path: root/73185-0.txt

*** START OF THE PROJECT GUTENBERG EBOOK 73185 ***






                                 EROTIKA.

                                  ZLOŽIL
                               IVAN CANKAR.

                              [Ilustracija]

                               V LJUBLJANI.
                NATISNILA IN ZALOŽILA KLEINMAYR & BAMBERG.
                                  1899.




KAZALO.


                                 Stran

    Helena                           1

    Iz lepih časov                  25

    Dunajski večeri                 53

    Romance:

        Sulamit                     73

        Ob grobu tiranovem          76

        Ivan Kacijanar              79

        Na svatbenem potovanju      86

        Kongfutse                   88

        Ungnadovi gostje            92

        Romantika                   96

        Sultanove sandale           98

        Dve noči                   100

        Intermezzo v nebesih       103

        Slavina                    105

        Noveleta                   109

[Ilustracija]




HELENA.

[Ilustracija]




[Ilustracija]


1.

    Oj ta noč milobe polna!
    Taka noč je bila takrat
    Ko je Romeo otožen
    Stal pod oknom Julije.

    A nocoj po beli cesti
    Izprehajamo se trije ...
    Zdi se mi, da čutim v lica
    Njenih usten vroči dih.

    Moj prijatelj se prikloni,
    Da v oči ji vidi sladke,
    In rokó ji mehko stisne
    In šepeče ji zaljubljen:

    «Duša moja ljubezniva,
    Glejte tam valove tihe
    Kak bleščé se v mesečini ...
    Luna sveti se na dnù.

    Ali ni svetlà in krasna
    Kot visoko tam na nebu?
    V srcu mojem slika Vaša
    Sveti se takó ljubó.»

    In nagnila se je k njemu
    In molčala ... ali takrat
    Zabolelo me je v srcu
    In govoril sem otožen:

    «Da, kak tam v valovih svetlih
    Sveti luna se vabljivo,
    Kot bi čakala nestrpno
    Zaročenca poznega.

    Ah, kakó v valovih tihih
    Sladko bi se tam sanjalo!
    Tam bi srce pozabilo
    Kar čutilo je nekdàj.»

    Strahom me pogleda ona
    In vsi trije obmolčímo;
    Luna sanja tam visoko,
    Sanja tiho v dnù valov.

[Ilustracija]


2.

    Nad menoj se prva zvezda
      Jasno zableščala je,
    Lahna sapica večerna
      Vrh goré pihljala je.

    Tam od vzhoda, od Ljubljane,
      Divna pesem se glasí,
    Glasne godbe čarne glase,
      Da jih čujem, se mi zdí.

    In v dvorani razsvetljeni,
      Kako je življenje to!
    Moje tožno srce hoče
      V čarobno vrvenje to.

    Oj to šepetanje sladko,
      Oj ta živi plam očés ...
    In objemljejo se róke
      V šumni, strasti polni ples.

    Kot bi rožico pomladno
      Hladni sever bil objel,
    Med svetlé vrsté Heleno
      Njen plesalec je odvel.

    Ah kakó je čarokrasna,
      Kot ni bila prej nikdar,
    Ah kakó v očéh njegovih
      Vnemlje se ljubezni žar ...

    Noč je pala nad Ljubljano,
      Godba obmolčala je,
    Nad goró s krvavim žarom
      Luna zasijala je.

[Ilustracija]


3.

    In takrat sem postavil jaz
      Heleni grad krasán,
    Najlepši grad, kar jih je kdaj
      Obžaril solnčni dan ...

    Ponosni stebri mramorni
      Kipijo do nebá,
    In streha se visoko tam
      Od zlata lesketá.

    In ózri se z balkona dol
      Po svetu naokrog:
    Tam vrti najkrasnejših rož,
      Tam zelen, senčnat log.

    Nešteto gostov se hladí
      Po logu na klopeh, —
    Cuj, prav do grada sliši se
      Njihov razkošni smeh.

    Takó vesele nisem nje
      Še nikdar videl jaz, —
    Kakó je srečen pógled njen,
      Kakó žarèč obraz ...

    V tem novem čaru skoro več
      Helene ne poznam;
    Pod temno lipo senčnato
      Sedím na klopi sam.

    Uvela roža tam leží
      Na poti pred menó, —
    Iz njene roke pala je
      Ko šla je tod mimó.

[Ilustracija]


4.

    Na licu nobenem gorjá ni,
      Le meni je srce tesnó,
    Heleno v bleščeči dvorani
      Zaljubljeno išče okó.

    Z lornjeto v prebeli ročici
      Med množico pestro sedí,
    V sočutju goríta ji lici,
      Ko zró ji na oder očí.

    Visoko tam sredi azurja,
      Zamišljena luna zre v noč,
    K nji žalostni spev trubadurja
      Odplava sladkó vzdihujoč.

    Ah pesem o strasti kipeči,
      O vzdihih, o tajnih solzàh,
    Ah pesem o čarobni sreči,
      O sladkih, odbeglih sanjàh.

    Vzcvetèl je iz temnega groba
      Opojni romantike cvet,
    Srcá polastí se miloba,
      Kot sen iz pozabljenih let ...

    Kakó ti ljubezen ognjena
      V nedolžnih očéh plapolá, —
    Ah, ti jih razumeš, Helena —
      Ti čuješ te prošnje srcá? ...

    Postoj še! ... O kje v tem vrvenju
      Romantični sen je ostal?
    Prijatelji, tu smo v življenju —
      Applaudite! zástor je pal.

[Ilustracija]


5.

    Kot začarane stojé
      Hiše črne in grozeče;
    Tožno časih iz meglé
      Luč samotna zatrepeče.

    Nad seboj visoko tam
      Vidim okna razsvetljena ...
    Ah, to je njen gorki hram —
      In pri oknu je Helena.

    Na nebó, tja v noč temnó
      Zro očesca ji sanjava,
    Bog ve, kod sedaj lahnó
      Srečna njena duša plava.

    Ali ji prihodnje dní
      Slikajo razkošne sanje?
    Ali si nazaj želí
      Spet večere nekedanje?

    Ah, zakrit je prejšnji čas
      V njeni duši sanjajoči
    In pozabljen, — kakor jaz
      Pod njé oknom v mrtvi noči.

[Ilustracija]


6.

    Večerni mrak svoj črni plašč
      Razgrinja naokoli,
    V skrivnostnem miru množica
      Po temni cerkvi moli.

    A v mojem srcu ni mirú, —
      Kakó bi mogel biti?
    Strastíj mogočno morje — kdó
      Bi znal upokojíti?

    Ne gleda mi v oltar okó, —
      Temnó je na oltarji; —
    Oči sta njeni zarji dve,
      Nebeško lepi zarji.

    V teh neizpolnjenih željàh
      Pretežko je živeti;
    Če tudi ti ne ljubiš me,
      Jaz nočem več trpeti.

    Objamem in poljubim te,
      Da v mehkih rokah tvojih
    Ugasne ta pekoča strast,
      Ta ogenj v prsih mojih ...

    V trepetajočih lučicah
      Oltar tedàj zasije
    In orgelj veličastni glas
      Po cerkvi se razlije.

    In zdi se mi, kot da bi pel:
      «Klečíte in molíte,
    Če tudi srce brani se
      Molíte in trpíte ...»

[Ilustracija]


7.

    Od tam kjer spava jasno solnce,
      Iz krajev pesmij in duhóv,
    Oj čárovnik, prileti k meni
      Od Gange zélenih bregóv.

    Prinesi meni vse bogastvo,
      Najlepše bísere morjá,
    Sezídaj mi gradove svetle
      Od mramorja in od zlatá.

    Življenje svoje dam ti zanje —
      Kaj hočem zdaj z življenjem jaz?
    Samó trenotek mi še pusti,
      Da zrem ji zadnjikrat v obraz ...

    «Poglej, Helena, té gradove,
      Ta blesk zlatá, demantov žar,
    Poglej, to je življenje moje,
      Poklanjam ti ga v zadnji dar.

    Kaj ni že bledo moje lice?
      Kaj ni že moten pógled moj?
    Poglej na vzhod, že sije luna,
      Umreti moram jaz nocoj.

    Samó nocoj, nocoj me ljubi,
      Poljubi me enkrat samó,
    Da na gorečih tvojih ustnih
      Nebesa meni se pričnó ...»

    — In iz dvorane zazvení spet
      Razkošen valček, šum in smeh, —
    In v plesu ji drhtíjo udje,
      Ljubezen ji gorí v očéh.

[Ilustracija]


8.

    Noč mrtvaška je tam zunaj:
    Ni ne zvezd, ne lune jasne;
    Moje srce je otožno:
    Ni ne sreče, ne tolažbe ...
    Da razjasniš mojo dušo,
    Pridi duh iz svetle čaše;
    Da pozabim te, Helena,
    Pijem zdaj na tvoje zdravje ...
    Dneva ní brez solnčne luči
    In če tudi zvezde zlate
    Lepše kakor kdaj goríjo;
    Sreče ni brez tebe zame,
    Ni brez tebe je, Helena.
    Ne ... jaz čutim, ko zrèm nate,
    Da ljubiti me ne moreš ...
    A povéj, kakó bi rasle
    Rože brez svetlobe solnčne?
    A povéj, kakó brez nade
    Moglo bi srcé živeti? ...
    Da ne vidim te nikdár več,
    Da pozabim te, Helena,
    Pijem zdaj na tvoje zdravje!

