bila skoro življenje dala za +njo. Morda bi bilo bolje!</p> + +<p>Ko je ozdravela na vročinski bolezni, pokazala +se je druga bolezen, blaznost. Razum in zdravje na +duhu se jej je za nekaj časa povrnilo, ko sem se +jaz rodil. Pa ne dolgo potem in zopet se je je lotilo. +In vse njeno življenje se je menjávalo zdravje +in blaznost.</p> + +<p>Pač je imela dokaze sklenjenega zakona z doktorjem +Kavesom v roci. Pa tožiti ga ne bi bila hotela, +— ljubila ga je še zdaj, nevredneža; in ko bi +ga bila hotela tožiti, ne bi bilo več mogoče, zakaj +Kaves se je kaj tacega bal in šel iz dežele tačas, +ko je moja mati pri tujih ljudeh in na pol mrtva +ležala. Kam je šel, ni nihče vedel.</p> + +<p>Od kraja je stanovala moja mati v mestu. Kmalu +pak je sprevidela, da v mestu njeno malo premoženje +ne bi dolgo trpelo. Preselila se je z menoj +na kmete. Sorodnik, ki je bil namesto nje podedoval<span class="pagenum"><a id="Page_213"></a>[213]</span> +Strugovo grajščino, ponujal jej je svojo pomoč. +Pa ničesa ni hotela vzeti.</p> + +<p>Jaz sem jej bil edino veselje. Brez mene ni +bila nikjer, ni delala ničesa. Le enkrat se spominjam, +ko je bila zopet temna senca prevzela jej um in pamet, +in sem jaz deček štirih let jokaje gledal čuden +njen obraz ter poslušal nenavadne nekaj divje besede +svoje ljube matere in si v smrtnem strahu nisem tega +mogel razložiti: tačas se spominjam, da me je pehnila +od sebe in djala: “Proč ti si njegov!” Pa koj +v tistem hipu se jej je um povrnil, stisnila me je k +sebi in djala: “Ni res, moj, moj!” Ko bi sto let +živel, tega ne bi mogel pozabiti.</p> + +<p>Ko sem nekoliko odrasel, učila me je brati in pisati +sama. Sicer pa mi je vedno pripovedovala, da bom študiral, +da bom učen mož. Meni to ni dopadalo. Raji sem +letal okrog po hosti in polji, nego sedel pri bukvah. +Sicer pa je mati moja nevedé jemala mi veselje do +učenja in mi cepila kali tacega brezpridnega življenja, +kakor sem ga res imel. To pa je bilo posebno tačas, +ko se jej je bolezen vračevala in mi je, ne vedé kaj +govori, pravila vse, kar sem jaz tebi povedal in še +več, vse bolj na tenko. Tako sem se, da-si vem, +da mati ni nikdar tega hotela, navdal sovraštva do +tistega moža, ki mi je življenje dal, ki je pa materi +tako neusmiljeno srečo podrl in pokopal. Že kot +mlad fantè sem si ga želel dobiti, da bi tako ravnal +ž njim, kakor je on z materjo. Le z nevoljo in da bi<span class="pagenum"><a id="Page_214"></a>[214]</span> +matere ne žalil, molil sem zvečer ž njo vred “za +časno in večno srečo očetovo.”</p> + +<p>Kolikor je bila moja mati starša, toliko bolj +poredkoma jo je obiskovala bolezen. Zadnje leto sem +jo še le potem spoznal, kedar jo je razumnost zapustila, +da je postala zgovorneja in mi pravila o mojem +očetu, kterega sicer ni v misel jemala.</p> + +<p>“Ti boš učen, ko on!” — govorila mi je ob tacih +prilikah. — “Ti boš znal govoriti, še sladkeje ko +on! — Legati in goljufati se boš naučil in, o! — +še zavdajati, strupe poznavati, vsega se boš naučil, +ko tvoj oče. — Pa ne smeš skušati, kar boš znal, +greh je to! On je greh storil! — grehov veliko. Ti +boš drugačen, ne boš podoben očetu. On ni imel +srca ni ljubezni!”</p> + +<p>Tako mi je govorila. Meni se je šola pristudila. +Mislil sem, da so vsi učeni tistemu enaki, ki +ga mati <em class="gesperrt">oče</em> imenuje.</p> + +<p>Štirnajst let sem bil star, ko me pošlje v mesto, +da bi v šolo hodil. Od nje sem se bil precej naučil, +tako da bi bil lehko izhajal.</p> + +<p>Svoje premoženje je posodila moja mati kmetu, +pri kterem sva stanovala in živela. Tačas je bilo že +še toliko, da bi se bil jaz lehko nekaj let vzdržal. +Za pozneje, ko bi bil stareji pak je imela mati namen, +poprositi svojega sorodnika za pomoč, ktero +jej je bil pred nekaj leti ponujal.</p> + +<p>Toda ni je bilo treba.</p> + +<p>Komaj je mati s solznimi očmi v mestu od mene<span class="pagenum"><a id="Page_215"></a>[215]</span> +slovo vzela naročevaje mi, naj bom priden in odšla +od mene, ko sem jaz sprevidel, da sem preveč nje +navajen, kakor da bi se mogel tujim ljudem privaditi. +Komaj je bilo en teden, že sem bil na potu +domú — ali ker pravega doma nisem imel, bolj prav +— k svoji materi. Našel sem, da je ona taka ko +jaz, da je jokala noč in dan za menoj. Vesela me +je bila, ko sem prišel in karala me je ob enem. +Prosila me je, naj grem nazaj in videlo se je, kako +rada bi imela, da bi ostal pri njej.</p> + +<p>Naredila sva, da bom še eno leto odložil šolo, +da se bom pridno učil od nje vsega, kar je mogoče, +prihodnje leto pak bom šel za stalno in za gotovo +nazaj v mesto.</p> + +<p>Ali tega prihodnjega leta ni doživela. Jaz sem +mislil, da jo bom zmerom imel. Ah! ko bi jo <em class="gesperrt">še +enkrat</em>, le enkrat videl na tej zemlji, po kolenih +bi šel do konca svetá!”</p> + +<p>Do sem je Mrtinek mirno pravil, le včasi se mu +je poznalo, da mu spomin te ali one reči čutila +zbuja, ktera težko kroti. Tù pak je na enkrat obmolknil, +nekaj časa ni trenil z nobeno gubo na obrazu, +potem pa mu je debela solza pritekla iz očesa in +zjokal se je kakor otrok.</p> + +<p>Tudi Lovre je bil ginjen. Domislil se je svojih +roditeljev in vprašanje mu je prišlo: Ali si ti tako +spoštoval svojo mater, kakor ta spoštuje njen <em class="gesperrt">spomin</em>? +Koliko globokejo nežnejo čut ima ta človek, +kterega bi bil marsikak izobraženec zaničljivo kakor<span class="pagenum"><a id="Page_216"></a>[216]</span> +siroveža po strani pogledal in obsodil, da blažega +čutila, kakor je imajo živali, niti zmožen ni!</p> + +<p>“Še tisto zimo je moja mati nevarno zbolela — +pravil je Mrtinek dalje. — Predno sem vedel ali je +mogoče ali ne, videl sem jo mrtvo ležati. In ko bi z +neba na zemljo padel, bil sem sam, brez sorodnikov, +brez prijateljev!</p> + +<p>Na smrtni postelji mi je izročila svoja pisma in +spričala. Ž njimi mi je rekla poiskati in skazati se +svojemu očetu, tvojemu stricu. Kedar boš v veliki +sili, poišči ga, tako mi je naročala, povedi mu, da +ga prosim, naj tebi popravi, kar je meni hudega +storil; povedi mu tudi, da mu iz srca odpustim.</p> + +<p>Tega poslednjega mu nisem nikdar povedal. +Prosim tedaj tebe, moj bratranec! — pa morda te je +sram, da te tako imenujem?”</p> + +<p>Kvas ni mogel odgovoriti. Podal mu je roko, +ktero je Mrtinek smehljaje se prijel in stisnil, rekoč: +“Bratranec! ko si pred precej veliko dnevi vprvič +prišel v ta kraj, prorokoval sem ti, da me boš pomnil. +Tačas sem to drugače mislil, zakaj čeravno sem mislil, +da si mi morda po njem nekaj v rodu, nisem vedel, +da si bratranec moj, in kar je še več vredno, bratranec +dobrega srca. Pozabil pa nisem, kaj sem obljubil. +Pa kaj sem te že hotel prositi? Že vem! +Povedi mu ti, da mu je moja mati na smrtni postelji +odpustila, povedi precej zdaj, ko mu boš pisma izročal, +ktera sem ti dal.”</p> + +<p>“Gospod Piškáv je tvoj oče?” — vpraša strmé Kvas.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_217"></a>[217]</span></p> + +<p>“In tvoj stric! — Piškáv se imenuje. Menda +mu je bilo ime Kaves zoperno in prekrstil se je, kar +se je tukaj naselil.</p> + +<p>Ker sem ti že toliko povedal moram do kraja +povedati.</p> + +<p>Po materini smrti bi bil imel jaz v mesto oditi +zopet v šolo. Ali ni mi bilo mar naučiti se kaj več. +Umrl bi bil najraji, zakaj nisem vedel, ali imam kaj +opraviti na tem svetu ali nimam. Le ena misel mi +je vedno in vedno prihajala, namreč ko bi <em class="gesperrt">njega</em> +dobil, ki je mojo mater tako ponižal in prevaral, in +storil, da je meni zamrla zgodaj prezgodaj, kako bi ga +hotel pestiti, kako bi mu hotel hudo vest zbujati! +To je zoper natoro, zakaj oče je oče, pa jaz sem +imel svojo strast in ustrezal sem jej!</p> + +<p>Kmalu sem videl, da me ljudjé težko gledajo, +pri kterih sem bil. Zapazivši to nisem prašal, koliko +imam še materinega denarja dobiti ali kaj druzega, +temuč navezal sem culo ter sem šel. Kam grem, +tega nisem vedel. Tako se začne moje desetobratovanje.</p> + +<p>Ti boš morda vprašal, kako je to, da sem ravno +ljudsko vero na desete brate na svojo korist obrnil +in brez posla živel.</p> + +<p>To vprašanje sem si dostikrat sam postavil, zakaj +sem tako začel, pa sam ne vem, če znam pravi +odgovor ali ne. Od začetka sem hodil od kraja do +kraja. Jesti sem povsod dobil, da še prosil nisem; +več nisem potreboval. Moja mati je včasi norela,<span class="pagenum"><a id="Page_218"></a>[218]</span> +kakor sem ti pravil, tudi že tačas, ko še jaz nisem +bil na svet prišel. Kmalu po njeni smrti, ko sem +začel tako čudno živeti, čutil sem včasi tudi jaz, da +sem njen sin. Včasi mi je čudno vrelo in kipelo po +glavi; imel sem tačas nagnjenje do burne veselosti in +sem govoril, da dostikrat skoro nisem vedel kaj. +Tako so ljudjé sami začeli ugibati, da sem deseti +brat. Meni je nekako dopadalo in navadil sem se.</p> + +<p>V poslednjem času, kar me ti poznaš, in že tudi +pred precej dolgo, nisem več čutil tistega vretja v +glavi. Vse, kar si videl ti na meni, bila je navada. +Dostikrat je bila moja veselost samo odeja. Tukaj v +srcu sem jaz drugače čutil in mislil.</p> + +<p>Ta pisma sem nosil s seboj, kakor spomin svoje +matere. Očeta iskati mi ni bilo mar. Da sem ga +našel, to se je prav naključilo. To je bilo tako:</p> + +<p>V ta kraj sem prav rad zahajal, ker so mi bili +ljudjé po volji. Ta gospod Piškáv se je bil naselil +že pred nekaj leti. Večkrat sem ga ogledoval, da +nisem vedel zakaj. Nekega popoldne sem na jarku +sedel pri hosti in sem prebiral razna pisma, ki je je +mati od doktorja Kavesa imela. Mimo mene je on +prišel, in da-si ne ogovarja nikogar sicer, zdelo se +mu je menda čudno, da tak človek <em class="gesperrt">bere</em>, ko sem +jaz. Vpraša me, kaj imam, in ker mi je bilo ravno +po nevedoma neko pismo padlo na tla, pobere ga in +ga pogleda. Bilo je pismo doktorjevo moji materi, +ko še nista bila poročena. Ne vem, kako je to, +vsacemu druzemu človeku bi bil list iz rok izpulil,<span class="pagenum"><a id="Page_219"></a>[219]</span> +njemu ga nisem. Komaj je popir pogledal, spremetale +so ga barve, čudno me je pogledal in vprašal:</p> + +<p>Kje si to dobil, človek?!</p> + +<p>Zakaj tako vpraša, zakaj je prebledel? mislil +sem in na enkrat se mi je posvetilo; zdelo se mi je, +da je meni majheno podoben, nihče ni vedel kdo, +niti kaj je! Nihče drugi ne more biti! In rekel sem:</p> + +<p>Doktor Kaves, dajte pismo nazaj!</p> + +<p>Kako veš ti moje — —?</p> + +<p>Ime? — O to je lehko! Kako ne bi sin Majdalene +Strugove vedel imena tistega moža, ki ga je +v življenje spravil! — djal sem jaz.</p> + +<p>Tako sem njega spoznal in on mene. Od tistega +časa sem mu bil kakor slaba vest. Zbadal sem ga, +kjer sem ga dobil. Gluh sem se naredil za vse, kar +me je on prosil. Spoznal sem, da to ni prav, pa +drugače sem mislil, da ne morem delati.</p> + +<p>Še menj je bilo prav, da sem njegovega sina +Marijana sovražil, ki ga ima menda iz kacega druzega +zakona. Zató me je Bog kaznoval sinoči.”</p> + +<p>Dalje deseti brat ni mogel govoriti. Zakašljal +je in kri mu je šla skozi usta. Lovre mu je pomagal, +da se je vsedel.</p> + +<p>“Le pojdi, bratranec! — Rad bi bil zdaj sam. +— Po duhovna bom poslal, da poravnam posvetnosti! +— Reci mojemu očetu, naj pride k meni! — Pozvedi, +če sem Marijana zelo poškodoval. — Bog ne +daj! — V jezi in brez premisleka se je zgodilo!”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_220"></a>[220]</span></p> + +<p>Lovre mu obljubi, da bo vse opravil, zdravnika +poslal in popoldne zopet prišel. Potem odide.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Devetnajsto_poglavje">Devetnajsto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Vi bi boljše <em class="gesperrt">briti</em></div> + <div class="verse indent0">Kakor pak soditi</div> + <div class="verse indent0">Znali,</div> + <div class="verse indent0">Mali</div> + <div class="verse indent0"><em class="gesperrt">Briči!</em> hudiči!</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>A. Kančnik.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Kerjavelj je ves ta čas v veži sedel in nekov +star koš zapletal z vitrami. Kesal se je, kesal kolikor +se je mogel, da je tačas, ko je hišo delal, tako +hentano debela hrastova vrata naredil, da se iz hiše +venkaj nobena besedica ne sliši. Zakaj da se v +hiši testament dela, tega je bil Kerjavelj tako zvesto +prepričan, kakor da bo enkrat v nebesa prišel, kjer +bomo samo dobro jedli in pili, če je to naš Kerjavelj +pravo vedel. In volján je bil ob tej uri svetemu Petru +obljubo storiti, da se bode tam gori v večnem zveličanji +pol dne postil, da bi bil le zdaj slišal, komu +misli Mrtinek Spak tiste tolarje in dvajsetice izročiti, +ki je nekje ima zakopane in vragu v shrambo dane. +Trikrat se mu je vitra utrgala, tako z jezo jo je +nategoval, ko je videl, da se ne da ničesa slišati.