    — — — — — — — — —
    Ali roka mi omahne ...
    O povej, kakó bi rasle
    Rože brez svetlobe solnčne?
    O povej, kakó brez nade
    Moglo bi srcé živeti?

[Ilustracija]


9.

    Na zemljo dahnil je večer,
    Helene ni nikjer, nikjer ...
    Kakó drhtí srcé bolnó,
    Kakó skelí solznó okó ...
    Bogvé, bogvé, morda je zdaj
    Bolesten, tožen njen smehljaj,
    Obrazek sladki njen bledí, —
    Na postelji bolnà leží ...
    Tam zunaj noč hladnà temnà,
    Pri nji pa luč gorí svetlà;
    Ob postelji stojé ljudjé
    Pobožno sklepajo roké,
    Zaspano v njen obrazek zró
    In šepetajo tó in tó ...
    A noč beží in vstaja dan,
    Očí zaprè mi sen mračán.

    Temnó je v sobi ... Ona spí, —
    Le tiho, da se ne vzbudí ...
    Ah, njenih lic rudeči cvet
    Kot beli mramor zdaj je bled;
    V sanjàh bolestno šepetá,
    Otožno, trudno se smehljá ...
    Tu v sobi je takó težkó,
    Mrtvaški duh tesní glavó, —
    Ah ne, ne pridi! ... Azrael,
    Nazaj, — tvoj dan še ni prišel ...
    Kakó puhtí od njega mraz,
    Kakó grozí njegov obraz,
    Kakó goré očí temné —
    Koščene širi že roké ...
    Ne boj, Helena, se, ne boj,
    Pri tebi čuje ljubi tvoj ...
    Kam, Azrael, takó strmiš?
    Kaj mirno pred menój stojiš?
    V naročje hladno vzemi me,
    Tesnó, krepkó objemi me ...
    In takrat ga objamem jaz, —
    Ah, mraz je v licih, v srcu mraz ...

    Helena pa odpré okó, —
    Zasmeje se takó ljubó.

[Ilustracija]


10.

    Nebó gorí od zvezd neštetih,
      Z goré pihljá zefir lehak,
    Neznano hrepenenje diha
      Ta rosni mrak.

    Na jasnem nebu sanja luna,
      Pod nebom sanja tihi svet, —
    Ta bajni večer jaz bi sanjal
      Pač tisoč let.

    Kakó čarobno v mesečini
      Obraz se tvoj bleščí nocoj,
    Kot sladka bajka tajnopoln je
      Pogled mi tvoj.

    Pri meni ti v lepoti jasni,
      Krog naju ta večerni raj ...
    Kakó je trepetalo srečno
      Srcé tedàj ...

    A to je bilo davno, davno,
      In ne povrne se nikdár.
    Jesen je; nad menoj oblake
      Podí vihar.

    Po cesti hodim sam, otožen ...
      Ah, ali je to sen samó?
    Helena! ... Ali ne pozná me
      In grè mimó.

[Ilustracija]




IZ LEPIH ČASOV.

[Ilustracija]




[Ilustracija]


1.

    Oj ljubica iz prejšnjih dníj,
    Iz polpozabljenih, jasnih dníj,
    Takó krasnà, takó sladkà,
    Nocoj je mimo okna šlà.

    In moje okó, kot prejšnje dní,
    Zamišljeno za njó strmí, —
    Kakó bi objel jo pretesnó,
    Kakó bi poljubil jo pregorkó.

    Za njó strmí okó solznó,
    In v srcu je meni takó težkó, —
    Pozábila name je bógve kdaj,
    A jaz je ne morem vekomaj.

[Ilustracija]


2.

    Kakó je to, kakó je to,
    Da več ne vidi te okó?
    Bojiš se li, da solnca svit,
    Ko po vrtéh krasnó razlit
    Na temnih rožah trepetá,
    Ljudem skrivnosti ne izdá?
    Mordà bojí se ti srcé,
    Da v zraku ptičice drobné
    Skrivnosti sladke ne zvedó,
    Na oknih je ljudem pojó?
    Da čula lipa tam ne bí,
    Kakó sladkó poljub zvení
    In svetu šepetala bi
    Ko sapa zapihljala bi?

    Nikar ne boj se, o nikar!
    Zvečer ugasne solnca žar,
    Molčí blestečih zvezdic roj,
    In mesec je prijatelj moj.
    V snù ziblje ptičke pozni čas,
    In slavec ljubi kakor jaz.
    In kadar sapa zapihljá,
    Na lipi listje šepetá, —
    Pa v izbo stopiva temnó,
    Ne čuje naju tam nikdó ...
    Nikar, nikar ne boj se več,
    Glej, čakam te, drhtèč, ljubeč ...

[Ilustracija]


3.

    O mraku sedím na vrtu
      In v zvezdnato gledam nebó;
    Iz srca k nji pesem odplava
      Tjà daleč na tujo zemljó.

    Tam daleč na tuji zemlji
      Pa ona ob oknu sloní,
    In gleda v daljavo in sluša,
      In solzne so njene očí.

[Ilustracija]


4.

    — — — — — —
    Kaj bi zakrívala
    Bledi obrazek svoj,
    Kaj bi obračala
    Pógled od mene ...?

    Čas je bil, ljubica! —
    Tiho zdaj ona spi,
    V grobu globokem spi —
    Sentimentalnost.

    Sanja tam právljice
    V duhu vijóličnem,
    A nad njó plavajo
    Lunini žarki ...

    Ah le odkríj obraz ...
    Okno zagrniva,
    Da ne boš slišala
    Slavčevih pesmij —

    Da ne boš vídela
    Révice lílije,
    Plašno drhteče tam
    V vetru polnóčnem ...

[Ilustracija]


5.

    Ali je zaspalo svetlo solnce?
      Kakor v sànjah nad goró stojí.
    Ali so zaspale svetle zvezde,
      Da na jasnem nebu še jih ní?

    Vzdrami se, oj vzdrami, svetlo solnce,
      Brž potopi v morje se hladnó!
    Vzdramite se, oj bleščeče zvezde,
      Razsvetlite širno mi nebó!

    Spati neče nepokojno srce ...
      In kakó naj spalo bi nocoj
    Ko pri tebi čaka noč me krasna,
      Dèkle moje, lepi angelj moj!

[Ilustracija]


6.

    V tesni kletki tam na oknu
      Slavec poje,
    Ljubici na vrt pošilja
      Pesmi svoje.

    Čudosladke pesmi sluša
      Hlad večerni,
    O ljubezni, o bolesti
      Neizmerni ...

    Rože je jesenska slana
      Zamorila,
    Ljubica se je od vrta
      Poslovila.

    Tam na oknu pa je slavec
      Nehal peti,
    Nehal peti od bolesti
      In živeti.

[Ilustracija]


7.

    Saj to že davno sem na tihem slutil, —
      In glej, napósled je prišlò takó ...
      Hladnó si dala róko mi v slovó, —
    Saj to že davno sem na tihem slutil!
      Če tudi solzno bilo ní okó, —
    Bog sam vé, kaj sem pri slovesu čutil ...
    Saj to že davno sem na tihem slutil, —
      In glej, napósled je prišlò takó!

    Visoka stena je med nama vstala,
      Na jedni strani noč, na drugi dan;
      In tebi sije zdaj svetlejša stran ...
    Visoka stena je med nama vstala.
      A takrat, ko bo tvoj obràz solzán
    In bled in suh, — prepozno bode pala ...
    Visoka stena je med nama vstala,
      Na jedni strani noč, na drugi dan.

[Ilustracija]


8.

    Kamor jim velí vihar
      Tjà oblaki se podijo,
    Kamor struga jim velí
      Tjà valovi se valijo.

    Ah, v neplodnih je željàh
      Mi usojeno živeti —
    Kamor srce mi velí
      Tjà ne morem pohiteti.

[Ilustracija]


9.

    Ti govoriš takó hladnó,
    Umikaš belo mi rokó;
    Kedàr v okó ti gledam jaz,
    Pa v stran obrneš svoj obràz ...

    Samó enkràt se nasmehljàj,
    Ročíco belo mi podàj,
    Besedo reci mi samó,
    Besedo jedno, — za slovó!

[Ilustracija]


10.

    Kam se ti takó mudí?
      Roka v moji ti trepeče,
      Gledaš me takó boječe —
    Kaj ne ljubiš več me ti?

    Zašumelo je drevó,
      Luna sanja na poljáni ...
      Oj ostani, oj ostani —
    Kam se ti mudí takó?

[Ilustracija]


11.

    Plavala je luna med oblaki,
      Sladko spalo mesto je pod njó;
    A midvá po cesti sva hodila,
    O ljubezni vroči govorila
      In objemala se pretesnó ...

    Kjé je pómlad, kjé je dèkle moje! ...
      Plašč meglén je nad zemljó razstrt;
    V snegu škriplje pod nogami cesta,
    Lepa ljubica mi je nezvesta,
      V srcu mojem pa je hladna smrt.

[Ilustracija]


12.

    Ljubica je na balkonu,
      Mimo hiše jaz hitím;
    Da še enkrat vidim drago,
      Pod balkonom postojím.

    «Kam, oj kam, moj ljubček zlati,
      Kam se ti takó mudí? ...
    Pa je bledo tvoje lice
      In mrtvé so ti očí ...»

    «Kaj okó bi bilo mrtvo,
      Kaj bi bil obràz mi bled?
    Tjà hitim v tujíno jasno
      V daljni, nepoznani svet.

    Ti si mene zapustila,
      Jaz pozabim te lahkó;
    Drugo deklico bom ljubil,
      Bolj lepó in bolj zvestó ...»

    Da so laž besede moje,
      Ljubica nezvesta vé, —
    Sladko se nasmeje ona,
      Meni pa tekó solzé.

[Ilustracija]


13.

    Pokopal sem svojo ljubezen,
      Ah, vse svoje krasne željé,
    Da več bi ne našle poti
      V to trudno moje srcé.

    A kadar otožna, samotna
      Razgrne se noč nad zemljó, —
    Pa vstane ljubezen iz groba
      Z nekdanjo čarobno močjó.

    Vse davne, pozabljene pesmi
      Iz groba prihajajo,
    Kot plašne, polnočne sence
      Nad mano plavajo.

    In trudni obraz mi hladíjo
      Ljubeče, bele roké ...
    Tam zunaj sanjajo zvezde,
      Valovi pod oknom šumé ...

[Ilustracija]


14.

    Tam sredi morjá, tam sredi morjá,
      Tam čolna letita dvá;
    Oblaki zakrivajo nočno nebó,
    Srdito se črni valovi tepó
      In čoln se zadene ob čoln.

    Čoln prvi zleti čez široko morjé,
      Če všel je pogubi, — kdo vé?
    A drugi več dóma ni našel nikdar,
    Ob valu visokem zdrobí ga vihar, —
      Z ostanki se morje igrá.

[Ilustracija]


15.

    Molil sem sinoči v cerkvi,
      Da te ljubček zapustí,
    Da bi ti srcé trpelo
      Kakor moje zdaj trpí.

    Od solzá bi bilo rdeče
      Prej prelepo ti okó,
    Lice bi ti bilo bledo,
      Kot je meni zdaj bledó!

[Ilustracija]


16.

    Vso svojo ljubezen iskreno,
      Vso srečo najjasnejših dnij,
    Vse dal sem ti, ljubica moja, —
      In kaj si vrnila mi ti? ...

    Če danes se náte spominjam,
      Gorí mi v sramôti obràz,
    Oj ljubica, da sovražiti
      Ne morem, ne morem te jaz.

[Ilustracija]


17.

    Po cesti tam z gospó prelepo
      Graščak se vozi na sanéh;
    Sladkó zvené srebrni zvončki,
      Kot ljubice nebeški smeh.

    Kakó je vzdramil dušo mojo
      Srebrnih zvončkov tenki glas!
    In splavala je daleč, daleč,
      Tjà v mojo ljubo, tiho vas:

    V visokem snegu jo zavijem,
      Naravnost v topli vinski hràm;
    Tam vam je čudosladko vino,
      Prelepa je točajka tam! ...

    «Oj ljubček, dolgo je že tega,
      Kar bil si zadnjikrat pri nas ...»
    «To ni nič čudno, draga moja:
      Takó hudó je zunaj mraz —

    Takó hudó je mraz tam zunaj,
      Da nisem mogel od pečí;
    Pa, ljubica, zató ne misli,
      Da moje srce gorko ní.

    Zdaj naj sneží, naj brije veter,
      Naj zgrne se nad nama noč, —
    Kaj méniva za tó se mídva,
      Na gorkem se objemajoč — —»

    Od daleč se glasíjo zvončki,
      V ledeni véčer sneg prší;
    A moja ljubica prelepa
      V naročju drugemu sloní.

[Ilustracija]


18.

    Srečala sva se na cesti:
      Zarudèl je njen obràz,
    V tlà je zrla moja draga,
      V stran sem se obrnil jaz.

    Ljubica, le hitro, hitro, —
      Ne obračaj se nazaj:
    V srcu dviga se ljubezen,
      Zunaj sije gorki maj.

[Ilustracija]


19.

    Kakor Dijana od mrzlega mrámorja —
      Tih je in hladen tvoj bledi obràz;
    Ali pogléj samó, tjà na zahòd poglej:
      Solnce umira in príšel bo čàs —

    Príšla bo noč nad gozdovi šumečimi,
      Luna bo vstala nad daljno goró ...
    Glej, že s koraki boječimi, lahnimi
      Stopajo sence v aléjo temnó.

    In oživela bo soha od mrámorja, —
      Zatrepetalo bo tvoje srcé;
    Z motnim smehljajem, ah, z ustni drhtéčimi
      Pala boš meni v ljubeče roké ...

[Ilustracija]


20.

    Ti, tega pisma nisi ti pisala,
    Ta mrzli pónos, ta ni tvoj! ...
    Ah, Pavla, — takrat, ko si stala
    O jasnem mraku pred menoj,
    V nemirnih prstkih belo rožo
    In nepokòj in strah v očéh —
    V bojazni sladki si molčala
    Govoril pa je tvoj nasméh,
    Otroški, tihi tvoj nasméh ...

    Ne, tega nisi ti pisala!
    Nekdó ti je čez ramo gledal
    Ko si dajala mi slovó;
    In treslo se ti je teló
    V žarečem dihu ust njegovih,
    V razpenjene krví valovih
    Ko se je nagnil nad tebó ...
    In ustna so ti trepetala,
    Motno je gledalo okó ...

    «Pozabi tiste lepe dní! ...»
    In to si ti pisala, Pavla? ...
    Ne misli, da se to zgodí!
    Ne misli, da se ta ljubezen vroča
    Ob svítu luninem o polnoči
    S sentimentalno pesmijo zagrêbe, —
    Ne misli tega!
    Zastonj ne dam nì kapljice krví,
    On pa mi je ugrabil tebe ...
    Poglej mi zadnjikrat v očí:
    Ti, Pavla, skrívaj svojo srečo
    In njega! ...

[Ilustracija]




DUNAJSKI VEČERI.

[Ilustracija]




[Ilustracija]


1.

    V sanjah težkih spava mesto;
      Vse temnó, mrtvó;
    A tam gori v svetlih zvezdah
      Sveti se nebó.

    Trepetaje, v mokrem žaru
      Zvezde se bleščé,
    Kakor na nedolžnem licu
      Srebrne solzé ...

    Daleč, daleč tam pod góro
      V sobi luč gorí,
    Pred svetilko moja lepa
      Ljubica sedí.

    In sedí in v belih rokah
      Pisemce imá, —
    Čita ... čita in otožno
      Bolno se smehljá.

    «Tam v brezsrčnem, tujem svetu
      Sam je dragi moj,
    Sam in zapuščen tam daleč
      Plaka za menoj.

    Ah nesrečnica, da k njemu
      Tjà ne morem jaz,
    Da objamem ga, poljubim
      Bledi mu obraz ...»

    In glavó na belo róko
      Naslonila je;
    Solza se v očescu plavem
      Zasvetila je ...

    «Kaj je tebi, ti moj dragi,
      Da takó molčiš?
    Kar sva prišla iz kavarne
      Nič ne govoriš ...»

    — Ah oprosti, — čudno mi je
      Danes krog srcá;
    Ali dušica, to prejde —
      Glej, tu sva domá ...

[Ilustracija]


2.

    Ah ne, ne hodi več od tukaj,
      Samó nocoj ne, ljubček moj;
    Takó mi je ledeno v prsih ...
      Nočí je mene strah nocoj.

    Ostani ... tu na dívan sedi,
      V naročje svoje vzemi me,
    Gorkó poljubi me na ustna,
      Poljubi in objemi me! ...

    Strašnà je noč ... Kadàr vse mesto
      Tam zunaj trudno, tiho spí,
    Takràt trepečem od bojazni,
      Z rokó zatiskam si očí.

    Nad mano sije svetlo solnce,
      Veselo, jasno je nebó;
    Takó lepó zvoné zvonovi
      In fantje skozi vás pojó.

    In roko v roki z majko svojo
      Po beli cesti hodim jaz,
    Nedolžno zró očí otroške
      In mlad in lep je moj obraz ...

    Bojím se té svetlobe krasne
      In vzdignem se in gledam v noč,
    A tam iz črne teme vstaja
      Obràz upàl, umirajoč.

    Bledó je lice kakor mramor,
      V očéh se svetijo solzé
    In vele ustnice otožno,
      Ljubeznipolno govoré:

    «Ah dete, ljubo dete moje, —
      Zakaj bojiš se majke ti?
    Saj ti si v grob me zakopala,
      Iz lic mi izsesala kri ...»

    — Ah ne, ne hodi več od tukaj,
      Samó nocoj ne, ljubček moj;
    Takó mi je ledeno v prsih ...
      Nočí je mene strah nocoj.

[Ilustracija]


3.

    Vzduh opójen, težák; bledih lučij svit
      Na obrazih mrjè osinélih;
    V teh pogledih pijanih utrujena strast,
      Poželenje na ustnicah velih ...

    Oj ti grešnica krasna, — takó hladnó,
      Tako blédo je tvoje lice,
    In v naročji lenó, kakor mrtve ležé
      Tvoje drobne, otroške ročíce.