</p> + +<p>Začel je tedaj mož misliti, s čim bi se Kvasu, +kedar pride iz hiše, tako prikupil, da bi zvedel, kako<span class="pagenum"><a id="Page_221"></a>[221]</span> +je testament narejen. Dolgo je prevdarjal, kaj bi +mu dal. Na zadnje jo je menda pogodil, zakaj vrgel +je koš od sebe in vesel mencal roko ob roko, klobuk +nazaj pomeknil in usta razvlekel, kakor da bi se mu +zdéhalo.</p> + +<p>Kvas je prišel iz hiše.</p> + +<p>“Počakite, počakite!” — vpil je Kerjavelj nad-nj, +“Jaz vam bom eno latovico tacega kislega mleka posnel, +kot kraški sir. Kozje je res, pa če se ena +skorja prosenega kruha va-nj zadrobi, naredi se taka +jed, da nikdar tega. In ko boste vi to jedli, bodeva +se nekaj pogovorila.”</p> + +<p>Kvasa ni bilo volja ukvarjati se s šemo, zató ni +odgovoril ničesa in šel.</p> + +<p>“Ti bleda voda ti!” — godrnja Kerjavelj — “ti +srobot iz grmovja ti, dolgohlača ti! — Meni, da je cesar +ali pa še kralj, če mu tisti suknjeni répec doli visi! +Le molči, Bog ti bo eno priložil okoli ušes in še +rad boš žrl kozje mleko. Pa tačas ti ga ne bom +dal, ne! Naj bom pet let v vicah zato gorel, če ti +ga bom dal!”</p> + +<p>Lovre Kvas tega rohnenja ni slišal, nekoliko ker +je bil že predaleč nekoliko, ker je Kerjavelj govoril +bolj za svoja ušesa kot za ktera druga.</p> + +<p>Solnce je bilo že visoko na nebu, ko je Lovre +koračil domu. Vedel je, da so ga med tem na Slemenicah +pogrešili. Vprašanju, kje se je tako dolgo +mudil, ni se bilo nikakor mogoče ogniti. Če naravnost +povem, da sem bil pri desetem bratu tako dolgo,<span class="pagenum"><a id="Page_222"></a>[222]</span> +bode se jim pač čudno zdelo — mislil si je. Vsega +povedati ni smel. Izmisliti se kaj verjetnega, bilo je +težavno in sitno.</p> + +<p>Ko bi bil pisma, ktera mu je Mrtinek izročil, +precej nesel gospodu Piškávu, kterega je zdaj poznal, +zamudil bi se bil še dalje. Zató je sklenil najprvo +iti na Slemenice in pozneje priliko dobiti, da se Mrtinkovega +naročila iznebi.</p> + +<p>Pustimo svojega junaka, naj premišlja, kar je +danes slišal in videl ter poglejmo drugam, kako se +zbirajo oblačice nad reveževo glavo, ki v zdanjem +trenotku menj misli, kakor kedaj, da ga kaka nevarnost +čaka.</p> + +<p>Kake dve uri popred se je bila na Slemenicah +zbrala druščina k zájutreku. Razun domačih so bili +gostje prejšnjega dneva: stotnik, zdravnik Vencelj in +hči njegova. Čudno se jim je zdelo, da ni Kvasa +nikjer in ugibali so tako in tako, kam bi bil šel. +Kmalu pak so moški zašli na drugo govorico o včerajšnjem +lovu, o fajmoštrovem značaji in raznih malo +imenitnih rečéh.</p> + +<p>Manica je bila nekaj tiha ter je na več vprašanj +svoje prijateljice tako odgovarjala, da je poslednja +videla, da so njene misli drugod kakor pri pogovoru +in je naposled obmolknila, premagavši skušnjavo nagajati +jej, da se boji za nekoga, ki ga ni tukaj.</p> + +<p>Zájutrek je bil že dokončan, ko stopi ces. sodnik +iz okraja, gospod Mežón, v sobo. Spremljal ga je<span class="pagenum"><a id="Page_223"></a>[223]</span> +dolg, suhoten in na eno nogo malo šepast duh, ki +mu ljudstvo pravi <em class="gesperrt">berič</em>.</p> + +<p>“Tako! Še le danes pridete na moje povabilo? +To ni lepo, gospod sodnik. Ko bi bil vedel, da ste +bili včeraj doma, maščeval bi se že kako, da mi +niste česti skazali, — —”</p> + +<p>“Sero venientibus ossa, — kostí so dobre zá-me” +— prestriže hišnemu gospodarju besedo gospod sodnik +Mežón, debeluhast, rudeč mož velicega nosú in +kratko ostriženih las. — “Pa nekaj druzega vam moram +naznaniti, zdi se mi, da še ne veste, da se je +v vaši okolici strašno hudodejstvo zgodilo?”</p> + +<p>Vsi so se začudili in prestrašili.</p> + +<p>“Ali je kak poboj?” vpraša Vencelj.</p> + +<p>“Skoro bi bil, ali pa morda se bo še naredil. +Mogoče je, da bo umrl,” pravi sodnik.</p> + +<p>“Kdo?” vprašalo je več glasov.</p> + +<p>“Bližnji sosedje ste in ne veste nič! Jaz pa pridem +danes prav po nevedoma sèm in na potu zvem, +da je neki hudobnež sina tega starega gospoda s +Poleska skoro do smrti potolkel.”</p> + +<p>“Marijana?! — Ni mogoče, morda niste prav +zvedeli. Sinoči je bil pri nas!” — pravi Vencelj.</p> + +<p>“Marijana, pravim! Danes po noči se je to zgodilo. +Da se ne motim, priča vam dovolj ta protokol. +Bil sem zdaj na Polesku. Ne govori nič in stari, +ki je nekaj zdravnika, kakor sodim, trdi, da tri dni +ne sme izpraševan biti. Vendar sem jaz namenjen<span class="pagenum"><a id="Page_224"></a>[224]</span> +preiskavo koj začeti. Gospoda pak bom prosil, da +mi bodo pomagali.”</p> + +<p>Po tem naznanilu je Manica vstala. Strašna +slutnja se je je polotila. Komaj je šla od mize proti +vratom. Mati je to opazila in je hitela za njo ven.</p> + +<p>“Z mojim učenikom, gospodom Kvasom, sta sinoči +ostala v hosti. On je kesno prišel domú, vedel +bo, v kteri kraj se je Marijan obrnil in če je bil še +kdo pri njima,” djal je gospod Slemeniški.</p> + +<p>“To denem v protokol. Dobro! Gospod Kvas je +prva priča. Kje je, prosim, dajte ga poklicati,” reče +sodnik.</p> + +<p>Gospodar je odgovoril, da ga danes že celo +jutro ni. Vsi so obmolknili.</p> + +<p>Zdravnik Vencelj je rekel svoji hčeri, naj gre +ven. Ravno tako gospodar svojemu mlademu sinu.</p> + +<p>“Gospodje! ne zamerite,” — djal je sodnik Mežón +— “ali ne veste, morda sta bila ta gospod Kvas in +Poleščanov sin kaj navskriž, postavim kakor je to +med mladimi ljudmi navada zarad kake deklice ali +kaj? Jaz ne dolžim in ne mislim nič. Ali da je ta +prigodek velike imenitnosti in da je moja dolžnost +reč na tenko preiskati, to mi boste pritrdili. Zato +samo vprašam in menim, da je govorjeno samo med +nami.”</p> + +<p>“Ravno nasproti vaši misli, gospod sodnik! — +bila sta vedno prijatelja in jaz svojega učenika dobro +poznam in vem, da kaj enacega ne more storiti. Vi +ste se prenaglili,” djal je gospodar.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_225"></a>[225]</span></p> + +<p>“Prijatelj! ti ne veš kako je,” — oglasi se Vencelj. +— “Tudi jaz imam tega Kvasa rad, prav rad. +Do te ure mu ne bi bil ni slabe misli prisodil in še +zdaj upam, da je prazno, česar se bojim. Da je +Marijan Kvasa sovražil ravno zarad kaj tacega, kar +je gospod sodnik omenil, to vem za gotovo. Včeraj +zjutraj mi je sam pravil.”</p> + +<p>Sodnik se je vesel svojega ostroumja in pozabivši +veliko resnost tega pogovora malo na smeh +obrnil. Pa koj se je spomnil, da to ni lepo in djal +je modro: “Dva razloga sem imel, da sem to vprašanje +postavil, gospodje! Prvi razlog ali kakor smo +včasi rekli “<em class="gesperrt">indicium</em>,” bil je ta, ker je Kvas sinoči +<em class="gesperrt">pozno</em> domu prišel; drugi, da ga danes nikjer +ni videti. Zdaj je pa čestiti gospod zdravnik še tretjega +povedal. Preiskava se mora začeti.”</p> + +<p>Zdajci je stric Dolef, ki se je bil še le zdaj +zbudil, v sobo stopil in jel praviti novico, ktero so +že vedeli. Ker je bil na mestu hudobnega djanja in +še potlej v Polesku, zapisal je sodnik vse, kar je +povedal. Sosebno važno se mu je zdelo, da je zvedel, +kje se je vse to godilo, česar mu na Polesku niso +bili povedali.</p> + +<p>Odpravili so se vsi proti Skalam.</p> + +<p>Tam na mestu so pregledali vsako potlačeno +travo okrog tistega kraja, kjer je bilo pokrvavljeno.</p> + +<p>Kri je bila videti na dveh krajih. Tudi boso nogo +so na dveh krajih sledili.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_226"></a>[226]</span></p> + +<p>To poslednje je nekoliko podrlo sodnikove razloge +in “indicije,” po kterih je hotel Kvasa dolžiti.</p> + +<p>Pridružil se je bil preiskovavcem kmet iz vasi. +Ta je trdil, da je sinoči čul strel na tem mestu. +Sodnik mu je ometal, rekši da laže, zakaj Marijan +je <em class="gesperrt">udarjen</em> ne obstreljen. Kmetič si iz spoštljivosti +do gospoda ni upal svojeglavo trditi. Raji je verjel, +da se mu je senjalo ali kaj tacega. Ko je pa malo +po grmovji okrog hodil, našel je puško, ktero je bil +prejšnji večer Kvas pri kamenu pozabil in Marijan +potem po gošči zagnal.</p> + +<p>Spoznali so Kvasovo puško in bila je izstreljena.</p> + +<p>Sodnik je imel četrti in peti vzrok. Djal je, +da mora Kvasa prijeti in v ječo odpeljati.</p> + +<p>Drugi so molčali. Pet razlogov je govorilo zoper +Kvasa, in samo eden, bosonoga stopinja, za +njega.</p> + +<p>Znano je, da če enkrat začnemo koga na sumu +imeti, podpira ta sum vsaka najmanjša stvarca iz sedanjosti +in prejšnjih časov. Tako je tudi gospod +stotnik medpotoma proti gradu začel domišljati se, +kaj se mu je vse o včerajšnjem Kvasovem obnašanji +proti Marijanu in celi druščini čudno zdelo.</p> + +<p>Med tem je bil Kvas prišel domu. Stara Urša, +ki mu je zájutrek prinesla, pravila mu je, kaj se je +zgodilo z Marijanom. Iz Mrtinkovih besed in po tem +pripovedovanji je obsodil, kako je ta reč. Namenjen +je bil koj v Polesek iti in prepričati se, ali je res +tako hudo, kakor dekla pravi. Vsikakor pak je sklenil<span class="pagenum"><a id="Page_227"></a>[227]</span> +molčati in svojega ravno najdenega bratranca ne +izdati.</p> + +<p>Kam so gospodje šli, tega mu Urša ni vedela +povedati.</p> + +<p>Ravno je stopil iz veže, da bi šel na Polesek, +ko ga srečajo sodnik, gospodar in drugi.</p> + +<p>“Gospod Kvas!” — začel je sodnik s svojim +najslovesnejšim glasom — “pojte z nami v grad nazaj, +nekaj bomo govorili z vami.”</p> + +<p>Ko so v sobo prišli, prijel ga je gospod Mežón +za ramo in djal: “V imenu cesarske postave vas dam +jaz tukaj ukleniti in greste z menoj!”</p> + +<p>Kaj tacega Lovre pač ni pričakoval; zató je +malo osupnil. To je sodnik opazil, namežikal je +drugim in imel je šesti podpirajoči razlog ali indicij, +da se ne moti. Koj pa je bil Kvas zopet miren in +djal je: “Ali ne smem vedeti, zakaj me doleti ta čast, +da moram <em class="gesperrt">uklenjen</em> z vami?”</p> + +<p>“Prosim, potrpite za odgovor,” — pravi sodnik. +— “Če se mi vsi motimo, doboste popolno opravičenje. +Za zdaj pa vsi dokazi proti vam govoré in +jaz kakor sodnik moram svojo dolžnost storiti.”</p> + +<p>“Tedaj storite svojo dolžnost!” reče Kvas.</p> + +<p>“Ne, jaz vem, da je gospod Kvas tako nedolžen, +kakor jaz,” — djal je stric Dolef. — “Samo recite, da +z Marijanom niste imeli nič, in jaz vam bom verjel.”</p> + +<p>Zdaj je Lovre vedel, česa ga dolžé. Moral je +ali v ječo za nekaj časa iti in ljudém vero pustiti, +da je on hudodelec ali pa izdati desetega brata. Pomislil<span class="pagenum"><a id="Page_228"></a>[228]</span> +je na Manico in skušnjava ga je obšla, da bi +govoril. Saj Mrtinek bode prej umrl, predno bi mu +sodnija mogla kaj, djalo mu je. In če umrje in Marijan +umrje, ali ne bo sum na tebi ostal za vselej? +Pa ne, to bi bilo nemožato!</p> + +<p>“Ne bilo bi mi težko skazati vam, gospod sodnik, +da me po krivem dolžite, ko bi hotel in smel +govoriti. Grem z vami, saj se dolgo ne bom mudil, +upam. Samo to vas prosim, da se gredoč oglasimo +na Polesku. Jaz bi rad Marijana videl, kako mu je, +in sicer imam še nekaj opravka, kteri me bo kakor +upam opravičil,” reče Lovre.</p> + +<p>Ugovora ni imel sodnik nobenega. Prosil je gospodarja, +da bi šel nekaj časa ž njimi. Berič je pristopil +in izvlekel železje, da bi Kvasa uklenil. Pa +zdravnik Vencelj in drugi so po Kvasovem obnašanji +in govorjenji že dvomili, da bi bil on kriv. Djali +so, da železja tukaj treba ni. Sodnik jim je pritegnil +s to pogodbo, da Kvas s pošteno besedo obljubi, da +ne bo skušal ubegniti, kar je tudi obljubil.</p> + +<p>Zdajci se vrata odpró in Manica stopi v sobo, +bleda in objokanih oči. Kakor ne bi nikogar videla +v sobi razen Kvasa, stopila je k njemu, položila roko +njemu na ramo in djala: “Kaj ne, Lovre, da te ne +poznajo, da tebi ni mogoče storiti kaj tacega. Če te +ves svet obsodi, jaz te ne bom, samo reci, da ni res!”</p> + +<p>Gospoda Benjamina je rudečica oblila.</p> + +<p>“Dobro, deklica, dobro”! — reče poštenjak stric +Dolef — “jaz tudi tako pravim.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_229"></a>[229]</span></p> + +<p>“Ni res! Skazalo se bo!” djal je Kvas in tudi +on je zarudel, zakaj vedel je, da mu odsihdob, ko +se je Manica tako očito izdala, ni več obstanka na +Slemenicah. Rad bi jej bil v roko segel, rad bi jej +se bil zahvalil, in rad bi bil tudi kako popravil, kar +je napačnega naredila v prenaglem strahu. Pa pogledal +je njenega očeta in preveril se je, da vse to ni +mogoče.</p> + +<p>“Verjamem ti! — Tebi bolj kot drugim!” — +rekla je ter mu podala roko. — “Zdrav! pojdi, opraviči +se in vrni se enkrat. Vse eno, če ves svet vé: +<em class="gesperrt">ti ali nobeden</em>!”</p> + +<p>Lovre se jej je zahvalil z enim pogledom.</p> + +<p>Oče njen, ki je do zdaj strmé stal kakor pribit, +stopil je k njej ter jo prijel za pod pazduho. Jeze +mu je lice gorelo.</p> + +<p>“Kaj to pomenja? Hajdi, tukaj nimaš ničesa +opraviti!”</p> + +<p>Molčé je šla z očetom ven. V svoji sobi si je +še le razjasnila, kaj se je zgodilo, in grenke solze so +jej nekoliko olajšale težko srcé.</p> + +<p>Kmalo potem je oddrdrala grajska kočija, v +kteri so s Kvasom sedeli sodnik in grajski gospodar. +Berič se je vsedel spredaj h kočijažu. Večkrat pak se +je ozrl nazaj, kakor da bi se hotel prepričati, da +vjetnik še sedi med dvema gospodoma.</p> + +<p>Zbog poslednjega grajščaku in sodniku neprijetnega +prizora, ni hotel ne ta niti oni kake govorice +začeti. Najmenj pa je mogel govoriti Lovre. Molčé<span class="pagenum"><a id="Page_230"></a>[230]</span> +so se tako pripeljali do Poleska. Tu še le je grajščak +stopivši z voza spregovoril in djal obrnivši se +k Kvasu: “Gospod Kvas! jaz nočem dvomiti, da se +boste opravičili in iz srca želim tega. Vendar, če +kaj mislite, boste sami sprevideli, da se v mojo hišo +ne morete več vrniti po tem, kar sem žalibog ravno +zdaj doživel in videl. Očitati vam nočem ničesa. +Mlad človek ne pomisli, kaj počenja. Jaz sem bil +do poslednjega trenotka z vami zadovoljen, prav zadovoljen +in res mi je žal, da ste se spozabili. Vem, +da je moja hči tudi sama kriva, morda toliko ko vi. +Zató se razideva kot prijatelja in želim vam vso srečo +po svetu. Tudi me bo veselilo, če se v <em class="gesperrt">poznejih</em> +letih, ko bo ta reč na oba kraja pozabljena, oglasite +pri nas, zdaj kmalo pa ne. Vaše obnašanje in vaš +značaj mi je všeč. Vendar po premisliku boste lehko +našli vzroke mojega ravnanja. Kar imava še skupaj, +pošljem vam, kedar in kamor hočete. Z Bogom, dobro +se imejte, zdaj grem jaz domu.”</p> + +<p>S solznim očesom je stisnil Kvas roko, ki mu +jo je grajščak podal. Hotel mu je odgovoriti, pa +beseda mu je ostala v grlu in ko se je zavedel, bil +je mož že odšel.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_231"></a>[231]</span></p> + +<h2 class="nobreak" id="Dvajseto_poglavje">Dvajseto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Mogočni svetec, grmeči Elija,</div> + <div class="verse indent0">Lej zvezane imam jaz roké</div> + <div class="verse indent0">Ti pa grmiš po širocem nebu</div> + <div class="verse indent0">In skoraj ne vidiš pod sabo zemljé.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Fr. Levstik.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Gospod Mežón, o kterem so mi stari očanci +pravili, da je bil trd in oster mož, kteri ni drugega +poznal in veroval kakor suho postavo, pokazal je v +tem hipu, da vendar ni tako brez srca, da se mu +ne bi nihče smilil in tako je menda ovrženo natolcovanje +omenjenih modrijanov iz tedanjega časa. Ko +je namreč videl solzo v Kvasovem očesu, padla je +polovica tistih “indicij” in mislil si je: človek, ki je +drugemu hvaležen in se težko od njega loči tačas, +ko ga od sebe pahne, tak človek ne postane lehko +pobojnik.</p> + +<p>“Le pomirite se, gospod Kvas!” — tolažil ga je. +— “Kakor pravite in kakor vam jaz tudi verjamem, +boste kmalo zopet prosti. Meni pak ne smete zameriti, +jaz imam ostre dolžnosti, kakor se boste sami +prepričali, saj boste učili se pravice, kakor sem čul. +In potlej, kedar vas bom vsega suma oprostil, govoril +bom z gospodom grajščakom in preverjen sem, +da bode moja beseda nekaj veljala. Kar se deklice +tiče, to se ve da boste morali potlej z nimar pustiti. +Pa saj je svet velik in deklet vsakovrstnih ima, da +jih pride deset na enega. Meni verjemite, jaz sem<span class="pagenum"><a id="Page_232"></a>[232]</span> +nekaj skušal. Jaz, postavim, sem še le peto vzel za +ženo izmed tistih, ki sem si jih bil izbral. Ječe se +za nocoj tudi ne bojte. Skrbel bom, da se vam posebna +poštena soba dá in postreže, kakor boste želeli.”</p> + +<p>“Hvala!” odgovoril je Lovre ob kratkem.</p> + +<p>“Zdaj pa pojdiva v to razneseno gnezdo, v Polesek, +da pozveste in opravite, kar bi radi.”</p> + +<p>Na pragu je stal gospod Piškáv in kadil tobak. +Ker od velike starosti že ni dobro slišal ni videl, +zagledal je prišleca še le, ko ga je sodnik ogovoril. +Pogledal je kviško, nagrbančil suh obraz še bolj in +vprašal: “Kaj želita gospoda?”</p> + +<p>Sodnik vpraša: “Kako je Marijanu?”</p> + +<p>“Hvala! Bolje!” pravi oče skoro osorno.</p> + +<p>“Ali bi ga ne smel videti?” vpraša Kvas.</p> + +<p>“Ni potreba. Govoriti še ne sme, tudi ko bi +lehko,” odgovori starec ter se malo pokloni in meni +nič tebi nič jima hrbet obrne, da bi šel v hišo.</p> + +<p>Kvas stopi bliže in mu tiho reče: “Gospod doktor, +vaš sin Mrtin vas lepo prosi, da bi še danes +prišli k njemu v Kerjavljevo kočo. Bolán je in nekaj +imenitnega bi vam rad povedal.”</p> + +<p>Stari je poročevavca debelo pogledal in lice +mu je malo zarudelo. Rekel pa ni nič, ampak šel v +hišo.</p> + +<p>Kvas bi mu bil rad dal Mrtinkova pisma, pa +nekoliko ni hotel tako da bi bil sodnik videl, nekoliko +pa ni bilo mogoče, ker starec ni hotel počakati.</p> + +<p>“Čuden človek je ta Piškáv. Pa trdne mora natore<span class="pagenum"><a id="Page_233"></a>[233]</span> +biti. Jaz sem že petnajst let tukaj za sodnika, pa +vedno se mi enak zdi, nič se ni spremenil,” govoril +je gospod Mežón, kteri bi bil jako rad videl, da bi +se bil kak pomenek začel med njim in njegovim vjetnikom. +Pa Kvas je odgovarjal, kar se je najkrajše +dalo.</p> + +<p>“Zdi se mi, da vam je vsa ta današnja reč preveč +do srca segla” — pravi dalje sodnik. — “Pa to +ni prav! Kaj pa bi bilo to, ko bi se bila res sprijela! +Saj pravi stari, da je dobro! Če pa umrl ne bo, potlej +ne bo take sile. Mlad človek ne sme precej žalosten +postati. Jaz, postavim, ko sem na Dunaji +študiral, bil sem tudi nekdaj v tako reč prišel. Zunaj +mesta smo enkrat pili štirje rojaki. Pri drugem omizji +je pa bilo vse polno rokodelskih pomagačev. Pozabil +sem že, kako je bila navskriž zabáva med nami prišla, +to še vem, da je onih eden enega naših udaril. +Prec smo bili po koncu in po kranjski — to se ve +malo preveč prvotni — navadi, odlomili smo vsak +eno stolovo nogo in klepali smo Dunajčane, da je +bilo veselje. Policija je prišla in vsi štirje smo bili +eno noč zaprti. Sicer smo se pa tako dobro znali +zgovoriti, da so bili oni otepeni še posebej kaznovani, +mi pa nič. Kaj tacega je človeku na stare dni prijeten +spomin mladih divjih let.”</p> + +<p>Naposled je vendar tudi gospoda Mežóna zgovorljivost +minila. Stisnil se je v drugi kot kočije, +roke del pod pazduho na križ, in gledal kako konja +noge vzdigujeta in kako se oblaki zbirajo.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_234"></a>[234]</span></p> + +<p>Za Kvasa je bil današnji dan imeniten in določiven. +Ni mogel skoro sam sebi verjeti, da bi se +bilo danes vse to zgodilo. Našel je dva sorodna človeka, +o kterih ni nikdar vedel, da sta kje na svetu. +In kaka čudna sorodnika! Toda za dobičkom, če se +more dobiček imenovati, da človek spozna na smrtni +postelji ležečega in čudnega starega pusteža, ki govoriti +noče, za dobičkom je prišla koj izguba. Česar +se je bal, zgodilo se je danes. Ni zapustil Slemenic +s skrivno ljubeznijo do nje v srcu, in z upanjem, da +se čez malo let vrne in bode uslišan! Ni šel, kedar +bi bil sam hotel, moral je iti, in pot nazaj mu je +zagrajena. Da celó pustil je v trenotku marsikoga +v dvomu, da je morda pobojnik, tedaj nevreden gost +poštene družine. In kdo je bil prvi vzrok tega?</p> + +<p>Bolj kakor kedaj si je Lovre v tem hipu želel +prijatelja zraven sebe imeti. Le ž njim bi bil lehko +govoril, govoril veliko. Pa bil je daleč od njega! +Tako mu je prišla misel, kaj bo ž njegovo najbližo +prihodnostjo. Druzega mu ni kazalo, kot v daljni +svet iti za prijateljem, čeravno je prej bil namenjen +še nekaj časa počakati, da bi se tiste sitne okoliščine +zboljšale, ktere slabeji del našega bitja tako ostro +tirja. Domu mu nikakor ni bilo iti. Kako bi pred +staro majko in resnega očeta stopil in kaj bi rekel? +Da je bil hudodelstva dolžen ali celó da je moral +zaradi druge razmere grad popustiti, ktero bi skoro +gotovo po svojem enostranskem razumu napak sodila?</p> + +<p>Med tacimi mislimi je Lovre pozabil, da se pelje<span class="pagenum"><a id="Page_235"></a>[235]</span> +v ječo. Voz obstane in sodnik pravi: “Zdaj smo +doma. Do večera pojte z menoj. Jaz vas bom svoji +ženi predstavil in jej ne bom pravil, zakaj ste prišli +z menoj. Opazoval sem vas vedno, in veselim se že, +da vas bom imel za zamero prositi. Zató bodite moj +gost nekaj časa, ne jetnik, da se ta reč razjasni. +Spali boste v čedni sobici, ktero je moj pisar imel +do zdaj in, če kaj potrebujete, le povejte!”</p> + +<p>“Zahvaljujem se vam lepo, gospod sodnik, za +vašo dobrotnost. Pa za zdaj vas prosim, odkažite +mi sobo, o kteri ste govorili. Rad bi bil malo sam. +Upam da se bom malo časa mudil pri vas, morda +tako dolgo, da bo Marijan mogel govoriti, ali pa še +ne. Potem ko bom suma popolnoma očiščen, porabil +bom vaše prijazno povabilo, da me boste z gospó +seznanili.”</p> + +<p>“Kakor vam je bolj po godi?” pravi gospod Mežón.</p> + +<p>Tako je prišel Lovre v ječo. Neka nevolja ga +je prijela, ko je bil sam v stanici. “To je pravica?” +mislil je sam pri sebi. — “Po praznem domišljevanji +in površni preiskavi poštenega človeka zapró in ne +pomislijo, kaj lehko vse iz tacega početja pride. Kdo +bi si bil davi mislil, da bom spal nocoj v najbliži +soseščini navadnih tatov.”</p> + +<p>Večerji, ktero mu je mlada sodnikova služabnica +s porednim smehljanjem prinesla, Lovre ni veliko +škodoval. Prosil jo je, naj mu od sodnika prinese +papirja in pero in je začel pismo pisati svojemu prijatelju. +Da bi druge neprijetne misli odpodil, popisoval<span class="pagenum"><a id="Page_236"></a>[236]</span> +mu je kolikor je mogel humoristično svojo ječo +in vzroke, zakaj je va-njo prišel.</p> + +<p>Škoda, da se je iz prič in dokumentov, po +kterih smo to istinito povest snovali, z druzimi imenitnimi +rečmi vred, izgubilo tudi to Kvasovo pismo. +Zakaj dobiček bi bil dvojen, ko bi se bilo ohranilo: +prvič bi bil bralec videl, kakošen humorist je bil ta +prečudni Lovre Kvas; drugič bi bili pa mi še na +konec tega kratkega poglavja kaj boljega in kratkočasnejega +lehko pristavili, kakor je od spredaj in — +morda bi še bili se ljudjé dobili, ki bi bili napačno +misel imeli, da je pismo dobro narejen falzifikat. To +pak bi nas bilo povzdignilo v očéh tistih učenih glav, +ki se kritikarji imenujejo. Pa kaj hočemo, kar ni, +pa ni — kakor je djal tisti, ki je iz prazne kupe +vino pil.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Eden_in_dvajseto_poglavje">Eden in dvajseto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0"><em class="gesperrt">Štef.</em> Če si človek, pokaži se;</div> + <div class="verse indent2">če si hudir, stori kar hočeš.</div> + <div class="verse indent0"><em class="gesperrt">Trinkul.</em> O odpusti mi moje grehe.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Šekspir.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Mesec se je na večer prikazal izza vzhodnih +gorá, od kraja velik in vedno manjši, kolikor više +se je vzdigoval. Nastala je lepa, tiha noč, brez +sape in brez oblakov na nebu.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_237"></a>[237]</span></p> + +<p>Ko bi bil kdo okrog Poleska hodil, videl bi bil +v črn plašč zavitega moža z veliko kučmo na glavi +in debelo precej dolgo palico v roci, tiho iz veže +priti in s počasnim gostim korakom, kakor je starim +ljudém navaden, kreniti po poti proti vasi.</p> + +<p>Vsak, kdor bi bil tu znan, ugenil bi bil, da je +ta ponočni šetavec gospod Piškáv, ali če ga s pravim +imenom imenujemo, doktor Kaves.</p> + +<p>Da-si je mesec svitlo svetil, videlo se je vendar, +da so starca že jele oči popuščati, zakaj tipal je +vedno s palico pred seboj in še se je spodtikal tù in +tam ob kamenje, ki je nepotolčeno ležalo po pustem +potu do Obrhka.</p> + +<p>Prišedši do blizo vasi, postal je malo in premišljal, +kod bi šel, da bi bilo bolj prav. Zagledal je +luč na hribcu, kjer je Kerjavljeva koča stala in ne +gledé veliko na steze in meje, koračil je vse vprek. +Pred kočo pak je zopet postal kakor da bi pomišljal, +ali bi potrkal ali ne. Odločil se je naposled ter dvakrat +udaril s palico po durih.</p> + +<p>Okno se odpre in Kerjavelj pomoli svojo debelo +glavo ven. Pa kakor da bi ga bil gad pičel, pomakne +se hitro nazaj.