    Kakšna trudna bolest v teh sivih očéh,
      Na teh ustnicah tenkih, prosojnih;
    Ko je slikal prešustnico Ticijan
      Gledal tebe je v sanjah opojnih.

    Na obrazu trepeče, kot lunin žar
      Greha, strasti nebeška krasota,
    In trpljenje, brezupa zaduhla noč
      Iz uvelega diha života.

    In srcé se mi širi, okó strmí —
      Kakor plašč te Madonin ovija
    Veličastvo pregrehe, propalosti kras,
      Tvoje duše temnà tragedija ...

    «Kaj ti pride na misel, — ne blêdi takó!
      Tjà poglej, kakó stíkajo glave!
    Za trenotek obrni se malo v stran
      Pa naroči mi čašo kave ...»

[Ilustracija]


4.

    Ne vstajaj, ne vstajaj! ... Ah moj bog, — kakó
      Pohotna ti ustna drhtíjo;
    V objemu trepeče ti belo teló,
      Od mraza ti lica bledíjo!
    Ti ljubica moja, čemú ta strah?
    Čemú se ozíra tvoj pógled plah
      Bolestno na duri, na okna?

    Po veži odmeva neznan korak
      Ob pozni, polnočni uri;
    Pred oknom se ziblje črno drevó,
    Na steklo deževne kaplje bijó,
      V viharju se stresajo duri ...

    Ne boj se, — ne vstajaj! ... Nikogar ní ...
    Otrok tvoj v zíbelki mirno spí,
      Tvoj mož sedi v krčmi in pije.

[Ilustracija]


5.

    Pod oblačnim, sivim nebom
    Sanjala je noč jesenska;
    Ali midva, roko v roki
    Na divanu sva sedela.

    «Ne poljubljaj, ne objemlji,
    Ne govori, da me ljubiš ...
    S svojo strastjo nepošteno
    Pogubila si mi dušo.

    Na pohotnih tvojih ustnih,
    V poželjivih tvojih rokah
    Stopa prédme v rožnem svitu
    Zapuščeno dekle moje.

    Strahom, studom gleda náme
    Njen nedolžni, gorki pógled ...
    ‚Ah, kakó je mrzlo, temno
    Tu pri tebi, ljubček moj! ...‘

    Dà, temnó je vse krog mene,
    V srcu mojem temno, prazno;
    In zagrnil bi si lice
    Od sramote, od kesanja.»

    Temni kodri so se vili
    Nad obrazom njenim belim;
    Kot dva črna dijamanta
    Sta goreli ji očesi.

    «Ne govôri, ne očitaj! ...
    Ti me hočeš ... ti me ljubiš;
    S svojo strastjo nepošteno
    Ti pogubil si mi dušo; —

    In temnó je vse krog mene,
    Temno, prazno v srcu mojem
    Kadar plaka moja mati
    In preklinja me moj mož.»

[Ilustracija]


6.

Prišel sem o mraku k svoji ljubici. Po preprogah in tapetah so se tresli
tenki, ozki žarki oranžne barve. Okno je bilo odprto. Zunaj na vrtu so se
priklanjale temne veje kostanjev in listje je trepetalo kakor mrzlično.
Od daleč se je slišalo melanholično zvonjenje, ki je prihajalo za
trenotek bliže in bliže, potem pa se polagoma izgubljalo v daljavi.

Ona je ležala na divanu s polzatisnjenimi očmi in naslanjala je glavo na
rdečo blazinico. Gola, mramorna levica je visela mrtvo navzdol, da so se
dvigale izza belega ozadja tenke, plave žile. Lasje so ji padali globoko
čez senca in se leno igrali po ramah in lahtéh.

Ko sem vstopil, je dvignila glavo, pogledala me boječe s svojimi
velikimi, temnoobrobljenimi očmí ter se prisiljeno nasmehnila. Potem pa
se je obrnila v steno.

Šèl sem za okroglo mizico pred divanom. Po nji so ležala raztresena
rožnata, parfumirana pisma poleg drobnih kuvert. Nekateri listi so bili
razstrti, kakor šele pol prečitani, krog druzih pa se je vil razvezan
omot bledosinje barve.

Malomarno sem vzel v roko najbližje pismo ... Zdi se mi, da je pisava
moja, — moj slog iz tistih časov ...

«Lahka in svobodna mi je duša, kadar sanjam o Tebi, — kakor škrjančeva
pesem o jutranji zori. Vzdramil sem se iz težke noči in jasna, vesela
gorkota mi je zasijala v obraz. Kakó sem se otresel pozemskega prahú,
kakó sem vrgel raz sebe zarjavele okove! ... Pred mano ni ničesar in
ne za menój, v tej čisti ljubezni leží neizmerna večnost ... Ali je ne
čutiš, ljubica? Ali ne vidijo bogá Tvoje nedolžne očí, kakor ga vidim
jaz? ...»

In moja ljubica je ležala na divanu in gledala v steno ...

«Velik je najin svet in krasen ... Najina duša plava visoko nad belimi
oblaki, nad šumečimi gozdovi ... in tam globoko doli se klanjajo lilije,
in rože trepečejo v tihi bojazni ... Ali ne čuješ akordov oddaljene
harfe? Ali ne čuješ v teh glasovih jasno in odkrito vse one brezkončne,
čudovite lepote, o kateri sanjajo tam doli z bolnim srcem in zastrtimi
pogledi? ... Velik je najin svet in krasen! ...»

Postajal sem nervozen in nezadovoljen. In kakor sem se jih branil,
prihajali so tisti dnevi z vso silo prédme, bližali se mi od vseh
stranij, kakor bi se me dotikale po udih mrzle, mokre róke. Nisem jih
maral gledati, a postajali so vsak trenotek jásnejši in živéjši. Rogale
so se mi moje tedanje besede z vsemi akcenti in vzdihi vred; slišal sem
jih takó razločno, kakor bi jih nehoté ponavljal sam. In videl sem njene
velike, vprašujoče oči, polne sreče in ljubezni; slišal sem njen otroški
smeh, kakor bi padali kristali na srebrn krožnik ...

Dà, — «velik je najin svet in krasen ...» Dvoje pierrotov na pepelnično
jutro ... Preveč je bilo šampanjca! ... Od telesa visé samó še raztrgane
pisane cunje; lica so zamolkla in v prsih je prazno ...

Dvignila je glavo, da so se ji vsuli lasje raz rámen čez prsa. Zdelo
se mi je, da vidim nocoj prvikrat njen rumenkastobledi, od strasti
in življenja upali obraz, njene globoke, meglene oči, polne sramú in
utrujenosti, — da čutim prvikrat njeno zoperno mehko, opolzko teló, njene
mokre, težke lase, — da slišim njen tihi, boječi, odživeli glas in njene
poludušene vzdihe ...

Odšel sem tiho po mehki preprogi, v zrcalu pa sem videl, da je ležala na
divanu mirno, kakor ob mojem prihodu, s polzatisnjenimi očmi in povešeno
golo roko.

[Ilustracija]


7.

    In dvíga in širi se vroče obzorje,
    Na nebu razpaljenem solnce gorí,
    Vsa zemlja potaplja se v démantno morje,
    V polspanju, utrujena v prahu leží.
    Tam daleč ječí preperelo drevje,
    Kot gole, koščene roké
    Razpénja in krči temno vejevje.
    V očí skelí zrak težák in suh,
    Na prsa pada opojni duh
    Razpalih, krvavih rož.

    In jaz vidim njó, ah njó ...
    Kipí in trepeče ji belo teló,
    Prozorna meglà je po udih razlíta,
    Pretkana s kristali od solnčnega svíta;
    Na polne ramé
    Valíjo mogočno se črni lasjé,
    In njeno okó, poželjívo in mokro,
    Bleščí se kot brušen nož.
    In v dušo kipečo in v srca dnò
    Sesá se mi njeno pohotno okó;
    V bolestnem razkošju teló mi trepeče,
    V objem se mi dvigajo roke drhteče ...
    In v prahu nesvesten klečí pred teboj
    In ljubi in moli te suženj tvoj —
      Venus, Venus!
    — — — — — — — —
    Noč brezupna, — in nikdár več
    Ne posíje solnce vanjo.
    Roke črne in ledéne
    Ségajo iz dnà nočí,
    Kot opolzke, mokre kače
    Drsajo po mojih licih;
    Mraz ledén leží na udih,
    V srcu mojem strah in stud.

[Ilustracija]


8.

    O tebi sem sanjal vse dolge večere,
    Kakó sem te čakal, a tebe ni bilo,
    Ah, nisi me čula, kakó sem te klícal, —
    In zdaj, zaželjena, prišèl je čas ...

    Glej, vse moje rosne, duhteče rože,
    Nocoj so razpale in v prahu ležíjo,
    In solnce, to lepo, velíko solnce
    Ne vrne se níkdar in níkdar več ...

    Najtíšjega zvoka drhteče strune,
    Ne bledega žarka oddaljene zvezde —
    In ti si pred mano ... jaz čutim tvoj pógled ...
    Ah, nagni se k meni, objemi me! —

    Da položím to trudno čelo
    Na tvoje ljubeče, mrzle róke —
    Ah, nagni se k meni, ti zaželjena,
    Ti mirna poslednja noč! ...

[Ilustracija]




ROMANCE.