</p> + +<p>Doktor Kaves bi bil lehko slišal, kako je Kerjavelj +po hiši sem ter tje dirjal in ves v strahu vpil: +“O Jezus in sv. Lucija! Na pomaganje! — O kje +imam žegnano vodo, žegnano vodo! In oljkino vejico +od cvetne nedelje! Hudič, hudič, sam hudič je po +tebe prišel! Pred vrati stoji, ves čern je. O sv. Lucija!<span class="pagenum"><a id="Page_238"></a>[238]</span> +Moli Mrtinek, moli! Gotovo si popred, ko so +bili gospod pri tebi, kakov smrtni greh zamolčal.”</p> + +<p>In ko je Kerjavelj našel v neki črepinji, s pajčevino +zavlečeni, žegnano vodo in oljkino vejico od +cvetne nedelje, začel je skozi okno neusmiljeno škropiti +in vpiti: “Hudoba, poberi se, hudoba, poberi se!” +Ali hudoba pred vrati se ni hotela pobrati. Trkalo +je čedalje bolj.</p> + +<p>Kerjavelj tje v zadnji kot počene in začne moliti, +ropotati in regljati, da je bilo groza.</p> + +<p>Težko je bilo Mrtinku Kerjavlja toliko utolažiti, +da si je dal dopovedati, da zunaj ni hudiča, ampak +najbrž Lovre ali pa gospod Piškáv. Tako se je dal +preprositi, da je šel odpirat. Vzel je svojo črepinjo +z žegnano vodo, storil križ in junaško zapah odrinil +od vrat ter ob enem za dva koraka odskočil.</p> + +<p>V veliko njegovo tolažbo je namesti hudobe v +izbo stopil samo stari Piškáv. Mrtinek je Kerjavlja +prosil, naj gre ven.</p> + +<p>Bralec je gotovo že zapazil, da je naš Kerjavelj +nagle jeze, in da sosebno rad godernja, če se mu +prav po všeči ne godi. Ni nam tedaj treba praviti, +da je tudi zdaj prav slabe volje šel ven.</p> + +<p>“Da bi te sapa vzela, sivec ti sivi!” govoril je +zunaj pred vrati in je oddihovaje se luno ogledoval. +“Kako sem se ga ustrašil! Prec bi ga otepel, če je +prav gospod, ko bi se le upal. Da bi se le ne bila +kakova žilica v meni utrgala, ker tako dihtim ko +kovaški méh. Še enkrat naj pride ta starec, in naj<span class="pagenum"><a id="Page_239"></a>[239]</span> +me tako zastraši, jaz mu bom tri take tje v zobe +povedal, da se bo za uho prijel, saj jaz tudi njega +ne strašim, zakaj bi pa on mene? In pa še to to! +Ti škrici v mojo hišo dohajajo, jaz moram pa zunaj +biti tačas. Čaki me čaki, kar noter grem, pa ga +bom vprašal, kdo je hišo zidal, jaz ali on? Čegava +je, moja ali njegova? To me pa prav zares grabi! +Jaz bom videl, kdo bo meni rekel: pojdi ven! Kaj +sem mačka ka-li, ali pa še pes, da me bo ven gonil?”</p> + +<p>Kerjavelj vstane in hoče v hišo iti, da bi Mrtinka +in Piškáva pošteno in do dobrega ozmerjal. Pa ravno +tako naglo se skesa in zopet vsede.</p> + +<p>“Kaj jim čem?!” — pravi. — “To so vsi coperniki! +Nobeden ni v gnadi božji zapisan. Če se tacih +bolj ogibljete, bolji možjé boste.”</p> + +<p>Nekaj časa se zamisli.</p> + +<p>“To pa to!” — začne zopet. — “To mu bom +pa precej jutri povedal, desetemu bratu, da potlej ko +bo mrtev, ima me pri miru pustiti. Tega jaz kratko +in malo nočem, da bi z onega sveta nazaj hodil in +po noči okrog moje hiše lazil in strašil. Če ima kaj +na vesti, naj mi zdaj pové. Kaj je meni tega treba, +da bi spati ne mogel po noči od straha? Tega meni +ni nič treba!”</p> + +<p>In enacega je Kerjavelj še mnogo uganil luno +ogledovaje. Gospod Piškáv pride iz koče in hitro odide.</p> + +<p>“Pa reci kdo, da je ta človek v gnadi božji!” +godernja Kerjavelj in gleda za njim. — “Star je ko +zemlja in vendar ti dirja, kakor bi kraško burjo spustil.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_240"></a>[240]</span></p> + +<p>In res je imel stari posebno spešne korake. Palica +mu je malo rabila in le redkokrat se je spodteknil.</p> + +<p>Pomenek, ki ga je imel s svojim sinom, desetim +bratom, menda nikakor ni bil tak, da bi se mu bilo +srce olajšalo, temuč videlo se je, da je posebno nemiren +in razburjen. Večkrat je pogledal proti nebu, +roka se mu je pestila in čuden glas je bil slišati iz +njegovih ust, glas, ki je kakor izdih globoko od znotraj +privil se na jezik, ki je pa bil bolj divjega nerazločnega +značaja.</p> + +<p>Prišel je domu. Vrata so bila še odprta. V svojo +sobo prišedši je užgal luč potem pa naglo hodil po +sobi gori in doli, kakor da bi nekaj premišljal.</p> + +<p>Naposled se je vsedel k mizi, nateknil naóčnike +in začel pisati.</p> + +<p>Pisal je dve uri.</p> + +<p>Po tem je iz zaklenjene omare vzel več pisem. +Bile so menjice in drugi papirji denarne vrednosti.</p> + +<p>Vse je skupaj zapečatil in naredil napis: “Mojemu +sinu Marijanu!”</p> + +<p>Cel zapečaten šop je potem vteknil v plaščev žep.</p> + +<p>Še enkrat se je vrnil k omari, vzel iz polne +vrečice nekaj tolarjev in s klina snel pištolo, ktero +je skrbno ogledal. Potem je zopet vse zaklenil.</p> + +<p>Ogrne plašč, ozre se še enkrat po sobi, in gre +ven po stopnicah doli.</p> + +<p>Zdolaj je Krivčevemu stanovanju nasproti ležal +Marijan. V to sobo stopi starec tiho. Krivčevka je +dremala na stolu pri bolniku in se ni prebudila.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_241"></a>[241]</span></p> + +<p>Oče pristopi bliže k bolnemu sinu, položi roko +na čelo, potiplje žilo in šepeta: “Umreti ne more!”</p> + +<p>“Sin, bodi srečneji, ko je bil tvoj oče!” pravi, +ko je Marijana nekaj minut gledal. — “Kolni ga! +če hočeš!”</p> + +<p>In morda čez dolgo dolgo časa je prišla zdaj +solza v oko možu, ki solz ni poznal.</p> + +<p>“Po noči in v bolezni te pustim, kakor volk +svoje mlade v brlogu. Pustim te, da te ne bom nikdar +več videl, da bom poslovil se od tega svetá, +smrdljive luže! O da bi ti drugo prepričanje imel o +življenji, da bi vedno v dosedanjih <em class="gesperrt">sanjah</em> ostal! +Zató te nisem budil, zató nočem, da bi ti očital kdo +očeta.”</p> + +<p>Pri teh zadnjih besedah se je bila Krivčevka +zbudila. Stari je ni opazil. Odšel je.</p> + +<p>“Kaj neki to pomenja?” mislila si je. “Bog ve, +če je bolezen zagovarjal ka-li? Moram vendar pogledati +za njim!”</p> + +<p>In ko je šla po prstih iz sobe, našla je vežna +vrata na stežaj odprta. “Za božjo voljo, kaj bo neki +delal zunaj?” mislila je in gledala po dvorišču in +po vrtu. Gospoda ni bilo nikjer. Ravno je bila namenjena +vrata zapehniti, ko zasliši tam pri hlevu +nekaj šumenja.</p> + +<p>Gospod Piškáv je bil konja osedlal in Krivčevka +je videla, kako ga je zasedel in odjahal iz dvorišča +po poti proti Slemenicam.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_242"></a>[242]</span></p> + +<p>“Da bi le ne znorel! Prehladil se bo, potlej +bom morala pa okopavati ga, kakor zdaj Marijana. +Zmerom sem mislila, da ne bo nič dobrega, ker je +po noči zunaj ostajal. Zdaj je pa steknil, česar je +iskal. In stari še laglje kaj dobi.”</p> + +<p>Tako je majka gostolela zapiraje vrata, potem +pa šla svojemu ljubeznjivemu povedat, kaj je videla.</p> + +<p>Na Slemenicah je bila še luč, čeravno je bilo +že precej pozno po noči. Bili so zdaj v gradu samo +domači, zakaj stotnik in Vencelj s hčerjo so se bili +koj odpravili, ko so videli, da bi bili po neprijetnem +dogodku s Kvasom, za celo družino kakor gostje +skoro nadležni.</p> + +<p>V navadni sobi sta sedela grajščak in njegova +žena. Manica in prejšnji Kvasov učenec sta bila odšla +spat. Oče in mati pak sta ukrepala to in ono. Mati +je zagovarjala hčer, kolikor je mogla, oče pa jej je +očital, da bi bila ona morala bolj paziti. Naposled +sta se v tej misli zedinila, da bi bil Kvas dober +zet, ko bi le kako premoženje imel, preverila sta +pa drug druzega, da bo deklica kmalo pozabila vse +to in se bo rada možila, kedar dobra prilika pride.</p> + +<p>Ravno sta tudi ona dva vstala, ko je prišla stara +Urša na vrata povedat, da je gospod s Poleska tukaj.</p> + +<p>Precej je Piškáv v sobo stopil. Čudila sta se +temu prihodu tembolj, ker odurni sosed še po dnevi +ni imel navade obiskovati ju.</p> + +<p>“Dober večer, gospod Piškáv! Kako je kaj Marijanu? +Vendar ne slabeji?” reče grajščak.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_243"></a>[243]</span></p> + +<p>“Bo že, že!” — odgovori stari ter se vsede.</p> + +<p>“Prav hudo nam je bilo, ko smo to nesrečo slišali! +ki je vas zadela; zakaj radi smo imeli Marijana, +kakor da bi bil naš domač,” pravi gospa.</p> + +<p>Doktor Kaves izvleče iz svojega plašča zapečaten +šop pisanj, ter ga dene na mizo rekoč: “Gospod sosed! +nekaj vas bom prosil. Obljubite mi, da boste +tako dobri in mi boste to opravili.”</p> + +<p>“Z veseljem, če je le v moji moči!” odgovorí +grajščak.</p> + +<p>“Jaz moram zdaj precej, še to noč odpotovati. +Prosim vas, dajte to pisanje, zapečateno kakor je, +mojemu sinu, kedar bo čisto zdrav. Pred ne!”</p> + +<p>“Bodite brez skrbi! Shranjeno bode dobro!”</p> + +<p>“In še to. Vi ste imeli tukaj nekega Kvasa za +učenika, kakor sem slišal. Ta je obdolžen, da je mojega +sina poškodoval. To ni res. Tedaj vas pooblastim, +v svojem in sinovem imenu, da ga rešite vseh sitnosti. +— Da se vam veruje, prosim dajte mi malo papirja +in pero.”</p> + +<p>Piškáv zapiše te besede:</p> + +<p>Lovre Kvas ni bil pri poboji mojega sina Marijana. +Sicer pa je moja in bode tudi mojega sina +želja, da se ta reč ne preiskuje dalje.</p> + +<p>“To izročite sodniji, berž ko morete. — Mogoče +je, da bi moj sin na tem kako drugo bolezen dobil. +Ko bi se to primerilo, dajte zdravniku Venclju to, +kar bom zdaj napisal. On bo že vedel, kako se ima +ravnati.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_244"></a>[244]</span></p> + +<p>In napisal je stari nekaj latinskih besedi in znamenj, +kterih grajščak ni umel.</p> + +<p>Potem je Piškáv vstal in šel. Grajščak ga je +spremil po stopnicah doli in ko je videl, da ima konja +pred vrati privezanega, pomagal mu je, da je zajahal.</p> + +<p>Poslovil se ni nič, spodbodel je konja, in kmalu +ga grajščak ni videl več in — nihče ne več!</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Dva_in_dvajseto_poglavje">Dva in dvajseto poglavje.</h2> + +<p>Prav po natančni niti morava govoriti, +sicer bo nama besede pregledal in +naju vbadal. Zares, Horacijo, jaz sem +te tri leta opazoval: današnji čas je +tako ostrozob, da kmet dvorniku na +pete stopa.</p> + +<p class="right"><i>Šekspir.</i></p> + +</div> + +<p>Štiri tedne pozneje je bilo zopet nekaj pivcev +zbranih pri Obrščaku.</p> + +<p>“Pravijo, da se je bil tisti učeni, ki je bil tukaj +gori v gradu za šolmoštra, nekaj zameril, zató so ga +odvrgli,” reče Matevžek.</p> + +<p>“Kako so mu že djali?” vpraša eden tovaršev.</p> + +<p>“Znano ime je imel,” — odgovorí Matevžek — +“prav kmečko ime. Pa mi na misel na pride. Čakaj +no! Če Kavelj ali kako. He, Obrščak, ti boš vedel!”</p> + +<p>“Kaj imate v pogovoru?” vpraša krčmar od druge +mize pristopivši.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_245"></a>[245]</span></p> + +<p>“Radi bi vedeli, kako se je tisti pisal, ki je +grajskega fanta učil?”</p> + +<p>“Za Kvasú se je pisal. Pravi fant je bil tisti. +Škoda, da je moral kopita pobrati iz našega kraja.”</p> + +<p>“Pravijo, da se je pri grajski ženil, to je bilo +že malo neumno; zakaj ta deklè bo petična in denarna +in kdor jo bo dobiti hotel, ne bo smel imeti +suhega mošnjička. Ta Kvas je bil pa legak za okrogle +stvari, ki izpod palca uhajajo,” ugiblje Matevžek.</p> + +<p>“Saj to ni res, da bi se bil ženil. Fant je bil +premoder,” ugovarja krčmar. — “Ljudjé govoré belo +in črno. Pameten človek ni da bi vse verjel. Samo +zato, ker so ga dolžili, da je bil Marijana pretepel, +zato ni htel več tod okoli hoditi.”</p> + +<p>“Dà, pa le dobro pomnite,” reče tretji — “tako +dobro se mu ne bo nikjer godilo, kakor se mu je tukaj +v gradu. Tukaj so mu stregli, kakor otročnici.”</p> + +<p>“Zakaj pa ne?” — pravi Matevžek. “Saj je tisti +pijani Dolef óndan pravil, da je šel na Dunaj, kjer +ima cesar svojo hišo in ministri njegovi, ki denar +delajo.”</p> + +<p>“Bog vé, če ima kaj zemljišča cesar ali ima +samo hišo?” vpraša prileten mož.</p> + +<p>“E! kako si neumen!” — pravi Matevžek. — +“Čemu bo pa cesarju njiva in travnik? Saj taki veliki +gospodje se ne pečajo s kmetijo, saj lehko na kupičku +živi in še prav dobro. Le pomisli, koliko denarja +mu pride v mošnjo iz davkov, ki mu je dajemo.”</p> + +<p>“Saj tega ne mislim, da bi sam orat ali vlačit<span class="pagenum"><a id="Page_246"></a>[246]</span> +ali kosit šel; ampak tako-le kakor naš grajščak na +Slemenicah, delavce ima, ki delajo, on pa ukazuje,” +pravi oni.</p> + +<p>“Šleva neumna!” — reče Matevžek. — “Naš +grajščak je <em class="gesperrt">muha</em> proti cesarju in berač. To bi mu +jaz v zobe povedal, ko bi tukaj bil. Cesar ima samo +denar pa vojsko, da jo komandira. Njemu je že otovrej +dobro, da mu ni treba za nobeno delo prijeti. Zakaj +je pa naš gospodar in zakaj vsako nedeljo molimo +za-nj po litanijah?”</p> + +<p>“Res je tako, kakor ti praviš, Matevžek!” potrdi +krčmar.</p> + +<p>“Ne boste me pregovorili ne,” reče oni kmetič. +— “Če ste vi modri, tako sem jaz tudi. Jaz vem, +da ima cesar okoli svoje hiše vsaj toliko prostora, da +kakovo zelje posadi ali kako solato. Kaj mislite, da +kedar hoče cesarica za svojo družino južino skuhati, +da vselej košaro vzame v naročaj in letí k sosedovim +kupovat? Kaj še?! To bi bilo nesloveče, ko bi kaj +tacega doma ne imela, kar imajo druge žene, ki so +menj ko ona in jej morajo biti pokorne.”</p> + +<p>“Glej ga no! Kaj si tako neumen, da misliš, +da cesarica sama kuha? Kaj ne more imeti ene kuharice +ali pa še dveh? Cesar ima drugače večo družino +ko ti ali jaz. Bog ga vedi koliko hlapcev in +dekel ima in še pastirjev, da mu konje pasó. Zakaj +on se vozi gotovo s štirimi konji, kakor so se njega +dni grofje. In svojo ženo ima, vem da tako rad, da +noče, da bi se s kuho vpirala in vbijala.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_247"></a>[247]</span></p> + +<p>“No če vi bolj veste, pa vedite!” reče kmetič +in malo razžaljen, da so vsi z Matevžkom potegovali +in njegova ni obveljala, natlači si pipo tobaka in molči.</p> + +<p>Kerjavelj je v tem hipu prišel in že na vratih +vprašal krčmarja:</p> + +<p>“Ti, glej-ga! zaupaj mi ga en lunek, pol fraklja, +žganega! Smolnjak bom poprodal in ne bom te pozabil.”</p> + +<p>“Ti rad pozabiš, Kerjavelj!” odgovori krčmar.</p> + +<p>“E ne bodi, ne bodi! Zaupaj! zaupaj! Saj ti +ni na srcu zrastlo, ampak Hrvat ti ga je pritovoril +na konjskem hrbtu,” prosi Kerjavelj in krčmar ni bil +neusmiljen ter je prinesel žganja.</p> + +<p>“Saj ti lehko plačuješ, Kerjavelj! Deseti brat, +ki je pri tebi umrl, imel je dvajsetice,” reče eden +kmetov.</p> + +<p>“Ka-je?” vpije Kerjavelj naenkrat ves srdit, ko +je glažek v roci imel. “Cucek ga podiši, desetega +brata, figo mu bom pokazal, tako-le, kedar se snideva +na onem svetu!”</p> + +<p>“Zakaj si tako hud?”</p> + +<p>“Kaj? Ali se ni spodobilo, da bi bil jaz po njem +dobil kakov denar, ki sem ga pasel in pod streho +imel in muham branil?”</p> + +<p>“Ali nisi ničesa dobil?” vpraša ga Matevžek.</p> + +<p>“Nič! toliko ne, kakor je to žgano vince vredno!” +— odgovori Kerjavelj. — “Jaz sem bil pomorski +vojščak, imel sem sabljo in kjer sem bil, povsod so +me v čislih imeli. Ta prekanjenec mi pa tako naredi.<span class="pagenum"><a id="Page_248"></a>[248]</span> +Le čakaj, škodilo mu bo to! Če mene Bog sliši in +vidi, on ni zveličan. To je krivica, taka, ko tisti +mutasti greh, ki v nebesa vpije.”</p> + +<p>“Saj lažeš, gotovo si kaj pograbil, pa tajiš ko +gad nogé.”</p> + +<p>“Kaj sem pograbil? Kaj? Tri umazane dvajsetice +sem našel, to je vse! Kaj sem pograbil? In pa +tiste njegove črevlje imam doma na polici. Pa so mi +še v urbasih preozki! Deseti brat je imel pa še eno +butaro bankovcev, Bog ve koliko. V ruto je imel +zavite in zmerom je je nosil pri sebi, v nedriji. Ko +je ležal, imel je je v zglavji. V ruto je bilo zavito +in povezano in enkrat sem videl, da je čudno pomalan +papir notri. Kaj pak je bilo tisto, če niso bili +bankovci? In ko je umrl, iskal sem povsod tistega, +pa ni bilo nikjer. Kam je prešlo? Gospoda so vzeli, +ta lakomna gospoda!”</p> + +<p>“Ktera gospoda?” vpraša krčmar.</p> + +<p>“Kaj ti vem, kteri je vzel? Tri dni popred, predno +je umrl Mrtinek, bili so trije pri njem. Tisti Kvas, +ki ni več na Slemenicah, fajmošter in stari s Poleska, +ki je zdaj pobegnil, kakor pravijo.”</p> + +<p>“Gospoda fajmoštra menda vendar ne boš dolžil +tatvine?” pravi Matevžek.</p> + +<p>“Kaj,” vpije Kerjavelj — “zakaj je bil pa tak +lep pogreb? Za pogreb in maša denar velja.”</p> + +<p>“To je vse plačal mladi Dražar, kteremu je deseti +brat zaklad skopal. Le molči, Kerjavelj, in pazi, +kaj govoriš!” svari ga krčmar.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_249"></a>[249]</span></p> + +<p>“Tako sta pa ona dva kradla. Naj! saj jima ne +bo nič zaleglo, če Bog mene sliši. Človek bi si bil +vsaj še eno kozo kupil, ko ne bi bili ti lakotniki +bankovcev požrli.”</p> + +<p>In prav milo se je storilo Kerjavlju. Ni se dal +preveriti možem, da morda deseti brat ni imel bankovcev, +ampak kako drugo pisanje. Kako je bilo Kerjavlju +hudo pri srcu, to utegne le tisti popolnoma +umeti, kteri je skusil kakor on, kako človeka jé in +peče, če vidi da mu je dolzega upanja spolnitev splavala +po vodi. Ker pa vemo, da je med našimi blagovoljnimi +bralci malo malo tacih, ki bi poznali žalost +in otožnost po kozi, ki bi lehko bila, pa je ni, +bojimo se, da baš večina ne bo umela Kerjavljeve +reve in nadloge. Zakaj še kmetje, Kerjavljevi znanci, +ki so bili vrh vsega tega še sami kozarji, niso umeli +Kerjavljevega srca ali ga vsaj umeti niso hotli. Brezsrčno +so se smejali ubozemu možu. Kerjavlja, ki si +je bil dobro v svesti, da je pametneji ko vsi ti praznoglavci, +jezilo je to posmehovanje majheno in da bi +svojo misel še bolj zatrdil in se tako malo maščeval, +začel je še bolj rentačiti in kleti desetega brata, ki +mu ni ničesa zapustil, razen premajhenih črevljev in +treh dvajsetic. Ali kmetje tudi tukaj niso hoteli njegovih +misli biti, hvalili so desetega brata rekši, da ga +je škoda, da je umrl in Matevžek je celo predrznil se +Kerjavlja podučevati, da pregrešno govori, če koga +ki je umrl, tako obira. To je bilo pa poštenjaku +vendar preveč. Klobuk je jezno na glavo potisnil, vse<span class="pagenum"><a id="Page_250"></a>[250]</span> +žganje na enkrat izpil in zavpil: “Kaj, vi boste meni +pravili kaj je greh? Pa vi? Kaj boste za-me plačevali +ali kako? Vi vsi vkup še ne veste, kedaj ste +siti! Jaz sem bil pomorski vojščak, svet sem obhodil, +pa nihče me ni učil, kaj je greh! Učenega Hrvata +sem imel na barki za prijatelja, on je več vedel, ko +vi vsi, in ni me učil kaj je greh.”</p> + +<p>In odhajaje zaloputne Kerjavelj duri za seboj, +da se je vsa obrščakovina potresla.</p> + +<p>Po Kerjavljevem odhodu se je nekaj časa pletla +govorica o njem. Kmetje so ga sodili in obirali po +svoje, kakor so najbolje vedeli in znali in so tako +prišli na njegov smolnjak, na dobra kola in sploh +na kmetijo. Naposled se je pa po stari navadi pomenek +tako zasuknil, da so zopet o prvi reči govorili, +o Kvasu in desetem bratu. “Tedaj je vendar le umrl, +Mrtinek!” reče eden izmed mož. — “Pač ga je škoda! +On je znal lepo govoriti, kedar se je podal. Tacega +ne bo več nekaj časa, ali pa nikoli.”</p> + +<p>“Kaj menite, vendar je to čudno,” pravi Matevžek. +“Človek živí, vesel včasi, včasi žalosten. Na +zadnje ga pa zmanjka. Čez tri leta ne bo že nihče +vedel, da je deseti brat živel. Komaj ga bo še eden +izmed nas pomnil, kakovega lica je bil.”</p> + +<p>“Saj smo za nebesa ustvarjeni, kakor pravijo +učeniki naši. Naj bo, kakor je božja volja,” odgovori +drugi.</p> + +<p>“Šembrano lep pogreb se je bil napravil,” pravi +krčmar.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_251"></a>[251]</span></p> + +<p>“Kaj pak!” odgovori Matevžek. “Kedar boš ti +umrl ali pa jaz, ne bo svet tako vrel skupaj, tako +je po pravici govoriti. Sosebno gosposkega ne bo nobenega +za teboj. Pri pokopovanji je bil grajščak, +Vencelj, tisti Kvas in vedigabog, če še kdo ka-li.”</p> + +<p>“Tistega Kvasa ni bilo potlej več videti, kar +so desetega brata pokopali,” dostavi krčmar.</p> + +<p>“Veste, kaj bom jaz rekel možjé!” oglasí se +kmetič, ki je bil v prepiru o cesarji v manjšini +ostal, “kedar bom jaz umrl, nič ne skrbim in malo +mi je mar zato, ali bo šel kak gosposki človek za +menoj za pogrebom ali ne. Jaz sem včasi, kedar nisem +mogel spati, premišljeval, in pravim da Bog +kmetovo molitev raji ima ko gospodovo. Saj še ne +vem, če gospôda kaj moli ali nič. Le v cerkvi ga +oglej. Po konci stoji in še z ustmi ne gane. Bog ima +kmečko molitev raji ko gosposko, zató ker kmet več +molitve stori.”</p> + +<p>“Kaj še, ti ne veš nič,” oglasí se Matevžek brž. +“Če gospod le križ stori, pri Bogu menda več zaleže +kot tvoj cel roženkranec. Le ti na pratiko poglej, +kjer svetniki malani stojé, črni in rudeči. Pa +razbiraj svetnike in videl boš, da so vsi gosposkega +stanú. Ta ima škofovsko palico namalano, ta kraljevo +krono, ta ima bukve v rokah. Kmeta pa ne najdeš +med svetniki in svetnicami ne.”</p> + +<p>Oni mož jeze zarudí, da se mu zopet njegova +beseda oméče. Koj se pa nekaj domisli, vesel udari +ob mizo in zavpije: “Ni res, kar praviš! Sveti Gol<span class="pagenum"><a id="Page_252"></a>[252]</span> +na pratiki nima ni bukev ne škofovske kape namalane +zraven sebe, ampak panj čebel nese na rami. Kdo +pravi, da ni bil kmet, če nosi čebele?”</p> + +<p>“Jaz pravim!” vpije Matevžek. “Ti ne veš prav. +Le poslušaj bom jaz povedal! Zakaj se pa pravi v +pregovoru:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Sveti Gàl</div> + <div class="verse indent0">Panj čebel ukràl!</div> + </div> +</div> +</div> + +<p class="noindent">On ni bil kmet, in čebel ni imel v lastnem ulnjaku, +ampak ukradel jih je bil pri sosedu. Zató je pokoro +delal in v nebesa šel potlej za svetnika.”</p> + +<p>“Ne mara, da je res tako,” pravijo drugi.</p> + +<p>Oni kmetič malo pomisli, v drugič ob mizo udari +in pravi: “Pa je vendar tudi en kmet svetnik, recite +kar hočete. Zakaj se pa od svetega Zidorijusa poje, +da je bil kmet in je ovčice pasel, na oljski gori, trinajst +let.”</p> + +<p>“Nù, naj bo!” pravi Matevžek. “Pa tega ne veš +samo ti. Tudi mi vemo, da je bil sveti Zidorijus poprej +kmet! Pa predno je s svetim Petrom porajtal, +da ga je med svetnike v nebesa spustil, stopil je v +žolnirski stan, kakor pesem pravi. Saj se poje:</p> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Zvesto je cesarja služil,</div> + <div class="verse indent0">Še bolj pa gospod Bogá.</div> + </div> +</div> +</div> + +<p class="noindent">Ali se ne poje tako?”</p> + +<p>“Naj se!” odgovori oni. “Obrščak, kaj sem +dolžen?!”</p> + +<p>“Nikar še ne hodi,” tolaži ga krčmar.</p> + +<p>“Nočem, da bi se kdo ujedal in mi vsako besedo<span class="pagenum"><a id="Page_253"></a>[253]</span> +ometal. Kar vem, to vendar vem, ne? Naj pa +Matevžek govorí, ki vse vé in zná!”</p> + +<p>“Toliko že ko ti! Zgaga sitna!” huduje se Matevžek.</p> + +<p>“To se vé, pratiko boš naredil!” pravi oni, plača +in odide v jezi.</p> + +<p>Možjé tudi tega dobro oberó in ko jim besedi +zmanjka, govoré zopet o desetem bratu ugibaje, kako +čudno je to, da je umrl, kje se je neki rodil, koliko +je vedel in druge preimenitne reči, kterih ne bomo +razkladali.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Tri_in_dvajseto_poglavje">Tri in dvajseto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">— — — — —</div> + <div class="verse indent0">Že truplo moje bo trohnelo,</div> + <div class="verse indent0">In glej ... pa kaj sem in kako,</div> + <div class="verse indent0">To pač ne bo ljudi skrbelo.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Lermontov.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Čeravno smrt ni največe gorje, ki more človeka +zadeti, pritegnil nam bode vendar vsak, da je zdravje +največa dobrota. Tega je pač preverjen, kdor po dolgi +bolezni prvič zopet stojí ozdravljen pod prostim nebom, +z nekim nepopisljivim občutkom, kakor da bi +se danes rodil, kakor da bi bilo vse okrog njega +novo in bolj prijazno, ko kedaj pred.</p> + +<p>Te občutke je imel Marijan, ko je nekega jutra +v prvič čez dolgo zopet sedel pred hišo.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_254"></a>[254]</span></p> + +<p>Stari oče njegov je prav slutil, ko je odhajaje +mislil, da se utegne sina še druga bolezen lotiti. +Zdravnik Vencelj je imel dokaj posla in hoje, predno +ga je ozdravil. Danes še le mu je dovolil, da sme iti +iz hiše kam, da-si ga je svaril in zabičeval mu, naj +se še vedno varuje.</p> + +<p>Toda čisto veselje zopet dobljenega zdravja so +Marijanu kalile druge misli. Očeta ni bilo in nihče +mu ni mogel povedati, kam je šel. Zdravnik Vencelj, +ki je vsak dan dohajal na Polesek, ni mu hotel ničesa +več povedati, kakor da je potoval nekam po +opravkih. Slemeniški grajščak, ki ga je tudi sem ter +tje obiskoval, govoril je še menj in stara Krivčevka +ni vedela druzega povedati, kakor kar je videla tisto +noč. Djala pak je vedno, da morajo na Slemenicah +več vedeti, ker je bil stari na zadnje tam, kakor so +ljudjé pravili.</p> + +<p>“Danes moram za gotovo zvedeti” mislil si je +Marijan, vstal s svojega sedeža in počasi koračil proti +Slemenicam. Noge so se mu pod koleni šibile, tako +da je trikrat toliko časa potreboval do grajščine kot +druge krati.