[Ilustracija]




[Ilustracija]


Sulamit.

    Kakó bleščí se morje to
      V demantih in kristalih,
    Kakó pohotno ziblje se
      V razkošnih, mehkih valih.

    V tem burnem plesu od strastí
      Telesa trepetajo,
    Krog belih udov kot meglé
      Tančíce plapolajo.

    Iz zlatih harp takó sladkó
      Vro pesmi koprneče
    In srce plaka in drhtí
      Od žalosti, od sreče.

    Visoko duša nad zemljó
      Svobodna, srečna plove,
    Kot na perotih dviga se
      Do néba, do Jehove ...

    Ob belo róko Salomon
      Opira trudno glavo,
    Na čelu mu leží oblak,
      Okó strmí v daljavo.

    Ne mehki udje mladih žen, —
      Sestradana, drhteča
    Telesa tam pred njim stojé,
      Proseča in grozeča.

    Brezupno k njemu dvigajo
      Koščene, vele róke,
    Umirajoč strmíjo vanj
      Očí temné, globoke.

    In zlate strune pojejo
      Mrtvaško melodijo, —
    Poslednji vzdihi sužnjih prs
      Nocoj iz njih zveníjo ...

    Ob belo roko Salomon
      Opira trudno glavo,
    Na čelu mu leží oblak,
      Okó strmí v daljavo ...

    In láhno, láhno k njemu se
      Gorkó teló privije,
    Po vsem životu čut mehák
      Sladkó se mu razlíje.

    «Zakaj ti je okó temnó
      In duša nevesela?
    Zakaj ti bleda žalost je
      Nocoj srce objela?

    Ljubezen tvoja že mrjè,
      Še komaj porojena, —
    Kaj hočem jaz brez njé, povej,
      Nesrečna, zapuščena?» ...

    «Nelepe sanje, ljubica,
      Poslal mi je Jehova, —
    Zakaj, to sam on vé, — modrost
      Velika je njegova ...

    Ah, nagni k meni, Sulamit,
      Prebele prsi svoje, —
    Pogíne naj ves Izrael, —
      Ti si kraljestvo moje!»

[Ilustracija]


Ob grobu tiranovem.

    Upognil zdaj si glavo, car,
    Če nisi je doslej nikdar.

    Ves svet je klečal pred teboj,
    Ves svet široki bil je tvoj.

    Oj car, oj car, pa zapovej
    Naj bela smrt beží naprej!

    Že krsta iztesana je,
    Že postelj ti postlana je ...

    Oj to vam je vesel pokop,
    Ves svet hití pred carjev grob.

    A ko ga položé v zemljó
    Okó nobeno ni mokró.

    Okó nobeno ni mokró,
    Srcé nobeno ni težkó.

    Med ljudstvom patrijarh stojí.
    Veselo vzdihne, govorí:

    «Oj hvala, hvala ti, Gospod,
    Da osvobodil svoj si rod!

    Dovolj je v solzah vzdihoval,
    Trpljenja pač dovolj prestal!

    Jaz begal sem okrog pregnan,
    Pregnan, povsod zaničevan.

    In ti poslal si belo smrt,
    Tiran mogočni v prah je strt.

    Spet dal si meni svetlo čast,
    Spet dal si meni vso oblast.

    Oj hvala, hvala ti, Gospod,
    Da osvobodil svoj si rod!»

    Med ljudstvom knez visok stojí
    In patrijarhu govorí:

    «Oj patrijarh, nikar, nikar,
    Vladánje pač ni tvoja stvar!

    Dovolj je roki tvoji križ,
    Zakaj po žezlu hrepeniš? ...

    O čuvaj sívo si glavó,
    Na pot ne hodi mi drznó!»

    Ob knezovih besedah teh
    Vsem divja strast vsplamtí v očeh.

    Še tristo knezov tam stojí,
    Po žezlu vsakdo hrepení.

    Po žezlu vsakdo hrepení,
    Že v roki vsakdo meč drží.

    Ne nagne še se beli dan,
    Pa zadivjá že boj strašan ...

    Veselo, kakor še nikdar,
    Smehljá se v krsti — mrtvi car.

[Ilustracija]


Ivan Kacijanar.

    Kacijanar, vojskovodja slavni,
    Ves zamíšljen hodi po šatoru.
    Težka skrb mu polni trudno glavo,
    Ríše mu na čelo temne črte
    In obrvi mu ježí košate.
    Polumesec na šatorih belih
    Ob ostrogu blíska se krščanskem ...
    Ne rešítve in ne krasne zmage, —
    Sam in truden, — kakor ranjen sokol
    Brez pomóči v jati lačnih vranov ...
    In globočja bol v junaških prsih,
    In bridkejša skrb na čelu resnem.

    «Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?
    Saj prišlò še ní krvavo jutro.»
    In služabnik stari, zvesti Miloš,
    Odgovarja: «Gospodar, ne skrbi!
    Res prišlò še ni krvavo jutro,
    Ali srca jim kipé junaška,
    Sèn jim lahki na očí ne more ...»

    Zopet praša slavni Kacijanar:
    «Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni,
    Kot hodile tolpe bi po planem?
    Saj še vstalo ní krvavo solnce.»
    Odgovarja mu s tresočim glasom:
    «Oj ne skrbi, gospodar mogočni!
    Res še vstalo solnce ní krvavo,
    Vso ravnino krije noč ledena;
    A v telesu mrzlem — mrzla duša,
    In junaki hodijo po planem,
    Da si mrzle ude oživíjo ...»
    Tretjič praša slavni Kacijanar:
    «Kaj pomeni ta topòt skrivnostni,
    Kot bi v dalji dírjali konjiki?
    A govori mi resnico, Miloš!
    Priča mi je tvoj pogled brezupni,
    Da zakrívaš mi srcé nemirno.»
    In zastoče grenko stari Miloš,
    Odgovarja solzen gospodarju:
    «Kaj mi né bi se okó solzílo,
    Kaj mi né bi srce trepetalo!
    Gledal tvojo sem visoko slavo;
    Tvoja videl sem junaška dela —
    Oj število krasno ... Vse za tabo;
    Izgubljen si, Kacijanar silni! ...
    Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?
    Vojska naša je v sramotnem begu.»

    Ne vztrepeče Kacijanar slavni,
    Ne porósi mu okó se bistro;
    Meč opaše, pa zasede konja
    In odjaše v diru skozi meglo;
    Poleg njega jaše stari Miloš.

    Hladna megla krije vso ravnino;
    In ne gane se peró na drevji,
    In ne gane bilka se na polju;
    Vse je tiho kakor pod gomilo ...

    «Ali vidiš tam bleskèt orožja,
    Ali vidiš prápore razvíte?»
    «Kacijanar, ózri se v daljavo, —
    Žarki zore se bleščé po hribih,
    Nad gozdovi plava bela megla ...»
    «Ali čuješ glasno petje, Miloš —
    Ali čuješ — zmagoslavi, Allah!
    Vmes pa jok in stok in petje mečev? ...»

    Prah se dvigne tam na beli cesti,
    V njem pridirja jezdec kakor tica:
    «Izgubljena bitev, vojskovodja,
    Izdajalec — žalostna ti majka!»
    Dvigne se na konju Kacijanar,
    Dvigne se mu v prsih silna duša,
    Meč zablisne se mu v roki močni
    In preseka jezdeca do sedla ...
    Spet se dvigne prah na beli cesti,
    V njem pridirja tolpa konjenikov, —
    Vsi pokriti so s krvjó in prahom.
    «Izdajalec — bežal je sramotno
    In v pogubi pustil je junake, —
    Naj pogine izdajalec kleti!»
    Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič:
    «Z mečem svojim si ubil mi brata, —
    Vreden nisi, da bi padel v boju;
    Meč krvníkov ti končaj življenje,
    Naj ubije te izdajstvo tvoje ...!»

    In zastoče Ivan Kacijanar,
    Meč mu pade iz roké junaške
    In jetník je sredi konjeníkov.
    — — — — — — — — —

    Vino pije grof Nikola Zrinjski
    Na visokem, sivem gradu svojem;
    Ž njim sedí ob mizi družba krasna,
    Družba krasna samih slave sínov, —
    A med njimi Ivan Kacijanar.
    Bledo mu je lice, móten pógled,
    Zgúbano mu je visoko čelo.
    S stola vstane grof Nikola Zrinjski,
    Polno čašo dvigne in napíva:
    «Vse zahvaljam vas, junake slavne,
    Da s posetom svojim ste prijaznim
    Počastili dom moj starodavni, —
    Da sočutje prišli ste izkazat
    Med junaki prvemu junaku! —
    Res okrutno ga pestí usoda,
    Res preganja ga vladar krivično, —
    Ah nečastno je sedèl v temníci
    Kacijanar, prvi med junaki! ...
    In recíte, ní li to pravično,
    Da svobodo sam si je priboril
    Ter pobegnil ječi in vladarju?
    Ali naj bi čakal, da zablisne
    Meč krvníkov njemu se nad vratom?
    Čakal naj bi, da mu za plačilo
    Vzame glavo naš vladar dobrotni? ...
    Zopet bodi jasno lice tvoje,
    Pijmo rujno vino, kakor nekdaj,
    Kacijanar, prvi med junaki! ...
    Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!»
    Blískajo se v solncu jasne čaše,
    Po dvorani pa zveníjo klici:
    «Slava tebi, prvi med junaki!»
    In odméva tam od druge mize,
    Tam med hlapci, kmeti in vojníki:
    «Slava tebi, prvi med junaki!»
    Jeden le ne dvígne polne čaše,
    To vojnik je drzni, mladi Hojzič.
    In ozrè se grof Nikola Zrinjski:
    «Je li spanec te premagal, Hojzič,
    Da uhó ti čulo ní zdravíce?
    Ali zdí se vino ti preslabo,
    Da porósil ž njim bi ustna svoja?
    Ali pa ti v srcu je sovraštvo,
    Da ne piješ, — odgovori, Hojzič!» —
    «Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu,
    Kaj naj slavo klícal bi morilcu?
    Vso izdal je vojsko nam krščansko
    In sramotno zbežal iz ostroga —
    A na begu mi ubil je brata ...
    Vreden bil bi svojega plačila,
    Da vladár bi vzel mu kleto glavo, —
    A ušèl je, kot bežé tatovi ...
    Car pohvali te, Nikola Zrinjski,
    Da je mrtev pes na tvojem gradu!»
    Samokres mu dvigne drzna roka,
    Strel odmeva glasno po dvorani
    In na tlà se zgrudi Kacijanar.