</p> + +<p>Prvo je videl Manico, ki je pred gradom sedela +pod lipami. Bila je jako spremenjena od poslednjega +časa, bledejega in bolj upadenega lica. Ko ga je zagledala, +oblila jo je za en hip lahna rudečica, vstala +je in segla mu v roke rekoč: “Marijan! — že na +nogah? To me prav iz srca veselí. Naj bom jaz prva<span class="pagenum"><a id="Page_255"></a>[255]</span> +na Slemenicah, ki želi, da bi ti zdravje stanovitno +ostalo. Vsedi se, ne mara da si še slaboten.”</p> + +<p>“Spremenila si se, Manica! Morda si bila tudi +ti bolna?” pravi Marijan.</p> + +<p>“Ne — zdrava sem.”</p> + +<p>Oba sta potem nekaj časa tiho sedela. Marijan +je gledal v tla, deklica pak v svoje delo.</p> + +<p>“Manica!” spregovorí Marijan zopet, “nikdar te +nisem še tako blede videl. In prav žalostna se mi +zdiš. To pa tudi mene bolí, zakaj vkup sva zrasla +in vselej sem te rad imel — —”</p> + +<p>Mladenču je beseda zastala. Videlo se je, da +res čuti, kar pravi. “Hvala ti! Lehko je, da se motiš. +— Ali si danes na prvo vstal? Ali ti ne bo škodovalo, +da si se precej tako daleč spustil?” praša Manica, +da bi govorjenje na drugo stran napeljala.</p> + +<p>“Zmeniva se do kraja!” pravi Marijan. “Kakor +mi je predvčeranjim gospod Vencelj pripovedoval tako +sem jaz vzrok, da si žalostna. Na tenko sem to reč premišljal, +tega pa nisem menil, da ti bo tako do srca +šlo. Kaj ne, da sem jaz prav za prav vzrok?”</p> + +<p>“Jaz ne bi nikogar dolžila. In tudi ko bi bil ti +res vzrok, vem da si nedolžen in ne moreš ničesa +predrugačiti. Pa prosim te, ne govori o tej reči.”</p> + +<p>Zopet nastane malo časa molčanje.</p> + +<p>“Kaj ne Manica! da mi ne zameriš! Ko jaz ne +bi bil s Kvasom na Skalah, vsega tega ne bi bilo. +Pa ko bi še enkrat tako prišlo, ravnal bi drugače, +že zarad tebe. Pokoro sem storil...”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_256"></a>[256]</span></p> + +<p>“Prosim te še enkrat, govoriva o čem drugem,” +djala je deklica. “Zameriti ti ne morem in ti nimam kaj.”</p> + +<p>“Pa prijatelja ostaneva, kaj ne!” pravi Marijan.</p> + +<p>“Od moje strani gotovo!”</p> + +<p>“Ali veš kaj, kam so šli moj oče?” praša čez +nekaj časa mladeneč.</p> + +<p>“O tem ti pa ne morem ničesa povedati. Zadnji +večer so bili pri nas. Oče ali mati ti bodo morda +utegnili kaj razjasniti.”</p> + +<p>“Ali ni to čudno in žalostno za-me, ki nimam +nobenega človeka razen očeta, da me na smrtni postelji +pusti in gre, da nihče ne vé kam, morda po +majhenih opravkih? Tebi lehko povem, da mi je prav +hudo, drugemu bi ne mogel.”</p> + +<p>“Ni prav, da tako misliš. Gotovo je imel tvoj +oče imenitne opravke, da te je pustil.”</p> + +<p>Zdajci je prišel grajščak Benjamin iz veže in +opazivši Marijana, pozdravil ga je vesel in se vsedel +k njemu izpraševaje ga to in ono. Manici je bilo po +godi, da ni bila več sama z Marijanom, da-si ravno +je z veseljem sprevidela, da se je mladi sosed po +svoji bolezni nekako spremenil, kakor jej je bilo prav. +Porabila je prvo priliko, da je pustila očeta in Marijana +sama.</p> + +<p>Nista se dolgo menila o navadnih rečéh. Marijana +je skrbelo pozvedeti, kje je oče in zakaj je odšel od +doma.</p> + +<p>“Ali mislite, da ste popolnoma zdravi?” vpraša +grajščak.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_257"></a>[257]</span></p> + +<p>“Zakaj to vprašate?”</p> + +<p>“Pismo vam imam dati od vašega očeta. Djal +je, da naj ga vam izročim, kedar boste popolnoma +trdni. Mislim, da ga danes že smete brati in zvedeli +boste več, kakor vam morem jaz povedati. Zakaj da +vam resnico povem, tudi jaz ne umem vašega očeta.”</p> + +<p>“Prosim, dajte mi brž pismo,” pravi Marijan.</p> + +<p>“Hladno je tukaj. Utegnilo bi vam škodovati. +Stopite z menoj v sobo. Tam vam bom izročil pisanje.”</p> + +<p>Oba sta šla potem v grad.</p> + +<p>Hlastno je Marijan debeli šop razpečatil. Našel +je veliko papirjev denarne vrednosti, ktere je odložil. +Zraven njih je bil list še v drugič zapečaten, napis +je bil kakor zunaj: “Mojemu sinu Marijanu.”</p> + +<p>Naglo je mladeneč pismo odprl in prebral. Kar +je v njem našel, to menda ni bilo posebno tolaživno, +zakaj položil je prebran list po mizi, obraz z rokami +pokril in se na komolce naslonil. Grajščak je mislil, +da je še od bolezni slab in mu ravno zdaj ni dobro. +Vprašal ga je, kako mu je, če potrebuje česa. Namesto +odgovora vstane Marijan in gre dvakrat po sobi +gori in doli.</p> + +<p>“No, ste kaj zvedeli iz pisma? Kam so šli oče?” +vpraša grajščak.</p> + +<p>Marijan pade na stol nazaj, pokrije lice in se +zjoka.</p> + +<p>“Mrtev je! Nikdar ga ne bom več videl,” odgovorí +Marijan čez nekaj časa.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_258"></a>[258]</span></p> + +<p>Grajšak se je ustrašil. Tega ni mislil. Marijan +mu porine pismo in pravi: “Berite!”</p> + +<p>Gospod Benjamin je vzel list v roke in je bral:</p> + +<p class="center">Sin moj!</p> + +<p>Kedar boš ti to v roke dobil, tvojega očeta že +ne bo! Živel sem dolgo, predolgo. Moje življenje ni +bilo tako, kakor druzih ljudí, ne tako kakor bo tvoje. +Na življenji mi ni bilo v poslednjem času ležeče nič; +živel sem zarad tebe. Od tega hipa pak, ko to pišem, +nočem ravno zarad tebe več. Nočem, da ko bode morda +jutri svet poznal tvojega očeta, da bi se tega ti spominjal +v poznih letih. Dokazi mojega prejšnjega življenja +so v druzih rokah in da-si ne vem za gotovo, +ali pridejo v ljudske roke, — da celó ne vem, če je +eden vmes, ki bi me na stara leta osramotil: ognem +se vendar tako, da bode vse nemogoče.</p> + +<p>Razloge boš posnel iz naslednjega. Mislim, da +sem ti dolžen razložiti svojo nekdanjost, tebi samemu. +Beri in spoznaj nekoliko tistega, ki ti je bil oče. +Spoznati ga moreš le nekoliko. Popolnoma bi ga umel +le, ko bi imel življenje za seboj, kakor sem ga imel +jaz. Tega pak ne želim nikomur, tebi najmenj! Ko +bi me hotel umeti, umeti bi moral svet in samega +sebe. Tega pa ti ne boš nikdar, tudi ne skušaj. Srečneji +boš ko jaz.</p> + +<p>Beri, poznavaj me, pa ne sodi me! Pozabi, pa +ne kolni me!</p> + +<p>Rodil sem se v majheni vasi na Gorenskem, v<span class="pagenum"><a id="Page_259"></a>[259]</span> +revščini in pomanjkanji. Revščina je bila moja nesreča, +ne sama po sebi, temuč po svojem nasprotji.</p> + +<p>Zbudila mi je željo po bogastvu, ne navadno +željo ampak ognjeno strast, ki ne loči pripomočkov +v dosego zaželenega namena.</p> + +<p>Študiral sem. S trudom sem dokončal svoje učenje +in sem postal doktor.</p> + +<p>Moje in tvoje pravo ime je Kaves, ali kakor se +rod piše Kvas. Vendar želim, da ostaneš pri tem +imenu, ki si ga imel dozdaj. Ime je prazen glas, +človek vse.</p> + +<p>Oženil sem se bil kmalo. Ne iz ljubezni do ženske, +temuč do njenega premoženja. Ko sem sprevidel, +da sem se motil, pustil sem jo v ubožnosti in nesreči +in sem šel iz domovine v glavno mesto cesarstva.</p> + +<p>Iz tega mojega prvega zakona imaš brata. Človek, +ki je kot berač hodil tod okrog, ki si je dajal +ime: deseti brat, kterega si ti v svojem nesrečnem +pretepavanji ranil, da ne bo dočakal tvojega zdravja, +— on je moj sin in tvoj brat. On je imel več pisanj +v rokah, ki zoper mene pričajo. Zdi se mi, da je +nekaj vmes, kar bi mi sitnosti napravilo. Druzega ni +ko zdravilski recept. Vse to je prišlo v tretje roke, +v roke človeku, ki se piše kot jaz — Kvas in kteri +je mojega brata sin, kakor sem zvedel danes. Zarad +tebe je zaprt in dokumente ima pri sebi. Lehko se +zgodi, da ko bodo njega preiskovali, pridejo oni listi +na dan. Tega ne počakam. Živel sem dolgo dovolj.</p> + +<p>O tvoji materi nekoliko.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_260"></a>[260]</span></p> + +<p>Prišel sem na Dunaj. Kmalo sem bil znan. Kakor +se je širilo moje ime, toliko več posla sem imel. +Dohodki moji so rasli. Kmalo sem si pridobil premoženje, +ktero ti tù v priloženih papirjih pustim.</p> + +<p>Toda ko sem imel, po čemur sem hrepenel, ni +me veselilo. Srečen nisem bil. Spomin moje prve žene, +ktero sem v nadlogi pustil, pekel me je vedno in +strašno. Sin ohrani čisto vest, varuj se strasti!</p> + +<p>Spoznal sem ubožno mlado deklico, h kteri sem +bil poklican v njeni bolezni. Ta je bila tvoja mati. +Podobo njeno najdeš v moji sobi na steni viseti. Videl +boš podobo tiste ženske, ktero sem jaz ljubil s strastjo, +s strastjo sovražil. Mati je tvoja, imej jo v čislih in +v mislih, če hočeš in moreš. Vendar ti moram povedati +vse.</p> + +<p>Vzel sem jo v zakon. Ljubil sem jo jaz in mislil +sem, da tudi ona mene ljubi. Kedar sem mogel svoje +prve in prave žene, o kteri si nisem upal pozvedati, +če še in kako živi, — kedar sem nje mogel pozabiti, +bil sem zadovoljen.</p> + +<p>Toda malo malo časa. Osoda me ni bila pozabila. +Maščevala se je nad menoj, glava za glavo. Goljufal +sem in bil sem goljufán!</p> + +<p>Sin! Težko mi je — zapisati besedo, pa hočem jo.</p> + +<p>Tvoja mati ni bila poštena žena! —</p> + +<p>Jaz sem mislil, da sem vzel v zakon žensko, ki +je sicer s šivanko živila sebe in svojo staro mater, +ktera je bila pa — po mojih mislih nedolžna, brez +skušnje, brez poznanja svetá.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_261"></a>[261]</span></p> + +<p>Čez leto in dan si prišel ti na svet. — Nekaj +dni pozneje sem zvedel, da je tvoja mati že pred +živela ko sem jo jaz poznal, živela tako, kakor si +ti misliti ne moreš, ki sem te izredil daleč od mest.</p> + +<p>To bi bil jaz prej lehko vedel, lehko poznal po +tem in onem. Pa bil sem slep!</p> + +<p>Koj ko sem to zvedel, ko sem bil prepričan, hotel +sem umoriti njo in sebe.</p> + +<p>Pa domislil sem se svoje prve žene. Domislil +sem se, da je osoda pravična, da se je maščevala +nad menoj!</p> + +<p>Tvojo mater sem pustil. Če še živi, ali je v +nadlogi umrla, tega ne vem. Nikdar nisem pozvedoval. +Tudi tebi ni treba in menim, da ne moreš. Zató sem +vse listine sežgal, ktere imajo njeno ime, zató ti tukaj +njenega imena ne imenujem.</p> + +<p>Nekaj časa sem bil s teboj v malem mestu na +Nemškem. Potlej sem se naselil v ta kraj.</p> + +<p>Po tem, kar sem ti na kratko povedal, razsodil +boš nekoliko moje obnašanje. Bolje boš sodil, kedar +boš starši.</p> + +<p>Ne morem ti veliko več ni natančneje reči razkladati. +Roka moja je stara in sosebno v tem trenutku +ni za veliko pisanje. Samo še svojo poslednjo voljo +ti povem.</p> + +<p>Vse moje premoženje je tvoje, izvzemši hišo Polesek +in kar je zraven. Da ti té ne pustim, imam +več razlogov. Prvič želim, da ne bi ostal v tem kraji, +kjer so mene poznali in me bodo morda še bolj, če<span class="pagenum"><a id="Page_262"></a>[262]</span> +one listine pridejo na dan. Da-si ravno bom skrbel, +da moje smrti ne bodo ljudjé zvedeli tod okoli, mogoče +je vendar, da se zgodí in ti si potem sin samomorčev, +kar bi se ti med neumnim ljudstvom utegnilo +kedaj očitati. Drugič se mi pravično zdi, da pred +smrtjo ustrežem želji svojega prvega sina, omenjenega +človeka, ki se desetega brata imenuje, da se za nekaj +popravi krivica, ktero sem gotovo njegovi materi +storil. Želja tega pak je, da nekoliko njegove dedščine +pustim človeku, ki se Kvas imenuje in je na +Slemenicah. Tretjič je ta Kvas meni v rodu. Tedaj +hočem, da pustiš Polesek temu Kvasu. Kar je v tej +reči potreba, svetoval ti bo Slemeničan. Preverjen +sem, da boš mojo poslednjo voljo spoštoval, tem bolj +ker ti tukaj izročim toliko, da lehko kupiš tri boljša +posestva drugej.</p> + +<p>Boljše bi morda bilo, da bi bil s seboj nesel +nekoliko tega, kar sem ti povedal. Prosim te tedaj, +ne premišljuj veliko. Zdaj ko veš, da nimaš nobenega +človeka na svetu, skušaj si dobiti prijateljev, vživaj +življenje po pameti, brez strasti in tako, da ne boš +nikomur na potu, kar sem ti pa jaz tù grenkega +povedal, — pozabi! —</p> + +<p>Bodi srečen!</p> + +<p class="center">Tvoj oče</p> + +<p class="right">Peter Kaves.</p> + +<p><em class="gesperrt">Pripis.</em> Mislim, da se bo dobil kak dober tuji človek, +ki mi bode grob izkopal, grob na samoti, kakoršen +mi bo prav. Druzega ne potrebujem. Tudi tega ne<span class="pagenum"><a id="Page_263"></a>[263]</span> +potrebujem, da bi ti vedel za-nj. Pusti tedaj vse z +nimar. Ne trudi se popraševati, kje sem bil poslednji +čas. Skrbel bom, da bo daleč od tebe.</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Stiri_in_dvajseto_poglavje">Štiri in dvajseto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Če hoče je dobro,</div> + <div class="verse indent0">Če noče je prav.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Stara pesem.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Gospod Benjamin s Slemenic je bil star dokaj +let. Tudi je bral nektero pismo in marsikter testament. +Vendar si je mož v tej uri priznal, da enacega +pisma in testamenta ni še imel v rokah. Čuden človek, +čuden oče, pisalec tega pisma! Kakor ga ni +mogel umeti v življenji, tako se mu je zdaj iz pisma +videl nerazumljiv. Ali je mogoče, da ima tak človek +kaj ljubezni do svoje krvi, svojega sina, ki mu z +mrzlo kratko besedo pové, da je njegova mati zavržena, +ki mu razloži vse svoje grehe, ki ga na smrtni +postelji pusti in se gre daleč, na tuje obesit ali +ustrelit! In vendar, če je grajščak to reč po drugi +strani ogledoval, moral si je pritegniti, da je imel +ta čudni človek še precej veliko ljubezni. Zarad majhnega +vzroka — vsaj Slemeničanu se je majhen zdel +— pustil je življenje, da ne bi nadlegoval sina; šel +je daleč, da ne bi nadlegoval sina. — Pa vse to bi +bil lehko storil, da ne bi bil sinu zagrinjala odtegnil<span class="pagenum"><a id="Page_264"></a>[264]</span> +od skrivnosti, ktera mu je morala vse življenje pravo +veselje kaliti, kedar se je bode domislil. Zopet pak +je morda bolje za človeka, če si zna to in ono razložiti, +kakor če ostane neveden in v temi o tacih +rečéh, ktere bi rad vedel, naj so potem dobre ali slabe.</p> + +<p>Tako je premišljal grajščak prebravši pismo.</p> + +<p>Kar je bral o umrlem desetem bratu, kar je videl +v testamentu o Kvasu, vse se mu je zdelo čudno, ni +skoro vedel, ali bere prav ali ne.</p> + +<p>Dolgo je vrtel pisanje v rokah, še enkrat in še +enkrat bral, in ni vedel skoro, kaj bi rekel Marijanu, +kako bi ga tolažil.</p> + +<p>“Kaj čem zdaj storiti?” pravi Marijan.</p> + +<p>“Ničesa ne. Skušajte se razmisliti na druge rečí. +Delati je še čas. Slabi ste še in najprvo se morate +varovati. Ko bi bil mogel vedeti, da je pismo tako +resnobno, ne bi ga vam bil še dal.”</p> + +<p>“Razmisliti? Kako!”</p> + +<p>“Bo že kako, že! Ni tako hudo, kakor si mislite. +Očeta res nimate, pa bodite preverjeni, da imate +prijatelje, ki bodo storili vse za vas, kar je mogoče +in kar potrebujete djanja in sveta. Vsaj kar morem +jaz, to vam je gotovo.”</p> + +<p>Marijan seže grajščaku v roko.</p> + +<p>“Morda ni po volji vašega ranjcega očeta, da +sem tudi jaz bral to pismo, ki je gotovo pisano samo +za vas. Zató pa ne skrbite. Vedel bom te rečí sam. +Sicer pa vam svetujem ne kažite ga nikomur več.<span class="pagenum"><a id="Page_265"></a>[265]</span> +Na dalje vam svetujem, da ostanete nekaj dni pri +nas. Tu imate boljo postrežbo, ko doma, in — —”</p> + +<p>“Doma nimam,” pristavi Marijan.</p> + +<p>“Imate denar in domov je potlej veliko; pa o +tem bova že še govorila. Tukaj pri nas imate nekaj +druščine, kolikor toliko in v zadnjem stanu je morda +bolje za vas, da niste sami.”</p> + +<p>Marijan je ostal na Slemenicah.</p> + +<p>Več dni se je grajščak skrbno ogibal pogovor +napeljati na te reči. Videl je, da se ni motil, ko je +mislil, da mladenču žalostna vést ne bo toliko do +srca segla, da bi njegovemu še slabemu zdravju škodilo. +Po svoji dobri natori je v druščini kmalo pozabil, +kar bi ne bil marsikteri drugi v enakem stanu +tako prenesel.</p> + +<p>Zdravje se mu je kmalo utrdilo in ž njim precejšnji +del prejšnje veselosti.</p> + +<p>Z Manico je govoril Marijan ta čas precej veliko. +Tudi tega je bil grajščak na tihem vesel, zakaj +povedali smo že prej, da je imel mož zraven vseh +svojih dobrih lastnosti tudi precej samopridnosti in +bil je preveč praktičen, da ne bi bil vedel, koliko +veljave ima denar na tem svetu. Všečna pak mu je +bila misel, da bi mu bogati Marijan utegnil vendar-le +postati zet. Vendar se je tudi Kvasa domišljal in priznati +si je moral, da je zdaj majheno drugače sodil +dediča posestva na Polesku, ko pred svojega učenika.</p> + +<p>Toda ko bi bil skrben oče vedel, kakovi so pogovori +med Marijanom in Manico, popustil bi bil prvi<span class="pagenum"><a id="Page_266"></a>[266]</span> +del svojega številjenja. Marijan se je ravnal po uku, +ki mu ga je oče v poslednjem pismu dal; ne bodi +nikomur na potu. Ker mu je Manica naravnost in za +vselej odrekla, udal se je in govoril je ž njo o Kvasu. +Mladenču, ki je bil brez vsake globlje in stanovitne +strasti, vzlasti po zadnjih skušnjah to ni bilo težko. +Da celo neko veselje je naposled imel, ko mu je +deklica obljubila prijateljstvo in je to njeno dobroto +povrnil, da je Kvasova pisma prejemal na svoje ime +in je Manici oddajal.</p> + +<p>Kacih pet tednov je tako minilo. Marijan je skoro +pozabil, da ni domač.</p> + +<p>Benjamin ga neko popoldne povabi, naj gre ž +njim k nekemu sosednemu grajščaku, kake dve uri +od Slemenic. Da-si ravno ne posebno rad, udal se +je Marijan vendar, ker ni imel nobenega izgovora. +Vsedla sta se na voz in odpeljala.</p> + +<p>“Danes se morava zmeniti do dobrega” pravi +grajščak po potu. — “Ondan nisem hotel z vami o +rečéh govoriti, ktere vam gotovo le neprijetne spomine +budé, vzlasti zató ne, ker ste bili še slabega +zdravja. Zdaj ste se okrepčali in mislim, da ste se +že tudi privadili in udali v to, kar je in drugače ne +more biti. Jaz mislim, da se vam bo treba ozreti za +kako domačijo. Polesek morate tako prepustiti Kvasu. +Dobro pa je in najbolj varno, da svoje premoženje +kam založite, to je, da kaj kupite. Bog obvaruj, da +bi mislili, kakor bi se vas jaz ali kdo drugi naveličal +v naši hiši, temuč radi vas imamo vsi kot sina<span class="pagenum"><a id="Page_267"></a>[267]</span> +in pri nas ste lehko, kedar in dokler hočete. To pa +boste sami sprevideli, če kaj pomislite, da je prav, +kar vam svetujem.”</p> + +<p>Marijan pobesi glavo in molči.</p> + +<p>“Kaj mislite?” vpraša Benjamin.</p> + +<p>“Vi me domislite, da moram po očetovi želji iti +od tod. Pa kam čem iti. Zares to mi je težko. Tukaj +sem ljudém in kraju vajen, drugod se ne bi mogel +privaditi,” pravi mladeneč.</p> + +<p>“Saj vam ni treba Bog vé kam iti. Oče vam ni +določil doklej. Če kupite dve uri od Poleska kako +domačijo, niste več na Polesku. In jaz ne vem, zakaj +bi daleč hodili, niti ne umem, zakaj vam je vaš oče +ta svèt dal. Gotovo je, da je to ena njegovih čudnih +želj, za ktero ni imel nobenega imenitnega vzroka. Česar +se je bal, da bi namreč tista pisma v tretje roke +prišle, to se ni zgodilo. O njem tukajšnji svet ne vé ničesa. +Tedaj so gotovo vsi njegovi razlogi spodbiti in brez +vsake vestí lehko mislite, da je njegovi volji ustreženo, +če storite, kakor vam jaz pravim.”</p> + +<p>Marijan zopet nekaj časa ni odgovoril.</p> + +<p>“Kvasu moram Polesek prepustiti. Kedar boste +hoteli in utegnili, naredila bova pisanja, kar jih je +treba, da se mu pošljejo,” pravi potem.</p> + +<p>“To ni mogoče. Vi niste še dovolj stari in skazati +ne morete, da ste očetov dedič, če pisma ne pokažete, +česar pa gotovo ne boste storili. Za zdaj ne +morete na svoje ime ničesa kupiti, ničesa oddati. +Čez tri leta pak, ko očeta ne bo nazaj, lehko ga<span class="pagenum"><a id="Page_268"></a>[268]</span> +razglasite za mrtvega in potem boste delali na svoje +ime.”</p> + +<p>“Kako! Jaz sem že Kvasu pisal, da je Polesek +njegov in sem mu poslal, kar sem dobil za letošnjo +najemnino.”</p> + +<p>“To me prav veseli in je pravično. Tako lehko +delamo te tri leta in potem se reč popolnoma vravná. +Vse to bom jaz preskrbel, če hočete. Tudi če boste +kaj kupovali, delal bom jaz za vas.”</p> + +<p>“In kje bi se kaj kupilo?”</p> + +<p>“Tukaj, kamor ravno zdaj greva. Če bo vam +po volji, zgodi se brž, jaz sem to reč že pred pozvedel +in premislil. Da se pa vam ne bo treba bati, +dal vam bom vsa pisanja v roke.”</p> + +<p>“Dobri ste za-me kot drugi oče, zaupam vam +brez vsega in vam bom hvaležen.”</p> + +<p>Grajščak se nasmehljá in pravi: “To bi storil +vsak pošten mož za vas.”</p> + +<p>“Kupila bova naj bo kakor hoče. Potem ostanem +vaš sosed in Kvas bo prišel menda kdaj sem. +Zdaj vém, da mi je v rodu in prav rad bi videl, da +bi kmalo prišel. Zmerom sem ga rad imel do zadnjega, +ko sva se sprla. Tačas nisem bil pameten. E, +še vesele dni bomo imeli, kedar pride. Da, kupila +bova, naj velja kar hoče.”</p> + +<p>“Tedaj ste Kvasu že pisali?” vpraša Benjamin +čez nekaj časa.</p> + +<p>“Že precej dolgo je tega. Dvakrat sem pisal. V +prvič ni hotel verjeti.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_269"></a>[269]</span></p> + +<p>“Kako ste zvedeli napis in zakaj niste ničesa +povedali?”</p> + +<p>Marijan malo zarudí.</p> + +<p>“Resnico vam bom povedal. Po Manici sem ga +zvedel.”</p> + +<p>Benjamina je ta novica malo čudno zadela. Obmolknil +je in ustnice stisnil. Ta beseda ga je podučila, +da se je zmotil v svojem upanji, da mu bo +na zadnje vendar-le Marijan zet.</p> + +<p>“Jaz sem menda enkrat z vami govoril zastran +Manice. Zdaj pa vidim, da ni mogoče in ne hotel +bi, da bi se zgodilo, kar bi jej ne bilo po volji. +Zató sem si namenil, da bom pri vas za Kvasa govoril +in sem mu v zadnjem pismu obljubil. In Manica +me ima od tega časa rajši ko pred.”</p> + +<p>Benjamin se je naslonil na vozu in ni rekel nič.</p> + +<p>“Kaj ne, da se ne boste branili? Jaz jej privoščim +sreče in Kvas — tudi ni napačen človek. To +se vé, da bi jaz rad videl, da bi bilo — — —”</p> + +<p>Poslednjega stavka Marijan ni mogel ali ni hotel +dokončati. Slišal je pa grajščak zdihljej in namesto +odgovora podal mu je roko in rekel:</p> + +<p>“Dobro srce imate, malokdo bi tako govoril.”</p> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_270"></a>[270]</span></p> + +<h2 class="nobreak" id="Pet_in_dvajseto_poglavje">Pet in dvajseto poglavje.</h2> + +<div class="poetry-container"> +<div class="poetry"> + <div class="stanza"> + <div class="verse indent0">Kdor pa hoče še peti,</div> + <div class="verse indent0">Mora od kraja začeti.</div> + </div> + <div class="stanza"> + <div class="verse right"><i>Narodna pesem.</i></div> + </div> +</div> +</div> + +</div> + +<p>Dobra štiri leta pozneje je mlad mož nekega jesenskega +popoldne peš koračil po kamenitem potu od +Obrhka proti Polesku in Slemenicam. Do vasí se je +bil pripeljal in pustil voz in voznika pri Obrščaku, +sam se ni mudil, ni vprašal ničesa, govoril ničesa, +kakor naročevanje, da naj se vozniku dá piti in jesti, +kolikor hoče na njegov račun. Obrščak ni bil vajen +gosposkih gostov sprejemati, zató se je čudil temu +gospodu in skušaje obnašati se prav uljudno, bil je +neroden in neumen videti. Zdelo se je staremu krčmarju, +kakor da bi bil tega gospoda že nekje videl. +Preštel je v svojem spominu vse oskrbnike bližnjih +grajščin, tržaške hrastarje in druge kupčevavce, ktere +je kedaj videl v vasi ali po semnjih, pa nobenega +ni mogel najti, da bi bil tako čedno černo opravljen, +da bi imel tako rujavo brado in bi bil tako mlad, +kakor ta, ki ni mogel našteti veliko več ko šest ali +sedem in dvajset let svoje starosti.</p> + +<p>Med tem ko je krčmar tako premišljal in ni +mogel ugeniti, prišel je mladi gospod blizo Skal. +Tam je malo postal, naslonil se na svojo paličico in +nekako otožno gledal čez sterme pečine. Koj pa so +mu prišle druge misli in koračil je naglo dalje po stezi.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_271"></a>[271]</span></p> + +<p>Prišedši iz ovinka in iz grmovja zagledal je pred +seboj Slemenice. Solnce je nekako čudno obsevalo +belo grajsko hišo, ki je ponosno in samotno izmed +zelenega drevja molela svojo rudečo streho na kvišku. +Ta razgled je bil res lep, našemu popotnemu pak je +menda še posebno ugajal, zakaj vidno je bil ginjen, +obstal je v drugič in djal pol na glas: “To je tvoja +rojstna hiša! Tam si se rodila za-me, za-me se razcvela, +tam sem čul tvojo prvo sladko besedo, da me +ljubiš, tam si me čakala dolgo in dosti dni in si mi +zvesta ostala. Tudi ktero grenko uro si morda imela +zarad mene, in vendar je tvoja blaga duša vredna, +da bi poznala le srečo in mir. Dom moje ljube! kolikokrat +sem te videl v svojih sanjah in zdaj si mi +v resnici pred očmí; zdí se mi, kakor da bi mi star +ljub prijatelj roko molil.”</p> + +<p>In kakor bi hotel srce utišiti, ki mu je nemirno +tolklo v nedriji, prikrižal je na prsih in pod pazduho +roke in gledal. S polja je bilo že večidel vse pospravljeno, +lahna sapica je majala visoko odžeto strnišče +po ravnini daleč tje do grada. In tam pod +gradom je videl grajsko čedo na travniku, pastirja, +ki je ležal na tleh, in psa, ki je kakor skrben varuh +letal okrog rogatega krdela in zdaj to zdaj ono neubogljivo +živinče oblajal in vračal. Na poslednji njivi +pak je mrgolelo delavcev, ki so turščico rezali in +znašali na kupe. Zdelo se je Kvasu — vemo, da +ga je bralec že spoznal — da vidi tudi visoko postavo +gospoda Benjamina, ki je stal sredi svojih hlapcev<span class="pagenum"><a id="Page_272"></a>[272]</span> +in tlačanov. In nehoté mu je na misel prišlo, +kako se je ločil od tega moža in od tega kraja, kjer +je bil srečen, srečnejši ko kje drugje v daljnem svetu. +Kako bi bil tačas mislil, da se bode tako vrnil, povabljen, +pričakovan! Kako bi bil mislil, da bo kedaj +lastnik malega gradiča, ki ga je videl na vzhodnji +strani!