    Obledíjo gostom vsem obrazi
    In zastane jim beseda v grlu.
    Ali vzdrami se napósled Zrinjski,
    Skloni se nad prsi krvaveče:
    «Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar,
    Kjer pravico je dobil in srečo!»
    In vsi gostje molijo ob truplu —
    A po beli cesti dirja Hojzič.

[Ilustracija]


Na svatbenem potovanju.

    Zašlò je solnce. V tihi mrak
      Zagrinja se daljava,
    Kot bela tica ladija
      Po temnem morju plava;
    Na krovu pa mlad mož stojí,
    Mehkó na prsih mu sloní
      Prelepa mlada žena.

    «Čaroben je ljubezni raj
      Kot to nebó večerno,
    Neskončen je ljubezni raj
      Kot morje neizmerno —
    A ljubček, ljubček, kaj molčiš,
    Zakaj v obraz takó bledíš,
      Zakaj se v stran oziraš?»

    «Poglej, nevesta, o poglej
      Tam bledo, krasno ženo,
    Oj mojo ljubico bolnó
      Bolnó in zapuščeno;
    Poglej, kakó stojí mirnó,
    Na prsih pa ji spi sladkó
      Nesrečno moje dete.»

    «Oj zbudi, zbudi se, moj mož,
      Pri tebi jaz sem sama,
    Krog naju je morjé temnó
      In pa nebó nad nama —»
    «Kakó me vabi spet nocoj
    S pogledom žalostnim seboj,
      Da ljubim jo, kot nekdaj.

    Kakó je belo njé teló,
      Kakó krasnó nje lice,
    In moje dete za menoj
      Izteza že ročice;
    Že padata v morjé temnó ...
    Kakó me vabita sebó, —
      Ne brani mi ... ostani! ...»

[Ilustracija]


Kongfutse.

    Majka zemlja, da si še starejša,
    Pa rodila né bi učenjaka,
    Da bi tó znal, kar je znal Kongfutse.
    Jasno gledal je v človeško dušo,
    Zlè podzemske je poznàl duhove
    In bogove nad visokim nebom.
    Ali vsega ni še znal Kongfutse.
    Rad bi videl, kar očém je skrito,
    Rad bi videl tisto skrivno silo,
    Ki povzdiga smrtnika k bogovom,
    Ki poraja vzvišena dejanja
    Kar človeški rod živí pod solncem ...

    Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
    Sam bedí še učenjak Kongfutse
    Pa ozira se k bleščečim zvezdam.
    «Če ostàl si med človeškim rodom,
    Če si dvignil se v nebó k bogovom,
    Če pod zemljo pàl si k zlìm duhovom:
    Prédme stopi, duh preteklih časov,
    Ki rodíl si vzvišena dejanja!» ...
    Oj krasota, da je ni jednake!
    Če bi videl te navaden smrtnik,
    Od veselja bi izdahnil dušo, —
    A izdahnil duše ni Kongfutse;
    Razprostrl je roke pred bogínjo
    Pa jo molil z glasom srečepolnim:
    «Oj svoboda, vseh bogínj bogínja!
    Ne slavím te iz strahú pred mečem,
    Zlatim mečem, ki držíš ga v roki;
    Ne slavím te zarad zlate krone,
    Ki jo nosiš na ponosni glavi;
    A slavím te zarad večne slave,
    Ki odela ž njó si dede naše:
    Slava tebi, vseh bogínj bogínja!»
    Prav do zore molil je Kongfutse ...

    Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
    Sam bedí še učenjak Kongfutse
    Pa ozira se k bleščečim zvezdam.
    «Prédme stopi, oj ti duh mogočni,
    Ki vrstníkom mojim vzbujaš srca,
    Da po časti hrepené in slavi;
    Duh mogočni, ki človeka vzdigneš
    Vsaj za hipe nad pozemske misli, —
    Prédme stopi, da te srečen molim!» ...
    Oj ti žalost, da je ni jednake!
    Kdor bi tebe videl, bi zajokal,
    In zajokal je celó Kongfutse.
    «Kaj je tebi, oj svoboda krasna?
    Kakor smrt je bledo lice tvoje,
    Tvoje róke so v okovih težkih,
    Tvojo glavo krije trnjev venec ...»
    Prav do zore jokal je Kongfutse ...

    Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
    Sam bedí še učenjak Kongfutse
    Pa ozira se k bleščečim zvezdam.
    «Slab je človek in mogoče ni mu,
    Da bi videl, kar prihodnost skriva, —
    Vam bogovom pa je vse mogoče.
    Oj bogovi, čujte prošnjo mojo,
    Pa idejo silno dnij prihodnjih,
    Da jo vidim, iz nebá pošljíte!»
    Ali črna noč se ne razjasni,
    Glasa čuti ni v tišini grobni ...
    «Oj podzemski zlobni vi duhovi,
    Če rodili ste idejo silno,
    Da prihodni zárod onesreči, —
    Póšljite jo prédme, da jo vidim!»
    Ali črna noč se ne razjasni,
    Glasa čuti ni v tišini grobni ...
    Prav do zore molil si, Kongfutse!
    A da molil si vso dolgo večnost,
    Ne priklical bi nikdár ideje,
    Vladarice národom prihodnim,
    Kajti ni je duh rodíl človeški,
    Nì bogovi niso je rodíli,
    Nì podzemski niso je duhovi
    In rodili je nikdar ne bodo.

[Ilustracija]


Ungnadovi gostje.

    Tam v Urahu, mestu nemškem,
      Pri vinu sedíjo možjé;
    Jasné se jim temni obrazi,
      In govori krasni zvené.

    A kaj ti je, Primož Trubar,
      Da v družbi veseli molčiš?
    Oblak ti je splaval na čelo,
      Ko v čašo zamišljen strmiš.

    Zakaj prihodnosti lepše,
      Zakaj ne slaviš je nocoj?
    Zakaj od Lutrove vere
      Ne vžíga se pógled tvoj?

    «Oj misel na zemljo domačo
      To trudno srcé mi teží:
    Pretesna, pretesna je meni,
      Tam meni prostora ni.

    Osrečiti brate svoje
      Htel z uki sem božjimi jaz,
    Sovražnikov bal se nisem,
      Ponosno jim gledal v obraz.

    Bal njega se nisem, ti veš, bog,
      Kdor z uki slepil je naš rod,
    Kdor z zlobno, pregrešno besedo
      Zapiral mi v srca je pot.

    Vojvódsko je žezlo me vzmoglo,
      Ni vzmoglo me žezlo duhá — —
    Nadvojvoda Karol je vzdignil
      Svoj préstol nad préstol bogá.

    Oj Karol, očém si ti mojim
      Zaprl domačo zemljó ...
    Da v roki jo puščam tvoji,
      Kakó mi je v srcu težkó ...»

    Govoril je Primož Trubar,
      Zamišljeni vsi obmolčé ...
    Pa vstane tedàj baron Ungnad,
      Navdušeno Trubarju dé:

    «Oj Trubar, — nadvojvoda Karol
      Zemljó ti je svojo zaprl;
    Glas tvoj je umrl za njega,
      Za narod tvoj ni umrl.

    Saj senca vojvodskega žezla
      Nikoli duhá ne stemní,
    Ko dvigne na prostih se krilih
      Noben ga vladar ne vzdrží.

    Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar,
      In ti si rešítelj njegov,
    Ko z drago domačo besedo
      Duhá si otel mu okóv.

    Povejte, prijatelji modri,
      Kdo národu pravi je kralj:
    Kdor vlada telesu — ali
      Kdor duhu življenje je dal?

    Vladarjeva slava je senca,
      Ki spremlja vse dní ga zvesto,
    Zvestó ga spremlja do groba —
      In ž njim strohní pod zemljó.

    A z narodom tvoja slava
      Na veke, na veke živí;
    Oj Trubar, ti národ si vstvaril,
      Življenje podaril mu tí.»

    Takó je govoril Ungnad ...
      Navdušenost sije v očéh,
    Veselo pojó kozarci
      O lepših bodočih dnéh.

[Ilustracija]


Romantika.

    Na zemlji noč temnà leží;
    Tam v cerkvi mlad menìh klečí:
    «Oj večni bog, gospod svetá,
    Ti gledaš mi na dnò srcá,
    Na dnò srcá, kjer noč in dan
    Te vnovič križa greh strašan:
    Le ona polni mi glavó,
    Povsod le gledam njó, le njó;
    Kot večne luči sveti žar
    Gorí očíj prelepih par,
    Kot zárije večerne kras
    Žarí nebeški njen obràz ...
    Kakó kipí mi vroča krí,
    Kakó si je srcé želí
    Kedàr jo vidijo očí ...
    O bog dobrotni, ti me čuj,
    Ljubezni grešne me varuj!»

    Na zemlji noč temnà leží
    Tam v cerkvi deklica klečí!
    «Ti veš, Madona, kaj trpím,
    Ti sáma veš, kakó greším ...
    Ne tečejo mi več solzé,
    Nobeden vzdih več ne pové
    Kakó umíra mi srcé ...
    Le k njemu sili moj korak,
    Le njega vidi pógled vsak;
    Njegovo lice je bledó,
    Ah, belo kot mrtvaški prt;
    Temnó njegovo je okó,
    Iz njega gleda črna smrt;
    In kadar stopi pred oltar,
    Obkroža ga svetniški žar ...
    Kakó ga ljubim presrčnó,
    Kakó jaz zanj živim samó ...
    O ti, Madona, ti me čuj,
    Ljubezni grešne me varuj!»
    V sanjàh polnočnih spava svet,
    S kopréno lunino odét;
    In sredi cerkve, bled in tih
    Leží tam v krsti mlad menìh ...
    «O bog, ti duši pókoj daj,
    Ti vsprejmi jo v nebeški raj ...»
    Ko zvon mrtvaški zazvoní,
    Deklè na postelji leží, —
    Obràz je bled, mrtvé očí ...
    Teló ji s cvetjem potresó,
    Glavó ji z vencem ovijó.

[Ilustracija]


Sultanove sandale.

    Vsi vezirji in vse paše,
      Vse klečalo je pred njim:
    «Slava ti, nebeško solnce,
      Slava, sultan Ibrahim!

    Nihče, kar jih je sedelo
      Na prestolu kdaj popred,
    Do kolena ti ne seže
      Niti prorok Mahomed.

    Ah, kedàr te vzame Allah
      K sebi v sveti sedmi raj,
    Kaj bo z nami, kaj bo z nami
      S hlapci tvojimi tedaj!»

    To so tarnali, jokáli,
      In še bolj in zmirom bolj;
    On pa sname z nog sandale,
      Položí jih na prestòl.

    «Ne prestanite, otroci,
      Le togujte še naprej:
    Tukaj dam vam te sandale,
      Da slavíte jih odslej.»

    In vse paše, vsi vezirji,
      Vse hitelo je navskriž:
    «Oj sandale, naša radost,
      Ve naš bog, naš paradiž —»

    To poskoči takrat sultan,
      To jim zakričí v obraz:
    «Uh, vi tepci, vi sleparji,
      Kaj ste rekli, da sem jaz? ...

    Ibrahim je na prestolu —
      On je solnce, on je kralj;
    Na prestolu so sandale,
      In vaš kralj je par sandal.

    Pridi, Omar, pa jih ženi
      Po vsem mestu naokrog
    In oznanjaj: «To so hlapci
      In sandale so jim bog!»

[Ilustracija]


Dve nočí.

    Tam v deželi čudolepi
    Kjer nebeško solnce vzhaja
    Vladal je nešteta ljudstva
    V davnih časih moder kralj.

    Svetla noč zemljó objame;
    In objame kralja žalost,
    In zahrepení mu duša
    Med duhove tja v višave.
    Jasno je nebó visoko
    In nad jasnim nebom vlada
    Na prestolu čudokrasnem
    Zemlje in nebá vladár.
    Klanjajo se mu duhovi,
    Vsi v prelepih zlatih haljah;
    Vsi duhovi duša jedna,
    Duša jedna, lepa, jasna
    Lepa kot nebó večerno,
    Jasna kot pomladni dan
    In kot beli cvet nedolžna ...
    Žalosten ozrè se kralj
    Tjà na črno, tiho zemljo;
    Črna kot zavržen angelj
    Plava trudna pod višavo,
    In na zemlji bleda žalost,
    Strast in greh in hladna smrt.

    Zadrhtéla je od sráma,
    Ah od studa zadrhtéla
    Mu je duša idealna.
    «To ní bajka, — dà, iz íla,
    Iz umazanega blata
    So ustvarjena ta trupla;
    In razgnílo je že davno
    Kar je bilo duše v njih ...»
    Trdo je na zémljo pala
    Kraljeva mogočna róka,
    In drhtèl je grešnik v strahu,
    V strahu róke vil in molil ...
    — — — — — — — — —
    Plava kralj v opojni sreči
    V svojem tihem, lepem hramu;
    Síje mu v obràz goreči
    Skozi okno lunin žar,
    Síje v belo, krasno líce
    Králjeve ljubimke mlade.
    In teló se trese njemu,
    In poljublja v sladki strasti
    In objemlje dèkle krasno ...
    «Ah ti sladka moja duša,
    Ti življenje moje drago —
    Rož duhtečih si nasula
    V srce moje žálostno —
    Odgrníla je gardíne,
    Sence temne je razgnala
    Tvoja róka od baržuna, —
    Da je solnce posijalo
    Na ves lepi, jasni svet ...»
    In po zemlji vsi prostrani
    Srečo trosi kralj mogočni,
    In ves narod se mu klanja
    In ves svet mu poje slavo.

[Ilustracija]


Intermezzo v nebesih.

    Visoko tam nad zvezdami
      Ob oknu bog sloní
    In Azraelu, angelju,
      Otožno govorí:

    «Oj smrtni angelj Azrael,
      Poglédi na zemljó,
    Poglej pod nama starca tam
      Kakó strmí v nebó —

    Kakó vzdihuje, moli spet:
      ‚Le jedno si želím,
    Popréd ko pred obrazom ti
      Na smrtni dan stojím.

    Prelepe tiste dní, gospod,
      Dočakati mi daj,
    Ko pošlješ nam na zemljo dol
      Svoj mirni, jasni ràj;

    Ah, daj mi gledati, gospod,
      Prelepe tiste dní,
    Kot sta nam jih oznanjala
      Tolstoj in Bellamy ...‘

    Nagíblje se, oj starec moj,
      Na véčer že tvoj čas,
    A večno ne živí nihčè
      Kot Ahasver in jaz.

    Razpnì peroti, Azrael,
      Poléti na zemljó,
    Pa z róko svojo žámetno
      Zatísni mu okó ...»

    In tiho dvoje temnih kril
      Na zemljo dol hití ...
    Visoko tam nad zvezdami
      Ob oknu bog sloní.

[Ilustracija]


Slavina.

    Pol kraljestva dal je tebi Kruko
    In še vedno ti je čelo mračno!
    Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik,
    Zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:
    Ta ravnina pod teboj zelena,
    Bistri viri in šumeče reke,
    Črni gozdi in visoke gore
    In v daljavi jezera bleščeča —
    Vse je tvoje, ti pa si otožen!

    «Kaj mi hoče moje svetlo žezlo,
    Kaj mi hoče moja krasna zemlja?
    Da imel bi jo pod žezlom svojim
    Vso državo Lótarja vladarja,
    In še večjo, večjo ... in vso zemljo!
    Da sedèl bi na prestolu zlatem,
    Da bi kronal me sam Oče rimski,
    In pred mano bi ves svet se klanjal, —
    Pa ostalo srce bi nesrečno! ...
    Ti, Slavina, si kraljestvo moje;
    In ko dala žezlo bi mi v roko,
    Na glavó mi krono položila,
    Kralj na svetu bil bi najsrečnejši! ...
    Naj mi skloni tilnik jeza božja,
    Če ne pahnem te s prestola, Kruko!
    Pol podaril si mi zemlje svoje,
    Zemlje, ki si mojemu očetu
    Bíl iztrgal jo z nasilno róko ...
    A imej jo, zemljo dedov mojih,
    Dar tvoj vrnem ti v naročje željno, —
    Vse bogastvo moje, vse gradove,
    Vzemi vse, a meni daj Slavíno ...
    Ne, prositi nečem te pohlevno:
    Ti očetu zemljo si iztrgal —
    Sin iztrga tebi lepo ženo ...»

    To premišlja Henrik v strasti svoji
    Tam ob Peni na visokem gradu,
    Na visokem gradu kralja Kruka.
    Tàkrat zástor težki se razgrne
    In Slavína obstojí med vrati;
    Lice belo skríva si v kopréno,
    Zatrepeče glas ji v polutemi:
    «Ako ljubiš, knez, življenje svoje,
    Hitro konja brzega zajaši,
    Pa odbeži skrivno v temni noči;
    Kralj te vabi jutri na gostíjo, —
    A ne vabi te na rujno vino, —
    Piti hoče tvojo kri, — o Henrik! ...»
    — — — — — — — — — — —
    In prisije v jutru zlato solnce.
    Hrup in šum po gradu se razlega:
    Kralj pripravlja víteško gostíjo.
    Po vseh potih na konjičih iskrih
    Proti gradu vítezi hitijo.
    Po dvoranah šetajo se lahno
    Deve krasne s krasnimi junaki;
    A najlepša je kraljica mlada
    In junak je Henrik najkrasnejši.
    Kruko sede na visoki préstol —
    V hipu vtihne govorjenje sladko.
    Svetle čaše nosijo strežaji,
    Z rujnim vinom polnijo jih gostom.
    In s prestola vstane temni Kruko,
    Mirno stopi Henriku pred lice
    In visoko dvigne čašo zlato:
    «Henrik, srcu mojemu najdražji,
    V trdno zvezo pij iz čaše moje!»