</p> + +<p>Iz teh in enacih misli ga je prebudilo kričanje, +ki ga je slišal za seboj iz grmovja: “Hej, pravim! +Zgaga, bleda voda! Hej kozača!”</p> + +<p>Ozrè se nazaj in zagleda znano podobo iz nekdanjih +časov, namreč Kerjavlja. Mož je bil malo +postaren, še slabeje oblečen ko včasi, pa še vedno +tistega zabuhlega obraza, z malimi živimi očmí in +čokatim životom. Gnal ali bolj prav vlekel je za +seboj sirasto kozo, kteri je bila debela verv okoli +vratú prevezana. V levici pak je držal polenu podobno +palico, in ker se mu je koza z vsemi štirimi +nogami upirala, postal je včasi in jo pretepel, potem +pa zopet vlekel za seboj in klel: “Bleda voda, volk +te potiplji, konjska smrt, da bi hudiča ne videl, +hej! Jaz ti bom že dal pesje obisti in palico po rebrih, +da se mi boš vedela izgubljati.”</p> + +<p>Tako je privlekel Kerjavelj kozo do Kvasa.</p> + +<p>“Kaj se ti je zamerila žival, da jo tepeš?” +pravi Kvas.</p> + +<p>“Kaj?” pravi Kerjavelj in korači vštric Kvasa s +svojo kozo — “izgubila se mi je bila. Že dva dni +nisem videl te bêrdje potepilne. Pasel sem in čevelj<span class="pagenum"><a id="Page_273"></a>[273]</span> +sem šival, pa je je zmanjkalo. Za vraga je ni bilo +nikjer. Koliko sem prestal zavoljo kleka! Dve noči +nisem spal in obé noči se mi je senjalo le od koze +in od koze. Jesti nisem mogel nič, ni kislega mleka +ni kruhovca. Zmerom sem je iskal po hosti in po +polji, klical in vpil: sirka ná soli, ná, sirka! Pa +menite, da sliši? Jokal sem se po hosti, kaj pravim, +jokal, da mi je sedem vrst solz teklo po licu, kakor +da bi se ranjce matere ali moje Urške domislil. Pa +menite, da se človek kozi smili? Ko bi se na meh +drl, se jej ne smili! Čakaj, čakaj, ti bom že dal!”</p> + +<p>In rekši se Kerjavelj zopet obrne in jame srdito +natepavati po kozi za kazen, da mu je tolike +nadloge in žalosti prizadela.</p> + +<p>“Nikar ne tepi!” brani Kvas. “Žival nima pameti!” +“Kaj!” rohní Kerjavelj. “Če vi mojo kozo +zagovarjate, ki je pred Bogom in pred ljudmí poredna +in pregrešna, niste nič bolji ko ona.”</p> + +<p>Kvas se nasmeje moževi jezici.</p> + +<p>“Ali mi veš povedati, kaj je na Slemenicah novega? +Kaj počne stric Dolef?” vpraša ga, da bi +govor na drugo napeljal, ob enem pa da bi zvedel kaj.</p> + +<p>“Dolef? Kaj ste ga poznali? Pač, pač saj on +je bil tudi gospod, ko je bil še mlad. Dolef je že +tam, kjer muh ni, tri čevlje pod ježo, kakor je djal +deseti brat Mrtinek Spak, ko ni bil še umrl. — +Pa kaj ste popred djali, da koza nima pameti?”</p> + +<p>“Umrl je, praviš? Ali je to res?” vpraša Kvas +strmé.</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_274"></a>[274]</span></p> + +<p>“Deseti brat? Kaj pak da!”</p> + +<p>“Dolef?”</p> + +<p>“Tudi Dolef. Pri Obrščaku se je bil lansko +zimo brinovca nalezel in je v snegu obtičal za svinjakom. +Mesec mu je luč držal, svinje so mu pa za +zadnjo uro krulile — Bog jim odpusti, saj jih je +Obrščak že zaklal in jaz sem tudi dve klobasi od +njih dobil, Dolef je pa zmrznil.”</p> + +<p>Po tej vésti je Kvas resen postal in se zamislil. +Pač žalosten konec za moža, kteremu je bil Bog dal +obilo uma in druzih darov. — Tako Kvas ni slišal +obširnega Kerjaveljevega razlaganja, da ima koza več +pameti kakor človek, da se to jasno vidi na njegovi +kozi, ki samo zarad slabe vesti noče rada iti za +Kerjavljem, temuč se mu vedno ustavlja itd.</p> + +<p>V svojem blebetanji je Kerjavelj omenil tudi +desetega brata, kakor veljavno pričo da je res, kar +trdi o kozji pameti. To je Kvasu naneslo misli od +nesrečnega Dolfa na Mrtinka in da bi zvedel, v +kakem spominu je njegov bratranec, vprašal je: “Ali +je že dolgo, kar je deseti brat umrl?”</p> + +<p>“Naj umrje, mrcina!” zagodernja Kerjavelj. “On +je imel denar in pri meni je ležal in jaz sem mu +stregel. Pa menite, da mi je kaj pustil. Nič! Pa +jaz že vem, kdo je tega kriv.”</p> + +<p>“Kdo?”</p> + +<p>“Tukaj gori na Slemenicah je bil nekdaj — ni +dolgo let tega, ravno tisto leto je deseti brat umiral +— nekov maslé, goljuf in podpihovavec za šolmoštra,<span class="pagenum"><a id="Page_275"></a>[275]</span> +za tacega, ki brati in pisati učí in kaj vem kaj še. +Tisti nepridiprav je bil zadnje dni pri Mrtinku in mu +je odsvetoval, naj mi ničesa ne zapusti. Jaz vem, da +je tako storil, da-si ravno sem ga za pet ran prosil, +naj me v testamentu zaznamova. Ako bi ga je jaz +še enkrat v pest dobil, ko bi mi pred oči prišel, +jaz bi ga pomikastil in pretrl in pretepel, kakor se +snop pretepe. V vodo bi ga vrgel, v globoko vodo, +ali pa še ozmerjal bi ga, da bi me pomnil.”</p> + +<p>“Ali bi ga poznal, ko bi zdaj k tebi prišel, +Kerjavelj?”</p> + +<p>“O kaj pak! Kakor srebern groš, tako bi ga +poznal. Tolikošen je ko vi in tak, ves tak, samo +brade nima take volčje podobe, kot vi. Pravijo nekteri, +da mu je Marijan, ta ki se je tukaj na Stavnik, +dve uri od tod, preselil in zdravnikovo hčer za +ženo vzel, Polesek dal, zastonj, prav zastonj. Jaz +pa tega ne verujem, zakaj dobro vem, da Marijan +ni tako neumen, da bi kaj tacega zastonj dal. Sosebno +pa tacemu malopridnežu ne, kakor je ta. Mar naj +bi dal meni kaj ali pa komu drugemu, če ima preveč.”</p> + +<p>“Ali pa veš, da je tisti šolmošter, kakor mu +praviš, tako malopriden, Kerjavelj?”</p> + +<p>“Vem, vem. Pa čegav ste pa vi in od kod ste, +da mene po imenu poznate?” vpraša Kerjavelj zvestó.</p> + +<p>“Iz Dunaja pridem.”</p> + +<p>“Kaj me tam poznajo? Glejte-si no! To bom pa +pri Bučarji povedal, drevi na preji. I, lehko je, da, +je že tako! Slišali so menda tudi na Dunaji, da sem<span class="pagenum"><a id="Page_276"></a>[276]</span> +jaz tisti Kerjavelj, ki je bil pomorski vojščak in je +hudiča razklal, na dva kosa razklal. Kaj ne da? +Glejte, glejte! Bog zna, ali tudi cesar vé za-me ali +ne? Kakošen je neki cesar? Ali sta kaj govorila kedaj?”</p> + +<p>Lovre se nasmehljá. Da more tudi Kerjavelj +svoje slave — to se ve da žalibog le namišljene — +vesel biti, tega ni vedel.</p> + +<p>“Kako vam je pa ime, gospod? Rad bi vedel, +da bom znal povedati,” pravi Kerjavelj.</p> + +<p>“Lovre Kvas mi je ime in oni Polesek je moj.”</p> + +<p>Kerjavelj debelo pogleda, ustavi se s svojo +kozo, debelo in velikansko roko dene Kvasu na ramo +in pravi ves v veselji: “O! kaj ste res vi? Ste že +vi! Ste že! O! bolj sem vas vesel, kakor da bi svojo +ranjco Urško videl, ki sem jo rad imel. Bog vam +daj zdravje! Raca na vodi, konjska smrt, hudiča ne +videl, — zmerom sem dobro o vas govoril in hvalil +sem vas, kamor sem prišel, pri Bučarji in Obrščaku +in v hosti pri smreki, ko sem smolo drl.”</p> + +<p>“Ali nisi popred, ko me nisi poznal, drugače govoril?”</p> + +<p>“Kaj? Jaz slabo govoril, grdo govoril? Ni res, +kdo pravi! Vprašajte, kogar hočete, vsak bo vam +povedal, da sem vas hvalil. Kaj ne, da mi boste +pustili po vaši hosti kako smreko zasekati, da bo +rajša smolo cedila? Saj nočem tako zastonj. Ampak +črevlje vam bom zakrpal zató in dobro vam je bom +zašil. Če je treba še tako velik župánec ali zaplato +na-nje prišiti, jaz znam. Glejte, kako sem svoje dobro +okrpal.”</p> + +<p><span class="pagenum"><a id="Page_277"></a>[277]</span></p> + +<p>Še več tacega je Kerjavelj pravil, predno sta +prišla do razpotja, kjer se je Kvas obrnil proti Slemenicam, +Kerjavelj pa proti hosti domú s svojo zopet +najdeno kozo, ktero je iz gole ljubezni zdaj pa zdaj +lopnil po boku.</p> + +<p>Kolikor bliže je Kvas gradu prišel, toliko počasneje +je korakal. Raznovrstni čuti so ga premagovali. +Srce mu je bilo polno. Zdelo se mu je, +kakor bi bil še le včeraj tod hodil. Vsak grmiček, +vsak jarek ga je domišljal, kaj je nekdaj tod sprehajaje +se mislil in čutil. Hrepenenje, da bi videl +njo, pospeševalo mu je stopinjo, pa zopet je koračil +počasi in zdelo se mu je, kakor da bi ga nekaj težilo.</p> + +<p>Gospod Benjamin je bil ž njive zagledal tujega +gospoda iti proti gradu. Šel je tedaj k potu in gostu +nasproti. Ko sta se sešla, spoznal ga je brž. Vesel +ga je pozdravil in mu pomolil roko.</p> + +<p>Spraševal ga je po prvem srčnem pozdravljenji +to in ono in zvedel, da je svoje učenje srečno prestal, +da je zdrav, da je poslednje pismo prejel itd.</p> + +<p>“Gospod doktor! pojte gori na dom. Manica je +doma in mati. Jaz imam še nekaj svojim ljudém povedati, +potem pa koj pridem in pomenili se bomo na +drobno in več,” djal je grajščak.</p> + +<p>V gradu je Lovre zvedel, da je Manica v svoji +sobi. Deklica je sedela pri neki knjigi, ko je Lovre +stopil préd-njo. Ko ga je zagledala, vstala je s stola, +vskliknila, podala mu roko, oko je govorilo, kipeče +veselje jej je zvezalo jezik, izgovorila je samo njegovo<span class="pagenum"><a id="Page_278"></a>[278]</span> +ime in v tem imenu je bilo povedano vse, vse! Še +le ko so pritekle po lepem bledem licu bliščeče, +vroče solze, oznanovavke nečesa neizrekljivega, prišle +so besede, vpraševanje in odgovarjanje.</p> + +<hr class="tb"> + +<p>In pol leta, pol dolzega leta pozneje je poštenjak +Kerjavelj sedel sredi vaških otrok in beračev na +Slemenicah v družinski izbi in se dobro mastil v jedi +in pijači. Zakaj bila je svatovščina, na ktero so bili +povabljeni Marijan s svojo ženo, Vencljevo hčerjo, in +veliko druzih ljudí, Kerjavelj pak se je bil povabil +za prežarja sam. In dobro se je možu godilo, djal +je, da je v malih nebesih. Doletela ga je celo proti +večeru čast, da je bil poklican v gosposko sobo, kjer +sta ženin in nevesta, dr. <em class="gesperrt">Kvas Poleščan</em> in <em class="gesperrt">Manica</em> +iz Slemenic, skupaj sedela sredi gospode, in je +Kerjavelj moral povedati, kako je hudiča presekal in +kako se mu za ranjco spreljubo Urško toži, s ktero +sta korenje zasadila, da ga je bila vsaka luknja polna, +s ktero sta od sv. Kozmeka do vseh Svetih v božjem +strahu živela in gledala, kako so drugi pogačo rezali. +Celo s spominom o desetem bratu se je bil ta dan z +lepo spravil, ko je slišal, da sta mu gospoda Marijan +in Kvas postavila lep spominek iz rezanega kamena +na grob, kteri je svetu oznanjal, da tukaj počiva: +<em class="gesperrt">deseti brat</em>.</p> + +<figure class="figcenter illowp100" style="max-width: 9.375em;"> + <img class="w100" src="images/line2.jpg" alt=""> +</figure> + +<hr class="chap x-ebookmaker-drop"> + +<div class="chapter"> + +<h2 class="nobreak" id="Naznanilo">Naznanilo.</h2> + +</div> + +<p>Pri vredništvu slov. Glasnika in po bukvarnicah +je na prodaj “Cvetje iz domačih in +tujih logov” po šestkah in posamesnih delih po +pristavljeni ceni:</p> + +<p class="hanging"><b>I. vrsta</b> (zv. 1-9): a) Šiljerjev <b>Viljem Tell</b>, poslovenil +Fr. Cegnar, po 80 kr. b) Platonov <b>Kriton in +Apologija</b>, poslovenil J. Božič, 30 nkr. c) <b>Babica</b> +od B. Nemcove, posl. Fr. Cegnar, po 1 gld. in d) Ksenofontovi +<b>Spomini na Sokrata</b>, posl. L. Hrovat, po +54 nkr. Cela I. vrsta veljá 2 gld. 24 nkr. (brez Ksenof. +“Spominov” pa 1 gld. 80 nkr.)</p> + +<p class="hanging"><b>II. Šestka</b> (zv. 10-15): a) G. Krekov <b>Na sv. večer</b>, +v 3 spevih po 24 nkr. b) Virgiljevo <b>Poljedelstvo</b>, poslovenil +J. Šubic, po 40 nkr. c) Sofoklov <b>Ajant</b>, posl. +M. Valjavec, po 36 nkr. d) <b>Kitica Andersenovih +pravljic</b>, posl. Fr. Erjavec, po 30 nkr. e) <b>Veronika +deseniška</b> v 15 spevih od J. Frankolskega po 36 nkr. +in f) A. Umekov <b>Ciril in Metod</b> po 24 nkr. Cela II. +šestka velja 1 gld. 50 nkr.</p> + +<p class="hanging"><b>III. Šestka</b> (zv. 16-21): Povest <b>Alvaredova družina</b>, +posl. J. Parapat, po 50 nkr. b) Bilčevi <b>Pervenci</b> po +50 nkr. c) Lermontov <b>Izmael-bej</b>, posl. Vesnin, po +30 kr. in d) Chocholovškova pripovedka <b>Agapija</b>, poslovenil +L. Podgoriški, po 30 nkr. Cela III. šestka po +1 gld. 50 nkr.</p> + +<p class="hanging"><b>IV. Šestka</b> (zv. 22-27): a) <b>Pesmi</b>, zložil A. Umek, +(174 str.) po 70 nkr. in b) <b>Kirdžali</b> podonavska povest, +spisal M. Čajkovski, poslovenil Podgoričan, (313 str.) +po 1 gld. Cela IV. šestka veljá 1 gld. 50 nkr.</p> + +<p class="hanging"><b>V. Šestka</b> (zv. 28-33): a) Pellikova tragedija <b>Tomaž +Mor</b>, poslovenil J. Križaj (96 str.) po 36 kr. b) <b>Slovo +o polku Igorově</b>, poslovenil M. Pleteršnik (24 str.) +po 10 kr.; c) <b>Deseti brat</b>, izvirni roman, spisal J. +Jurčič (278 str.) po 80 kr.; d) <b>Zora in Solnca</b>, pripovedna +pesem v 3 delih po 30 kr. Cela šestka veljá +1 gld. 50 kr.</p> + +<p class="hanging">Dalje se utegne dobiti Fr. Erjavčevo <b>Živalstvo</b> po 75 kr. +in Tušekovo <b>Rastlinstvo</b> po 65 kr.</p> + +<div style='text-align:center'>*** END OF THE PROJECT GUTENBERG EBOOK 75797 ***</div> +</body> +</html> + |