    «Kaj z levico mi napíjaš, Kruko,
    A desnico pa za pasom skrívaš?
    Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,
    Da ostale bi ti v podli duši,
    In morílec iz očíj ti gleda! ...
    Ti si hotel, da se kri prelíje,
    Naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!»
    Kralju vroča kri privrè iz prsij,
    Obledí mu lice v bolečíni
    In k nogám se knezu mrtev zgrudi.
    Mirno stopi Henrik do prestola,
    Meč krvavi mu drží desníca,
    Po dvorani zrè okó ponosno:
    «Kaj molčíte, ko na zlati préstol
    Kralj vam novi seda z žezlom v roki?»
    Družba kliče v strahu, začudenju:
    «Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!»
    In Slavina sede poleg njega.
    «Kaj na mizah vino vam počíva
    Ko poroča se vladar vaš, Henrik ...?»
    Po dvorani čaše zazveníjo.
    «Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik,
    Bog te žívi, o kraljíca krasna!»

[Ilustracija]


Noveleta.

    Noč pomladna je objela
    Beli dvorec ob Ljubíji;
    Tam za vrtom, izza góre
    Prisijál je mrzli mesec.

    V žalostnem, mrtvaškem svitu
    Zablestí zidovje belo,
    A na stenah, kot duhovi
    Dvígajo se temne sence.

    Gori v hramu razsvetljenem,
    Tam počíva bolna mati.
    Líca trhla in upala
    Kot bi smrt dahníla nanje;

    Stisnjena so vela ustna;
    Iz očí globokih, temnih,
    Zdí se, da odseva jasno
    Vse življenje v svoji bedi ...

    Težko vzdihne bolna mati,
    Položí koščeno róko
    Okrog vráta mlade žene,
    Lepe kot jesenska noč;

    Sklonjene nad mrzlo postelj
    Kakor bledi smrtni angelj.
    Polugasel ogenj sije
    V teh očéh udrtih, trudnih;

    Onemoglost je razlíta
    Na prozorno bledih licih;
    Trudno ji ležé na vzglavji
    Njene mehke, bele róke.

    — — — — — — — —
    «Ali, ah, kakó iz greha
    Sreča bi se ti rodila?
    Ah, kakó bi pač vzcvetele
    Rože iz solzá neštetih?

    Iz solzá, ki jih jokala
    Záte je nesrečna mati,
    Dèkle mlado, zapuščeno,
    Samo v neizmernem jadu.

    Jasno gledam one dneve,
    Kot bi jih živela danes,
    In srcé, kar je trpelo,
    Čuti vroče kot nekdàj ...

    Mati moja je jokala,
    Vzdihovala in molila,
    Sestra je kot na neznanko
    Zrla náme in molčala.

    Oče moj z obrazom tolstim
    In od gnjeva osivelim,
    Stiskal je pestí pred mano:
    ‚Kdo je óni? Odgovôri!‘

    Jaz pa sem pisala njemu,
    Klicala ga kakor dete,
    Klicala ga in prosila,
    Da me reši iz sramote.

    ‚Žalostno mi je živeti,
    Žalostno brez tebe, ljubček;
    Vsi me gledajo kot tujko,
    Samo ti si mi ostàl.

    Ah, saj si dejal mi, ljubček,
    Da se vrneš hitro, hitro,
    In me pred oltar povedeš ...
    Pridi k meni, zapuščeni.‘

    In prišlò je belo pismo,
    Vse dišeče po parfumu,
    Z zlatim robom naokoli;
    Pismo pa je pisal on.

    ‚Ni mogoče, draga moja,
    Ni mogoče ... Ah, verjemi,
    Da sem jokal kakor dete, — —
    Ali draga, — ni mogoče.

    Res bi rad pohitel k tebi,
    Ali služba, to je služba,
    In verjemi, nì trenotek
    Oddahniti si ne morem.

    Pa napósled, — ali prosim,
    Da tegà za zlò ne vzameš, —
    Mislim, da bi tebe, draga,
    Jaz osrečiti ne mogel.

    Pač te ljubim kakor nekdaj;
    Ali prvo, to je meni
    Tvoja sreča ... ah, in zanjo
    Hočem darovati svojo ...‘

    Ah, kakó je bílo takrat
    Mrzlo, pusto srce moje,
    Kakor belo, tiho polje
    Pod meglenim zimskim nebom ...

    Kamor zrè okó boječe —
    Vsi obrazi hladni, temni ...
    Sama na sovražnem svetu
    S tabo, detetom nesrečnim.

    In potem brezčutna, mrtva,
    Kakor kip od mramorja
    Videla ne čula nisem
    Kaj se je z menoj godilo ...

    A pozneje me zaprosi
    Znanec mojega očeta;
    Pravil je, da je zaljubljen
    V mirni, bledi moj obràz.

    Ne jokala, ne prosila,
    Nísem se braníla starca;
    Vsi so z rámeni majali,
    Gledali so čudom náme.

    ‚Tako lepa, tako mlada ...‘
    Ali oče moj je hotel;
    In jaz trudna in brezčutna —
    Kaj naj plakam, naj vzdihujem?

    Ali studa in bojazni
    Mogla nísem udušiti;
    Kot otrok sem vztrepetala
    Kadar se me je dotaknil.

    Ta njegov odurni pógled
    Iz očíj vodenih, mirnih;
    To ledeno, trdo lice,
    Kakor líto iz železa! ...

    In odvedel me je sabo
    V tihi dvorec, na posestvo;
    Od takràt je bilo meni
    Kakor da živím v okovih.

    Kadar so v očéh gorele
    Solze ob spomínu nate,
    Kadar je bledèl obraz moj
    Od bolesti, od kesanja —

    Stopil je moj mož pred mene,
    Gladil me z rokó po licih:
    ‚Ah, moj Bog, kakó si krasna,
    Ženka moja, kadar plakaš!‘

    Jaz pa sem sklenila róki:
    ‚Daj mi dete, če me ljubiš,
    Da ne ginem od obupa ...‘
    In klečala sem pred njim ...

    Bog odpusti mu brezsrčnost,
    Jaz mu nisem odpustila, —
    Ah, kakó si, dete moje,
    Zaslužilo ti sovraštvo? ...

    S svojo težko, trdo róko
    Vodil je življenje tvoje;
    Zapuščenega otroka
    Dal je rokam neljubečim.

    Koliko nočíj nemirnih
    Gledala sem te pred sabo
    Vso razplakano, nesrečno;
    In jokala sem s teboj ...

    Ali takrat! ... Proti mraku
    Vrne se domú iz mesta;
    Po večerji pride k meni
    Pa naznani mi smehljaje:

    ‚Skoro da bi bil pozabil:
    Dora te pozdravlja ... veš-li?
    Jutri je poroka njena.
    Mož je sicer malo star —

    A bogat je! ... Kakšna škoda,
    Da ne moreš z mano v mesto;
    Pa bolehna si in nečem,
    Da se mi kakó vznemirjaš.‘

    Meni je zastalo srce
    Od sovraštva, od bolesti,
    In v očéh njegovih zlobnih
    Brala sem usodo tvojo ...

    Reci, če je bilo čudno,
    Da sem mirna in brezsrčna
    Zrla mu v obràz upali
    In v očí umirajoče?

    Tretjo noč po onem dnevu
    Príšel je domú ves truden;
    Vozil se je v mrzli noči
    Vroč, pijan in pol razgaljen.

    Legel je bolan na postelj
    In čez mesec dnij pod zemljo;
    A nì jedna gorka solza
    Ní mu groba orosila ...

    Hladni, mračni duh njegov
    Pa ostàl je poleg mene;
    Spremljal me je z zlobnim smehom
    Po teh mrtvih, temnih sobah.

    In sedàj, v trenotkih zadnjih
    Spet me gleda porogljívo
    Iz očíj ugaslih tvojih,
    Iz bolestnega obraza;

    Gleda me življenje tvoje
    Brez veselja, brez pomladi,
    Z vso ljubeznijo brezupno,
    Z vsem trpljenjem neizmernim ...»

    Skozi polodprto okno
    Diha nočni zrak opojni;
    Kakor iz daljave daljne
    Čuje se šepet valóv ...

    — — — — — — — —
    «Dora ... Dora! ... To so ženske:
    Blebetanje, vzdihovanje!
    Jaz te čakam; jutri zgodaj
    Vrneva se že domú!» —

    Izza temne portijère
    Zahreščàl je glas staríkav;
    Ona vstane; v bolnem srdu
    Zableščé se ji očí.

[Ilustracija]



*** END OF THE PROJECT GUTENBERG EBOOK 73185 ***